Mateja Hrastar

2. 4. 2001  |  Mladina 13  |  Družba

Hvala

Jonas, talking head

© Marko Jamnik

Zdi se, da vso slovensko javnost zanima, kaj je bilo napisano na tistih listkih, ki ste jih privlekli iz žepa na podelitvi viktorjev.

Po pravici povedano - na listkih ni bilo napisano nič. Vedno je bil isti listek, vzel pa sem ga hostesi. Zamudil sem na prireditev. Ob pol osmih sem bil še doma v spodnjicah, ker mi obleka, ki so mi jo pripravili, ni bila prav. V Cankarjev dom sem prišel nerazpoložen.

Se pravi, ni bilo tako, kot se govori, da nagrajenci pred ogledali vadijo zahvalne govore, če ne to, pa vsaj ves teden vnaprej razmišljajo, kaj bodo povedali?

Ne. Nisem razmišljal. Nisem niti pričakoval, da bom šel na oder.

Prosim?

... ne, nisem pričakoval, da bom šel štirikrat na oder. Potem sem se odločil, da bom rekel samo hvala. Mogoče sem želel s tem povedati, da marsikdo, ki pride na oder, nima kaj povedati. Tudi letos se je izkazalo, da se hvalijo in nas spomnijo, da so že lani dobili viktorje, ali pa: "Hvala, to je dokaz, da je naša oddaja res najboljša oddaja!" Zdelo se mi je, da čim manj ko rečem, bolje bo.

Koliko viktorjev ste dobili do sedaj?

Šest. Prvega sem dobil skupaj z Miškom Divjakom na Radiu Študent za prenos Rallyja Saturnus. Tistega viktorja mi je v Radencih izročila pokojna Milanka Bavcon in sem na to zelo ponosen, ker je bila huda bejba. Strašna lepotica, kot danes kakšna Ivana Šundov. Drugega viktorja sem dobil leta 1994 za Videošpon.

Vas moti, da so nemara nekateri gledalci vaš hvala razumeli kot popolno ignoranco?

Mislite, da so?

Ustaljena norma je, da ob nagradah ljudje povedo kaj več kot

Vedno imam občutek, da kdorkoli pride po viktorja, si želi, da bi povedal kaj tehtnega Slovencem, ki ga poslušajo. Ali vsaj nekaj blazno zabavnega, kar si bo Slovenija zapomnila ... to je težak pritisk. Tudi jaz sem imel željo po tem, da bi povedal kaj, kar bi odmevalo. Izbral sem si hvala. Sedaj mi je že malo žal, ker o tem vsi govorijo, hahaha.

Vam gredo sicer viktorji na živce?

Ne. Včasih mi gre na živce ves ta umetno ustvarjen pomp okoli njih. Moti me, da se enkrat na leto do nas, ki delamo v medijih, nekdo obnaša tako pokroviteljsko, češ sedaj vam bomo pa povedali, kdo je bil v minulem letu priden. Morda bi tako očetovsko figuro celo potrebovali, ni pa samoumevno, kdo naj bi to bil. Stop je le kopica novinarjev in mogoče je malo čudno, da nas enkrat na leto učijo, kako se dela televizijska oddaja. In potem sami sebi, v svojem časopisu, rečejo, poglejte, pa smo pokazali, da tudi mi, Slovenci, znamo. Pri tem ostane podton, da televizijci nimajo pojma, ker jih tako ali tako vse leto kritizirajo. Predvsem ni prav to, da je to velik biznis. Zdi se mi, da se tistim, zaradi katerih je prireditev - in brez katerih je sploh ne bi bilo -, Savič ne zahvali, ker so mu pomagali zaslužiti nekaj tisoč mark. En sam kipec ni dovolj. Kaj ne bi bilo fino, če bi Miha Hočevar, ki je dobil nagrado za posebne dosežke, poleg kipca dobil še kakšnih 5000 mark? In tretjič - viktorji so se razvrednotili sami, predvsem zaradi nekaterih čudnih odločitev v preteklih letih. Organizator Stop bi moral biti na to še posebno pozoren. Meni se zdi, da ne pazijo dovolj na pravičnost, strokovnost. Naj pa povem naravnost - jaz denarnih nagrad ne potrebujem.

