Miha Štamcar

23. 6. 2003  |  Mladina 25  |  Družba

Državni sovražnik številka ena

Odvetnik Dr. Peter Čeferin

© Miha Fras

Širša javnost vas je bolje spoznala konec osemdesetih, ko ste branili kosovske rudarje. Pa tudi kosovskega politika Azema Vllasija. Kako je potekal proces?

Šlo je za proces proti Azemu Vllasiju in devetnajstim starotrškim rudarjem, ki je potekal v Kosovski Mitrovici. V tem političnem procesu je bila zaradi tako imenovanih kontrarevolucionarnih dejanj inkriminirana rudarska stavka. Slovenski odvetniki so sodelovali zato, ker je takratna ZSMS dala pobudo Bavconovem svetu za varstvo človekovih pravic, da se izvede akcija za zbiranje denarja za plačilo odvetnikov, ki bi branili rudarje v Kosovski Mitrovici. Ker sem bil član tega Bavconovega sveta in odvetnik, me je Bavcon zadolžil, da stopim v stik z albanskimi odvetniki in se dogovorim, kako bi jim ta denar izročili. Oni pa niso hoteli denarja, ampak so skoraj zahtevali, da pridejo štirje slovenski odvetniki zagovarjat tiste rudarje. Povabil sem vse slovenske odvetnike, ki sem jih srečal. Odzvali pa so se trije: Miha Kozinc, Jože Hribernik in Andrej Razdrih. Danes se mi zdi to idealistična poteza, saj so ti ljudje zapustili svoje pisarne za nekaj mesecev in šli na Kosovo. Tam smo jih več mesecev zagovarjali, poleg albanskih odvetnikov, pri čemer nam je takratna SZDL plačala prevoz in hotel, odvetniške storitve pa smo opravljali brezplačno. Azema Vllasija, ki je bil prvoobtoženi v tem procesu, je zagovarjal neki beograjski odvetnik in trije zagrebški, od katerih sta dva postala visoka funkcionarja, tretji, Silvio Degen, pa je kandidiral za predsednika hrvaške republike. Mi štirje pa smo zagovarjali rudarje. Proces je potekal v tovarniški hali, kjer smo bili tako natlačeni, da se je nabiral kondenz. V dvorani smo sedeli obtoženci, zagovorniki, po en sorodnik obtožencev, delavci državne varnosti in pa smetana svetovnih medijev. Vse, kar je kaj pomenilo, je bilo takrat tam. Mislim, da so takrat proces dobili mediji.

V kakšnem smislu?

Recimo, pred začetkom procesa nisem imel možnosti kontaktirati s svojim klientom. Sredi obravnave sem vstal in rekel: "Druže predsedniče senata ... povejte mi, koga jaz sploh zagovarjam, ker se nisem imel možnosti seznaniti z obtoženim. Čez pol ure so vse postaje poročale, kaj se je zgodilo. Čez dve uri so sojenje prekinili in sva z obdolženim sedela in se v zaporu pogovarjala. Zanimivo se mi zdi tudi to, da je senatu predsedoval sodnik turške narodnosti, ki je bil takrat znan, da je izrekel največ smrtnih obsodb. Obtožbo pa je zastopal tožilec romske narodnosti. Z današnjega zornega kota se mi zdi, da so bile to tragične osebnosti. Ko je sodnik kot predsednik senata prevzel primer, so mi povedali, da ga je edini sin zapustil in rekel: "Oče, če boš izrekel obsodilno sodbo, me ne boš nikoli več videl." Tožilec pa je bil mlad in ambiciozen in so mu obljubili, da bo šel, če dobi proces, na zvezno tožilstvo v Beograd. Ko je bila izrečena oprostilna sodba, ga je, po pripovedovanju albanskih kolegov, zadela kap in nekaj mesecev pozneje je umrl. V tem času sem bil imenovan tudi v kosovski odbor za človekove pravice. Albanci so mi tudi dali dokumentacijo, ki je dokazovala mučenje rudarjev s strani srbske udbe. To dokumentacijo sem prinesel v Slovenijo, jo dal Bavconu, ki je bil predsednik sveta za varstvo človekovih pravic, ta jo je dal Jožetu Smoletu, ki je bil predsednik SZDL, ta pa Drnovšku, ki je bil predsednik predsedstva Jugoslavije. Menda je Drnovšek rekel, da je zgrožen in da ne more verjeti, da se to dogaja v Jugoslaviji.

