Siniša Gačič

21. 6. 2004  |  Mladina 24  |  Politika

Za domovino in Evropo

Medtem ko so v Normandiji slavili zmago nad fašizmom, so v Kočevskem rogu molili za pobite domobrance

Združena slovenska desnica in sveta trojica

Združena slovenska desnica in sveta trojica
© Denis Sarkić

Ko sva se s fotografom bližala temnemu osrčju Kočevskega roga, ni nič kazalo, da le nekaj kilometrov naprej poteka najbolj množično obiskan dogodek v tistem delu Slovenije. Tik preden sva vstopila v skrivnostni gozd, kjer so tragično umrli tisoči slovenskih domobrancev in drugih, ki si po zavezniški zmagi na pokrivala niso pravočasno prišili rdečih zvezd, naju je pozdravila gručica simpatično umazanih romskih otrok, ki so z beraškimi kretnjami upali na kakšen tolar miloščine od več tisoč mimoidočih. Ker pa so politični botri domobranske ceremonije v Rogu le nekaj dni prej bili partizanski boj proti romski populaciji na čistih slovenskih tleh, predvidevam, da mali romski berači tistega dne niso zaslužili niti za kepico sladoleda. Šla sva naprej po gozdni cesti in se deset minut stran od romske vasice znašla na prizorišču največje domobranske spominske slovesnosti, kjer se je ob najinem prihodu že začel glavni dogodek dneva - "petnajsta obletna maša za pobite domobrance in druge žrtve revolucionarnega nasilja". Maševal je upokojeni beograjski nadškof dr. Franc Perko. Tisti, ki nismo bili priča ne domobranskim ne komunističnim grozotam in smo nekdanji sistem spoznali skozi njegov razpad, smo bili ob poslušanju Perkove pridige nemalo presenečeni - koliko gneva je navkljub preteklim šestim desetletjem ostalo v srcih in glavah prisotnih domobranskih simpatizerjev. "Mnogi med temi žrtvami so pravi mučenci: zaradi vere, obrambe svojega življenja in obrambe krščanskih vrednot slovenskega naroda so se uprli nasilni komunistični revoluciji. Res je, da niso imeli druge izbire, kakor da se opro na drugo, prav tako totalitarno silo. V zmedenih časih, kakršni so bili med 2. svetovno vojno, človek ne more v celoti zajeti globinskih tokov zgodovine, vendar so nekatera dejstva očitna: naši fantje se niso hoteli borili za zmago nacizma, ampak za svojo svobodo," je pridigo začel nadškof v pokoju Perko in v nadaljevanju eksplicitno ovrednotil komunizem kot večje zlo od nacizma, saj so se po njegovem domobranci "borili proti najtemnejši sili 20. stoletja, proti terorju komunistične partije, ki je žrtvovala za svojo zmago na desetine milijonov človeških življenj po vsem svetu: majhen delček teh žrtev so tudi tukaj pobiti slovenski možje in fantje".

Letošnja domobranska slovesnost je bila pomembna, ker je potekala le teden pred prvimi slovenskimi evrovolitvami, zato sem na prizorišču upravičeno iskali obraze s strankarskih list. Najštevilnejšo delegacijo je v deževni gozd poslala Nova Slovenija. Pod Kren je prišla njena prva reprezentanca: predsednik stranke Andrej Bajuk s soprogo, podpredsednik in poslanec Janez Drobnič, predsednik sveta stranke Lojze Peterle in njegov namestnik Anton Drobnič ter poslanec Jože Bernik. Slovenska ljudska stranka je tako kot NSi v gozd poslala svojega predsednika Janeza Podobnika, iz desnega bloka samo SDS v poklon pomorjenim domobrancem ni poslala svojih najlepših obrazov. Na komemoraciji sem iz vrst SDS opazil le nekdanjega ministra za zdravje Andreja Bručana, manjkala pa sta "demokratski" predsednik Janez Janša in nosilec evroliste Miha Brejc, kar bi lahko kazalo na to, da si je znotraj Koalicije Slovenija primat nad slavljenjem domobranskih žrtev in posledičnim pridobivanjem glasov njihovih svojcev priborila NSi. Vstopu Slovenije v Evropsko unijo se ni mogel izogniti niti nadškof: "Prvič obhajamo spomin na te žrtve komunistične revolucije v času, ko je naša slovenska država pridružena Evropski skupnosti. Tudi te žrtve so omogočile oblikovanje današnje skupnosti evropskih narodov. Prihodnost Evrope bo odvisna od spoštovanja človeka, njegove svobode ter od upoštevanja temeljnih človeških in krščanskih vrednost, ki so oblikovale evropskega človeka v preteklosti. Za te vrednote so se borile te žrtve, ki se jih danes z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo spominjamo." Brez slovenskih domobrancev in vrednot, ki so jih promovirali - torej tudi tiste, ki so spodbujale sodelovanje s fašističnim okupatorjem -, bi se Slovenija ob tokratni širitvi EU torej lahko obrisala pod nosom. Tisto nedeljo bi bilo o tem vprašanju zanimivo opraviti krajšo anketo v mestecu Arromanches v Normandiji, kjer je prav takrat potekala osrednja mednarodna slovesnost ob 60. obletnici dneva D. Po vsej verjetnosti bi zbrani voditelji držav članic EU ob komemoraciji za žrtve nacizma le stežka našli vzporednice med domobranci, ki "niso imeli druge izbire, kakor da se opro na drugo, prav tako totalitarno silo (nacizem, op. a.)," in neoliberalno EU.

