Urša Marn

23. 8. 2007  |  Mladina 33  |  Družba

"Javna naročila niso monopoly, kjer bi moral v vsakem krogu kdo kaj dobiti, ampak gre za igro, kako čim gospodarneje ravnati z javnimi financami. uslužbenci, ki delajo z javnimi sredstvi, javna naročila pogosto dojemajo zgolj kot formalnost, ne pa kot sredstvo za gospodarnejšo porabo javnih sredstev." - Igor Šoltes

Igor Šoltes, predsednik računskega sodišča

© Matej Leskovšek

Računsko sodišče je o predlogu zaključnega računa državnega proračuna za leto 2006 izreklo mnenje s pridržkom, enako je ocenilo pravilnost izvrševanja proračuna. Tudi tokrat so med najpogostejšimi kršitve pri javnih naročilih. Kako je mogoče, da ministrstva posle še vedno oddajajo mimo zakona?

Zakon nikoli ne bo tako idealen, da ga ne bi bilo mogoče kršiti. Drugi razlog je, da gre za antagonizem med ponudniki in naročniki. Ponudnikov je več, zato seveda skušajo na vsak način pridobiti posel. Najpomembneje pa je, da bo zakon lahko zares zaživel šele takrat, ko uslužbenci, ki delajo z javnimi sredstvi, javnih naročil ne bodo dojemali zgolj kot formalnost, pač pa tudi kot sredstvo za gospodarnejšo porabo javnih sredstev. Uslužbenci bi morali slediti tudi 'gospodinjski logiki', pri kateri imaš na razpolago neko količino denarja, za katero moraš dobiti najprimernejši artikel. Gospodinjska logika pomeni tudi to, da skušaš pri večjih nakupih preveriti cene na trgu in se odločiti za najugodnejšega ponudnika, kar ne pomeni vedno le najcenejšega. Pri tem je zavest javnih uslužbencev izredno pomembna. Javna naročila niso monopoly, kjer bi moral v vsakem krogu kdo kaj dobiti, ampak gre za igro, kako čim gospodarneje ravnati z javnimi financami. Dokler zavest o tem ne bo na dovolj visoki ravni, je treba zagotoviti čim večjo transparentnost oziroma javnost postopkov in nadzor.

Katere kršitve so v postopkih javnega naročanja najpogostejše?

Največ kršitev se zgodi pri razpisni dokumentaciji, se pravi, da so pravila diskriminatorna oziroma da se daje prednost nekaterim ponudnikom. Če rečeš, da lahko na razpisu sodeluje samo nekdo, ki ima tri leta referenc pri neki vrsti objektov in ki ima toliko in toliko zaposlenih, ve pa se, da na trgu obstaja samo en ponudnik, ki tem pogojem zadosti, je to diskriminacija.

Gre večinoma za šlamparijo uradnikov ali za namerno diskriminacijo?

Zagotovo je najnevarneje, če se razpisna dokumentacija namenoma pripravi tako, da se z njo favorizira posamezen ponudnik. Iz revizije lanskega proračuna med napakami pri oddaji javnih naročil najbolj izstopa prevzemanje obveznosti brez ustrezne podlage, se pravi brez postopka. Če se naročilo že sprejme, se sklepajo aneksi, ki včasih presegajo vrednost osnovne pogodbe. Ponudniki z nizko izhodiščno ceno že vnaprej špekulirajo, da bodo izbrani in da bodo pozneje z aneksi pridobili realno ceno. Naročnika enostavno postavijo pred dejstvo, da bodo gradnjo ustavili oziroma je ne bodo končali, če jim ne bo izplačal dodatkov. Tretja stvar pa je naročanje poslov brez ustrezne listine. Ministrstvo se na primer dogovori za dela, ne da bi za to obstajala verodostojna listina. Podjetje, ki ta dela opravi, seveda zahteva plačilo za nazaj.