Verjetno poznate Samuela Leibowitza, ki je zaradi treh umorov branil Ala Caponeja in ga rešil, pa še nekatere druge morilce, recimo Vincenta Mad dog Colla, ki naj bi moril tudi otroke, sodeloval pa je tudi v procesu zaradi ugrabitve Lindberghovega otroka. Potem se je v tridesetih povsem posvetil branjenju na rasističnem procesu proti devetim črncem v Scottsboru. Revne črne fante je branil zastonj. Se vam ne zdi, da je vaša pot tako rekoč obratna? Ste si s temi kosovskimi procesi naredili ime?

Doktoriral sem iz civilnega prava, ki nima nobene zveze s kazenskim. Ko so Albanci hoteli, da pošljemo slovenske odvetnike, je bilo evidentno, da moram iti tudi jaz. Ko sem šel tja, sem začutil strast v boju z državo. Pravna teorija ima zanimivo ugotovitev o vlogi zagovornika v kazenskem postopku. Kazenski postopek je spopad med močnejšo državo, ki ima monopol nad fizičnim nasiljem na eni strani, in enormno šibkejšim posameznikom, ki nima nikogar drugega razen odvetnika. Vmes med policijo, državo, vsem tem aparatom, je pravzaprav samo odvetnik. To se mi zdi izjemno privlačna poklicna vloga, ki jo opravljam. Je pa res, da sem bil, potem ko sem prišel s Kosova, zelo popularen. Veljal sem za pozitivno osebnost. Ko je nastajala ta država, so me čisto vse stranke vabile, da bi bil poslanec v novi državi. To sem odklonil, soproga in otroci so mi rekli, naj odklonim. V trenutku, ko sem prevzel Sandija Grubeliča, so mi rekli, iz viteza si postal njegov consiliere. Vse si pokopal. Moj izziv je bil, v vsej štiridesetletni poklicni karieri, da proti državi, ki ima monopol nad fizičnim nasiljem, zastopam in branim šibkega posameznika. V prejšnjem režimu sem pristopil k obrambi zastavnika Borštnerja, v novi državi pa sem zastopal generala Kolška. Tiste stvari, ki so bile izzivalne, so me pritegnile. Mi, naša pisarna, smo bili prvi, ki smo za malenkosten honorar ali brezplačno zastopali vse tiste oficirje, ki so izbrali napačni poklic v napačnem času in kraju ter ostali brez vseh pravic.

Izbrisani?

V bistvu, samo da se v 90. s tem nihče ni ukvarjal na tak način kot sedaj.

Kateri je bil vaš prvi veliki proces po Kosovu?

Če izpostavimo tistih nekaj, ki so bili medijsko odmevni, Grubelič, ki je bil prvič oproščen, drugič obsojen. Pozneje celovški specialci.

Kakšen je bil rezultat?

Eden je umrl v prometni nesreči. Eden je bil pomiloščen zaradi zdravstvenih težav in je nekaj časa odsedel v Celovcu v priporu. Druga dva pa sta šla na Dob. Potem sem zagovarjal Lončariča, Roglja, Davorina Sadarja, Šuštarja, Vukašina Jovovića, Perića ...

Kako je braniti človeka, za katerega vsi mislijo, da je šef mafije?

