Križanje NOB

Škofje o OF in NOB, 1945 - 2006

Škof Perko ob govoru v Kočevskem rogu

Škof Perko ob govoru v Kočevskem rogu

"Nadškof Perko ni član Slovenske škofovske konference (SŠK)," je sporočil dr. Andrej Saje, tiskovni predstavnik SŠK. "Izrečenih misli in poudarkov iz pridige posameznega škofa ni mogoče razumeti in interpretirati kot stališča celotne škofovske konference, kar pa ne pomeni, da posamezni škof ne govori resnice," je še dodal dr. Saje. Potem je razložil proceduro, kako SŠK sprejema določena stališča. Člani škofovske konference, ki jo sestavljajo aktivni škofje, stališča najprej uskladijo. Potem pa se pod skupno stališče podpiše predsednik konference.

Homilija upokojenega beograjskega nadškofa dr. Franceta Perka med spominsko mašo za žrtve komunističnega nasilja v Kočevskem rogu je dvignila veliko prahu. Med pridigo se je dr. Perko vprašal: "Do kdaj bo vladala miselnost komunističnega totalitarizma nad slovenskim narodom? S Hamletom bi lahko rekli: Nekaj gnilega je v slovenski deželi." Dodal je še nekaj ostrih besed o Osvobodilni fronti: "OF ni bila nekaj originalnega, bila je od zunaj navdihnjena in vsa v službi mednarodnega komunizma in Stalinovega terorja. Naši vodilni komunisti so kolaborirali s komunistično centralo v Moskvi, bili so zvesti Stalinovi hlapci v času najhujšega terorja v Sovjetski zvezi. Ta teror so pridno uvajali tudi doma."

Za škofa dr. Rožmana, ki je v času druge svetovne vojne vodil slovensko cerkev, je nadškof dr. Perko našel izjemno tople besede. "Človek bi upravičeno pričakoval, da bo v svobodni Sloveniji prišlo do revizije krivične sodbe o škofu Rožmanu, da bi se mogle njegove relikvije častno vrniti v domovino, saj je s svojim preroštvom tudi on prispeval k osvoboditvi Slovenije od komunističnega totalitarizma in zaslužil bi spomenik v Ljubljani."

Iz izjave tiskovnega predstavnika Slovenske škofovske konference dr. Sajeta ne moremo razbrati, ali je slovensko cerkveno vodstvo presodilo, da je šel upokojeni beograjski nadškof dr. Perko morda za korak predaleč. Po eni strani je tiskovni predstavnik jasno povedal, da stališče dr. Perka ni stališče SŠK. To bi lahko razumeli kot gesto, s katero se SŠK distancira od izjav dr. Perka. Hkrati pa je tiskovni predstavnik poudaril, da stališča posameznih škofov, ki sicer niso usklajena s celotno škofovsko konferenco, še ne pomenijo, da ta posamezni škof ne bi govoril resnice. Povedano drugače: stališče upokojenega nadškofa dr. Perka sicer ni uradno stališče SŠK. Vendarle pa to še ne pomeni, da je stališče dr. Perka zgrešeno.

Kakšno je torej uradno stališče SŠK, ko gre za drugo svetovno vojno? Iz pojasnila tiskovnega predstavnika SŠK dr. Sajeta lahko razberemo, da imata status uradnih stališč dve izjavi SŠK. Prva izjava je nastala leta 1990, podpisal pa jo je nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Druga izjava je nastala leta 1995, podpisnik pa je prav tako dr. Šuštar.

Škofje tik pred volitvami 1990

Izjava, ki je nastala marca 1990 in je bila objavljena slaba dva tedna pred prvimi parlamentarnimi volitvami, je pozdravila izjavo tedanjega slovenskega predsedstva o narodni in državljanski pomiritvi. Hkrati pa so se slovenski škofje tedaj zavzeli za spravo. SŠK je leta 1990 predlagala nekaj korakov, ki naj bi vodili k spravi. Prvi korak bi bil vsaj simboličen krščanski pogreb in maša zadušnica ter ureditev grobišč žrtev povojnih pobojev. Nekaj mesecev kasneje se je to tudi zgodilo.

