Urša Matos

27. 1. 2003  |  Mladina 4  |  Politika

Vrnitev "sramotilnega stebra"

Danica Simšič bi pred stolno cerkev vrnila spomenik medvojnim demonstrantkam

Spomenik pred demokracijo ...

Spomenik pred demokracijo ...
© Iz knjige Junaška Ljubljana

"Menim, da je spomenik podoba časa in ga je kot takšnega treba ohranjati. Bilo bi prav, da bi bil spomenik vrnjen tja, od koder je bil umaknjen. Glede na to, da je bil umaknjen na podlagi sklepa, po katerem bi se po posegu vrnil na svoje mesto, je treba sklep spoštovati. V pravni državi je tako," pravi ljubljanska županja Danica Simšič. S tem dejanjem bo nedvomno razburila vodstvo Rimskokatoliške cerkve in številne vernike, ki vrnitvi spomenika odločno nasprotujejo, čeprav je bil pred dvema letoma rekonstruiran po prvotnih načrtih arhitekta Eda Ravnikarja, se pravi, da na njem ni več najspornejšega dela napisa, ki je škofu Gregoriju Rožmanu očital, da je demonstrantke dal razgnati, odstranjen pa je tudi iztegnjeni prst, ki je menda obtožujoče kazal proti škofiji. Spomenik je izpred stolnice pred dvanajstimi leti ukazala odstraniti takratna Demosova mestna oblast pod pretvezo, naj se rekonstruira in nato vrne. A to se ni nikoli zgodilo. Od leta 1991 je spomenik shranjen v Restavratorskem centru v Ljubljani. Simšičeva pravi, da se bo o vrnitvi rekonstruiranega spomenika dokončno odločila po tem, ko bo posebna komisija petih zgodovinarjev pripravila poročilo o zgodovinskih okoliščinah demonstracij in tudi o postavitvi spomenika. Verjetno pa bo zahtevala še poročilo o restavratorskih posegih. Poročilo zgodovinarjev naj bi bilo pripravljeno do 20. februarja.

Cerkveno vodstvo odločitve Simšičeve za zdaj še ne želi komentirati, jasno pa je, da nanjo ne bo gledalo z odobravanjem. Spomnimo se samo marca 2001. Ob prvih namigih, da namerava občina spomenik vrniti pred stolnico, so cerkveni krogi začeli vneto lobirati pri najvišjih državnikih. Trije najvišji slovenski cerkveni dostojanstveniki - sedanji nadškof dr. Franc Rode, takratni apostolski nuncij Edmond Farhat in upokojeni nadškof dr. Alojzij Šuštar - so se obrnili na predsednika države, predsednika vlade in ljubljansko županjo. Rode naj bi bil takratnemu premieru dr. Janezu Drnovšku ob vrnitvi spomenika napovedal možnost javnih protestov duhovnikov in vernikov, Šuštar je županji napovedal vrnitev naziva častnega meščana, Farhat pa naj bi bil grozil, da se bo ulegel čez cesto in tako preprečil dovoz betona za zabetoniranje spomenika. Na dan, ko naj bi bil spomenik postavljen, se je pred stolnico zbrala skupina vernikov, predstavniki stolnice in škofije pa so v nekaj urah zbrali več kot 500 podpisov peticije proti vrnitvi spomenika. Rode, ki je prav tako prispeval podpis, je takrat dejal, da je "vsebina napisa na spomeniku nekoliko spremenjena, vendar kljub temu netočna" in da na spomeniku ne želijo omembe pokojnega škofa Gregorija Rožmana, saj z medvojnimi demonstracijami žensk ni povezan. Dodal je še: "Zaradi mene lahko občina spomenik postavi kjer koli, le pred stolnico ne." Zaradi protestov je županja Potočnikova postavitev spomenika odložila za nedoločen čas. S prihodom nove županje naj bi se ta čas iztekal.

Med lažmi in resnico

Spomenik je bil s sklepom mestne skupščine pred stolnico postavljen leta 1953. Po Ravnikarjevih načrtih naj bi na njem pisalo: "Tu se je 21. junija 1943 zbralo tisoč žena in otrok hoteč pridobiti škofa, da bi posredoval pri okupatorju za izpust njihovih interniranih mož, očetov, hčera in sinov." Nad tem napisom naj bi bila stisnjena pest, obdana z bodečo žico. Vendar spomenik v tej obliki ni bil nikoli postavljen. Povojna oblast je pesti dodala iztegnjeni kazalec, ki je kazal proti škofiji (pozneje je bil večkrat odbit in ponovno dodan), prvotno predvidenemu napisu pa tele besede: "A so jih na škofovo pobudo s silo razgnali." Kdo se je odločil za takšno spremembo, še danes ni povsem jasno. Ob odkritju spomenika je slavnostna govornica Ada Krivic obtožujoče nastopila proti domači Cerkvi in predvsem proti Vatikanu. Razlogi za to so bili politični. Papež Pij XII. je namreč leta 1952, ko so spomenik že začeli pripravljati, podelil kardinalski klobuk škofu Stepincu, zaradi česar je FLRJ decembra istega leta prekinila diplomatske odnose z Vatikanom. RKC že vse od takrat trdi, da je spomenik navadna laž. Pokojni pomožni škof dr. Stanislav Lenič, ki je bil med vojno Rožmanov tajnik, je to med drugim izrekel tudi za koroški časopis Kleine Zeitung. Povojne oblasti so zato v uradnem listu prepovedale distribucijo te številke časopisa po Jugoslaviji, Leniča pa je zaslišala Ozna.