Ni funkcija zagovornika, da odloča, ali je njegov klient kriv ali ne. Jaz imam zelo jasno pozicijo. Pravno, moralno in etično imam razčiščeno. Če sem si izbral poklic zagovornika, je moja naloga, da klienta branim. Moja zakonska in ustavna naloga je, da naredim vse, kar je v njegovo korist. Tu se postavlja vrsta vprašanj. Če je zadeva tik pred zastaranjem, ali je prav, da odvetnik uporabi vsa pravna sredstva, da doseže zastaranje kazenskega pregona?. Mislim, da je to dolžnost odvetnika, če je razdalja do zastaranja tako majhna, če država ni bila sposobna v tolikem času končati procesa, da to izkoristi.

Nekaj takega se je zgodilo v procesu zoper Makoterjevo. Lahko opišete sojenje Milici Makoter?

Ta proces je bil izjemno naporen. Sin Milice Makoter je prišel v našo pisarno osem dni pred iztekom 15-dnevnega pritožbenega roka, ko je bilo treba vložiti pritožbo na tretjo stopnjo. V osmih dneh in nočeh je moj sin Aleksander, ki vodi kazenski oddelek v naši pisarni, sin Rok vodi namreč civilni oddelek, pripravil pritožbo. Pregledal je prek dva tisoč petsto strani spisa. Več mesecev sem se pripravljal na sejo vrhovnega sodišča, mislim, da je bila druga na tretji stopnji v zgodovini slovenskega sodstva, pred tem je bil le Kamenik. Zanimivo je, da je Aleksander v naši pritožbi zoper drugostopenjsko sodbo citiral del preiskovalnega zapisnika, v katerem je državni tožilec predočil Milici Makoter že izločeni uradni zaznamek, zaradi česar je sodba padla in je bil izločen prvostopni sodni senat. Vrhovno sodišče je zahtevalo izločitev tega zapisnika. Pri tem pa je v spisu še vedno ostal in je v spisu še vedno vsebina tega zapisnika, saj je bila zapisana v naši pritožbi. Tega dela pritožbe pa do danes ni še nihče izločil. Zaradi tega smo v novem sojenju izločili tudi ves novi senat. Iz evidentno istega razloga, zaradi katerega je bil izločen prvi senat. Vendar je značilnost tega novega procesa ta, da so bili zavrnjeni vsi ugovori, vse zahteve in vsi predlogi obrambe, zaradi neznosnega tempa, ki ga je narekovala potreba, da se proces konča pred iztekom dveletnega roka, odkar je bila vložena obtožnica, ko bi bilo treba Milico izpustiti na prostost. To hitenje pa je več kot očiten znak, da se je tudi nova sodnica odločila Milico obsoditi. Če to ne bi bilo tako, jih ne bi skrbel pripor, saj bi v primeru oprostilne sodbe odpadel. Pet dni pred pričakovano razglasitvijo obsodilne sodbe Milici Makoter res ni preostalo nič drugega, kot da odpove pooblastilo dosedanjima odvetnikoma, saj je bilo evidentno, da novi odvetnik v petih dneh ne bo mogel proučiti tri tisoč strani spisa.

Novi odvetnik pa je moral v bolnico!

Včeraj je Milan Krstič prišel iz bolnice, ker je pred tem dobil infarkt.

Krstiča je prizadel infarkt, Lončarič ima težave s srcem?

Nekateri mislijo, da Milan Krstič ni zbolel, to sprašujejo tudi sodniki. On je doživel infarkt. Sam sem ga obiskal in prepričal sem se o tem. Za Lončariča so sodni izvedenci ugotovili, da ima angino pectoris. Če njega slikajo s cigareto, jaz ne morem pomagati, če je njemu vseeno. Blaž Kovačič je v Sobotni prilogi dobro povedal. Lončaričev proces se je začel z velikim pompom policije in tožilstva, s tiskovno konferenco najvišjih njihovih predstavnikov. Označili so ga za največjega tihotapca ljudi v Evropi. Ko se je stvar začela razvijati, se je izkazalo, da to ni tako in da je vprašanje, kaj na koncu sploh še lahko dokažejo. Ko naredijo tako famo, ko je narod nad dosežki policije in tožilstva navdušen in ko se začne stvar rušiti, se začnejo obupni poskusi, da se nekaj naredi. Velika nevarnost je, da bodo vse te razveljavljene procese poskušali po hitrem postopku končati, da bi dokazali učinkovitost postopka, da bodo zavrnjene pritožbe in da bodo pokazali, da nimajo zaostankov ...

