Igor Mekina

 |  Mladina 26  |  Politika

Nuklearni pristop

V tajnih pogajanjih med Slovenijo in Hrvaško gre vse bolj očitno za trgovino - morje za nuklearko

Kje bo potekala meja na morju in kje bo slovenski prehod do mednarodnih voda?

Kje bo potekala meja na morju in kje bo slovenski prehod do mednarodnih voda?

V zadnjem desetletju je na smetišču zgodovine končala vrsta bolj ali manj imenitnih rešitev slovensko-hrvaških zapletov. Ko je po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške leta 1991 postalo jasno, da meje med državama na morju ni, na kopnem pa ostaja na več mestih sporna, je Hrvaška kot mejo najprej predlagala staro strugo Dragonje. Slovenski pogajalci so šele takrat bolje pobrskali po geodetskih kartah in ugotovili, da je občina Piran večja, kot se je zdelo dotlej, in da ji formalno pripadajo tudi Škrile, Bužini, Mlini in Škodelini. To naj bi potrjevala tudi Schiffrerjeva karta iz leta 1946 in nekaj drugih odločilnih argumentov. Hrvaške ti argumenti niso posebej ganili; načela, ki ga je zagovarjala na svojih južnih mejah, ni želela uporabiti na svoji severni meji. Glede drugega spornega vprašanja - določitve meje na morju - je Hrvaška predlagala razdelitev Piranskega zaliva po načelu "črte enake sredine". Po tej rešitvi bi bil Piranski zaliv razdeljen na dve polovici, Slovenija pa bi ostala brez izhoda na odprto morje. Kljub spodbudnim predlogom o nekakšni mednarodni pogodbi, s katero bi Slovenija od Hrvaške "za zmeraj" dobila pravico do "neškodljivega prehoda", se stvari niso premaknile z mrtve točke. Pogodba je namreč pogodba, to pa pomeni, da jo je v načelu mogoče tudi preklicati. Ali kršiti. Sočasno je predvsem glavni hrvaški pogajalec, dr. Hrvoje Kačić, v tem času večkrat jasno povedal, da "neškodljiv prehod" skozi hrvaške teritorialne vode ne pomeni tudi tega, da bi v slovenska pristanišča lahko plule katerekoli ladje "tujih" držav. Kačić je s svojimi pripombami mislil predvsem na jugoslovanske (kar je bilo v političnem kontekstu sicer popolnoma neverjetno), toda ta "rezerva" bi seveda lahko veljala za ladje katerekoli druge države. Slovenija bi bila na morju torej zelo omejeno suverena. Zato je slovenski parlament sredi leta 1993 sprejel poseben memorandum o Piranskem zalivu, katerega bistvena zahteva je bila zahteva po dostopu Slovenije do odprtega morja. Kljub temu je Slovenija še do leta 1994 predlagala, da se sporni del morja razglasi za beneško ožino, tako kot je to predlagal zunanji minister Dimitrij Rupel. V ženevski konvenciji iz leta 1958 je namreč ožina določena kot "plovna pot, prekrita s teritorialnimi morji, ki povezuje dva dela odprtega morja ali odprto morje s teritorialnim morjem tuje države". Ta konvencija pa je hkrati za morske ožine določila režim neškodljivega prehoda.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje: