"Vsi bi imeli blestečo reprezentanco, evropskega prvaka, ko pa sprašujem, koliko ste pripravljeni iz svojega žepa dati, se pa konča. Še najraje bi videli, da jim priskrbimo zastonj vstopnice." - Dušan Šešok

Dušan Šešok, predsednik Košarkarske zveze Slovenije

© Borut Krajnc

Zadnje dni ste bili zelo zaposleni z zagotavljanjem vstopnic za tekme slovenske reprezentance v Beogradu.

Moram reči, da sem imel vrsto klicev na to temo, to je bila glavna preokupacija zadnje dni.

Je bila to sladka skrb?

Po svoje je bila to velika skrb, ker vemo, kakšne zasluge imajo navijači. V kritičnih trenutkih vseh tekem je bila njihova vloga še večja, navijači so nas "nosili" cele tekme. Brez njih smo bili objektivno slabši. Ne nazadnje uradne tekme pred svojimi navijači nismo izgubili od leta 1995, ko smo izgubili proti Češki v Slovenskih Konjicah. Pred domačim občinstvom znamo igrati, zato je ta podpora še toliko bolj pomembna.

Koliko vstopnic ste v zadnjih dneh priskrbeli?

Verjamem, da bi tudi, če bi bilo 10.000 ljudi v Beogradu, vsi dobili vstopnice. Zdaj smo že zagotovili skoraj tri tisoč vstopnic. Da pa bi naredili pravo vzdušje v tako veliki dvorani, bi potrebovali od sedem do deset tisoč ljudi. Zato smo uporabili vse sile tudi prek agencij, organizatorjev, sodelovali smo z drugimi reprezentancami, organizirali smo črni trg ...

Organizirali črni trg?

Ne vem, kako so to počeli. Tisti, ki so želeli vstopnice prodati - vstopnice so bile bolj ali manj samo v fizičnih rokah - so vedeli, kam se morajo obrniti. Borili smo se za vsakega dodatnega gledalca.

Kakšne so bile pa cene?

Cene za komplet zadnjih treh dni so bile 300 evrov, po porazu Srbije in Črne gore pa so padle.

To so cene za najboljše sedeže?

Nihče ni spraševal, kje so sedeži.

Po šestih neuspehih je slovenski košarkarski reprezentanci uspelo?

Uspeh je izjemen, ker smo recimo v predtekmovanju ostali neporaženi le mi in Litva. Mislim, da smo dozoreli.

Kje je ta razlika, da nam je tokrat uspelo, prej pa nam šestkrat ni?

Igramo atomsko obrambo. Nihče ne igra take obrambe, kot jo igramo mi. S tako obrambo nam je uspelo kompenzirati slabe trenutke v napadu.

Ampak imeli smo tudi selektorje, kot je Zmago Sagadin, ki je svojo kariero naredil na obrambni košarki, pa reprezentanca ni igrala takšne obrambe.

Ko je bil Sagadin selektor, to je bilo moje prvo evropsko prvenstvo, so nas ostale reprezentance premagovale tako, da so nam že v prvem polčasu dale po 50 točk. Očitno tudi on ni zmogel iz teh fantov iztisniti obrambe, ki je potrebna za neki rezultat. Vidimo, da je Pipanu uspelo v 45 dneh iz teh fantov iztisniti tako obrambo, ki daje rezultate. Če je obramba dobra, se da nadoknaditi marsikaj.

Torej je bil problem ta, da ostali selektorji niso znali teh fantov dovolj motivirati?

Ne bi rekel, da jih niso znali motivirati. Verjetno se je tudi pri fantih zgodil neki proces. Že od prvega dne priprav smo poudarjali in govorili samo o kolektivni igri. Ne vem, kot kaže, smo imeli prej reprezentante, ki so verjeli, da lahko sami rešujejo zadeve. Zdaj so ti fantje dojeli, da ni individualnih rešitev. Na tekmah nismo imeli individualnih rešitev, krasila nas je kolektivnost.

V nasprotju z drugimi prvenstvi so bili igralci zdaj zadovoljni z razmerami za priprave, prej so spali v hotelih brez klime, niso imeli opreme za treninge ...