Kaj se je sploh dogajalo 21. junija 1943, torej na dan, ki ga spomenik zaznamuje? Koliko žensk je protestiralo? Ali so ženske sploh prišle pred škofijo in s kakšnim namenom? Je šlo za obleganje, demonstracije ali le za izrekanje prošnje za pomoč? Jih je škof Rožman ignoriral, jim žugal ali jih celo dal razgnati? Še živih prič je malo, pa še te se dogodka spominjajo pomanjkljivo, ker niso sodelovale pri organizaciji demonstracij. Mogoče pa se je orientirati po dokumentih. Te je zbrala komisija petih zgodovinarjev, ki jo je pred skoraj dvema letoma imenovala takratna županja Potočnikova, v njej pa so poleg predsednika dr. Zdenka Čepiča še dr. Vida Deželak Barič in dr. Božo Repe ter predstavnika Cerkve dr. France M. Dolinar in dr. Bogdan Kolar. Komisija sicer dokončnega poročila še ni pripravila, iz doslej zbranih podatkov pa je mogoče sestaviti dokaj natančen oris medvojnih dogodkov.

Vrnimo se torej v leto 1943. Natančneje v januar tega leta. Italijanska okupacijska vojska je v taborišča internirala 23.000 Slovencev. Razmere na Rabu in v Gonarsu so bile nevzdržne. Hrana je bila čedalje bolj pičla, premalo je bilo odej. Taborišča so bila ena sama bolnišnica in za mnoge tudi mrtvašnica, saj so razsajali skorbut, tifus, tuberkuloza in griža. Na Rabu je v zimskih mesecih umrlo celo po 30 internirancev na dan. Ženske so to vedele, saj so občasno dobivale pisma zaprtih zakoncev, otrok, sorodnikov. Od sto do dvesto Ljubljančank se je zato prvič že januarja 1943 zbralo pred današnjo Kazino, kjer je bil sedež drugega armadnega zbora italijanske okupacijske vojske, in tam zahtevalo izpustitev svojih sorodnikov iz taborišč ali pa vsaj možnost, da jim pošljejo pakete s hrano in z odejami. Ker niso dosegle nič, so se pred Kazino vrnile še sredi februarja, nato pa proteste nekaj mesecev nadaljevale vsako sredo. Pred okupatorja stopiti s peticijo je bilo nedvomno izredno pogumno dejanje, svojevrsten unikum v zasedeni Evropi. Nekajkrat jim je celo uspelo vdreti v stavbo, a so jih vojaki vedno razgnali. Demonstracije so sčasoma prevzele aktivistke AFŽ znotraj Osvobodilne fronte. Ker je bilo očitno, da pri vojaški oblasti ne bodo dosegle nič, so se ženske odločile, da 21. junija demonstrirajo še pred bansko palačo (današnjo vladno palačo), kjer je bil sedež civilne okupacijske oblasti. Zakaj ravno takrat? Ker je 15. junija visoki komisar Emilio Grazioli zapustil Ljubljano, njegovo mesto pa je zasedel upokojeni general Giuseppe Lombrassa, ki je do takrat v Mussolinijevi vladi vodil podtajništvo za notranje preseljevanje. Nujno je bilo, da Lombrassa takoj spozna, da ljudstvo ogorčeno zahteva vrnitev internirancev. Ženske so se že ob devetih zjutraj zbrale pred vladno palačo in tam demonstrirale približno eno uro. Razbežale so se, ko so italijanski vojaki vanje naperili puške in jim grozili, da bodo streljali. Devetnajst žensk so aretirali, druge pa razgnali z vodnimi topovi. V tem kritičnem trenutku naj bi padlo geslo, da gredo za pomoč prosit še škofa Rožmana. Ženske so pred škofijo ostale od 15 do 30 minut. In kaj se je v tem času dogajalo? Aktivisti OF so trdili, da so se duhovniki skozi okna posmehovali demonstrantkam in jim kazali fige, nato pa naj bi bile na škofovo pobudo še razgnane. Po ugotovitvah zgodovinarjev so te trditve nedokazane. Res pa je, da so škofijska vrata tistega dne pač ostala zaklenjena in Rožman žensk ni sprejel. Odšle so, ker so jih razgnali gasilci z vodnimi topovi. Iz dokumentov je razvidno, da je italijanska politična policija za demonstracije vedela že 19. junija in da je s tem nemudoma seznanila kvestorja. Ta je s podrejenimi dan pred demonstracijami naredil natančen načrt, kako razbiti demonstrantke. Agente so razporedili na vseh ključnih točkah, tudi pred škofijo. Mestne ulice so zablokirali s španskimi jezdeci, demonstrantke pa so pred vladno palačo pričakali tudi z vodnimi topovi. Število žensk, ki se jim je uspelo prebiti od vladne palače do škofije, so italijanski viri ocenili na 400, posebna izdaja Naše žene tri dni po demonstracijah pa je trdila, da jih je bilo kar 2500. Po pregledu vseh dokumentov zgodovinarji ugotavljajo, da se pravo število skriva nekje med sto in tisoč.