Katera pohvala vam je najljubša?

Nobena. V preteklih letih sem se tako navadil na kritike, da sem lahko normalno funkcioniral. Vsi so me kritizirali, jaz pa sem rinil z glavo naprej, še naprej provociral, bil prepričan o svojem prav. Zadnje leto se je zame vse strašno spremenilo. Skoraj nikogar ne najdem, ki ne bi bil zadovoljen s tem, kar delam. Ne znajdem se. Ne vem, kako se odzvati na pohvale.

Zakaj se vam zdi, da se je zgodil ta preobrat?

Mislim, da zaradi odličnega kviza. Ta kviz je popularen povsod, kjer ga predvajajo. V pravem trenutku smo zavohali pravo stvar, kupili format. Preprost, enostaven, vznemirljiv ... Tako izpiljen kvizovski izdelek, da bi se moral zelo potruditi, da ne bi bil uspešen. Prepričan sem, da bi bil tudi s kakšnim drugim slovenskim voditeljem ravno tako uspešen. Razen če ga ne bi dali voditi kakšnemu drotu, ki bi iz tega naredil kakšno mučno sceno.

Recimo komu?

Ne vem, saj veste, da to govorim tako na pamet. Imam pa se tako rad, da bom vseeno rekel, da bi bilo z drugim voditeljem vprašanje, ali bi bil to dober kviz, hehe. Uspešen pa nedvomno.

Se vam zdi, da ste se od lanske do letošnje sezone kot voditelj spremenili? Ali če sežemo še bolj nazaj - ste se kot voditelj spremenili v času od Brez zapor do kviza?

Jonas je še vedno isti, samo v drugi embalaži. To je tako kot z govejo juho. Če jo postrežemo v krožniku, bo vsem teknila, če pa isto juho postrežemo v kozarcu za šampanjec, ne bo več dobra.

Gledate kvize na drugih televizijah?

Ne, ker vedno pozabim, kdaj so na sporedu, na Stop pa nisem naročen, da bi imel televizijski spored. A kadar naletim na kviz, ga pogledam, čeprav ne razumem nemško.

Se pravi, da ni tako, da bi voditelji teh kvizov imeli srečanja, kjer bi si izmenjevali izkušnje?

Na začetku sem dobil kasete, da sem si ogledal, kako je to videti v originalni izvedbi, kjer je bil angleški voditelj res odličen, in zdi se mi, da smo se nekako vsi zgledovali po njem, ker je bil prvi. Potem nas je obiskal predstavnik firme, nam pomagal med pripravami in nam razložil, kaj je pomembno in kaj ne.

Vas licenčni format utesnjuje ali imate še vedno dovolj prostora, da ste pravi voditelj?

Zdi se mi kar utesnjujoč, vendar so rešetke v kletki primerno razmaknjene, da se lahko diha. Tako kot če želite imeti lepo umetniško delo, pa ne pomaga, če umetnik ne zna narisati portreta. Norost in iskra, neumnost in oblika morata biti v pravem razmerju. Sem ravno dovolj neumen in utrgan, da me ta oddaja ravno prav omejuje. Spremljam ratinge, ogledam si posnetke ...

In tako kot smučarji analizirate svoje vožnje?

Eh, zelo mučno je gledati sebe.

Še vedno? Po vseh teh letih javnega nastopanja in televizijske pojavnosti?

Še vedno. Včasih med snemanjem pogledam prve posnetke. Ob sobotah, ko je na sporedu, sem doma v drugi sobi in nočem gledati. Pravzaprav, kadar se gledam, o sebi nimam dobrega mnenja.

Ste svojo kariero načrtovali?

Ne. Če je bil načrt, je bil grob. Pač v smeri televizije, da bi rad delal talk show, nekaj zabavnega. Še enkrat ponavljam - Lepo je biti milijonar zame ni utesnjujoča oddaja. Pameten voditelj mora pač vedeti, v kakšni oddaji je. Znotraj formata moramo pač iskati luknje. Niti na pamet mi ne pade, da bi med oddajo naredil kakšno blazno neumnost, si slekel hlače ali kaj podobnega.

Sicer pa je norost, no, recimo lucidnost, del vašega značaja?