Ampak Lončarič je bil že znan, saj so ga iskali tudi po drugih evropskih državah.

V Italiji je bil dvakrat obsojen v odsotnosti. Enkrat na šestnajst in enkrat na štiri leta. Ampak sojenje v odsotnosti je precej defektna zadeva. Poleg tega pa je tako, da premalo spoštujemo ustavno načelo domnevne nedolžnosti - da si nedolžen, dokler nisi pravnomočno obsojen. Obstaja cel kup postopkov o pranju denarja. Denar je umazan, če izvira iz kaznivega dejanja, iz nekega predhodnega kaznivega dejanja. Če izhajamo iz ustave, dokler nisi pravnomočno kaznovan, nisi storil kaznivega dejanja. Oni pa nimajo niti pri Lončariču niti pri Šuštarju nobene pravnomočne sodbe, pa vendar ima Šuštar že dve leti blokirano vse premoženje v tujini in domovini.

Se vam zdi akcija, v kateri je Šuštar vzel denar od Selana, sporna?

Zahteval sem, da se tisti del zapisnika in postopka, ki se nanaša na vlogo Selana, po tem ko je postal tajni policijski sodelavec z odločbo generalnega direktorja policije, izloči. Ustavno sodišče je z odločbo z dne 8. maja ugotovilo, da je 49. člen zakona o policiji v nasprotju z ustavo. Zapisali pa so, da mora zakonodajalec v enem letu narediti zakonske določbe tako jasne, da ne bodo v nasprotju z ustavo. Sodnica je včeraj zavzela stališče, da ta 49. člen zakona o policiji še eno leto ne bo v neskladju z ustavo, in to ob nespremenjeni ustavi in nespremenjenem zakonu o policiji. Meni se zdi, če je nekaj v nasprotju z ustavo, je bilo že pred odločitvijo ustavnega sodišča v nasprotju z ustavo in je seveda v nasprotju z ustavo tudi po tem, ko to ugotovi ustavno sodišče, in ne šele eno leto po tem, ko to ustavno sodišče ugotovi. Moram reči, da je ustavno sodišče odigralo v zadnjih dveh letih izjemno pomembno vlogo: tisto vlogo, ki jo je ameriško vrhovno sodišče odigralo v 60. letih. Izvršilna in pravosodna oblast, imam vtis, skušata nekako kontrirati in izničiti odločbe ustavnega sodišča s čudnimi spremembami in dopolnitvami zakonov. Pred sabo imam zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku, ki določa postopek v zvezi s tistimi listinami, ki jih je treba izločiti iz spisa. Sodnik ne sme odločati, če se je seznanil s takim dokazom, s katerim se ne bi smel seznaniti, "razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev", pravi ta novi zakon. To je nevzdržno. Ta država ne zmore enega minimalnega intelektualnega napora, da bi enkrat sprejela tako pomemben zakon, kot je zakon o kazenskem postopku, da bi bil konsistenten, jasen in nedvoumen. Kazenska zakonodaja ne sme biti dvoumna. Slovenska država pa ima dvoumno. Vsa ta množica popravkov, to flikanje, ki sledi vsaki ustavni odločbi, kot smo to imeli v Jugoslaviji, ko smo imeli zakone o spremembah in dopolnitvah zakonov, pa o razlagi zakonov pa o tolmačenjih itd. To je sramotno nedostojno. Ta zakon bi moral biti najbolj jasen.

Kaj menite o slovenskih tožilcih in sodnikih?