Glede logistike smo napredovali iz prvenstva v prvenstvo. Zdaj imamo tudi vrhunsko opremo. V preteklosti smo delali napake. V pripravah na Švedsko smo naredili nekaj napak, ko smo imeli prelahke nasprotnike med pripravami, nekaj celo klubskih ekip, potem smo del priprav opravili v Kopru, kjer je bilo 36 stopinj. Tudi to smo zdaj nadomestili in šli v primernejše kraje.

Kdo je izbral kraj priprav?

Vedno je selektor tisti, ki določi kdaj in s kom bomo igrali prijateljske tekme ter kam želi iti na priprave.

Selektor Slobodan Subotič - Piksi si je izbral Koper?

Ne želim zdaj govoriti, da je Subotič kaj kriv. Mislim, da si je po najboljših močeh prizadeval doseči dober rezultat. Vprašanje je le, kje bi končali, če bi tisto tekmo z Izraelom dobili, ker smo imeli dobro ekipo, ki ni igrala slabo.

Zmeraj smo imeli bolj ali manj dobro ekipo ...

Izgubili bi lahko tudi zadnjo tekmo s Francozi in naleteli na Srbijo in Črno goro v repesažu, kjer bi lahko izgubili. Potem bi vsi govorili, kako je Pipan slab in nima pojma. Ta linija med uspehom in neuspehom je zelo tanka. Ampak letos je bila logistika na nivoju. Edina napaka je bila, da smo šli v Beograd z avtobusom; verjeli smo, da lahko v dobrih petih urah pridemo v Beograd, pa smo potovali sedem ur. Tu nam ni uspelo.

To je bila cenejša možnost?

Letalski prevoz za celo ekipo pač stane.

Beograd pa ni tako daleč ...

Res pa je, to so mi povedali fantje sami, da se oni redno vozijo na takšnih relacijah z avtobusi, ko igrajo prvenstvene tekme. Recimo Slokar mi je povedal za Benetton. Hotele smo imeli najboljše, kar so jih tisti kraji ponujali.

Zakaj kot predsednik košarkarske zveze že prej niste poskrbeli za optimalne razmere, ne pa, da so spali v hotelih brez klime, da niso imeli opreme za treniranje ...

Vedno je selektor tisti, ki reče, gre se v tisti kraj in igrali bomo s tistim nasprotnikom.

Ampak selektor ni tisti, ki določi, v katerem hotelu bodo spali.

Spali smo tudi v hotelu Emona, ki je po mojem eden najboljših v Sloveniji, pa smo se poraženi vrnili domov. Tako da hotel niti ni tako pomemben.

Vse skupaj pa je pomembno, morali so trenirati v svojih majicah, hotel ni imel klime, na prijateljske tekme so se vozili 10 ur.

To je bilo že davno. Je pa to vprašanje, kaj je bilo prej, kura ali jajce. Ali bodo prej prišli sponzorji, ki so pripravljeni zagotoviti tako raven priprav, ali mora prej priti rezultat, ki bo privabil sponzorje. Zdaj smo vsi evforični, ampak ko se sprašujemo, kdo bo dal denar ... Drugo leto gremo na Japonsko, ki je zelo draga dežela, priprave bodo drage, bomo videli, kdo bo dal denar. Ali bodo sponzorji drveli na košarkarsko zvezo? Vsi bi imeli blestečo reprezentanco, evropskega prvaka, ko pa sprašujem, koliko ste pripravljeni dati iz svojega žepa, da bomo gledali košarkarsko reprezentanco, ki bo dobila medaljo, se pa konča. Še najraje bi videli, da jim priskrbimo zastonj vstopnice. To je realnost.

Direktor reprezentance bi lahko preprečil marsikatero napako. Zakaj niste vzeli za direktorja reprezentance Petra Vilfana, ki je bil zelo zainteresiran za to delo?

Žal se nekatere stvari končajo pri denarju. Imamo omejena sredstva in smo zelo zadovoljni, da imamo sponzorje, ki jih imamo, ampak ta sredstva so omejena. S temi sredstvi moramo priti skozi. Ne sodimo med tiste, ki trošijo levo in desno, potem pa se gledajo, kdo bo te račune poravnal. Vsa leta skrbimo za to, da zveza svoje račune poravna. Gotovo imamo kakšen dolg, kot vsako podjetje, na drugi strani pa imamo tudi terjatve in je vse v okviru obvladljivega. Kar se Petra Vilfana tiče, imam o njem izredno visoko mnenje, cenim ga kot košarkarja, kot svetovnega prvaka, vrhunskega komentatorja, novinarja.