Med najbolj izstopajočimi je bilo ravnanje ministrstva za zdravje, ki je dodatna dela pri gradnji stavb Onkološkega inštituta in Nevrološke klinike oddalo s pogajanji brez poprejšnje objave, čeprav so stroški teh del presegli dovoljenih 50 odstotkov vrednosti osnovnega naročila. Kako odgovarjate na ugovor ministrstva, češ da zakonska meja ni bila prekoračena?

Pri navedbi, da z izplačili leta 2006 niso presegli meje 50 odstotkov zneska glavnega naročila, se ministrstvo sklicuje na valorizacijo, ki jo omenja zakon o investicijah v javne zdravstvene zavode. Gre za čisto zavajanje. Ta zakon je namenjen zagotavljanju sredstev za investicije v zdravstvu in govori o tem, da se skupni znesek, ki je ob sprejetju zakona znašal 76,9 milijarde tolarjev, vsako leto valorizira z ustreznim koeficientom rasti cen v gradbeništvu. Govori torej o valorizaciji skupnega zneska, namenjenega dokončanju investicij v javne zdravstvene zavode v obdobju od leta 1994 do 2008 in ne o posamezni investiciji. Zakon o javnih naročilih pa je tisti, ki ureja dejanja pri posamezni investiciji, in ta ne predvideva nikakršnih valorizacij, diskontiranja ali eskontiranja katerih koli zneskov. Če bi zakon to možnost dopuščal, bi bilo to v njem tudi izrecno določeno. Pri Onkološkem inštitutu gre za pogodbo med ministrstvom in SCT-jem, ki je bila sklenjena že leta 1996. V njej je izrecno zapisano, da bodo dela opravljena na ključ, se pravi brez podražitev. To se ni zgodilo, kajti pozneje je bilo podpisanih kar 23 dodatkov k osnovni pogodbi. V zdravstvu se včasih prav stiska bolnikov in njihovih svojcev izkorišča za sklepanje pogodb, ki nimajo vedno dobrih namenov. Spomnite se operacijskih miz, ko se je govorilo o nujnosti in nepredvidljivosti. Zakon o javnih naročilih seveda ni pisan za konkretne primere, pač pa za celosten sistem naročanja. Pri gradnji Onkološkega inštituta zagotovo ne moremo govoriti o nepredvidljivosti. Postopki so jasni in jih je treba upoštevati. Res je, da je bolnikom treba zagotoviti čim boljše razmere, toda v javnih financah obstajajo pravila. Zato je postopke treba začeti pravočasno, stiske bolnikov pa ne izkoriščati za kršitev javnofinančnih predpisov.

Na ministrstvu navajajo, da so bila pri Onkološkem inštitutu predmet naročila gradbena, obrtniška in inštalacijska dela, ki jih ni mogoče ločiti od glavnega naročila. Se vam to zdi utemeljena razlaga?

Ministrstvu za zdravje nismo očitali, da je kršilo postopek oddaje naročila. Kar nas je zmotilo, je bila cena. Tudi dodatna dela, ki jih ni mogoče ločiti od osnovnega naročila, imajo svojo mejo, in ta je bila v skladu s tedanjo zakonodajo o javnih naročilih 50 odstotkov zneska glavnega naročila. Po novem zakonu je ta meja 30 odstotkov. Računsko sodišče je zato kot nepravilna ocenilo izplačila za vsa dodatna dela, ki so na podlagi sklenjenih aneksov to mejo presegla.

Na ministrstvu zavračajo tudi ugotovitev računskega sodišča, da je SCT, ki je bil izvajalec, na nekaterih gradbiščih začel delati pred sklenitvijo pogodbe oziroma dodatkov k pogodbi. Trdijo, da je SCT na vseh gradbiščih začel delati šele takrat, ko je bila sklenjena gradbena pogodba, in da SCT "ne bi nikoli zapičil lopate, preden bi imel garancijo, da bo imel to plačano".

