Jure Trampuš

15. 7. 2002  |  Mladina 28  |  Politika

Popravljanje napak iz preteklosti

Aksentijević, izbrisani in begunci

Milan Aksentijević ob razglasitvi samostojnosti v parlamentu, 25. junija 1991

Milan Aksentijević ob razglasitvi samostojnosti v parlamentu, 25. junija 1991
© Borut Krajnc

Kdo se ne spominja častnika jugoslovanske vojske, ki je kot delegat v tedanjem zboru združenega dela republiške skupščine včasih v uniformi, včasih pa tudi brez nje slovensko oblast opozarjal na možne posledice osamosvojitvenih aktov? Pri glasovanju o plebiscitu se je vzdržal, vojno v Sloveniji pa preživel zaprt v vojašnici maršala Tita. Kasneje se je odločil, da bo zapustil mlado državo, odšel v Zagreb, postal general, preživel nekaj mesecev v hrvaškem ujetništvu in se nazadnje z dekretom jugoslovanske vojske razmeroma hitro upokojil. Njegova zadnja služba je bila v Sarajevu, mestu, kjer se je ravno pričenjala vojna.

Milanu Aksentijeviću so slovenske oblasti odvzele državljanstvo, nekaj časa je bil na seznamu nezaželenih, ko pa se je s turističnim vizumom vrnil v Slovenijo, je država zoper njega začela kazenski postopek. Razlog? Sum kaznivega dejanja sodelovanja v sovražni vojski, za katerega kazenski zakonik predvideva kazen do osmih let zapora. Upokojeni general je odgovoril s tožbo, od Slovenije zahteva vojaško pokojnino. Pravna zgodba o vojaku, ki se je boril na strani poražencev, pa je po šestih letih doživela za mnoge nepričakovan preobrat. Ljubljansko okrožno tožilstvo je "zaradi pomanjkanja dokazov, da je obtoženi storil očitano mu kaznivo dejanje," končalo pregon. To z drugimi besedami pomeni, da državi ni uspelo dokazati, da je Aksentijević kriv. Pravnih razlogov za opustitev pregona je več. Aksentijević je v JLA vstopil že pred letom 1991, ko je bila ta še ljudska in ne sovražna armada. Prav tako okoliščina, da je po osamosvojitveni vojni ostal v sestavu JLA, še ne pomeni kaznivega dejanja. Drugi razlog je dejstvo, da se tožilstvu v preiskavi do kakšnih konkretnejših podatkov o Aksentijevićevem vojaškem delovanju zoper Slovenijo ni uspelo dokopati. Upokojeni general je torej nedolžen, država ga ni pomilostila, ampak je celo priznala, da ga sploh ne more obtožiti. Za Aksentijevića se je tako nazadnje razpletlo še bolje kot za Vladimirja Bodišo, upokojenega hrvaškega pilota, ki je bil najprej obtožen nedovoljene uporabe bojnih sredstev, z letalom naj bi bil obstreljeval barikado in ubil štiri voznike tovornjakov, nazadnje pa ga je sodišče oprostilo. Uvedba preiskave zoper Aksentijevića je bila tako zaradi očitnega tožilkinega poloma bolj kot pravni postopek politično motivirano dejanje, pač namerni politični pregon nekdanjega častnika JLA. Človeka, ki je med vojno sedel v svoji pisarni, zmeden, ker je stavil na napačnega konja, in malo lačen in žejen, ker so mu teritorialci odklopili elektriko in vodo. Aksentijevića je poraz tožilstva seveda razveselil, Slovenske novice pa so njegovo sodno zmago komentirale z besedo "žalostno".

Podobnih politično motiviranih dejanj, povezanih s pravnimi postopki, je bilo v Sloveniji v poosamosvojitvenem času še nekaj. Na eno izmed njih je pred meseci spomnil nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, ko se je javno zavzel za "izbrisane". Šestindvajsetega februarja 1992 je tedanji notranji minister Igor Bavčar iz stalnega registra prebivalcev izbrisal okoli 20.000 nedržavljanov Slovenije. Po napotkih ustavnega sodišča je leta 1999 državni zbor vendarle sprejel poseben zakon, ki naj bi krivice "škandaloznega izbrisa" odpravil, a po zatrjevanju nekdanjega ustavnega sodnika je tudi ta zakon slab. O tej problematiki je spregovoril celo Milan Kučan in v zanj nenavadno ostrem slogu okaral pristojne organe. Dejal je, "da ta problem gotovo ni v prid slovesu Slovenije kot demokratične in strpne države". Prejšnji teden je Helsinški monitor zaradi "izbrisanih" celo vložil kazensko ovadbo zoper Bavčarja, Bohinca in Pogorevca, čeprav spoštovana institucija zadnje čase prav rada vlaga podobne kazenske ovadbe. Analogije s pregonom Milana Aksentijevićeva so preproste, tudi pri izbrisanih gre v večini za državljane nekdanje SFRJ, torej ljudi, ki jih slovenska država raje vrednoti z zadržkom, kot pa da bi zanje veljala enaka pravila kot za Slovence z rodovnikom.

Podobno otepanje z jugoslovansko preteklostjo se kaže pri vprašanju beguncev. Šele po odločnih pritiskih evropske komisije in civilne družbe je vladi uspelo pripraviti zakonski predlog, ki naj bi bil sprejet pred parlamentarnimi počitnicami. "Vlada je na dopisni seji sprejela tisto, kar bi morala že pred petimi leti," je politiko do manjšin komentiral Matjaž Hanžek. Begunski status pa je kljub predlaganemu zakonu še zmeraj nejasen. Zakon je bil napisan na hitro in po vsej verjetnosti bo, kot vsi slabi zakoni, nekatere krivice odpravil, hkrati pa spet povzročil nove. Spregledal bo recimo pravice tistih, ki jih zakonski predlog ne zajema. Usoda 2307 ljudi je tako še zmeraj nejasna. Mimogrede, stari zakon o začasnem zatočišču je že več kot leto počival v predalih ustavnega sodišča. Sporne naj bi bile predvsem določbe o pravici do dela, zdravstvenega varstva in bivanja.

Vse tri zgodbe imajo dva skupna imenovalca. Vanje so vpleteni ljudje z ozemlja nekdanje SFRJ, ki jim je slovenska država omejevala pravice. Generalu zaradi kazenskega pregona, odvzetega državljanstva in verjetno tudi pokojnine, izbrisnim zaradi pravnega statusa in beguncem zaradi osnovnih človekovih pravic. Druga skupna točka je poskus države, da svoje napake odpravi. Slovenska država se je očitno šele sedaj začela spoprijemati z napakami narodobudne preteklosti, ko so od plebiscita omamljeni politiki interese novonastale državnosti postavljali pred človekove pravice tistih, ki so povezani z izginulo Jugoslavijo. Čeprav so opustitev pregona, poskus ureditve vprašanja izbrisanih in boljša zakonska podlaga za reševanje vprašanja beguncev samo stvari, ki bi jih morala Slovenija urediti že zdavnaj. In ne tedaj, ko jo po rami potrka Evropa, večno nezadovoljni ustavni sodnik ali pa tožilka, ki po šestih letih prizna, da se je država v svoji pravni presoji pač zmotila.