Govorilo se je, da ste se ustrašili Petra Vilfana, ki bi naredil red.

Ne. Želeli smo si Petra Vilfana kot sodelavca, vendar pred leti nismo mogli priti zraven zaradi cene njegovega dela.

Koliko je hotel za svoje delo?

Ni pomembno, koliko, ker je to stvar Petra Vilfana in košarkarske zveze, šlo pa je za obseg, ki za nas ni bil sprejemljiv. Pa ni rečeno, da Vilfan tega ne bi upravičil.

Pred prvenstvom ste morali prepričati Primoža Brezca, da se je vseeno odločil nastopiti na evropskem prvenstvu. Ali je to zoprno delo?

Ne. Rad se pogovarjam s fanti. Spoštujem, da prihajajo na priprave in evropska prvenstva. To zelo cenim, ker so zelo obremenjeni v svojih klubih. Ne nazadnje ima večina med njimi zahtevne pogodbe. Na teh pripravah pa se lahko poškodujejo in izgubijo kakšno pogodbo. Mnogi bi potrebovali ta čas, ko so na pripravah ali prvenstvih, za sanacijo svojih poškodb. To, da se odpovedo sanaciji svojih poškodb in gredo igrati za reprezentanco, je velika stvar. S Primožem je bil problem, da je igral bistveno manj, kot on verjame, da lahko. Brezec je vedno želel igrati za reprezentanco in nisva imela dolgih pogovorov o tem, ali si želi igrati ali ne. Gre bolj za to, da ga je nekdo poslušal in razumel. Potem sta tudi s Pipanom zelo hitro našla skupen jezik.

Je pa Brezec prvi, ki je javno rekel, da ni zadovoljen v reprezentanci. Doslej se nezadovoljni niso oglašali, ampak so potem reševali to nezadovoljstvo drugače.

Če bo naslednjo sezono Slokar pri Benettonu dosegal po 30 točk, bomo rekli, zakaj ni več igral za reprezentanco.

Misli sem bolj na to, da je nekdo, ki je bil nezadovoljen, to javno povedal in to poskušal rešiti - tega prej ni bilo?

Zelo vesel sem, da se je Primož odločil in je zdaj steber te reprezentance in nosilec igre. On je zelo emotiven.

Zdaj smo vsi veseli, da se je odločil, da nastopi. Ko pa se je odločalo, ali bo igral ali ne, smo se vsi spomnili na Ariela McDonalda, kjer se ni končalo tako dobro.

Če bi odigral vrhunsko, bi vsi rekli, da je dobro, da smo ga čakali. Tudi zdaj, če Brezec ne bi igral tako dobro, bi vsi rekli, kaj se ga je prosilo. Zdaj pa je Pipan najboljši trener na svetu.

Vseeno je majhna razlika, ker je bil McDonald naturalizirani igralec, za katerega se je zdelo, da se mu ne da igrati za Slovenijo.

On se je boril za slovenski potni list, ker je bil v Sloveniji pet ali šest let. Njega ni bilo treba prositi, ampak je on prosil nas, če ga lahko počakamo, ker ureja svoje zasebne zadeve, da bi prišel pozneje na priprave. Lahko bi se zgodilo, da bi enako prošnjo imela tudi Beno Udrih in Rašo Nesterovič. Kaj bi jim vi rekli? Kaj je predlog novinarja?

Novinar ni selektor in predsednik košarkarske zveze. Mi samo vprašamo in pokritiziramo.

To se strinjam.

V zadnjih letih se je pojavil problem, ko klubi ne pustijo svojih igralcev igrati v reprezentanci. Matjažu Smodišu, Ivici Jurkoviću, lani Urošu Slokarju klubi niso dovolili nastopati za reprezentanco. Kaj ste storili, da bi naši reprezentanti vseeno lahko nastopali? Kaj sploh lahko storite kot predsednik košarkarske zveze?

Tu nekih možnosti žal sploh nimamo. Fiba je organizacija, ki nima vpliva na te klube. Mislim celo, da je šlo za dogovor med trenerjem CSKA Messino, rusko federacijo, grško federacijo in CSKA-jem.

Zakaj pa grška federacija?

Ker je predsednik grške federacije George Vassilakopoulos tudi predsednik evropske Fibe. Ve se, da smo igrali z Grki v isti skupini, in ve se, da je Matjaž Smodiš najboljša četvorka v Evropi. Mislim, da so se zadeve odločale na tej relaciji, ker je zanimivo, da je trener Ettore Messina ruske košarkarje pustil na evropsko prvenstvo, našega Smodiša pa ne. Moram reči, da je to podlo, umazano, ker smo tako ali tako majhni in se potem veliki, kot so Italija, Grčija in Rusija, izživljajo nad nami.

V nogometu je tako, da klubi reprezentante morajo pustiti, sicer so lahko kaznovani.

Zato ker so relacije v nogometu drugačne. Uleb in Fiba teh relacij nimata. To je slabo tudi za Uleb in Evroligo.

Ali to lahko pomeni konec reprezentančne košarke?

Žalostno je že to, da se na reprezentančnih tekmah na evropskem prvenstvu ne poslušajo himne držav, ki nastopajo. Sam sem na sestanku Fibe, ki je bil v Portorožu, predlagal, da se pred tekmami na evropskem prvenstvu poslušajo himne, pa se tudi tega ne moremo dogovoriti. Očitno, da ne bo nič bolje, dokler se ne zamenja vodstvo Fibe. Ko bo drugo leto kongres v Muenchnu, se bomo morali odločiti, ali podpreti sedanje vodstvo ali ne. Zdaj smo v situaciji, ko mi skrbimo za mlade igralce, pri nas igra 10.000 mladih igralcev. To pa stane. Vprašati se moramo, ali bomo še vlagali v mlade igralce, ki potem, ko postanejo kvalitetni, odidejo drugam in ne smejo igrati za reprezentanco.

Nekaterih niti ne vidimo več, Vujačič in Lorbek sploh nista igrala v slovenski ligi.

Lorbek ni igral niti prve slovenske lige. Mi smo eden glavnih proizvajalcev mladih košarkarjev za bogate klube. Tu bi morali Fiba in Uleb ter države, ki vzgajamo, priti do nekega dogovora. Ker če nas bodo ovirali še pri reprezentanci, bomo nekega dne morali reči, da se ne gremo več.

Pred časom, ko še ni bilo uspehov, ste se pogovarjali za selektorski stolček tudi z velikimi trenerskimi imeni, kot so Željko Obradović, Dušan Ivković in Jasmin Repeša ... Kje se je zataknilo?

Dva razloga sta. Eno je, da si mi uglednega reprezentančnega trenerja, ki bi delal samo z reprezentanco, ne moremo privoščiti. Ključni evropski trenerji se začnejo pri ceni vsaj pol milijona evrov, mnogi pa celo pri milijonu na sezono. Mi tega ne moremo plačati. Proračun cele zveze je 1,1 milijona evrov. Z vsemi temi sem se pogovarjal, Ivkovićem, Tanjevićem, Maljkovićem, Obradovićem, Repešo. Eni niso mogli, ker jim klubi niso dovolili. Maljković in Obradović nista mogla zaradi klubov. Ivković je bil tako drag, da se niti pogovarjati nismo mogli več. Na koncu, ali ime jamči rezultat? Na primer Obradović, ki na domačem terenu in ob bučni podpri navijačev ni prišel niti med osmerico.

Menda je Ivković obljubljal naslove z mladima slovenskima košarkarskima generacijama, ki sta osvojili medalji na mladinskih prvenstvih v Ohridu in Siciliji, vendar je bila naša želja takojšen uspeh.

Ni bilo ravno tako. Že osnovna tarifa je bila za nas povsem nesprejemljiva, plus premija za medaljo. Recimo, da je verjel, da bi medaljo vzel. Ampak že glede osnove plače smo bili tako narazen, da smo pogovore takoj končali.