Govori

Ob koncu obletne maše je pridigar prisotne, ki jih je bilo po štetju tamkajšnjih policistov kar 6000, prosil, naj vstanejo s priložnostnih stolov, saj je bil čas, da se navzoči župniki s hostijami zapodijo med vernike. Češ da se ne bi slučajno kakšen božji delavec spotaknil ob stol, vendar se je nazadnje izkazalo, da so "očiščeni" prostor izkoristile le ovčice, ki so med bogatimi verniki pobirale prispevke za revno cerkev.

Po maši je bil v Rogu čas za kulturni del spomina na žrtve med domobranci, s prošnjo pa ga je odprla Marija Zgonc: "Tu nas vsak korak spominja na smrtno grozo tisočev, zato bomo iz spoštovanja do njih in v spomin na naše ubito upanje posamezne nastope spremljali tiho, brez ploskanja in na koncu skupaj zapeli pesem Moja domovina." Pred petjem medvojne domobranske himne pa je bil čas za poseben izviren posnetek Domobranskega pevskega zbora in njegovega evergreena Doberdob. Sledile so žive vokalne uprizoritve Cerkvenega mešanega pevskega zbora župnije Rakovnik, program, ki ga cerkev definira kot "kulturni", pa je nadaljevala Urška Knez, ki je predstavila videnje roške tragedije iz zornega kota mlade kristjanke, ki tragedije ne želi pozabiti: "Kočevski rog je naš narod spremenil. Tukaj smo izgubili svoje vitalno jedro. Nas, mlade slovenske kristjane, navdaja upanje, da moremo iz darovanega trpljenja zaživeti in vedno znova prekvašati naš narod. Ko bomo razumeli, kaj je Rog, bo to vir energije za narodov obstoj. S svojim prihajanjem v Kočevski rog pričujem svojim otrokom, da je ta kraj svet kraj in da smo dolžni izkazati spoštovanje vsem žrtvam, ki so s svojim življenjem pričale za Boga in Slovenijo." Za mlado govornico so bili na vrsti predstavniki stare garde. Prvi je za mikrofon poprijel Hubert Požarnik. Prebral je krajši esej, kjer je zagovarjal tezo " Vojaška zmaga - moralni poraz". Požarnikov govor je bil čustveno nabit in poln trdih besed o hudodelcih, o tistih, ki so "preračunljivo izrabili stisko slovenskega naroda in sprožili revolucijo". Ljudi, ki so se borili kot borci NOB, po njegovem "ni vodila toliko ljubezen do naroda kot sovraštvo do vsega in vseh, kar jim je po njihovem mnenju stalo na poti, zaradi česar tudi niso izbirali nobenih sredstev in jim ni bilo sveto nobeno življenje, ne v lastnih vrstah ne v vrstah nasprotnikov. Tistim, ki so zanetili revolucijo, tudi ni šlo samo za osvoboditev slovenskega naroda, ampak tudi - in predvsem - za to, da bi ga "osvobodili" zase, torej za vzpostavitev totalitarne oblasti nad njim." Govor je Požarnik končal z aktualnim strankarskim obračunavanjem, ki bi ga brez kakršnihkoli težav lahko predstavil na maratonski seji o korupciji in klientelizmu. Po njegovem imajo potomci in somišljeniki nekdanjega režima "še sedaj v rokah skoraj vse vzvode oblasti v naši državi, zato se ne smemo čuditi, da naletimo danes povsod, kamor pogledamo, na področju politike, gospodarstva, bančništva, pravosodja in drugod, na polaščanje države, visoko organizirano nemoralo, krajo nekdanjega družbenega premoženja, korupcijo, klientelizem, samovoljnost, izigravanje zakonov in še bi lahko našteval". Za Požarnikom je nekaj minut dobil še tajnik Nove slovenske zaveze Stane Štrbenk, ki je prvi začel konkretno obračunavati z vladajočo elito, nasprotnico na prihajajočih volitvah: "Žal ni tu niti enega kompetentnega predstavnika slovenske oblasti, ki bi v imenu države pobitim in njihovim svojcem, ki tu žalujejo, izrekel obžalovanje vsaj z eno besedo - oprostite. Oddahnili bi se in to razumeli kot ponujeno roko. Sprejeli bi jo in razumeli kot možen začetek poti slovenske pomiritve. Žal obnašanje vladajoče elite kaže, da tega noče. Kaže, da svojo eksistenco še vedno gradi na razdvojenosti Slovencev. Še več, razdvajanje stopnjuje in vsiljuje levi postkomunistični totalitarizem." Obračunavanje s koalicijo je nadaljeval s kritiko novega zakona o medvojnih grobiščih, "ki je prepovedal zapisati na njih grobovih resnico, da so bili vojaki slovenske narodne vojske, kakor so se uradno imenovali in za kakršne so se sami imeli; ki je prepovedal svojcem in zainteresiranim institucijam civilne družbe vzdrževati njih grobišča in ki je prenesel vse zadeve domobranskih grobišč v pristojnost države, kar v bistvu pomeni nacionalizacijo grobišč padlih in pobitih protirevolucionarjev; in končno, ki je poboje prekvalificiral v zakonite usmrtitve, za katere ne odgovarja nihče. S tem je zakon zaprl vsako možnost dialoga s protirevolucionarno stranjo v smeri resnice in sprave."