Slovenski tožilci in sodniki so dobri in slabi, tako kot so dobri in slabi odvetniki. Za slovensko kazensko pravosodje je značilno nekaj drugega. Gre za velikanski premik na področju kazenskega postopka v praksi. Medtem ko je, kot to ugotavlja Blaž Kovačič, "kazenski postopek vse do nedavna večina sodelujočih sprejemala kot sorazmerno enolično, predvidljivo in zato ne problematično uradovanje sodišča, v katerem je obdolženec prepuščen paternalističnemu odnosu sodnikov in večinoma mlačni obrambi zagovornika", je prišlo v letih 2002 in 2003 do razveljavitev nekaj medijsko najodmevnejših kazenskih postopkov in zadeve so bile vrnjene v začetno fazo, ljudje pa izpuščeni na prostost. Tožilci in sodniki, ki se jim do sedaj ni bilo treba tako zelo truditi, so, kot pravi Kovačič, "sedaj soočeni z visoko motiviranimi in sposobnimi zagovorniki, ki prežijo na vsak spodrsljaj države, in postopki, ki so še pred kratkim potekali gladko in brez težav, so se prelevili v nočno moro pravosodja". Lahko se zgodi, da bo imel ta pozitivni položaj negativne posledice. Mogoče bodo skušali v razveljavljenih zadevah, v ponovnem sojenju, svojo učinkovitost dokazati za vsako ceno. Z na hitro sprejetimi odločitvami. Pritožbe zoper take odločitve pa bodo zavrnjene ne glede na napake v postopku, morda ravno zaradi dokazovanja učinkovitosti in zmanjševanja zaostankov. Bi pa rekel to, da je dan, ko je bila izrečena oprostilna sodba zoper Kamenika, treba razglasiti za praznik slovenskega pravosodja. To je največji dosežek pravne države; tudi če gre za 99,9-odstotno prepričanje, da je kriv, in ostane samo 0,1 odstotka, da ni kriv, mora biti v civilizirani družbi in pravni državi izrečena oprostilna sodba. To je prvi znak demokracije.

Ampak to, da je odšel, preden je bila znana sodba, podobno kot borzni posrednik Sadar in avtoprevoznik Hartman, meče čudno luč na njegovo nedolžnost!

Odločitev Hartmana in Sadarja je njuna osebna odločitev. Če kdo pobegne, je njegova prapravica, da si izbere svobodo. To ni moj problem, to je problem države, ali jih bo zaklenila ali jih bo slabo zaklenila. To, da se kdo odloči, da ne bo prisoten na razglasitvi sodbe, ki bi mu lahko prinesla 20 ali 30 let, je lahko rečem, razumljiva. Lahko si psihično toliko nemočen, je pa tudi možno, da sodišče ob razglasitvi sodbe odredi pripor. Če je kdo nedolžen, je pa zelo tragično, če čaka na oprostilno sodbo v priporu. Mislim, da je bil Kamenik kakih pet let po raznih priporih in zaporih. Milica je bila dve leti in pol v zaporu, od tega je bila večino časa sama. Le med gladovno stavko so ji dali dve sojetnici, da sta opazovali, kaj dela. To pusti strahotne posledice. Ni vseeno, ali si spet tri leta v priporu, od koder prideš ven invalid. Ali pa če na svobodi, čakaš na nadaljnje sojenje, ne glede na to, da lahko na svobodi pomagaš svojemu zagovorniku pri zbiranju dokazov in pripravi obrambe. Če si v priporu, ne moreš nič. Milico so vlačili vsak dan iz Maribora v Mursko Soboto, sodnica je prihajala iz Celja, zagovornika pa iz Grosuplja, samo zato, da bi lahko končali postopek pred petkom, 13. junija.

Koga ne bi nikoli branili?

Trenutno ne poznam nikogar, ki bi ga odklonil.

Kaj pa je s primerom Brkič, ki ga sumijo umorov na Gorjancih?