Po tem evropskem prvenstvu vam ne bo treba iskati novega selektorja. Če bi uspeh tudi tokrat izostal, pa bi vsi zahtevali menjavo. Ali ste imeli že kakšnega asa v rokavu?

Ne. Ne glede na rezultat mislim, da je Aleš Pipan zelo dober selektor. Naredil je ogromen posel, je korekten, skromen človek, izjemen delavec in strokovnjak. Ekipo je vrhunsko pripravil in ne smemo pozabiti, da igramo brez vsaj štirih vrhunskih igralcev.

Kaj je bilo takrat, ko je prišel Subotič, ko se je strokovni svet KZS odločal med Mahoričem in Martičem, vi ste pa pripeljali Subotiča?

Subotiča ste pripeljali novinarji.

Novinarji izbirajo selektorje?

Ne, ampak se mi je zdel predlog novinarjev zelo dober in smo verjeli, da bo uspešen. Moram reči, da je bil Piksi zelo dobra izbira, in škoda, da je zmanjkala tista ena žoga. Z malo sreče bi lahko Piksi doživljal to veselje, ki ga zdaj Pipan. Nismo slabo igrali, premagali smo Italijo, ki je osvojila bronasto medaljo, torej nismo bili slaba reprezentanca.

Kaj je z organizacijo svetovnega prvenstva 2010 na območju bivše Jugoslavije?

Ni uspela, čeprav smo visoko kotirali. S 110 milijoni evrov so zmagali Turki, ki bodo pač s tem denarjem naredili vse nove dvorane. Mislim, da Francija in mi nismo imeli realnih možnosti. Lepo smo se predstavili, imeli smo zelo dobro prezentacijo.

S čim se je pa Slovenija predstavila?

Predstavili smo se z napovedjo nove dvorane, ki bi bila pod zdajšnjo Halo Tivoli, kjer so zdaj parkirišča.

Kdo bi to financiral?

To bi bil vseslovenski projekt. Imeli smo tudi podporo države in mesta Ljubljana. Predstavniki Fibe so se pogovarjali z ministrom za šolstvo in šport in mislim, da smo se dobro pripravili.

Zdaj z novo dvorano ne bo nič?

Trenutno razmišljamo o evropskem prvenstvu 2013. To bi bila samostojna kandidatura Slovenije. Gradili bi novo dvorano v Ljubljani, imamo dobro dvorano v Celju, v Kopru je že skoraj pripravljena, v Mariboru je tudi že dvorana, ki bi jo lahko z malimi adaptacijami pripravili za evropsko prvenstvo.

Koliko pa bi stala taka dvorana?

Okoli 25 milijonov evrov.

Zdaj so zaradi reprezentance trenutki slavja. Kako pa košarkarska zveza skrbi za klubsko košarko, ki ji ne cvetijo rožice?

To je tisto, kar sem prej govoril. Vsi imamo polna usta Olimpije, vsi bi imeli evroligaša, ko pa vprašamo, koliko ste pripravljeni za to dati, se vrsta krepko skrajša. Potem pa bodo rekli, da so nekateri uničili slovensko košarko. Denarja pa ne bi dal nihče.

Denar so nekateri že dajali, saj so bili časi, ko je imela Olimpija po 10, menda tudi 12 milijonov nemških mark proračuna. Številke, ki so za zdajšnjo Olimpijo znanstvena fantastika. Kljub temu so nastali dolgovi?

To ni toliko vprašanje zame, ker je Olimpija, kot se to reče, svoje podjetje. Mi smo za to podjetje silno zainteresirani, vendar nimamo njihovih delnic. Pozorno spremljam razmere v Olimpiji, verjamem, da se vodstvo zelo trudi, da bi Olimpijo obdržalo pri življenju in da bi Olimpijo čakali lepši časi. S to novo skupino ne bi videl vsega negativnega. Ta ekipa ni imela alternative, proračun bi se prepolovil in potem bi Evroliga ugotovila, da Olimpija ne more več igrati v Evroligi. Čeprav ji je obljubljen status, je to, da nimaš denarja, pač višja sila. To je bil zdaj neki primeren izhod. Tudi ta izhod se lahko ponesreči. Morali bi oblikovati krog sponzorjev večjih slovenskih podjetij, ki bi se odločili, da podpremo Olimpijo. Seveda ob transparentnem poslovanju, da imajo sponzorji vpogled dnevno v bilančne knjige, da vemo, kako se denar troši, in da bi Olimpijo spravili na stare tirnice.