Tako težko je ocenjevati samega sebe. "Kje je skrivnost tega človeka? Kje je njegov problem?" Morda je problem ključna beseda. Ljudje probleme rešujemo vsak po svoje. Nekdo pobije tri sosede, drug pa slika, da ne znori. Mislim, da smo vsi, ki smo v medijih, malo problematični. Pravzaprav ne malo, kar veliko. Vsak ima probleme, ki jih skušamo ozdraviti: nekdo potrebuje pozornost, spet drugi denar ali slavo ... Medijski ljudje očitno potrebujemo nekaj večjega kot povprečni ljudje. Imamo večje probleme kot povprečni ljudje. Kadar hočeš biti zunaj množice, kadar hočeš biti vodja, biti opažen, moraš biti nevrotik.

Morda pa ste le tako progresivni, da ste vedno dva koraka pred drugimi?

Če bi bil progresiven, bi bil tri korake pred drugimi, ampak dobro skrit.

Pa saj ste veliko stvari počeli pred drugimi: računalniki, biljard, VJ, konec koncev talk show ... Zakaj?

Ah, počel sem pa tudi veliko stvari, ki niso bile progresivne. Z glasbo sem se tudi ukvarjal, pa nisem bil bog ve kaj. Fotografiral sem, pa tudi nisem bil pred drugimi. Res pa je, da se mi zdi zanimivo, kar je novo. Ko so se pojavili računalniki, je bila to popolna fascinacija. In sem pisal programe in presnemaval igrice. Tudi biljard: do svojega 25. leta v Sloveniji nisem videl biljarda.

Še vedno spremljate vse tehnološke novosti?

Še. Računalnike in internet spremljam. Mobilni telefoni me ne fascinirajo več tako, bil pa sem nekaj časa tako po moško utrgan na te male igračke od walkmanov do žepnih televizorjev. Sedaj sem se tega ozdravil. Mogoče sem odrasel in ne kupujem več vsake novotarije, ki pride na trg. Le s telefonom so me spet premamili, saj ga ne potrebujem ... Čeprav včasih mobitel pozabim doma, hiša zvečer še vedno stoji.

Spet kviz - bi raje vodili kviz, kjer je nagrada milijon mark?

Seveda. Naša publika, ki gleda kviz na avstrijski televiziji, opaža, da je naš kviz drugačen. To drugačnost potem pripisujejo meni. Dejstvo pa je, da imamo mi manjše nagrade. Ni drame, ni suspenza, ali bi kdo hotel tvegati odgovor za denar, ki bi mu lahko spremenil življenje. Zato tujim voditeljem ni treba graditi suspenza, ker sta dovolj že vprašanje in denarna nagrada. Pri nas pa se moram potruditi, da tekmovalca spravim v dilemo. Seveda v užitek gledalcev, pri tem pa tekmovalcev ne boli preveč, če bodo izgubili nekaj sto tisoč tolarjev. V kvizu za milijon dolarjev si voditelj tega ne sme dovoliti. Pri takem kvizu je odgovornost voditelja neprimerno večja in ne bi si smel privoščiti toliko zabave. Kviz ni dober takrat, kadar Jonas reče kakšno neumnost, ampak takrat, kadar je tekmovalec v dilemi. Ali takrat kadar vsa Slovenija ve, da je odgovor C, tekmovalec pa reče A.

Kako vzpostavite stik s tekmovalci? Se pred oddajo srečate?

Srečamo se minimalno. Zdi se mi, da niti ni potrebe, da bi se preveč družili, denimo eno uro klepetali.

Toda nedvomno so vam nekateri tekmovalci bolj simpatični kot drugi. Ste se kdaj zalotili, da ste komu bolj pomagali, ker je bil bolj simpatičen?

Sem. Pazim, da s tem ne pretiravam. Zdi se mi, da že mora biti tako, da če je meni tekmovalec ali tekmovalka simpatična, je najbrž tudi gledalcem. Bolj mi je všeč, če so tekmovalci komunikativni. Še nikoli pa nisem koga namerno speljal na led. Najbolj se mi zdi pomembno, kako bo vse skupaj videti na televiziji. Samo, da se dogaja, da je živahno. Ne bi me motilo niti, če bi publika začela metati paradižnike. Bi se o tem naslednji dan vsaj govorilo.