Roko na srce, sprave v Rogu nihče ni iskal, kajti zgodovinski razkol med dvema sedanjima političnima opcijama koristi obema, kar je najbolje ponazoril Anton Drobnič s sporočilom Nove slovenske zaveze. Pred mašo so grobišče pod Krenom obiskali tudi predstavniki vlade in ob tej priložnosti kočevski župniji izročili v upravljanje novozgrajeno spominsko kapelo. Vendar so predstavniki vlade, med katerimi sta pred mikrofon stopila državni sekretar z ministrstva za delo in družino Franc Žnidaršič in vodja vladne komisije za ureditev prikritih grobišč Peter Kovačič Peršin, po mnenju navzočih Rog zapustili prezgodaj in dali Antonu Drobniču in drugim povod za zadnji obračun pred koncem največje letošnje domobranske manifestacije: "Namesto miru in tolažbe pa so nas že pred začetkom našega žalnega shoda s svojim nenapovedanim nastopom vznemirili in razžalili nepovabljeni predstavniki vlade, naslednice in častilke tistih, ki so tukaj morili in nas nato pol stoletja preganjali... Mi smo jih vseeno poslušali, oni pa nas niti tukaj, na tem svetem kraju, ne poslušajo; so že odšli. Zato vašo prizadetost, vašo vznemirjenost in bolečino, ki ste jo čutili ob nastopu predstavnikov vlade, tudi nasprotovanje, ki ste ga kulturno izkazali, dobro razumemo. Nova slovenska zaveza jih je zato na nespodobnost, žaljivost in nesprejemljivost takšne vsiljivosti vnaprej opozorila. Za naše tihe ugovore se v svoji brezobzirnosti niso zmenili. Zato sedaj javno in glasno kličemo: Preveč je bilo!" Drobničevi intervenciji je sledil nič kaj spraven aplavz, čeprav so organizatorji prisotne vnaprej poprosili, naj se iz spoštovanja do žrtev vzdržijo ploskanja.

OKV "Prihodnost Evrope bo odvisna od spoštovanja človeka, njegove svobode ter od upoštevanja temeljnih človeških in krščanskih vrednot, ki so oblikovale evropskega človeka v preteklosti. Za te vrednote so se borile te žrtve, ki se jih danes z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo spominjamo."