Olimpija je bila tudi za zdajšnji rod reprezentantov tako ali drugače odskočna deska. Nekateri so si tam naredili ime, drugi pa tam niso smeli igrati, zdaj se bodo tam kalili mladi Hrvati ... Kaj bo s slovensko reprezentanco?

Identiteta Olimpije se mora graditi na domačih igralcih. Jaz bi si najbolj želel, da bi imeli več Slovencev v domačih moštvih, dobil pa sem odgovore, da se klubi ne bodo mogli primerjati z evropskimi klubi, da se Evropa odpira. Jaz pa še zmeraj pravim, da naši gledalci želijo gledati domače fante. Zakaj so šle politike vseh uprav Olimpije v drugo smer? Zato ker so tisti domači, ki so bili res kvalitetni, vedno lahko dobili zunaj bistveno večje pogodbe.

Bili so nekateri, ki za Olimpijo niso smeli igrati, kot je Jaka Lakovič, pa Marko Maravič, ki je moral v Belgijo, Željko Zagorac, ki nikoli ni dobil prave priložnosti, tudi Sašo Zagorac je ni dobil ...

Moje mnenje je, da bi Olimpija morala vključevati več mladih. Kot sem že rekel, pa ima Olimpija svoj denar in so svoje podjetje. Olimpija je ustanovni član košarkarske zveze in ne obratno.

Zoran Janković je že rekel, da je gospodarska situacija takšna, da bodo podjetja vse težje vlagala v šport. Turnšek enako. Ali se obetajo še slabši časi za slovensko košarko?

Mislim, da ja. In ne samo za košarko, ampak za ves šport. Globalna ekonomija je v vedno večjih težavah. Tu ne gre samo za težave v slovenskem gospodarstvu, globalno delamo vsak dan za manjšo ceno. Vsak dan moramo bolj gledati na stroške. Vprašanje pa je, če obstaja direktna korelacija med sponzorstvom in učinki na trgu. Sponzorstva se bodo povsod zmanjševala. Tudi drugod po svetu.

Kako razlagate, da so v Sloveniji skoraj vsi šefi športnih panog direktorji močnih podjetij? Zakaj se direktorji odločate za to, kaj vas pritegne?

Prvič moraš imeti športno žilico. Sam sem igral košarko in jo še danes redno igram. V košarkarsko zvezo sem prišel kot član izvršnega odbora, ko sem pomagal reševati neke finančne zagate, in potem sem bil naprošen, da bi prevzel košarkarsko zvezo. Tako sem prišel noter. Ko si enkrat noter, pa moraš nabrati denar in sponzorje ... Ko je to enkrat urejeno in so pogodbe podpisane, to ni več tako zelo velik napor.

Kako, da je dresih slovenske reprezentance reklama za Iskro? Zakaj ne sponzorirate kakšnega kluba?

Ker smo se posvetili reprezentanci, nočemo iti še v neki klub. Če ne bi bili v reprezentanci, bi bili zelo verjetno v Olimpiji. Smo globalno podjetje, ki ima 4600 zaposlenih in 65 milijard realizacije, prodajamo v 80 držav sveta. V Olimpijo bi vstopili le kot največji sponzor. Mi ne moremo biti drugi sponzor. Zato imamo tudi v reprezentanci centralno mesto in z njega ne gremo. Smo pa sponzor tudi olimpijskega komiteja.

Tam pa niste generalni sponzor?

Tam pa nismo. Smo sprejeli to vlogo, ker so tam vsa največja slovenska podjetja, in ne bomo zdaj rekli, da smo mi največji od največjih.

V Sloveniji je kar nekaj košarkarskih direktorjev. Žorga je bil v Maximarketu, Marter v Avtocommercu, Križnar v Slonu, Jože Colarič v Krki, poslovnež je tudi Papič. Še nekaj jih je, se poznate, se dobivate, si pomagate?