V javnosti pa so informacije, da ste že prekinili snemanje, ker so gledalci suflirali tekmovalcu.

Snemanje se je že kdaj prekinilo zaradi tehničnih težav. Bil pa je primer, ko je nekdo očitno gledal za moj hrbet, kjer je očitno imel pomagača. Videl sem, kako se je trikrat premislil, povedal vse napačne odgovore in se šele četrtič odločil za D, ne da bi mu jaz sugeriral. Bilo je tako očitno, na obrazu mu je pisalo, da nima pojma. Najbolj smešno je bilo, da je bilo vprašanje zelo lahko. Ko je bila prekinitev za reklame, sem opozoril njega in publiko. Ni bil dober občutek. Sedaj gledalce in tekmovalce opozorimo že pred snemanjem. Pa tudi - če bi se to zgodilo še enkrat, bi mu v oddaji rekel, naj ne gleda za moj hrbet, ker ga bom polil z vodo.

Kateri tip vprašanj se vam osebno zdi najtežji?

Na Telebajskih bi padel! Recimo, da bi bil jaz tekmovalec in bi kiksnil pri takem vprašanju - sedemletni otroci po vsej Sloveniji bi se mi smejali. Prav gotovo ne bi vedel odgovorov na vprašanja z letnicami, Nobelovimi nagrajenci ... Ha, lahko je, če veš. Toda za vsakega se ponavadi med petnajstimi vprašanji najde eno, ki je kamen spotike.

Recimo, da bi bili vi anonimni in da bi bil tudi pri nas kviz za milijon dolarjev - bi se prijavili?

Takoj. Se vi ne bi?

Verjetno ne. Padla bi na Telebajskih. Se vam zdijo tekmovalci pogumni, pohlepni ali samo prepričani o svojem znanju?

Med njimi se včasih najde kakšen, ki na kvizu res nima kaj iskati. Zdi se mi, da bi morali vsaj malo spremeniti sistem prijavljanja. Zapleteno je iz množice ljudi, ki se prijavi, izluščiti take, ki res znajo in so poleg vsega še zabavni. Sedaj je tako, da pokličete na telefonsko številko, kjer je avtomatski odzivnik s posnetimi vprašanji, pri tem pa merijo čas, ki mine do odgovora. Problem je v tem, da se vprašanja menjajo enkrat na teden in ljudje z večkratnim klicanjem seveda izboljšujejo rezultat. V drugi fazi izbiranja jih naši pokličejo in jim postavijo dodatna vprašanja. Zapleten sistem, če bi ga hoteli spremeniti in v studiu imeti fine dame ali pametne lucidne tipe. Zanimivi ljudje so pač bolj televizijski. Predstavljajte si denimo traktorista z Iga, preprost človek, ki vse ve. To je idealen tekmovalec za kviz. Ali nemara šestleten čudežni otrok. Ali klošar s ceste, ki bi pobral pravo nagrado. Ali kdo na smrt bolan ... To bi bile strašne zgodbe. Vrhunska televizija bi bila, če bi iz množice lahko izluščili take ljudi.

Se vam zdi, da ratingi pritiskajo na medijske ljudi?

Seveda. Toda če greste vi v službo, imate tudi določene obveznosti in pritiske. Saj nam ni nihče obljubil, da nam bo postlano z rožami. Medijski biznis je pač tak. Saj so bila obdobja v moji karieri, ko sem se požvižgal na ratinge. Denimo v času Brez zapor. Ratinge sem sicer spremljal, nisem pa se hotel ukloniti potezam, ki bi dvigovale rating.

Mar zato, ker ste dvomili o objektivnosti meritev, ali zato, ker je bila to vaša sanjska oddaja?

Bolj zato, ker sem bil prepričan, da delam prav. Brez zapor sem delal prav. Žalosten sem, ker je bila oddaja tako kritizirana. Prepričan sem bil, da delam dobro in v pravi smeri. Bili pa smo neizkušeni. Konec koncev je bil to prvi tak talk show pri nas. V to smer bi morali iti - vsi voditelji bi morali biti bolj sproščeni. Za to bi morali dobiti prostor na televiziji. Namesto da delamo vnaprej posnete oddaje, ki so potem zmontirane, publiki se plača, da ploska, smeh je posnet ... Ta plevel je treba odstraniti.

