Jure Trampuš

9. 7. 2003  |  Mladina 27  |  Politika

Opus Dei stopa na slovenska tla

Za praznik ustanovitelja organizacije Opus Dei je mašo daroval nadškof Rode

Nadškof Santosa Abrila y Castella, apostolski nuncij v Sloveniji in nadškof Franc Rode

Nadškof Santosa Abrila y Castella, apostolski nuncij v Sloveniji in nadškof Franc Rode
© Denis Sarkić

V četrtek, 26. junija, je v ljubljanski stolnici potekala maša. Začela se je malo pred sedmo, torej točno dan po slavnostni maši za domovino, kjer sta nadškofa razveselila uniforma Marka Pogorevca in spravno obličje Janeza Drnovška. A nadškof ni bil zadovoljen le na osamosvojitveno sredo, podobno je bilo tudi dan kasneje. Četrtkova maša v stolni cerkvi sv. Nikolaja namreč ni bila običajna in navadna, posvečena je bila pred kratkim kanoniziranemu Josemarii Escrivaju de Balaguerju y Albasu, ustanovitelju organizacije Opus Dei, nadlaičnega, skoraj cerkvenega združenja, ki naj bi nastalo po božjem in ne po človeškem navdihu. Za ponavljavce, Opus Dei je organizacija cerkvenih in necerkvenih posameznikov s strogo hierarhijo, milijardami dolarjev, organizacija, katere člani so vplivni politiki in bogati direktorji, organizacija, ki se zavzema za pokristjanjenje institucij kulture, politike in sveta nasploh. Kritiki, glasni so tudi znotraj vatikanskih zidov, ji očitajo finančne manipulacije, nepojasnjene umore, sodelovanje z mafijo, skrajna politična stališča, spogledovanje s fašistično ideologijo in prikrit, a velikanski vpliv na odločanje papeškega dvora. Člani ali pa vsaj simpatizerji organizacije, ki ji je sedanji papež podelil status privilegirane osebne prelature, škofije brez ozemlja, so nekateri vodilni svetovni politiki, med njimi recimo španski obrambni minister Federico Trillo pa podpredsednik italijanske vlade Gianfranco Fini, blizu naj bi ji bili tudi francoski kmetijski minister Herve Gaymard, član evropskega parlamenta Otto von Habsburg, nekdanji predsednik Evropske komisije Jacques Santer in še kakšna divizija poslušnih in pravovernih. To ni nič nenavadnega, Escriva je "apostolsko" poslanstvo organizacije razumel tudi kot upravljanje visokih položajev v javnih službah. A vrnimo se k četrtkovi maši. Rode, ki je liturgično slovesnost vodil, je med njo ponosno poudaril, "da z današnjim dnem Opus Dei stopa na slovenska tla". To, da je mašo vodil sam presvetli nadškof in slovenski metropolit, ni nepomembno, vrhovni poglavar RKC na Slovenskem namreč ne daruje vseh maš v stolnici, ampak le tiste, ki jim sam pripisuje poseben pomen. In maša v čast ustanovitelju Opusa Dei je bila očitno takšna. Rode v svojem navdušenju in veselju ni bil sam. Liturgične slovesnosti so se poleg nadškofa in vernikov udeležili še predstavniki Opusa Dei, ki so se v Ljubljano pripeljali iz Gradca in Trsta, in, kar ni nepomembno, apostolski nuncij v Sloveniji, nadškof Santosa Abrila y Castella.

Omenjena maša, ki je bila v Sloveniji prva v Escrivajevo čast (to je sicer logično, saj je papež Španca za svetnika imenoval šele oktobra lani), še ne pomeni, da pri nas Opus Dei formalno že obstaja. Nadškofov pozdrav naj bi bil "mišljen v širšem smislu, vendar nič konkretnega," pojasnjuje Janez Gril iz Slovenske škofovske konference. Gril dodaja, da ne ve, kdaj bo Opus Dei v Sloveniji začel formalno delovati in kako daleč je postopek ustanavljanja. "Vsekakor se bo organizacija, tako kot vse druge laiške organizacije, organizirala v dogovoru s SŠK. Uradni odnos SŠK do Opusa Dei pa je takšen kot do vseh drugih novodobnih laiških gibanj (Marijino delo, Prenova v duhu, Neokatehumenat, Emanuel ...), to je pozitiven. SŠK spremlja njihovo delo in sodeluje z njimi." Po Grilovih zagotovilih v stolnici ni bilo nobenega slovenskega politika.

Kljub omenjenim zadržkom je Rodetov navdušeni pozdrav verjetno poslednji kamenček v mozaiku izmikajočega se in skrivnega članstva Opusa Dei v Sloveniji. Doslej se je zdelo, da je Opus Dei pri nas prisoten zgolj kot govorica ali izmišljena psihoza proticerkvene smeri, zdaj pa je postalo očitno, da so tisti, ki njegovo dejavnost podpirajo, postali dovolj močni, da razmišljajo o formalni ustanovitvi. V nasprotnem namreč maše ne bi vodil Rode, ne bi se je udeležili tuji obiskovalci in med njo ne bi bile izrečene skorajda grozeče besede o prihajajoči obnovi. Ljubezen med Opusom Dei in Slovenijo pa se ni začela šele zadnjega junijskega četrtka. Že v sedemdesetih letih so argentinski Slovenci, konkretneje duhovnik Anton Orehar, prevedli Escrivajevo Pot, knjižico z 999 nasveti o življenju, bogu in sploh vsem. V Slovenijo naj bi torej Opus Dei zanesla emigracija, Pot pa je verjetno prebiral tudi nadškof Rode. Pri svojih nastopih včasih uporabi besede, ki se pojavljajo v Escrivajevih napotkih. Rodeta in Escrivaja povezuje tudi novi nuncij. Ko je Abrila služboval v Argentini, je na nekem seminarju, posvečenem ustanovitelju Opusa Dei, povedal, da je bil Escriva "mož pred svojim časom, nekatere njegove institucije je potrdil tudi drugi vatikanski koncil". Novi nuncij ima, kar zadeva laike, seveda prav, v Opusu Dei ne delujejo zgolj duhovniki, ampak tudi posvetni možje, vendar pa je to organizacija, ki se je vseskozi izogibala koncilskim zapovedim. Delovala je pravzaprav v nasprotju z njimi, konservativni Escriva je najprej odklonil sodelovanje na koncilu, člane svoje organizacije svaril pred koncilskimi pridobitvami in potem skoraj povzročil razkol med konservativno in liberalno strujo RKC. Ko je recimo papež Pavel VI. objavil encikliko Humanae Vitae, s katero je obsodil kontracepcijo, ni užalil le naprednih teologov, ampak tudi zadrtega Escrivaja, saj se je temu obsodba zdela premalo odločna.

Bolj od besed in osebnih poznanstev pa na prisotnost Opusa Dei v Sloveniji opozarja način delovanja RKC. Njen vrh ne slovi zgolj po konservativnih stališčih (prenovljeni sinodalni dokumenti niso prinesli kakšnega večjega, idejnega preloma), ampak tudi po odkritem spogledovanju s politiko. Rode se je tako pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami osebno zavzel za poenotenje razumniških pomladnikov. Čeprav se je RKC za zdaj vsaj navidezno umaknila iz politike, se za dosego njenih ciljev dejavno zavzemajo nekateri slovenski politiki. In če se k političnemu prizadevanju prišteje še premoženje največjega denacionalizacijskega upravičenca, vrh slovenske RKC ni daleč od Escrivajevih vizij o moči, oblasti in pravovernem krščanstvu.