V zasebnem sektorju se pogodbeni stranki lahko tudi pri kosilu dogovorita o poslu in začetku del, v javnem sektorju pa se lopata lahko zasadi šele, ko so za to izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, in nič prej. Dejstvo je, da je SCT opravil dela, preden so bili aneksi sklenjeni v pisni obliki. Zakon o javnih financah je glede tega zelo jasen. Vsi dogovori morajo biti pisni in sklenjeni morajo biti pred začetkom del! Ministrstvo se tega ni držalo. Dokaj nenavadno je, da ministrstvo na to nepravilnost opozarja kar sam SCT v dopisu, ki ga je poslal 7. junija lani. V njem že v uvodu piše: 'Ob pregledu poslovanja naših gradbišč, na katerih izvajamo dela, ki jih je naročilo ministrstvo za zdravje, ugotavljamo, da pogodbeni odnosi formalno niso v celoti urejeni na skoraj nobenem izmed njih, kar nam po nepotrebnem povzroča velike likvidnostne težave, zato se nagibamo k sprejetju skrajnih ukrepov in zaustavitvi vseh aktivnosti na teh gradbiščih.' V nadaljevanju SCT kot najnujnejše primere, ki bi jih bilo treba rešiti v najkrajšem času, navaja Kliniko za ORL, Nevrološko kliniko, Onkološki inštitut in Pediatrično kliniko. Pri Kliniki za ORL piše, da so bila pogajanja za dodatna dela v vrednosti 397,6 milijona tolarjev končana 17. marca 2006. Začasna rešitev je bila na podlagi pogajanj o podražitvah sprejeta 20. aprila 2006, oba dogovora pa naj bi bila formalizirana z aneksom št. 9 k osnovni pogodbi. Toda ta aneks še vedno ni podpisan, čeprav je bil po podatkih SCT-ja v postopku podpisovanja na ministrstvu za zdravje že od 20. aprila 2006. SCT je zato ministrstvo opozoril, da nima pravne podlage za obračun del v vrednosti 117,7 milijona tolarjev, ki jih je opravil do konca maja 2006. Za računsko sodišče je ta dokument kronski dokaz, da so bila dela opravljena brez pravne podlage.

Zakaj potemtakem ministrstvu za zdravje niste dali negativnega mnenja, ampak le mnenje s pridržkom?

Ker izplačila še ni bilo, tega nismo mogli šteti kot nepravilnost, pač pa smo le opozorili na slabo prakso, ki naj bi se ji porabniki javnega denarja v prihodnje izognili. Če bi bilo izplačilo že opravljeno, bi bilo mnenje računskega sodišča lahko drugačno.

Je bilo ministrstvo za zdravje lani največji kršitelj pri javnem naročanju?

Ne. Posebej smo ga omenili, ker se v tem resorju obrne ogromno denarja. Naš namen ni bil, da ministrstvo postavimo k sramotilnemu stebru. Želeli smo le opozoriti, da je nedopustno, da se plačujejo nekateri računi ali da se vnaprej izvajajo dela, ne da bi zanje obstajala pravna podlaga.

V poročilu o poslovanju Kliničnega centra ste ugotovili, da je bila leta 2005 skupna vrednost nepravilno oddanih javnih naročil skoraj 19 milijard tolarjev ali 79 milijonov evrov. Bo za to kdo odgovarjal?

Javnost po objavi naših poročil rada sprašuje, kdo bo odgovarjal. Naj pojasnim, da tu ne gre za to, da bi bilo za 79 milijonov evrov oškodovano premoženje Kliničnega centra, pač pa je toliko znašala vrednost javnih naročil, pri katerih smo odkrili nepravilnosti. Če bi šlo za oškodovanje premoženja, bi bilo to hudo kaznivo dejanje. Pa še to: vsaka nepravilnost pri javnih naročilih še ne pomeni kaznivega dejanja ali prekrška. V preteklosti je bila po krivici ustvarjena fama, da je področje javnih naročil najbolj koruptivno področje, da je tu največ kaznivih dejanj in da je vsaka kršitev že kaznivo dejanje. Dokler bomo na javna naročila gledali zgolj kot na formalnost, se pravi, da bodo naročniki zadovoljni že, če ne bo vložen noben zahtevek za revizijo, potem pa bodo nehali spremljati izvajanje pogodbe, nismo dosegli tako rekoč nič. Faza izvrševanja in spremljanja pogodbe je zelo pomembna, ker brez tega lahko dobite slabše materiale, slabo opravljena gradbena dela, slabše storitve.

