Igor Mekina

4. 4. 2004  |  Mladina 13  |  Politika

Ne referendumu!

Udeležba na referendumu bo glas proti Sloveniji kot pravni državi

Vesna Mušić

Vesna Mušić
© Boban Plavevski

Slavko Debelak, leta 1992 državni podsekretar na Ministrstvu za notranje zadeve pravi, da je bila za izbris kriva "osnovna napaka zakona", kajti na MNZ so "zgolj spoštovali zakon". Policija je pač delovala brez zakonite podlage, in to tako, da si je sama sproti postavljala pravila, ali pa je delovala po smernicah, ki jih je začrtala vlada oziroma "vodstvo" države. V skladu z odločitvijo slovenskega ustavnega sodišča je že od februarja 1999 - dejansko pa že od leta 1994, ko smo prve izbrisane in protipravnost teh postopkov "odkrili" v Mladini - popolnoma jasno, da so si pravniki na MNZ podlago za izbris, ki je v zakonu ni bilo, preprosto izmislili. Dr. Ljubo Bavcon je že lani v intervjuju v Mladini razkril, kako je o kršitvah človekovih pravic in nezakonitih izgonih iz države že leta 1994 obveščal takratnega predsednika vlade dr. Janeza Drnovška in kako so državni uslužbenci odločbe izdajali zaradi posebnega "vetra", ki je narekoval izbris brez kakršnihkoli odločb. Kmalu zatem sta dva objavljena dokumenta s podpisoma Igorja Bavčarja in Slavka Debelaka razkrila, od kod je ta "veter" pihal. Tedanji notranji minister Igor Bavčar je junija 1992 Drnovškovi vladi predlagal, da je v primeru izbrisanih človekove pravice treba kar "odmisliti". Dokument s podpisom takratnega podsekretarja na MNZ pa je razkril, da so policisti "izbrisane" deportirali na mejo nezakonito, brez kakršnihkoli pisnih odločb, brez zakonite podlage.

Da je šlo za politiko administrativnega etničnega čiščenja, smo ugotovili že pred razkritjem teh dejstev. Predsednica komisije za peticije Irena Oman je že novembra 1993 v odgovor razdruženim družinam zapisala, da se komisija "strinja s pojasnilom ministrstva za notranje zadeve", in zato izbrisane in izgnane iz Slovenije, ki so želeli nazaj k svojim družinam, opozorila "na še vedno obstoječo možnost skupnega bivanja družine na ozemlju druge republike". Podobno je Bavčarjev naslednik, notranji minister Ivo Bizjak, v enem od dopisov zapisal, da je Slovenija pred izbrisane, ki so tu pustili družine, "na nevsiljiv način postavila možnost, da se odločijo, ali zapustijo državo in s tem družino ali ne". Čez leto, oktobra 1994, je poslansko vprašanje glede ločenih družin v državnem zboru znova postavila tedanja poslanka in sedanja ljubljanska županja Danica Šimšič. V odgovoru, ki ga je podpisala takratna Ministrica za delo, družino in socialne zadeve Rina Klinar, je zapisano, da zakon o nadzoru državne meje v 22. členu daje pooblastilo mejni policiji, da "sme iz razlogov javnega reda prepovedati ali zavrniti vstop tujca v državo". Izbrisani so bili torej brez pojasnil izenačeni z za državo nevarnimi osebami, ministrica pa je hkrati zatrjevala, da gre za "izvirno pravico države", da lahko "suvereno odloča, koga pustiti v državo in koga ne", ter da lahko izbrisane policija na mejnih prehodih "zavrača z ustno odločbo, na katero imajo možnost pritožbe".

Ustavno sodišče je v treh ločenih sodbah ugotovilo, da so bili vsi opisani postopki, navodila in ukrepi slovenskih državnih organov nezakoniti in v nasprotju z ustavo. Hkrati je odločilo, da je treba odločbe o stalnem prebivališču izdajati neposredno na podlagi odločitve sodišča, in razglasilo, da referendumska odločitev o "tehničnem zakonu" o izbrisanih ne bo imela nobenega učinka na status izbrisanih.

Udeležba na naknadnem referendumu o tehničnem zakonu o izbrisanih je že zgolj zato v nasprotju s samim bistvom ustavnih določb, ki zahtevajo takojšnjo vrnitev pravic izbrisanim. Vsi, ki danes v Sloveniji opozarjajo, da so človekove pravice celo nad ustavo in nad glasom ljudstva, ter pozivajo državljane Slovenije k bojkotu referenduma o "tehničnem zakonu" o izbrisanih, imajo zato prav. Res je, da demokratični postopek z nedemokratično in protipravno vsebino ne vodi v poglabljanje demokracije, temveč v diktaturo večine. Prav tako je res, da nasprotovanje pravicam izbrisanih z "voljo ljudstva" ruši ustavni in pravni red ter avtonomijo sodne veje oblasti. Vendar ne gre zgolj za spodkopavanje pravne države. Le majhna udeležba volilcev na referendumu bo namreč dokazala, da večina v Sloveniji ni zagovarjala in ne zagovarja politike in posledic administrativnega etničnega čiščenja in ne želi sprejeti tega bremena na svoja ramena.

Nič manj pomemben ne bo odgovor na vprašanje, ali je na referendumih v urejeni pravni državi sploh dopustno odločati o temeljnih človekovih pravicah. Ustavno sodišče je že odločilo, da to odločanje ne bo imelo učinka. Kljub temu si bo moral vsak državljan še pred referendumom odgovoriti na vprašanje, ali je sploh prav, da se o osnovnih človekovih pravicah izrazite manjšine odloča na tak način. Če bomo namreč na referendumih začeli odločati celo o vrnitvi neupravičeno odvzetih pravic ljudi, potem se seveda postavlja vprašanje, kje se bo takšno odločanje ustavilo. Zato je že sama udeležba na referendumu udarec pravni državi in glas za populizem, ki lahko zamaje temelje slovenske demokracije. In seveda hud udarec za javno podobo Slovenije v tujini.

Boj za človekove pravice je danes znova enak bojkotu. Odhod na nesmiseln referendum bo pomenil, da se takšen volilec požvižga na "pravna pleteničenja" ustavnega sodišča in da se strinja s tistimi, ki bi želeli namišljenim "sovražnikom naroda" odvzeti "pravico do zakonite obrambe".