Jure Trampuš

26. 2. 2003  |  Mladina 8  |  Politika

Cerkev in Nato

Na teološki fakulteti so se pogovarjali o mantri slovenske politike

Jože Plut, polkovnik in vojaški kaplan

Jože Plut, polkovnik in vojaški kaplan
© Boban Plavevski

Društvo katoliških izobražencev je že aprila lani pozvalo vse nacionalne ustanove, skupaj s predsednikom in z univerzama, naj se za božjo voljo zavejo odgovornosti za bodočnost slovenskega naroda in države Slovenije ter temu ustrezno sodelujejo pri pripravi in izvedbi vsebinske razprave o vključitvi v Nato. Presenečeno so namreč ugotovili, da v Sloveniji ni skoraj nobene vsebinske razprave o odločitvi, od katere je morda v prihodnosti odvisen tudi narodov obstoj. Seveda so na koncu pripisali, da Slovenci ne smemo zamuditi zgodovinske priložnosti. Podobno o Natu razmišlja Slovenska škofovska konferenca in celo nadškof Rode je večkrat poudaril, da se mu zdi vključitev v Nato čisto prava in razumska odločitev.

Prejšnji teden pa je omenjeno društvo samo poskrbelo za razpravo o Natu. V veliki dvorani Teološke fakultete v Ljubljani je vkup z Radiem Ognjišče in Združenjem krščanskih poslovnežev pripravilo okroglo mizo z ličnim naslovom Nato: da, ne? Takšna okrogla miza za to društvo ni bila nič kaj novega, saj je recimo lani od vladnega urada za informiranje dobilo nekaj sredstev za predavanja v sklopu evroseminarjev Socialne akademije, pred kakšnim mesecem pa je njegovim članom svoje poglede na etiko v ameriškem gospodarstvu razkril sam Johnny Young. Ob razpravi o Natu je bila dvorana skoraj polna, poleg večinoma umirjenih starejših občanov (sem ter tja se je našel tudi kdo, ki je po tihem zarobantil o božjem kraljestvu ali nomenklaturi) in četice civilno oblečenih vojakov (ti so prišli poslušati svojega vojaškega pastirja) pa so se po rdečih stolih presedale še skupinice študentov in študentk ustanove, ki je gostila okroglo mizo. Glavne zvezde so bili seveda gostje: državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve Milan Jazbec, polkovnik in vojaški kaplan Jože Plut in publicist Vinko Ošlak. Prvi je podobnih soočenj dobro vajen, saj redno kruzari po prelepi slovenski domovini in nastopa pred zvedavim občinstvom. Podobno je s Plutom, duhovnikom, ki je kuto zamenjal za uniformo in sveto pismo oblekel v močerada, le da je njegovo prepričevanje bolj osebno, pa še težkega dela nima, saj vojaki niso ravno goreči nasprotniki Nata. Malo drugače je z Vinkom Ošlakom, Korošcem, ki že nekaj časa živi v Avstriji. Ta se je pravonatnim zagovornikom že pred dnevi prav hudo zameril, saj je v Celovškem zvonu objavil komentar, ki ni bil ravno naklonjen slovenskemu vključevanju v Nato. Nekateri ogorčeni bralci so celo odpovedali časopis. "Takšen odziv tega tabora me seveda obvešča o tem, kakšna je kakovost njihovih argumentov," je začetek okrogle mize začinil ožigosani Ošlak. In potem napadel tudi vladno kampanjo in slovenske politike. "Nekaj jih je še pred časom preklinjalo Nato in v njem videlo najhujšo zastavo zahodnega imperializma. Argumente pa poslušam celo od nekoga, ki je napisal ljubezensko pismo partiji." Milan Jazbec in Jože Plut sta seveda obsodila napade na Ošlaka, "ne morem reči, da se strinjam ravno z vsemi potezami svojih soborcev", vendar to ne pomeni, da sta bila proti Natu. Vladni predstavnik "zaradi vključevanja v celoto varnostnih procesov" in vojaški kaplan zaradi demokratičnih vrednot in zahodne civilizacije. Plut je korenine Nata izbrskal celo daleč nazaj, v povojni in razdejani Evropi, ko je cerkev prvič pripravila vojaško romanje v Lurd: "V želji, da se nekaj naredi za mir, so se začeli ljudje na različne načine povezovati, politiki pa so se povezali na neki drugi ravni, s severnoatlantsko pogodbo, ki ji po domače rečemo Nato."