Končujete revizijo nakupa operacijskih miz. Lahko poveste, kakšno bo mnenje? Se bodo zaradi revizije komu zatresle hlače?

Odvisno od 'stopnje potresa'. Kakšna bo ta stopnja, za zdaj še ne morem reči, ker je poročilo šele v obliki osnutka. Predvidoma bo končano septembra.

Računsko sodišče je glede prodaje Mercatorja sprva nameravalo izdati negativno mnenje, pozneje ga je omililo v mnenje s pridržkom. Se je za omilitev odločilo zato, ker je evropska komisija odločila, da prodaja deležev obeh paradržavnih skladov ni pomenila državne pomoči kupcema?

Na spremembo izrečenega mnenja je vplivala presoja pripomb Kada in Soda na izdani osnutek revizijskega poročila, v okviru katerih so bili predloženi dodatna dokumentacija in dodatna pojasnila glede posameznih opravljenih postopkov pri prodaji delnic družbe Mercator. Računsko sodišče je v postopku revizije prejemalo dokaj skopo dokumentacijo in pojasnila, zato je bilo mnenje v osnutku revizijskega poročila zapisano na podlagi do tedaj zbrane dokumentacije in pojasnil. Odločitev Evropske komisije na izrečeno mnenje ni vplivala, saj je Evropska komisija presojala posledice že izpeljanega posla na način, kot je bil izpeljan, se pravi, ali je bila v delovanju kupcev usklajenost, računsko sodišče pa se je posvetilo presoji ustreznosti izvedbe postopka prodaje oziroma temu, ali je bil postopek prodaje izpeljan na način, ki bi zagotovil doseganje najvišje kupnine, kar sta si za cilj postavila Kad in Sod.

Računsko sodišče v resnici ni dokazalo, da bi bil Mercator prodan pod ceno.

To je res. Rekli smo samo, da obstaja velika stopnja tveganja, da ni bila iztržena najvišja kupnina.

To bi bilo teoretično mogoče reči za vsako prodajo ...

Gre za to, da Kad in Sod nista preverjala interesa drugih potencialnih kupcev Mercatorjevih delnic, da bi ugotovila, ali na trgu obstaja kupec, ki bi bil voljan plačati višjo ceno.

Koliko je na revizijo o prodaji Mercatorja vplivala politika?

Na sam potek revizije politika ni imela nobenega vpliva. Mogoče ne verjamete, a zagotavljam vam, da ni bilo niti enega klica politikov. Boj smo bili predvsem s paradržavnima skladoma, ker sta nam dokumentacijo odmerjala po kapljicah. Kot vpliv politike bi morda lahko šteli pobudo za izvedbo revizije, ki jo je računsko sodišče prejelo od opozicijskih poslancev državnega zbora. Na podlagi pobude smo v skladu z zakonom o računskem sodišču to revizijo morali izpeljati kot eno izmed obveznih revizij.

Do kod seže možnost nadzora računskega sodišča v podjetjih v posredni državni lasti? Sprašujem zato, ker je računsko sodišče revidiralo Telekom, ne pa tudi njegovih hčerinskih družb Siola in Mobitela.

Računsko sodišče je sicer izdalo sklep o revidiranju vseh treh družb, vendar je bil na to vložen ugovor. Da bi ugotovili, ali nam zakon dovoljuje tudi revizijo hčerinskih družb, smo zaprosili za pravno mnenje. Skozi zgodovino sprejemanja zakona smo ugotovili, da je bilo v drugem branju v zakonu izrecno zapisano, da ima računsko sodišče pristojnost revidiranja poslovanja gospodarskih družb, v katerih imata država in lokalna skupnost neposredni večinski oziroma 50-odstotni delež, pa tudi pristojnost revidiranja njihovih hčerinskih družb, v katerih je država le posredni lastnik. Toda v času od drugega do tretjega branja je bila pristojnost nad neposrednim revidiranjem hčerinskih družb iz zakona izločena oziroma omejena. To pomeni, da lahko hčerinske družbe revidiramo samo v delu, kjer gre za prejetje in porabo sredstev iz proračuna EU, države ali lokalne skupnosti.