Ste vi vedno imeli besedo pri tem, kakšna bo scena, razpoloženje v studiu?

Vedno. Verjetno sem taka osebnost. Recimo prva me je na televizijo povabila Miša Molk, leta in leta nazaj. Skupaj z Nado Vodušek naj bi vodila oddajo, ki si jo je zamislila Miša. Naredil sem dve oddaji in šel. Ni bilo zame - ne morem delati po nekih navodilih. Da se razumemo, jaz bi delal, če bi mi navodila dajal Spielberg. Res se moram nehati norčevati iz Miše - saj ni ona kriva, toda če me že kdo usmerja, moram temu človeku verjeti. In sem se že pustil voditi. V gledališču recimo. Ne predstavljam pa si, da bi mi odlični mariborski producent Stojan Auer naredil scenarij za oddajo. Halo? Da bi mi Auer razlagal, kaj naj govorim?

Ste kdaj imeli vaje televizijskega nastopanja ali vam je bil dovolj AGRFT?

Akademija ne nauči nastopanja na televiziji. Akademija te samo potopi v sceno. Zame je bil vadbeni poligon Videošpon. Najprej sem bral tekst, ki sem ga napisal vnaprej. Potem sem pogruntal, da to ni zame. Saj mi ni nihče rekel, da moram brati, in začel sem po svoje ...

... in najstniki so bili navdušeni!

Ja, zato ker je bilo drugače in utrgano in - priznajmo - tudi zato, ker drugega ni bilo. Saj Videošpon ni bil ne vem kaj. To res ni bila oddaja za nagrade. Bila je pač taka suša, da je Videošpon udaril ven. Takrat sem ugotovil, da pri televiziji res ni omejitev. Samo, da ni dolgčas. Sedaj ko gledam oddaje ... TV3, TV Pika ... ali ni moreče? Ta nesproščenost. Vedno je ista scena: voditelj ima nekega gosta, ga nekaj vpraša, oni hoče biti v odgovoru malo duhovit in oba se zasmejeta. Vsi so narejeni. Nisem še videl pogovora, kjer bi kdo res vprašal tisto, kar ga zanima.

Bi svoje goste vprašali prav vse?

Ne. Imel sem načrt, da bi Heleno Blagne vprašal, ali kdaj prdne. Ker je pač taka slovenska ikona. Še pred oddajo sem producentu razlagal, da jo bom vprašal. Pa se nisem upal. Pa ne zaradi posledic, ustrašil sem se zaradi tega, kako se bo odzvala ona - ji bo nerodno, kako me bo pogledala, bo obema nerodno ... človeška zadrega je bila prehuda.

No, pa kje ste si postavljali meje pri pogovoru v Brez zapor?

Če bi bil njen odgovor smeh, bi bilo v redu. Samo, da ne bi bilo zadrege. Enkrat sem Tinkaro Kovač spravil v zadrego in mi je bilo žal, ker je bila v zadregi in je nastal tak mučen trenutek. Pa še zameril sem se ji.

Kaj ste jo vprašali?

To vam povem tako zasebno, ker upam, da so medtem že pozabili, hahaha. (In je povedal. Definitivno pripomba za zadrego.) Ne bi si drznil Maria Galuniča vprašati, ali je gej. To se mi ne zdi primerno vprašanje. Koga drugega bi verjetno to vprašal, njega ne.

Kje pa je vaša meja? Kdaj bi bili vi v zadregi?

Vedno sem v zadregi, kadar mi tako na hitro postavijo vprašanje, ne vem, na kakšni prireditvi. Trudim se, da bi vedno povedal tako, da bi bil jaz. Pač kar si mislim. Zdi se mi, da slovenskim zvezdam manjka spontanost. Ali pa je to strah pred tem, kakšno sliko bodo sedaj dobili ljudje. Skoncentrirati bi se morali na pogovor, ne pa na imidž. To se posebno opazi pri politikih. Kadarkoli kaj vprašajo Jelinčiča, se mu zdi pomembno le to, da pove odgovor, pri katerem se bodo ljudje zasmejali. Predvsem v talk showih bi moralo biti vse bolj podobno kramljanju. V tem pa nismo spretni. Še posebno ne v televizijskih oddajah.

