Igor Mekina

15. 4. 2002  |  Mladina 15  |  Politika

Palice so in

Policijska basebalska tortura v svetu in pri nas

Uporaba demokratičnih metod

Uporaba demokratičnih metod
© Andrej Medica

Policijsko zastraševanje je ena od pogostejših kršitev človekovih pravic v svetu. Tudi Slovenija se je v zadnjem času zaradi policijskega nasilja znašla na sramotilnem stebru ameriškega State Departementa in mednarodnih organizacij za zaščito človekovih pravic. Vendar je prav policijsko nasilje po poročilih organizacij za človekove pravice eno od najbolj pogostih kršitev človekovih pravic tudi v ZDA. Poročilo Human Rights Watcha ugotavlja slab "zunanji nadzor" ameriških policistov in opozarja, da se ni mogoče zanesti na majhne številke "upravičenih" pritožb zoper postopke policije v primerjavi z velikim številom "neupravičenih pritožb", ki jih navajajo sami policisti. Policisti namreč sami ugotavljajo, katere pritožbe so "upravičene" in katere "neupravičene". "Problem obsega vso državo, njena narava pa je institucionalizirana ... Policisti so vpleteni v neupravičeno streljanje, brutalno pretepanje, usodne dušitve in neupravičeno fizično nasilje v številnih mestih ZDA," ugotavlja Human Rights Wartch.

Zmanjšanje policijskega nasilja je resen problem, ki ga ni mogoče rešiti na hitro. Tisto, kar je mogoče narediti v kratkem času, pa je povezano z odgovornostjo tistih, ki nadzorujejo delo policistov. Policija je hierarhična organizacija. Za zagotavljanje spoštovanja reda in primernega obnašanja obstaja preprosta metoda. Kadar policisti postajajo pretirano nasilni, so za manjše prestopke najprej kaznovani znotraj lastne službe, za večje pa pred sodišči. Vendar pa v urejenih državah sočasno odgovarjajo tudi njihovi nadrejeni.

Poglejmo nekatere primere. Že leta 1968 je ameriški Chicago postal simbol policijske represije. Nasilni policisti so divje napadali protestnike Demokratične narodne konvencije, ki je zahtevala odpravo rasne diskriminacije, celo pred televizijskimi kamerami. Leta 1996 se je zgodba ponovila, vendar v nekoliko blažji obliki. Vendar je zato novembra 1997 šef chicaške policije Matt Rodriguez zaradi nasilja podrejenih in po poročilih, da ima tesne stike z kriminalci, moral odstopiti. V Seattlu je po lanskih nemirih zaradi prekomerne uporabe nasilja odstopil šef policije Norm Stamper. V Washingtonu so bili nadrejeni kaznovani, ker je njihova policistka na osumljence z največjim veseljem hujskala svojega službenega psa. Stephanie Mohr je bila samo ena od številnih policistov, ki uživajo v tej svojevrstni disciplini. Njihove žrtve so se pritoževale, da so še precej časa potem, ko so jih policijski službeni psi že podrli na tla, njihovi vodniki pustili, da jih psi še kar naprej grizejo, tako da so morali prositi za milost. Tudi tedaj, ko sploh niso storili posebnih kaznivih dejanj, pač pa so se zgolj poskusili oddaljiti od policistov. Mnogi so ostali brez ušes, nosov in so danes invalidi. Od leta 1987 je bilo v Washingtonu več kot 13.000 takšnih primerov. Policisti se ponavadi izgovarjajo na to, da niso krivi, ker niso storili nič posebnega - razen da so nad žrtev poslali psa. Strokovnjaki pa opozarjajo, da so tudi psi zelo "nevarno orožje", ker v nasprotju z drugim orožjem "nikoli ne zgrešijo". Doslej je bilo osemdeset policistov suspendiranih, policistka, ki je v hujskanju psov še posebej uživala, pa je bila zaradi svojih postopkov kaznovana z 10 leti zapora. Vendar je le malo zatem, februarja letos, odstopil tudi John Farrell, šef okrožja Prince George.