Zakaj se računsko sodišče ukvarja s sušo, namesto da bi redno revidiralo nekatere velike porabnike javnega denarja, kakršen je na primer Dars? Zakaj v zadnjih petih letih niste revidirali gradnje avtocest?

Nobena odločitev za uvedbo revizije ni trivialna in vsaka ima jasno določene cilje ter namen glede na stopnjo tveganja za nepravilnosti in nesmotrnosti. Upoštevati morate, da je revidirancev štiri tisoč. To pa ne pomeni, da že letos ne bomo začeli kar nekaj revizij na področju avtocestne gradnje, tudi zato, ker je bilo v preteklem letu kar nekaj pobud za revizijo posameznih odsekov avtocest. Kar se tiče suše, pa samo to: morda se takšna revizija na prvi pogled res zdi trivialna, a ne pozabite, da je lani škoda, povzročena s sušo, znašala 247 milijonov evrov. Glede na podnebne spremembe bo to kmalu postala velika cokla in breme proračuna. Kaj bomo rekli takrat? Z revizijo, ki se je ukvarjala s sušo, smo hoteli opozoriti, da se je treba posvetiti preventivi, namesto da država danes za kurativo porabi 26-krat več kot za preventivo.

Računsko sodišče se za revizijo lahko odloči tudi na podlagi medijskih zapisov o nepravilnostih. Se boste odzvali na ravnanje ministra za kulturo Vaska Simonitija, ki je po lasti presoji in mimo javnega razpisa financiral projekte Slovenske matice?

Ker vnaprej ne smem razgrinjati naših programov dela, lahko rečem samo, da je ta primer lahko predmet revizije proračuna za leto 2007. Vsi primeri, ki se dogajajo med letošnjim letom in pri katerih obstaja neka stopnja tveganja za nepravilnosti, so lahko predmet našega revidiranja.

Lahko vsaj na načelni ravni rečete, ali je bilo ravnanje ministra Simonitija sporno?

Konkretnega primera ne morem komentirati. Načeloma pa lahko rečem, da morajo v trenutku, ko med prejemniki denarja obstaja konkurenca, obstajati pravila. Pravila so namenjena spoštovanju temeljnih civilizacijskih postulatov, kot je zagotovitev poštene konkurence in nediskriminatornosti pri dostopu do javnih sredstev. Če se dela mimo pravil, to pomeni kršitev.

Simoniti se lahko izgovarja na zakon, ki mu omogoča financiranje projektov iz t. i. posebnega fonda.

Ob tem se mi poraja predvsem vprašanje o smiselnosti obstoja takšnega fonda. Če ga ministri že imajo, naj bo vsaj pod strogim nadzorom. Jasno mora biti določeno, na kakšen način se sredstva iz posebnega fonda lahko delijo in po kakšnih prioritetah. Tisto, kar imajo ministri danes, ni fond, s katerim bi lahko prosto razpolagali.

Se vam zdi higiensko, da so na razpisih za državna sredstva izbrana podjetja, katerih lastniki so tesno povezani z oblastjo? Podjetje Pipistrel, katerega lastnik Ivo Boscarol je hkrati član vladnega strateškega sveta za gospodarski razvoj, se je na primer od začetka mandata sedanje vlade do danes prijavilo na šest razpisov in bilo izbrano na petih od njih, skupaj pa je bilo podjetju dodeljenih več kot milijon evrov državnega denarja.

