Jani Sever

31. 10. 2004  |  Mladina 43  |  Uvodnik

Prestrukturiranja prostora

"Mi smo doslej dokazali, da nismo izključujoči. V Slovenski demokratski stranki se ne delimo glede na preteklost. Tudi sestava je takšna, da je praktično edina res iz tega vidika pluralna stranka."
Janez Janša, na TVS

Lustracijskega Janše ni več. Ideologija je mrtva. Čeprav še vedno pogosto štrli ven. Celo pri tako banalnih stvareh, kot je sedežni red v državnem zboru. Ali ni SDS na desni sredini in NSi desno od nje? Koalicija Slovenija po novem očitno misli drugače. Njeno politično mesto naj bi bilo odslej na sredini.

Šlo naj bi zgolj za prostor. Vendar je sedežni red v parlamentih seveda simbolen. In to Koalicija Slovenija dobro ve. Namen je očiten. LDS je treba potiskati na skrajno levo. Kljub temu da za to pravzaprav ni nikakršnih argumentov. In LDS? Ušla je na desno. Boj za novo sredino je, kljub milim obrazom, torej tu. Pridružila se mu je presenetljivo celo NSi. Vsaj z iskanjem sedežnega reda. SDS ga prakticira vsak dan. Janša govori o spravi, odklanja govorjenje o verouku, sprejema interpretacijo Desusa glede zgodovinskega pomena NOB. Le kaj si o tem misli trdo jedro njegovih volilk in volilcev? Nič posebnega najbrž. Konec koncev so mu vedno brezpogojno zaupali. Janša že ve, zakaj to dela. Pa še ostale stranke so trenutno lahko samo v defenzivi. Medtem ko SDS širokosrčno ponuja roko v vse smeri. Iz novega centra slovenske politične scene. Sprememba je vsekakor radikalna. In kakšen je novi Janša? Videti je mehkejši. Nekoliko. Konec koncev se je njegova volilna baza razširila v tudi manj radikalne vode. In precej bolj utrujen.

Distanciranje SDS od desnice se zdi samoumevno. Posebej v času sestavljanja vladne koalicije. Ob snubljenju Desusa in Združene liste je tako predvsem izpostavljena skrb Demokratov za socialno državo. Hkrati pa poudarek ostaja tudi obljubljena liberalizacija gospodarstva, ki naj bi sprožila poživljajoči boj za nove kapitalske elite. In seveda ljubezen do Slovenije. O nacionalni zavednosti SDS ne gre dvomiti. Kaj torej postaja SDS? Neoliberalna nacionalsocialdemokratska stranka? Paradoks mutacij SDS bi v tem primeru pomenil, da SDS, kot najmočnejša članica evropske ljudsko krščanskodemokratske evropske stranke, zastopa praktično vse druge politične nazore razen tistega, ki naj bi bil njena evropska identiteta. A tudi to seveda ni nikakršna nepremostljiva težava. Populistična desna sredina pač ni nikakršen unikum. Tisto, kar šteje, so zmagovalne politične teme. In v Sloveniji je liberalno gospodarstvo gotovo nekaj splošno sprejetega, ljudje so hkrati zelo občutljivi za socialne pravice, brez vsaj občasnih nacionalnih poudarkov pa velika stranka najbrž ne more preživeti.

Se je Janša torej sploh res spremenil? Ali pa je že ves čas hotel samo to? Oblast. Politiki se, ko pridejo iz opozicije na oblast, vsekakor spremenijo. Eni bolj drugi manj. Vprašanje je samo, koliko s tem razočarajo svojo volilno bazo oziroma ali lahko tako pridobijo volilke in volilce drugih strank. No, marsikaj, kar je obljubljal, bo Janša skoraj gotovo speljal. Denimo novo organizacijo vlade in javne uprave. Minister Virant naj bi postal zvezda tega projekta, ki mu bo težko radikalno nasprotovala katerakoli stranka. In drugi vladni projekti? Sodelovanje z "nepomladnim" koalicijskim partnerjem bo v vsakem primeru naporno. Hkrati pa menda skoraj vsi upajo, da bo široka koalicija, pa čeprav samo z Desusom, do katere bo najbrž prišlo, mehčala prehod v novo dobo. Ne glede na to, da to Desusu ali morda celo LDS praktično v nobenem primeru ne more koristiti. A kaj, ko imata obe stranki sami s sabo izjemne težave. Kakšna je prihodnost "levih" strank, je sploh eno trenutno pomembnejših vprašanj. Vse to pa seveda Janši lajša njegove napore ob premikanju k navidezni sredini.

Prvaka SDS nobena konfliktna tematika enostavno ne zanima več. In prav tu se skriva neka pomembna malenkost, ki govori, da se glede izbrisanih, ključne točke, na kateri je LDS izgubljala svojo popularnost več kot eno leto, Janša ni prav nič spremenil. Izbrisani, ta "politični terorizem levice", kot problem tudi radi imenujejo na desni, so postali nepomembni. Kljub temu da je Janša problem želel rešiti z ustavnim zakonom in celo s še enim referendumom tik pred volitvami. Izbrisani, za katere so celo med "pomladniki" prepričani, da so jim prinesli kar precej odstotkov, so postali nekakšna malenkost. Izbrisane dajmo na stran, pravi Janša. Kdor misli drugače, je lahko menda samo skrajni levičar? Nekdo, ki mu brez izbrisanih tako ali tako nič ne ostane. Res je seveda nasprotno. Levica in tudi desnica, ki je bliže sredini, bi brez izbrisanih z veseljem živela. Janša pa jih hoče spraviti v predal. Takšne neoprijemljive - izbrisane. In ta kelih naj bi šel mirno mimo. Kot da ga pravzaprav nikoli sploh ni bilo. Samo kadar bo prišlo prav, bi jih lahko malce potegnili iz predala.

Nova sredina se torej napoveduje kot zelo vznemirljiva. Aroganco LDS naj bi zamenjalo širokosrčno in strpno politično delovanje. Tako se glasi nova mantra, ki jo mnogi ponavljajo vse dni. Bo delovala? Na žalost izjava o izbrisanih, ki naj jih damo na stran, če že ne moremo z ustavnim zakonom obiti odločb ustavnega sodišča - izjava, na katero skoraj ni bilo odziva, vzbuja dvome o novi podobi SDS. Obstajajo pa še drugi znaki, da pod plaščem "pomladne" prijaznosti v resnici še vedno vre strast ideologij. To, da se desnica ni udeležila Kocbekove proslave in komemoracije v Teharjah, priča o tem, da tudi njej aroganca ni tuja. Argument, da naj bi šlo ob obeh dogodkih za nastavljena spektakla, na katerih bi morala "pomlad" poslušati govornike LDS, govori sam zase. Na proslavo gremo, samo če smo mi glavni. Ne glede na njeno vsebino. Šele ko bomo glavni mi, bo vse v najlepšem redu. Takrat bomo začeli povezovati. Strpno in vztrajno. Če kdo slučajno ne bi razumel, da hočemo biti edina sredina, ga bomo morali pač odriniti. Na desno ali pa na levo.

Nova sredina vsekakor jasno kaže svojo ambicijo po združevanju. Okoli nje naj bi se zbrali vsi. Vsak ob svojem projektu. Nekakšen novi kolektivizem. Ob izbrisanih bi denimo, če bi bilo slučajno treba, pač stopilo v veljavo zavezništvo s SNS, ki je že dobila podpredsednika državnega zbora. V kakšnem drugem primeru z ZLSD in morda tudi z LDS. Zakaj pa ne? Nova sredina pridobiva gravitacijsko moč.