Vendar sta oba zagovornika Nata naletela na zelo trd oreh. Vinko Ošlak je namreč z ognjevitim in retorično spretno začinjenim besednjakom ostro nasprotoval Natu, njegovim idejam in političnim odločitvam: "Nato je že zamudil priložnost, da pokaže svojo moralno platformo ... Nato je gledal stran, ko so masakrirali na tisoče ljudi v Bosni." Zanimivo je, da Ošlak ne verjame v utopični pacifizem, v mantro, na katero prisegajo nekatere verske skupnosti, recimo kvekerji ali domače Jehovove priče, za Ošlaka je vojna po evangelijskem izročilu pravična le, kadar je njen namen osvoboditev sužnjev. A z Natom pač ni (bilo) tako, "ta druščina nima namena osvobajati". Seveda sta se potem oglasila Plut in Jazbec ter poudarila, da je Nato v Bosni vseeno posredoval in da je bilo to posredovanje uspešno. A Ošlak se ni dal, zanj je Nato v Bosni naredil usodno napako. Zbudil se je prepozno, da bi obdržal še vsaj kanček moralne vrednosti.

Trmastega Korošca niso prepričali niti drugi argumenti, niti tisti iz retorično postavljenih vprašanj prikupne voditeljice niti tisti, ki sta jih poudarila njegova sogovornika. Na očitek o neugnanih sosedih, ki bi se lahko brez težav polastili Piranskega zaliva ali okupirali porušene rapalske mitnice, je odgovoril s primerjavo. "Zanima me, kako to, da Avstrija ne sili v Nato, ko pa ima za sosedo Slovenijo?" Podobno je bilo z obljubo o večji varnosti, ki jo v razpravi o Natu pogosto poudarjajo strastni zagovorniki vstopa. "Obstaja neka preprosta, vaška, fantovska logika. Če gre fant sam v kakšno gostilno, je razmeroma malo verjetno, da ga bodo napadli. Če pa gre v to gostilno z organizirano bando, je skoraj nujno, da ga bodo. Že v samem trenutku, ko postavim trdnjavo, sem naredil prvi korak k spopadu." Ošlak prav tako ne zaupa prijateljski pomoči, ki naj bi jo zagotavljale natovske države. "Ko smo bili prvič navdušeni za Nato, ki se je takrat sicer drugače imenoval, smo leta 745 prosili Bavarce za pomoč. In ti so prišli, z istimi argumenti, z istimi obljubami, in ostali so do leta 1918."

Zanimivo pa je, da je bila razprava na teološki fakulteti zelo drugačna od množice podobnih, ki so se v zadnjem času razmnožile po Sloveniji. Argumenti za in proti namreč niso izhajali iz pragmatičnih političnih analiz, geostrateških raziskav in gospodarskih predvidevanj, ampak tudi iz samega evangelija, krščanske miselnosti in vprašanj morale. In na evangelij sta se sklicevali obe strani. Vojaški vikar je govoril o odgovornosti do skupnosti, Ošlak pa o pravičnosti v reševanju sporov, eni so govoril o razkristjanjenju sveta, evro-atlantskega prostora, ki ga več ne prežemajo vrednote dobrega in je torej vkup z Natom slab, drugi o optimizmu, ki bo morda in ki lahko odreši svet.

Kljub težkim besedam in svetopisemskim citatom pa so si razpravljavci v žgočem izmenjavanju pravičnosti privoščili tudi nekaj humornih domislic. Na očitek o osami, ki naj bi se brez Nata zgrnila nad ubogo Slovenijo, je Ošlak odgovoril, da so duhovniki, ki živijo v celibatu, najbliže ljudem in tako nikakor ne osamljeni. Če nimajo "Barice in ne Marice, imajo lahko vse". A pronatovski sekretar na ministrstvu se ni dal. Slovenija je nekoč zaprosila in Barico in Marico in najprej je ena ni marala, "sedaj, ko imamo obe vabili, nekako enega nočemo. Kaj pa, če danes rečemo ne? Vprašanje, ali bosta obe, ..." Ker se je Jazbecu malo zapletlo, mu je pomagala voditeljica. "Če bosta še obe samski." Zbrani poslušalci so seveda planili v sproščen krohot.

Jasno je, da trije gostje nazadnje niso odgovorili na vsa vprašanja zbrane množice. Eden izmed poslušalcev se je celo pridušal, da vse skupaj ni bila okrogla miza, saj sami niso mogli povedati, kaj mislijo. In po vprašanjih sodeč med občinstvom vsi pač niso bili za Nato. Kljub neenakemu razmerju sil na govorniškem odru so bili organizatorji dovolj pošteni, da so soočili različna mnenja. To je bila seveda zelo demokratična in zrela odločitev, morda tudi dober zgled za druge prireditelje. Recimo tiste iz kakšnih (ne)vladnih pronatovskih organizacij, ki na podobna srečanja radi povabijo le zagovornike vstopa v Nato. Večerno srečanje na teološki fakulteti pa je pokazalo še nekaj. Med vernimi je razmeroma veliko posameznikov, ki mislijo drugače od cerkvenega "političnega vodstva", saj to zagovarja izrazito pronatovsko stališče. V Sloveniji je kar nekaj vernikov, ki se jim pot v Nato ne zdi ravno prava in ki se jim vojaška zveza ne zdi nič kaj podobna obljubljenemu Kanaanu.