Računsko sodišče preverja zakonitost in smotrnost. Za higieno so pristojni drugi organi, navsezadnje tudi protikorupcijski. V slovenskem zakonu o javnih naročilih ni nobenih protikorupcijskih določil in tudi nobene prepovedi sodelovanja države s podjetji, ki so v lasti oseb blizu oblasti. So pa zato takšna določila zajeta v protikorupcijski zakonodaji. Če je kdo v petih primerih izpolnjeval razpisne pogoje in bil glede na postavljena merila najprimernejši, je z vidika računskega sodišča irelevantno, iz katerega kroga prihaja. Je pa zelo dobro, da v takšnih primerih obstaja možnost pritožbe oziroma pravnega varstva, ravno zato, da ne bi bili pogoji in merila pisani na kožo posameznikom.

Podobno verjetno velja za 360 tisoč evrov vreden razpis ministrstva za znanost, na katerem so zmagali katoliška društva in politični prijatelji koalicije ...

Če razpisna pravila niso bila upoštevana, gre brez dvoma za kršitev.

Zakaj je računsko sodišče revizijo poslovanja Sove in obveščevalno-varnostne službe obrambnega ministrstva omejilo le na preverjanje nepravilnosti poslovanja obeh služb v času od januarja 2005 do julija 2007, namesto da bi jo razširilo tudi na mandat prejšnje vlade? Ali ne bo takšna odločitev porodila sumničenja o pristranskosti sodišča?

Ob vsaki naši reviziji se lahko pojavijo očitki, da smo pristranski. S stališča revizorske stroke sta dve leti in pol dovolj dolgo obdobje, da lahko rečemo, ali sistem deluje in kje so tveganja, ki ustreznost poslovanja onemogočajo. Poleg tega sta Sovo v tem obdobju vodila dva različna predstojnika - eden, ki izhaja še iz prejšnje oblasti, in drugi, ki izhaja iz sedanje. Že s tega vidika očitek o pristranskosti ni utemeljen. Kar se tiče časovnega obdobja, so stvari relativne. Navsezadnje bi lahko Sovo revidirali tudi od leta 1991 ali 1992. Vsak ima svojo percepcijo, kaj je dovolj dolgo obdobje.

Kaj boste v Sovi pravzaprav pregledovali? Boste revidirali porabo denarja iz posebnega fonda in tudi porabo iz t. i. črnega fonda?

Vsekakor bi bilo nenavadno, če posebnega fonda ne bi gledali oziroma bi gledali samo potne stroške. Zakon o Sovi definira del sredstev kot posebna sredstva, ne govori pa o črnem fondu. Vsako ustanavljanje črnega fonda bi torej pomenilo oddaljevanje od določil zakona. Tisti, ki govorijo o črnem fondu, imajo po mojem v mislih sredstva posebnega fonda.

Če črni fond vendarle obstaja - ali ga računsko sodišče lahko revidira?

Revidiramo lahko porabo vseh javnih sredstev, pa naj gre za domača ali evropska. Glede tega ni ovir. Če bi ugotovili, da tak fond res obstaja, bi opozorili, da ni skladen z določili zakona.

Vladne stranke so že v koalicijski pogodbi napovedale spremembe zakona o računskem sodišču. Osnutek novele zdaj čaka na usklajevanje. Menite, da so spremembe potrebne?

Že večkrat smo povedali, da sedanji zakon omogoča kakovostno in učinkovito revidiranje javnih sredstev. Utemeljeno dvomim, da bi se učinkovitost sodišča povečala z dodajanjem novih članov, saj je bilo ravno zaradi relativne neučinkovitosti leta 2001 odločeno, da se število članov zmanjša z dotedanjih devet na tri. Veččlanska sestava bi pomenila korak nazaj, če izhajamo iz nekdanje ureditve. Če govorimo o ekonomski učinkovitosti, moramo ob tem videti tudi vse finančne posledice, ki bi izhajale iz večjega števila članov.

Je širitev s treh na devet članov evropsko primerljiva?