Mi smo edina odvetniška pisarna, vsaj kolikor jaz vem, ki ima 24 ur na dan dežurno službo o pripornih zadevah. Naš odvetnik vstane tudi ob dveh zjutraj in gre kamorkoli. Takrat je bil dežurni Matej Sršen, ki je šel tja in se dogovoril s preiskovalnim sodnikom, ki je bil toliko korekten, da je za par ur preložil zaslišanje, da bi se seznanil z ovadbo in se pripravil na ključno zaslišanje, ki odloča o priporu. Medtem so se oglasili sorodniki žrtev, ki so naše stranke, česar pa takrat nismo vedeli. Odvetnik Sršen se je vseeno udeležil zaslišanja, ker mu je šel dežurni preiskovalni sodnik na roke, Brkiču je to razložil, on je razumel, zato je prišlo do sporazumne razveze pooblastilnega razmerja. To je zelo pomembno, ker novinarji napačno poročajo o tem. Odpoved pooblastila je drugačna zadeva. Odvetnik lahko odpove pooblastilo, ampak mora v kazenskem postopku vsaj še en mesec zagovarjati klienta, ker bi mu bila sicer storjena škoda, če bi ga odvetnik takoj zapustil. Če pa stranka odpove pooblastila odvetniku, kar je bilo v primeru Milice Makoter, pa odvetnik nič več ne sme delati. Tretja varianta, ki je bila pri Brkiču, pa je sporazumna razveza.

Si je Brkič našel novega odvetnika z vašo pomočjo?

Najprej je bila postavljena odvetnica po uradni dolžnosti, ker pri taki zadevi ne smeš biti niti sekunde brez odvetnika. Potem pa so se njegovi sorodniki dogovorili z odvetnikom Klunom.

Se vam zdi, da ste izkušenejši od tožilcev in sodnikov, se vas bojijo, imajo rešpekt pred vami?

Tega ne bi komentiral.

Že prej ste omenili, da se s politiko niste hoteli ukvarjati. Kaj pa sedaj?

Zdaj pa še manj, na to niti ne pomislim.

Klep šele zdaj dobiva denar za Trobčevo sojenje, zdaj pa imate odvetniki res visoke tarife ...

O tem ne vem ničesar, se pa tudi ne spomnim, da bi kdaj prišlo do kakega bistvenega nihanja. Pri tarifi je treba upoštevati dve zadevi. Honorar, ki je določen v tarifi za določeno opravilo, to ni tisto, kar vtakneš v žep. Mi imamo tu 15 zaposlenih, tu je tudi knjižnica, oprema, računalniki, pa še drugi stroški. Po drugi strani je pomembna odvetniška neodvisnost. Odvetnik mora biti tudi gmotno neodvisen. Odvetnik mora biti tako nagrajevan, da ga ne more nasprotna stran, kot je država, policija ... podkupiti.

Ali niso tega trdili tudi sodniki, ki so se borili za višje plače, češ da drugače ne bodo mogli pravilno soditi?

Če mene vprašate, sodniki bi morali imeti višje plače. Sodnik bi moral biti gospod. Pametna država ne varčuje pri plačah za izobraževanje, za sodstvo, kulturo, obrambo in policijo.

Kaj si mislite o tem, da dva odvetnika tožita stranko za izplačilo 430 milijonov tolarjev stroškov?

O tem ne vem ničesar, vendar v vsej svoji praksi nisem nikoli tožil svoje stranke, če mi ni plačala. To se mi zdi pod nivojem. Imel sem primer, da sem zastopal stranko, ki je rekla, da ga pred sodiščem eni čakajo, ker naj bi ga hoteli ubiti. Šel sem k sodnici in ji rekel, naj poskrbi za njegovo varnost, ker pravi, da ga zunaj čakajo. Poklicala je sodne varnostnike, ki so ga peljali do vrat, tam so ga počakali policaji in ga peljali do njegovega avta. Ko so ga srečno rešili, sem ugotovil, da mi ni plačal in je za vedno izginil.