Podobnih primerov je še veliko. Junija leta 1999 je moral z mesta policijskega ministra komaj tri dni po imenovanju odstopiti novi direktor zvezne brazilske policije Joao Batista Campelo, ker so mediji dokazali, da je sodeloval v policijskem mučenju političnih zapornikov v sedemdesetih letih. V Maleziji je generalni inšpektor policije pretepel nekdanjega namestnika vlade in bil sicer kaznovan, vendar je po poročilu Amnesty International to samo eden od primerov policijske brutalnosti, ki se sicer še naprej "ignorira".

Nekaj podobnega se prav sedaj in že leta dogaja tudi na Bližnjem vzhodu. Palestinske organizacije za človekove pravice poročajo, da palestinske zapornike po ustaljeni metodi najprej zaprejo v popolnoma temno sobo. Nato sledijo zasliševanja z grožnjami. Policisti grozijo s posilstvi, na njih ugašajo cigarete, pretepajo zapornika in ga za pol dneva zvežejo na zelo majhen stolček, tako da jim zatekajo noge. Potem sledijo dušitve s tekstilom in vodo, prepoved spanja in podobne "običajne" zasliševalske metode. Tudi v Peruju je policijsko nasilje sistematično in usmerjeno predvsem proti pripadnikom in članom družin osvobodilnega gibanja Tupac Amaru.

Pojav palic na policijski postaji v Piranu je iz vidika vseh teh mednarodnih izkušenj s policijskim nasiljem zelo neprijeten. Predvsem zato, ker gre v zadnjem času očitno za nekakšen novejši "trend" v torturi. Poljski mediji poročajo o "povečanem številu pretepov z basebalskimi palicami", na Češkem pa so žrtve napadov s temi palicami pogosto Romi. Basebalske palice so kot del ameriške športne kulture, ki je očitno vse bolj "in", na vsakem vogalu dostopni rekviziti nasilniških skupin. Pretepi z železnimi in basebalskimi palicami so tudi pogosta metoda nasilja tudi med pripadniki IRE in Ulstrske obrambne zveze (UDA), v ZDA pa jih bolj kot policisti uporabljajo pripadniki različnih nasilniških združb.

Vendar je vse skupaj še bolj neprijetno zato, ker pojav palic za pretepanje v slovenskih policijskih postajah kaže tudi na neko "regionalno" posebnost. Basebalske palice so namreč v zadnjem času opazno pogosto uporabljale policijske in parapolicijske enote na območju nekdanje Jugoslavije. Lani je na primer izvršna direktorica organizacije Human Watch za Evropo in osrednjo Azijo poročala o nasilju makedonske policije. Eden od incidentov se je zgodil 13. avgusta 2001, ko so makedonski policisti aretirali štiri Albance, ki so prišli v bolnišnico po starejšega sorodnika. Z izgovorom, da so imeli v avtu "naboj", so jih policisti pričeli na cesti in pred bolnišnico pretepati s kovinskimi kabli, basebalskimi palicami in puškinimi kopiti.

V Srbiji so basebalske palice uporabljali Šešljevi "varnostniki". Oktobra 1999 so na podoben način z demonstranti obračunavale Miloševićeve parapolicijske enote. Pokojni novinar tednika Vreme Uroš Komlenović je poročal, kako je iz kombija, ki je v Beogradu zapeljal pred demonstrante, izskočilo deset moških, oblečenih v črno, ki so ob vzklikih "Izdajalci!", "J... vas bomo zaradi Đinđića!" pričeli pretepati ljudi, takratna provladna Politika pa je vse skupaj predstavila kot "napad" opozicijskih strank na lastne simpatizerje.

Pojav palic na slovenski policijski postaji in predvsem porast policijskega nasilja sta resno opozorilo, da slovenski direktor policije svojih podrejenih nima pod nadzorom. V takem primeru je treba na odgovorna mesta postaviti takšne ljudi, ki lahko nadzor zagotovijo. Še preden se uporaba šolanih psov, basebalskih palic in podobnih policijskih prepričevalnih metod nevarno razširi tudi v Sloveniji.