Na katero vprašanje ne bi nikoli odgovorili?

Na vprašanja, ki zadevajo intimnosti, recimo kako dolgega imam.

Ste brali Požarjevo knjigo Nevarna razmerja?

Preletel sem jo. Takoj, ko sem prebral svoje ime, sem obstal z odprtimi usti, češ pa saj to ne more biti res. Požar je lažnivec in lenoba, ker informacij, ki jih sliši, ne preverja in si izmišlja. Popolnoma izkrivljeni in pomešani podatki. Poleg tega hoče biti pa še žleht. Recimo piše, kako je Čakarmiš mene in Petra Radoviča poslal v New York, kjer naj bi sedela na šovu Davida Lettermana, da bi ga prekopirala. Nikoli še nisem videl New Yorka. Ali pa zgodba s pete obletnice POP TV. Na odru sem si izmislil šalo, da se zahvaljujem Jurencu, ker mi je ob podpisovanju pogodbe za prihodnje leto po tem, ko sem povedal svojo vsoto, rekel, ali ne bi raje polovičko. V knjigi pa piše, da sem pri Jurencu izsiljeval honorar, Jurenec, ki je znan kot trd pogajalec, pa je rekel, polovico ali nič, in Jonas je takoj privolil. Požar niti tega ne ve, da se nihče na POP TV o honorarjih ne pogovarja z Jurencem, ampak s producentom oddaje ali Čakarmišem! Si predstavljate tega drota, ki sedaj to prodaja v knjigi. Zaradi tega knjige sploh ne nameravam prebrati, če so že zgodbe o meni tako izkrivljene. Kako naj vem, kaj je res in kaj ne. Pa nekoliko težko se bere, pač slab pisec ... ko bi bilo vsaj duhovito ...

Kaj ni to zlonamerno obrekovanje nekaj, kar moramo vzeti v zakup?

S tem se zlepa ne bom sprijaznil. Naredil bom vse, kar je v moji moči, da se proti temu borim. Vedno bom povedal svoje mnenje in s prstom kazal na lažnivce.

Ga boste tožili?

Ne, sploh ne mislim na to. Bil je tako previden, da je ravno na meji žaljivega. Tako majhen je, da mu sploh nočem posvečati pozornosti. Če ga bom srečal, ga bom pogledal v oči in mu rekel, da je lažnivec. Pa naj me toži, hehe.

Se spet vrnemo nazaj na kviz - kolikokrat se je zgodilo, da je kdo prišel do konca?

Samo Matjaž Tanko. Vsi si želimo, da bi jih bilo več.

Se pravi, da nimate kje skrite že posnete oddaje s tekmovalcem, ki pravilno odgovori na vseh petnajst vprašanj?

Ne, nikjer ne skrivamo oddaje, kjer bi tekmovalec prišel do konca, mi pa bi jo hranili za slabše čase, ko bi nam padel rating. Ni govora. Že veliko manjše napake so lahko usodne. Kot takrat, ko je tekmovalec povedal pravilen odgovor, jaz pa sem rekel, da je napačen. Res mislite, da bi v Sloveniji ostala skrivnost, če bi že imeli posneto oddajo z desetmilijonsko nagrado? Res pa je, da si zelo želimo, da bi kdo zmagal. A ne bom si privoščil, da bi zaradi ratingov komu pomagal do konca. Za Matjaža Tanka smo bili sicer veseli, ampak to ni bilo to.

Pa še vsi so bili mnenja, da je bila oddaja zrežirana vnaprej. Je bila?

Ne. Če je kdo kaj pripravil vnaprej, je bilo to narejeno za mojim hrbtom. Po oddaji sem šel k Čakarmišu in mu rekel: "Branko, v oči me poglej in povej, ali je bilo kaj naštimano?" Rekel je ne in verjamem mu. Res pa je tudi, da Matjaž menda vse ve.

Od kod ste pobrali to pozo s prstom na licu?

Stol je udoben in poskušam se namestiti, kar se da udobno. Pa še rekli so mi, da ne smem gristi nohtov. Vseeno mi je, ali sem videti pametno ali misteriozno.