Pa bi koga branili tudi zastonj?

Če gre za primer, ki mi pomeni izziv, bodisi strokovno bodisi da naletim na obnašanje države do nekoga, ki me iritira, potem ga bom tudi zastonj zagovarjal. Bilo bi nekorektno, če bi naštel imena oseb, ki jim nismo nič računali. Če gre za tak primer, potem honorar ni bistven ...

Eden najbolj zagonetnih primerov v zadnjem času je bila izročitev Zorana Muse?

Gre za hrvaškega državljana, ki je bil aretiran v Sloveniji v hotelu Slon na dokaj nenavaden način. Neki nemški veletrgovec naj bi naročil nekaj umorov, Musa pa naj bi ga izsiljeval. Pri aretaciji je bila navzoča nemška kriminalistična policija, preoblečena v TV-ekipo nemške televizije. Ta zadeva je predmet mednarodnega proučevanja, ker so zlorabili poklic novinarja. Najprej so naredili del intervjuja v Zagrebu. Potem so mu rekli, imamo še eno ključno vprašanje, pridite v Ljubljano. Tu so ga aretirali in izročili slovenski policiji. Preiskovalna sodnica je odredila pripor. Hrvaška ga kot hrvaškega državljana nikoli ne bi izročila, Slovenija pa je imela možnost. Zahtevali sta ga Hrvaška in Nemčija. Na obeh straneh naj bi storil kazniva dejanja. Slovensko sodišče, ki je odločalo o izročitvi, je odločilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tako Nemčiji kot Hrvaški, vendar pa je sodišče dalo prednost Hrvaški. Pravosodni minister Ivo Bizjak se je vseeno odločil, da ga bo izročil Nemcem. Zoper to ministrovo odločbo sem sprožil upravni spor na upravnem sodišču. Ko je upravno sodišče tožbo zavrnilo, sem vložil pritožbo na vrhovno sodišče. En dan preden je vrhovno sodišče odločalo o moji pritožbi, je minister predal Muso notranjemu ministru, ta pa ga je izročil Nemčiji. Niti počakali niso, da vrhovno sodišče odloči o zakoniti zahtevi obrambe. Moje stališče je, da gre za nenavadno servilnost, če si konkurirata zahtevi zahodnoevropskih držav ali Amerike ali pa kake bivše balkanske države. Pri tem je odločitev skrajno nehumana. Če bi ga izročili Hrvaški, bi odgovarjal tudi za domnevno storjena kazniva dejanja v Nemčiji. Bil bi doma, imel hrvaškega zagovornika, obiskovali bi ga sorodniki.

Kako pa je s primerom Perić, ki mu bodo sodili zaradi umora svoje družine?

To je tipični policijski konstrukt. Tudi ta proces so začeli s tiskovno konferenco, pri čemer so ga označili kot največji dosežek plodnega sodelovanja policije in tožilcev dveh držav. Če bi se jim ta proces sfižil, bi bila to zanje katastrofa. Vse dokaze fabricirata dve osebi, ki sta ga izsiljevali. Češ naj plača za neko obremenilno gradivo, če ne, ga bosta prijavila policiji. Ti dve osebi sta to isto gradivo ponujali tudi Magu, vendar je Slivnik plačilo tega gradiva odklonil. Če bi bil Perić sposoben umoriti starša ali naročiti umore, bi poskrbel tudi za izsiljevalca, ki imata v rokah njegovo življenje. Naivnež jih je šel prijavit policiji. Napila sta ga in drogirala in posnela gradivo, pri čemer sta mu postavljala provokativna vprašanja o materi in očetu. Ko je zadevo prijavil policiji, ni več prišel ven. Ostal je v priporu, kot glavni dosežek sodelovanja dveh držav. Eden od izsiljevalcev je postal njegov pomočnik, drugi pa je glavna priča. Ta, ki ga obremenjuje, ima tako kriminalno preteklost, da ne bi smel biti niti trenutka na svobodi, pa zanj ni odrejen pripor. Prepričan sem, da Perić tega ni sposoben narediti. Ona dva morata to uslugo, da ju represivni organ ne zapre, nekako vrniti. Nemogoče je, da kdo sam sebe potunka, ko govori, da je Periću prinesel pištolo, da bi ta umoril svoje starše, in je zaradi tega obtožen pomoči pri najhujšem kaznivem dejanju umora iz koristoljubnosti, ker če Perić dobi 30 let, jih bo ta dobil 15. Na zahtevo preiskovalnega sodnika je Perića pregledal klinični psiholog, ki je v svojem mnenju zapisal, da je neizmerno ljubil mater, očima je imel rajši kot očeta, brata pa sploh, ker ga je previjal od dojenčka naprej. Druga ugotovitev pa je, da se je panično bal osamljenosti že vse življenje. Ali jih je torej ubil iz ljubezni ali ker je hotel biti osamljen?