Poznam skoraj vse direktorje večjih slovenskih podjetij. Gotovo, da pomaga, če človeka osebno poznaš. Kljub vsemu te vsak vpraša, kako bomo pa poslovno zaradi tega sodelovali.

Omenili ste, da ste v direktorskih vodah že več kot 20 let. Katera podjetja ste vodili doslej?

Vodil sem dve podjetji. Najprej Julon in zdaj Iskro. Vmes pa sem bil v dveh vladah.

Julon je bila zgodba o uspehu?

S sodelavci smo naredili dober posel, med prvimi tremi smo v Sloveniji dobili certifikat ISO 9000, prvi po drugi svetovni vojni smo izdali obveznice z valutno klavzulo. Bili smo največji neto izvoznik na zaposlenega v bivši Jugoslaviji. To so bili lepi časi. Mislim, da še vedno delajo uspešno naprej.

Kako pa je zdaj v Iskri?

V Iskro sem se pravzaprav vrnil, ker je bila moja prva služba prav v Iskri. Vendar je Iskro iz 70. let in današnjo nemogoče primerjati. Tu sem preživel zelo težkih sedem let, težkih borb za preživetje, za pridobivanje ugleda, to so bili veliki napori.

Bili ste tudi minister, kako ste takrat pristali v vladi?

Prišel sem zelo na hitro in sem bil tudi sam nekoliko presenečen. Povabljen sem bil verjetno, ker nikoli nisem bil član partije, čeprav nikoli nisem bil član nobene stranke. Povabilu sem se odzval tudi zato, ker se mi je zdela ideja o osamosvojitvi pozitivna.

Kdo vas je poklical, da pridete v vlado?

Poklical me je Lojze Peterle. Očitno smo v Julonu izstopali po rezultatih in načinu razmišljanja. Pa to, da takrat nisem bil član partije.

Kakšni so bili takrat vaši glavni načrti?

8. maja 1991 sem prišel v vlado, 25. junija pa se je začela osamosvojitev. Nekaj stvari je bilo že pripravljenih, večina zadev glede finančne osamosvojitve pa ni bila pripravljena. V razmeroma kratkem času smo izdali tudi pravi denar, ki ga zdaj uporabljamo. Bilo je zelo pomembno, da smo imeli državne finance pod kontrolo, in si štejem v veliko čast, da sem edini finančni minister, ki je imel suficit, in to 1,4 odstotka BDP. V vseh letih prej in pozneje smo imeli deficit. Na finančnem ministrstvu smo takrat oblikovali prve devizne rezerve in se nikoli nismo zadolžili pri centralni banki. Uspeli smo vzpostaviti tudi carino na slovenski meji.

Potem ste delali tudi v Drnovškovi vladi.

Sprejel sem ponudbo Janeza Drnovška, da postanem minister za industrijo in gradbeništvo, je pa res, da nisem imel drugih ponudb, in vedel sem, da bodo konec leta 1992 volitve. Takrat nisem hotel vstopiti v nobeno stranko in za volitve 1992 je bilo že pomembno, da si bil član stranke, če si hotel iti naprej. Prostovoljno sem se odločil, da grem iz politike ven. Na osamosvojitev in ekipo, ki je to počela, pa imam zelo lepe spomine. Po volitvah 1992 je bila oblikovana naslednja vlada in dobil sem ponudbo Iskre.

Drnovšek vas ni še drugič povabil v vlado?

Sva se nekaj pogovarjala, vendar sem se pri sebi že odločil, da grem ven iz politike. Glavni razlog pa je bil, ker smo prej delali vsi za isti cilj, ni bilo nobenih intrig. Potem pa se je preveč razbijalo in ni bilo več tega vzdušja. Današnja politika z vsemi temi štosi me ne zanima.

Torej ne bi bili več minister?

Nikoli ne reci nikoli. Ampak mogoče bi lahko o tem premišljeval ob koncu svoje poslovne kariere.

Če bi vas Lojze Peterle povabil v vlado, bi ga zavrnili?

Z Lojzetom bom raje šel kdaj na kakšno žurko.

Delali ste z dvema predsednikoma vlade. Kako je bilo delati z Lojzetom Peterletom in kako z Janezom Drnovškom?