Sedanja komisija pod Čepičevim vodstvom pravzaprav ne odkriva nič novega. Podobno zgodovinsko ozadje je že leta 1990 po komaj treh sejah ugotavljala 11-članska komisija, ki jo je s sklepom imenoval izvršni svet skupščine občine Ljubljana Center, v njej pa so sedeli ugledni zgodovinarji dr. Tone Ferenc, dr. Bojan Godeša, dr. Boris Mlakar, dr. France M. Dolinar in dr. Bogdan Kolar ter prelat dr. Rafko Lešnik, msgr. Vinko Vegelj in predstavniki mestnih oblasti na čelu z Alenko Žagar - Slano. Bili so enotnega mnenja, da je treba s spomenika odstraniti drugi del napisa, ki obtožuje škofa, in prst, ki kaže proti škofiji. Podvomili so tudi o številu demonstrantk, ki naj bi se bile zbrale pred škofijo, češ da je število tisoč pretirano. V poročilu z dne 15. novembra 1990 pa so še zapisali: "Po globlji analizi virov sodimo, da se ženske niso 'zbrale' pred škofijo, kot piše na spomeniku, temveč so tja prišle z drugih mest demonstracij. Glede na sedaj dostopne vire, ki pričajo o škofovem posredovanju za internirance, komisija meni, da ne ustreza to, da bi bilo treba škofa šele pridobiti za posredovanje. Komisija tudi meni, da bi se za dogajanje pred škofijo 21. junija 1943 težko uporabljal naziv demonstracije." Da pred škofijo ni šlo za demonstracije, naj bi dokazoval tudi osnutek besedila za ta spomenik. Tvorec besedila se je besedi demonstracije izrecno izognil.

Bo prevladala politična odločitev?

Zgodovinarji so že več kot deset let enotni glede ključnih dejstev. Pred škofijo se je 21. junija 1943 verjetno zbralo do tisoč žensk. Tja so odšle zato, da bi škofa prosile za posredovanje pri okupatorju, prave demonstracije pa so potekale že uro prej pred vladno palačo. Dokaza za to, da bi škof Rožman dal pobudo, naj ženske razženejo, ni. Zgodovinarji so enotni tudi glede tega, da je Rožman redko komu odrekel pomoč. Obstajajo dokazi, da je februarja 1943 sprejel delegacijo štirih žensk, ki so ga prosile za posredovanje pri Italijanih. Različnega mnenja so zgodovinarji le glede vprašanja, ali je Rožman prosil pri Italijanih za nekatere tudi zato, da je tako zagotovil kader za prostovoljno protikomunistično milico in belo gardo. Sam je to sicer zanikal, vendar obstajajo dokumenti, iz katerih je mogoče sklepati drugače.

Ob vsem naštetem se seveda postavlja vprašanje, kaj je na spomeniku, ki je skoraj 40 let stal pred stolno cerkvijo, sploh ustrezalo zgodovinskim dejstvom. In ali ni zaradi vprašljivega števila demonstrantk vprašljiva tudi postavitev rekonstruiranega spomenika? Znano je, da so v spomin na demonstracije žensk, ki so potekale vse od januarja pa do novembra 1943, v Ljubljani postavljeni še trije spomeniki. Prvi pred Kazino, drugi pred vladno palačo in tretji pred nekdanjimi zapori na Miklošičevi ulici. Na vseh treh piše, da je šlo za demonstracije.

Ljubljanska županja, ki je kot kaže odločena, da spomenik postavi, pravi: "Ni pomembno, koliko minut so bile tam in koliko jih je bilo. Pomembno je, da so po pomoč prišle, in prav je, da je to zapisano." Upokojeni zgodovinar dr. Ferenc je nekoliko drugačnega mnenja. Opozarja, da je spomenik nesmiselno postavljati za vsako ceno, še posebej, če bi s tem povzročili nove ideološke razdore. Še najostreje pa vnovični postavitvi nasprotuje vodja nadškofijskega arhiva in član komisije dr. Dolinar: "Z zgodovinskega vidika ni nobene podlage za vrnitev spomenika, saj pred stolnico ni bilo demonstracij. Ta postavitev bo narejena po volji politike in ne kot odsev zgodovinske resnice, in to nam je bilo - članom komisije - tudi že jasno povedano."