Kdo naj bi jih torej ubil?

Isti dan, ko je preiskovalni sodnik predal zadevo naprej, sem dobil pismo mladoletnega zapornika s Povšetove, ki je rekel, pridite k meni, vam bom povedal, kdo je umoril Rakiće. Šel sem k njemu. Povedal je, da je eden od izsiljevalcev, ki bremenijo Perića, za katerega je ta mladoletnik že leta prodajal drogo, vpričo njega, njegove matere in brata izjavil, da je on umoril Rakiće v Rovinju. Zahteval sem zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom in tega mladoletnega fanta so pripeljali in je to potrdil. Povedal pa je tudi, da so ga, ko so ga pazniki peljali iz pripora v sodno stavbo, pričakali člani izsiljevalčeve bande in kričali "izdajalec". Od preiskovalnega sodnika sem zahteval, da to vnese v zapisnik. Preiskovalni sodnik je rekel, jaz tega nisem slišal, in vprašal, ali je slišal tožilec. Tudi ta je rekel, da ni nič slišal. Nato sta dvignila roke oba paznika, ki sta ga pripeljala, in rekla, midva sva to slišala. Potem so to zapisali.

Kaj hočete reči?

Ves postopek se vodi tako, da je edini in izključni krivec Perić. 22-letni mladenič, ki se je rad zabaval. Par dni pred umorom je imel vnetje ušes in se je zdravil v Kliničnem centru. Zaradi antibiotikov je imel drisko. Tak se je po njihovem mnenju usedel v avto, se odpeljal v Rovinj, postrelil svoje najbližje v glavo, s škorpijonom, ki ga tako, da streljajo s posamičnimi streli, znajo uporabljati samo profesionalci, amaterji lahko streljajo samo rafalno, in ni pustil nikakršnega sledu. Ker imajo neko sliko njegovega avta, da je prešel cestninsko postajo Videž v noči s 14. na 15. avgust, so rekli, da se je tudi umor zgodil med 14. in 15. avgustom. S tem, da so štiri priče videli Rakiće žive še 15. in 16. avgusta.

Kaj pa je bil motiv za uboj, če tega ni storil Perić?

Periću se očita umor iz koristoljubnosti. Zaradi zavarovalnine, ki je bila milijon evrov. Družinska odvetnica pravi, da je za zavarovalnino Perić izvedel šele po smrti staršev.

Kaj pa bo z Rogljem?

Zoper Roglja bo kazenski postopek ustavljen. O razlogih pa ne morem govoriti. O strankah govorim v medijih, kadar jim to pomaga.

Zato govorite toliko o Periću?

O vseh. Že od Kosova naprej vem, da so mediji največji zavezniki mojih strank. Da sedijo tam in poročajo o tistem, kar so sami videli. Sodnija tako ne more nič skriti pod preprogo. Rogelj pa je eden tistih redkih primerov, ko je v njegovem interesu, da se o njem ne piše in ne govori. Zato ne dajem izjav.