Lojze se mi je zdel bolj dostopen, distanca je bila bolj prijateljska. Drnovšek pa je vse peljal z večje distance. Seje vlade so bile pri Drnovšku takšne, da se o temi, ki ni bila usklajena na odborih, sploh ni razpravljalo, ampak se je vrnila nazaj na odbor. Pri Peterletu je bilo več razprave kot pri Drnovšku. Ne bom rekel, da je bil Drnovškov način napačen, saj vemo, da je včasih tudi po 20 ali 30 točk dnevnega reda, in če bi pri vsaki točki razpravljali, bi te seje trajale ure in ure. Če bi se odločal, s kom od njiju bi spet delal, bi dal prednost Lojzetu. V tej osamosvojitvi se mu daje malo premalo poudarka. Janša, Bavčar, Kacin so zelo veliko, izjemno prispevali k osamosvojitvi, vendar menim, da se sočasno neupravičeno zanemarja prispevek Lojzeta Peterleta.

Ali ste z ministri, s katerimi ste delali, obdržali stike?

S prvo vlado se redno dobivamo. Vsako leto. V letih, ko je bila na oblasti LDS, smo se dobivali v kakšni gostilni, zdaj pa smo se dobili na Brdu. Malo se dobimo, obujamo spomine, mislim pa, da nihče več nima kakšnih ambicij, da bi se še šel politiko. Vesel pa sem, da sem bil zraven pri tem projektu osamosvajanja.

Vam danes pomaga, da ste delali tako z levico kot desnico?

Kot poslovnež moram vedno sodelovati z aktualno oblastjo. Nikoli nisem želel, da bi imela Iskra neki posebni status, ker ga niti ne potrebujemo. Ne bom rekel, da ne lobiramo, ampak predvsem zato, da nismo v podrejenem položaju. Mnogokrat nismo zmagali na javnem razpisu, tudi če smo bili boljši in cenejši. Zato ker so bili nekateri bolj povezani s prejšnjo oblastjo. Ker jaz to nisem bil, se je to dogajalo. Pri tej oblasti se borim, da bi bile zadeve transparentne in naj zmaga boljši. Na progi Divača-Koper, ko smo bili 9 milijonov evrov cenejši, se nam je zgodilo to, da je prejšnja oblast naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da je stornirala razpis, ker bi se morala odločiti za nas.

Kaj je bilo potem?

Stornirali so ga, vendar nam je z vrsto pravnih postopkov uspelo javne postopke vrniti v življenje. Končne odločitve še ni. To je eden od primerov, kako nas niso marali.

Katero podjetje pa bi moralo zmagati, da bi bila prejšnja oblast zadovoljna?

Siemens je imel zelo dobre povezave s prejšnjo oblastjo.

Vi ste celo obtičali v priporu. Kako to, česa so vas obtožili?

Nisem bil v priporu. Prepričan sem, da je bil to politični konstrukt. Takrat sem razmišljal o ustanovitvi svoje stranke, to je bilo leta 1994. Na dan, ko naj bi se simpatizerji te stranke usedli skupaj, so me poklicali na Prešernovo in me zadržali v njihovih prostorih ter me še isti dan privedli pred preiskovalnega sodnika. Proti meni niso imeli niti enega dokumenta.

Za kaj je šlo?

Šlo je za moje delo v Julonu, ko naj bi menice izdal tujemu partnerju za vračilo joint-venture vložka. Ker smo imeli dobre rezultate, smo vložek vrnili predčasno. Za to predčasno vračilo smo dobili še dva stroja, eden je vreden 700.000 nemških mark. Potem so me dolžili, da za predčasno vračilo nismo dobili ničesar. Ko sem jim razlagal, da ti stroji fizično stojijo v Julonu, jih zadeva ni zanimala. Sreča je, da je bila preiskovalna sodnica toliko korektna, da je videla, da gre za konstrukt, in sem takoj odšel s sodišča. Potem so me še nekaj let maltretirali, ampak se je vse končalo v predkazenskem postopku.

Pravite, da je šlo za politični konstrukt. Kdo vam je to pripravil?

Verjetno sem bil trn v peti nekomu, ker sem razmišljal drugače. Mislim, da vem, iz katerih krogov zadeva prihaja, vendar o tem ne bom javno polemiziral.