V Evropi je zelo malo držav, ki bi imele devet članov računskega sodišča. Države z dolgoletno tradicijo, kot so Velika Britanija, Francija, Norveška ali Danska, imajo samo predsednika in podpredsednika. Povečanje števila članov je premajhen argument za to, da bi se odločili za spremembe zakona. V zadnjih treh letih, odkar vodim sodišče, smo naredili pomembne korake h kakovostnejšim in bolj poglobljenim revizijam. Število opravljenih revizij je bilo v posameznih letih različno. Leta 2006 opravljenih 70 revizij je vsebinsko zahtevnejših. Vsekakor statistične razlike kažejo zgolj kvantiteto in ne kvalitete oziroma obsega revizije. Zelo smo na primer povečali število revizij smotrnosti, ki odgovarjajo na ključna vprašanja o učinkoviti in gospodarni porabi javnih financ. Na ta vprašanja se z revizijo pravilnosti ne da vedno odgovoriti. Poleg obveznih smo opravili tudi več drugih revizij in vzele so nam kar nekaj mesecev. Tako smo na primer revidirali prodaji Mercatorja in Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, ravno zdaj pa končujemo poglobljeno revizijo nakupa operacijskih miz. Ena od prednosti sistema, ki ga uvajamo, so tako imenovane prečne revizije, pri katerih postavimo neko ključno, še neurejeno vprašanje sistemske narave, ga preverimo pri več revidirancih in na podlagi ugotovitev pripravimo priporočila, kako sistem izboljšati. Ravno zdaj izvajamo prečno revizijo o zadolževanju občin. Pri preverjanju pravilnosti poslovanja posameznih občin smo ugotovili, da se nekateri župani zadolžujejo prek zakonsko določene meje, v breme prihodnjih občinskih proračunov. Ko pridejo volitve, je župan, ki pride na novo, obremenjen z dolgovi predhodnika in zato nima veliko manevrskega prostora za uresničevanje svojega programa. Zato smo se odločili, da naredimo prečno revizijo. To seveda ne pomeni, da zadolževanje pregledujemo po vseh občinah, pač pa po nekem reprezentativnem vzorcu, ki upošteva regijsko zastopanost. Iščemo odgovore na vprašanja, kaj je razlog za čezmerno zadolževanje, je zadolževanje bolj prisotno v velikih ali manjših občinah, je bolj prisotno v razvitih ali manj razvitih občinah ... Prečne revizije imajo veliko dodano vrednost, ker ne opozarjajo samo na nepravilnosti posameznega revidiranca, ampak skušajo odgovoriti na sistemsko vprašanje, zakaj se nepravilnosti sploh dogajajo.

Kaj menite o zamisli ministrstva za javno upravo, da bi po letu 2010 nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev, sprejemanjem daril in omejitvijo poslovanja podjetij, ki so v lasti funkcionarjev, namesto protikorupcijske komisije izvajalo računsko sodišče?

Za nas bi to seveda pomenilo dodatne naloge, za katere bi bili potrebni dodaten kader, prostori in sredstva. S sedaj razpoložljivimi kapacitetami tega ne bi mogli opravljati. Dejstvo je, da računsko sodišče ne more postati centralni organ boja proti korupciji. Temeljna naloga računskega sodišča je bdenje nad potmi javnega denarja. Če dobimo del novih nalog, to ne more pomeniti, da prevzemamo vodilno vlogo v boju proti korupciji. Računsko sodišče se proti korupciji lahko bori le v okviru revizijskega dela, kjer ugotavlja najkritičnejše točke na lokalni in državni ravni. Večkrat se poudarja, da je eno bolj kritičnih področje javnih naročil. Prav zato se na svetovni ravni pripravlja nov vzorčni zakon o javnih naročilih, ki naj bi vključeval tudi določila konvencije Združenih narodov o boju proti korupciji. Samo za primerjavo: novi slovenski zakon o javnih naročilih, v nasprotju s prej veljavnim, nima niti enega protikorupcijskega določila. V Sloveniji bi brez dvoma potrebovali več aktivnosti v boju proti korupciji.