Jani Sever

30. 9. 2005  |  Mladina 39  |  Uvodnik

Tako je govoril Janša

"V kolikor takratno komunistično vodstvo povojne Jugoslavije države ne bi zapeljalo na totalitarno stran železne zavese, bi lahko računali na Trst, Gorico in Benečijo."
Janez Janša

Primorska je praznovala svoj praznik. Pozdravil jo je predsednik vlade Janez Janša. Govor in proslava sta požela bučno odobravanje. A vendar z mešanimi občutki. Kar ni bilo ravno v stilu pogosto napovedovanih, združevalnih slavnosti. Ampak mnogi so bili zelo zadovoljni.

Premier je tudi tokrat govoril državniško, čeprav nekoliko manj kot ob zadnjem praznovanju. Gotovo bo prihodnjič v svojih zgodovinskih interpretacijah še jasnejši. Rekel je, da se je Primorska v zavesti Slovencev - izraz Slovenke mu ni šel z jezika - vedno ohranjala predvsem kot okno v svet. Ker ima morje. Od tam sta prihajala meščanska kultura in krščanstvo. Mimogrede, tako meščanska kultura kot krščanstvo sta prihajala tudi s severa. Poudaril je pomen Trsta. In ugotovil, da so bili primorski Slovenci pogosto žrtve interesov velikih sil. Fašizem jih je postavil pred najtežje preizkušnje. Praznovanovali smo: "... nekaj, kar dokazuje moč preživetja naroda". Najbolj primeren za slavljenje dneva "delne poprave krivic" je bil 15. september. Leta 1947 je bila na ta dan uveljavljena mirovna pogodba z Italijo.

Za nepravično mejo, ki je sicer nastala pozneje, je krivo takratno komunistično vodstvo. Če ne bi pristalo na napačni strani železne zavese, bi z nekaj diplomatske spretnosti lahko dobili Trst, Gorico in Benečijo. Argumentov je bilo na pretek. Tako pravi predsednik vlade. No, kljub temu smo nekaj dobili in za to gre zasluga tudi primorskim partizanom. Kot da so bili na Primorskem partizani izolirani in da je bil njihov antifašizem osamljen. Dobri antifašizem. V nasprotju s tistim zlobnim iz ljubljanske pokrajine. Tega, da domobrancev, razen uvoženih, na Primorskem ni bilo, premier ni omenil. Kot ni omenil, da je Trst osvobodila 4. armada, v kateri ni bilo prav veliko Slovencev ali Slovenk. In tudi ne IX. korpusa. In ne fojb. Je pa omenil Ozno, ki je umorila slovenske fante, ki so prišli organizirat odpor s pomočjo zaveznikov.

Poanta je vratolomna. Če ne bi bilo "ljubljanskih" komunistov, bi Primorsko menda osvobodili domobranci. In isti zavezniki, ki so domobrance in civiliste na begu po drugi svetovni vojni predali Jugoslaviji, kjer jih je čakala množična smrt, bi jim predali Trst, Gorico in Benečijo. Menda tako, kot so po prvi svetovni vojni zamejili rapalsko mejo. Za nagrado za srbsko zavezništvo in v znak dobre volje do dinastije Karađorđević, ki je imela z britanskim dvorom izjemno tesne vezi. Precej duhovito. Tako kot ponavadi, ko ljudje poskušajo uganiti, kaj bi bilo, če bi bilo. Ampak predsednik vlade se na zgodovino spozna. Konec koncev jo soustvarja. Oziroma natančneje rečeno, spozna se na to, kaj od zgodovine, predvsem nacionalne, pričakuje. Tako od prihodnosti kot od preteklosti. In seveda sedanjosti.

Tudi slovenska manjšina seveda predstavlja del nacionalne zgodovine. In tudi glede nje Janez Janša nima ravno ortodoksnega pogleda. Kot pravi, lahko slovensko manjšino v Italiji od slovenske osamosvojitve naprej, brez razlik in delitev, obravnavamo kot enakopraven in integralen del slovenskega narodnega telesa. In prej? Je bil eden od udov pred tem odrezan? Koliko let? Od leta 1866, ko je Italija dobila Benčijo, od rapalske pogodbe leta 1920, v kateri ji je pripadla celotna Primorska, ali morda od konca druge svetovne vojne oziroma od potrditve sedanje meje z osimskimi sporazumi leta 1975. In ali se ni pravzaprav, brez omalovaževanja osamosvojitve, "prišitje izgubljenega uda", če že, zgodilo šele ob vstopu Slovenije v EU. Čeprav tudi to še ne pomeni, da vsi živimo v isti državi.

Nasprotno. Sicer zaščita slovenske manjšine v Italiji, do katere sosednja država ne izpolnjuje obveznosti, ne bi bila vprašanje, za katero sicer v govoru slovenskega premiera ni bilo prostora. Del manjšine se proslavljanja dneva Primorske ni hotel udeležiti. Simbolika izbora dne 15. septembra se jim ni zdela primerna. Ker so takrat ostali na drugi strani meje. To sicer ne pomeni, da se s slovenskim predsednikom vlade strinjajo glede vzroka, zakaj je do tega prišlo, očitno pa jim ni tuja želja po tem, da bi bila simbolika dneva za njih sprejemljivejša. A kljub temu, da niso prišli, so odločno nastopili v bran slovenskemu premieru ob odzivih italijanske desnice na njegove besede o komunistih, Trstu, Gorici in Benečiji. V njih so videli zrcalno podobo tistih, ki v Italiji govorijo o Istri in Dalmaciji.

In v čem je težava? V neevropskosti takšnega diskurza. Slovenski predsednik vlade je zašel v diskurz, ki je precej blizu italijanski desnici. Tudi Finija bi lahko pred leti slišali izgovarjati podobne besede o Istri. A govorjenje kateregakoli predsednika kakšne od evropskih vlad o krivičnosti mej je v Evropski uniji na začetku 21. stoletja popolnoma deplasirano. In kaj je gnalo Janeza Janšo? Želja po obračunu s komunizmom? Zanos politika z vizijo nacionalne veličine? Zmes populizma, ki ga očitno še ne bo tako kmalu konec - premier pravi, da je vesel, ker bomo kmalu podoben praznik praznovali na Štajerskem in v Prekmurju -, ter programa zasuka zgodovine? Podobnost premierovega diskurza z govorom italijanske desnice tako niti ne more biti presenečenje. Tako kot ni bil presenetljiv molk ob "Srcu v breznu".

Na žalost italijanska desnica pogosto ne more biti ravno zgled "evropskosti". Tako kot zunanjepolitična nonšalanca v službi notranjepolitičnih presoj ne more biti simpatična nikomur. Ne, kadar jo uporabljajo veliki, in ne, kadar si jo izposodijo mali. Ampak za simpatičnost doma - kar edino šteje - naj bi tako ali tako poskrbeli mediji.