Drugi korak s spravi bi bila ugotovitev polne in celovite zgodovinske resnice. SŠK je tedaj menila, da bi morali dejstva presojati in razlagati v okviru tedanjega časa. Škofje so poudarili, da se cerkev ne boji resnice, četudi jo ta obremenjuje. Hkrati pa so tudi druge pozvali, naj priznajo svojo krivdo. "Priznanje krivde pa ne more ostati le pri besedah, temveč se mora pokazati tudi v poravnavi krivic in škode, vrnitvi časti in dobrega imena ter krivično odvzete lastnine, kolikor je to sploh mogoče," je zapisala SŠK. V izjavi iz leta 1990 torej lahko razberemo, da je eden od pogojev za spravo tudi denacionalizacija.

50 let po vojni

Izjava škofovske konference o spravi iz leta 1995 ugotavlja, da "bistvene naloge sprave ostajajo še pred nami". Ključna ovira naj bi bilo javno mnenje. To naj bi bilo obremenjeno s komunistično ideologijo. Škofje so tedaj ponudili svojo interpretacijo zgodovine: "Nobenega dvoma ni, da je večina partizanskih borcev, ki so delovali v okviru Osvobodilne fronte, šla v boj iz domoljubja in volje po osvoboditvi slovenskega naroda. To so bili večinoma verni ljudje in niso imeli nobenega namena podpirati komunistične revolucije in ateistične ideologije. Zato lahko rečemo, da je partija zlorabila njihovo domoljubje, ko je osvobodilni boj izrabila tudi za izvedbo revolucionarnega prevzema oblasti."

Škofovska konferenca je leta 1995 ponudila tudi interpretacijo, ki naj bi pomagala razumeti ravnanje domobranske strani: "Prav tako ni nobenega dvoma, da tudi velikanska večina domobrancev ni hotela nič drugega kakor svobodno in demokratično Slovenijo. Če je torej kljub temu prišlo do spopada s partizani, se to ni zgodilo zaradi tega, ker bi domobranci želeli, da bi Slovenija ostala okupirana, temveč zato, ker so nasprotovali temu, da bi v Sloveniji zavladal totalitarni komunizem. Pri tem so seveda upali, da bodo Slovenijo osvobodili zahodni zavezniki in bo tako Slovenija obvarovana pred komunistično diktaturo." Škofovska konferenca je tedaj izrazila obžalovanje, da je domobranstvo v najtežjih časih okupacije poglobilo razdor v slovenskem narodu. Hkrati pa je ravnanje domobrancev postavila v kontekst načrtovane komunistične revolucije: "Na začetku vsega tistega, kar bo objektivna in poštena moralna ocena lahko očitala domobranstvu kot pojavu, stoji torej revolucionarni načrt partije, voden od zunaj, da prevzame oblast in vzpostavi totalitarni komunistični režim."

"Kakor smo obsojali med vojno ..."

Izjavi, pod kateri se je podpisal nadškof dr. Šuštar, nista prvi izjavi vodstva slovenske cerkve o medvojnem času. "V imenu vseh tistih slovenskih katoličanov, ki poslušajo glas svojega pastirja, izjavljam, da odpuščamo vse, kar nas je po človeški krivici hudega zadelo," je aprila 1977 med pridigo, ki se je ukvarjala z medvojnim obdobjem, sporočil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Jožef Pogačnik. In da bi nadškofovo sporočilo zagotovo prišlo na pravi naslov, je bila aprilska pridiga z nekajmesečno zamudo, oktobra 1977, objavljena še v Družini. Pomemben je bil tudi samokritičen stavek: "Vse, kar se je v imenu krščanske vere krivic zgodilo, obsojamo - kakor smo obsojali med vojno in je obsojalo tudi tedanje cerkveno vodstvo - in v imenu krivcev prosimo odpuščanja."