Kdaj ste zadnjič stali na gledališkem odru?

(dolg premislek) Klinika Tivoli.

Ok, sedaj, ko ste definitivno največja slovenska medijska zvezda, česa profesionalno ne bi počeli? Bi vodili vse prireditve?

Včasih smo to počeli vsi. Recimo Saša je vodila maturantske plese, jaz kakšne modne revije. Sedaj pa mi ni treba in večino ponudb odklonim. Posledica tega je, da dobivam vse več ponudb za vse višje honorarje. Pa nočem. Saj včasih me preprosijo. Ampak ta trenutek nimam pripravljenega nobenega šova, nastopa, vsaj za deset minut zabave, kakšnih vicev.

Ste ujeti v imidž tega, da morate vedno biti zabavni, čeprav se morebiti v tistem trenutku ne počutite tako?

Ja. Tudi na viktorjih je bilo tako. Vse, kar mi je zabavnega padlo na misel, bi bila huda zbadljivka na račun Si.mobila, Peugeota ali Stopa. V glavi sem imel, da bi čestital Stopu, "ker jim je ta teden baje končno uspelo natisniti rekordno število 10.000 izvodov revije. V tiskarni niso znali ustaviti stroja." Pa sem bil raje tiho. Res, tak pritisk čutim, da se ljudje morajo zasmejati. Preveč pričakujejo od mene.

No, ampak konec koncev ste si sami ustvarili tak imidž!

Ja, vem, saj trpim. Hvala, ker ste me potolažili. (smeh) Ne, resno, tudi zasebno čutim pritisk. Kaj vem, grem na golaž k Slovenki na Brdo, pa ne vem, kako naj reagiram. Saj se pogovarjam z domačini, ampak se mi zdi, da so vsi malo razočarani, ker nisem tako zabaven kot na televiziji.

Ali bi delali na katerikoli televizijski postaji?

Talk show bi z veseljem delal na nacionalni televiziji, ker ima nacionalka veliko boljšo infrastrukturo, recimo fundus kostumov, sceno in podobno. Saj preden sem šel na POP TV, sem se na nacionalki pogovarjal o svoji oddaji, pa ni šlo. Ravno takrat sem dobil ponudbo POP TV in sem sprejel. Seveda, dokler je Lepo je biti milijonar tako uspešen, mi ne pade na pamet, da bi šel na nacionalko, pa tudi če bi mi ponudili zasebno letalo. Razmišljam samo o tem, kdaj bi se umaknil. Ali bi naredil tako kot Beatli in bi se umaknil na vrhu ter šel v legendo, hahaha. Kot otrok sem sanjal o tem, da bi nenadoma odšel in videl, kaj bi potem rekli ljudje. Recimo, da bi se sedaj odločil, da ne bi več vodil kviza.

Ali čutite pripadnost kolektivu POP TV? Opazili so vas, da ste eden redkih, ki navijajo za svojo ekipo v medijski nogometni ligi.

Seveda. Tam imam prijatelje. Na POP TV nikoli nisem imel težav, sporov, izsiljevanj, pregovarjanj ali česa podobnega. Ne verjamem, da bi bilo na TV Slovenija tudi tako. Tam bi bilo verjetno zelo drugače in je tudi bilo, ko sem delal Videošpon. Pravzaprav sem se takrat tem intrigam prav izogibal. Na oddajo sem prišel direktno iz biljardnice in po oddaji sem takoj prišel nazaj.

Ko smo leta 1995 v Mladini objavili vaš Kdo je kdaj, je v projekciji pisalo, da "zvezdniško življenje Jonasa utrudi, zato se za nekaj časa umakne in se posveti meditaciji. Vendar se njegovi skupini iz dneva v dan pridružuje več ljudi, prepričanih, da je Jonas njihov duhovni učitelj." Se vam zdi to realno?

Zdi se mi izvedljivo, haha. Ali H. Žerdin mi je dal pravo smer, haha. Včasih se mi res zdi kul, da bi naredil svojo sekto. Seveda bi moral ljudem, ki bi mi sledili, dati pravo idejo. Samo ideja mi še manjka.

povezava