Od pridige, v kateri je prvi slovenski metropolit obsodil krivice, povzročene v imenu vere, so torej minila slaba tri desetletja. Tedaj je nadškof dr. Pogačnik prosil vse verne Slovence, "naj nikar preveč ne obujajo žalostnih spominov na pretekle hude dni. Kakor se Bog ne spominja več naših grehov, ki smo jih obžalovali in se jih kesali, skušamo, kolikor je mogoče, tudi mi pozabiti, kar se je zgodilo med vojno."

Trenutek, ko je nadškof dr. Pogačnik obsodil krivice, povzročene v imenu vere, izjavil, da slovenski katoličani odpuščajo, ter prosil vernike, naj pozabijo, ima zgodovinski in osebni kontekst. Komunistične oblasti so dr. Pogačnika takoj po vojni zaprle. V zaporu je bil do leta 1950. Ljubljanski nadškof je postal leta 1965, še v času, ko so bili odnosi med Svetim sedežem in SFRJ ledeni. V sedemdesetih letih so se odnosi izboljšali, Josip Broz se je oblekel v frak in obiskal papeža Pavla VI. Leta 1977 je nadškof dr. Pogačnik dopolnil 75 let in skladno s pravili papeža zaprosil, naj ga razreši dolžnosti. Poziv k spravi je torej eno zadnjih dejanj nadškofa dr. Pogačnika. V službi je sicer ostal do leta 1980, ko je papež Janez Pavel II. imenoval novega nadškofa in metropolita, dr. Alojzija Šuštarja. Vendarle pa je papež Pavel VI. avgusta 1977 sporočil, da prošnjo dr. Pogačnika za upokojitev sprejema. Ob tem mu je naložil, naj službo opravlja do umestitve novega nadškofa.

Četudi se zdi, da je izjava nadškofa Pogačnika samokritična, je v drobnem tisku vendarle skrit problem. Leta 1977 je nadškof dr. Pogačnik dejal, da je krivice, povzročene v imenu vere, že med vojno obsojalo tudi tedanje cerkveno vodstvo. Izjava, ki jo je vodstvo ljubljanske škofije objavilo julija 1945, je res obžalovala in ostro obsodila "brezpravna nasilna dejanja, zlasti še dejanja 'Črne roke', ki smo jo vedno obsojali." Krivice, povzročene v imenu vere, naj bi torej izvajala zlasti Črna roka. Enciklopedična definicija pravi, da je bila Črna roka tajna teroristična organizacija zagrizenih nasprotnikov Osvobodilne fronte, ki je umorila več kot sto slovenskih rodoljubov.

Iz izjave vodstva ljubljanske škofije, objavljene leta 1945, lahko razberemo, kakšen je domet samokritike cerkvenega vodstva. Mimogrede, izjavo vodstva ljubljanske škofije je tedanja komunistična oblast izsilila. Obsodbe vredno je bilo delovanje Črne roke.

Kaj pa škof dr. Gregorij Rožman? Če človek vzame v roke medvojni tisk, zvenijo zdajšnje tople besede upokojenega nadškofa dr. Perka, namenjene "oznanjevalcu resnice in velikemu preroku" škofu dr. Rožmanu, posebej nenavadno. Konec koncev, škof dr. Rožman je maja 1941, ko je bila OF še globoko v ilegali, Mussoliniju poslal vdanostno izjavo. "Zvedeli smo z velikim veseljem, da je slovensko zasedeno ozemlje po Italijanski Vojski vključeno v Italijansko kraljestvo. Prosim Vas, da sprejmete najglobljo zahvalo v imenu vse duhovščine škofije tega ozemlja zaradi širokogrudne in skrbne ureditve, ki ste jo poklonili slovenskemu prebivalstvu," je maja 1941 zapisal škof Rožman in dodal izraze "naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja". Pa še to je prosil, naj nad Ducejevo delo pride božji blagoslov. Izjavo je nekaj dni kasneje objavil dnevnik Slovenec. In ideja, da bi škofu, ki je Mussoliniju poslal vdanostno izjavo in zagotovil brezpogojno sodelovanje, v Ljubljani postavili spomenik, dandanes zveni bizarno. In zdi se, da zadrego povzroča tudi v političnem taboru, ki je dr. Perku blizu.