Vanja Pirc

28. 8. 2004  |  Mladina 34  |  Politika

Javno prisluškovanje

Komu prisluškujejo državni organi in zakaj se nekateri prisluhi znajdejo v javnosti?

© Tomo Lavrič

Ko je bil za predsednika uprave podjetja Simobil imenovan Zoran Thaler, je opozicija vzkipela. SDS je izjavila, da je LDS zdaj dobila v roke vse fiksne in mobilne komunikacije v državi, s čimer naj bi bila ogrožena varnost osebnih podatkov in zasebnost državljanov. Janez Janša je celo povedal, da zaupa le še poštnim golobom. Sledili so odzivi Simobila, Mobitela, Telekoma in Siola, ki so drug za drugim tudi večkrat zanikali obtožbe, Bogdan Biščak iz LDS pa je Janši vrnil, da je kvečjemu SDS pripravljena na prisluškovanje političnim nasprotnikom. Kaj pa dejansko vemo o prisluškovanju, ki ga smejo v Sloveniji izvajati obveščevalne in varnostne službe ter policija?

Kmalu po aferi JBTZ je bil sprejet ustavni zakon, ki je določil, da lahko dovoljenje za prisluškovanje izda le sodišče. Do takrat so lahko namreč dovoljenja izdajali različni visoki funkcionarji. Ustavni zakon je omogočil tudi preverjanje zakonitosti prisluškovanja. Tako je začela delovati komisija za nadzor nad tajnimi službami, ki ji je predsedoval Slavko Soršak. Komisija je bila predhodnica tiste, ki jo danes v parlamentu vodi Jožef Jerovšek, vsako leto pa je izdala letno poročilo o svojem delu, v katerem je med drugim popisala, kaj se je v zadnjem letu zgodilo na področju prisluškovanja. Soršakova komisija javnosti sicer ni razkrila, kdo so bile nadzorovane osebe in zakaj so nadzorovali njihove telefonske klice, telefakse in pisemske pošiljke, je pa obelodanila, da so tajne službe leta 1988 nadzorovale komuniciranje 460 oseb, leta 1989 pa dvesto oseb manj. Pozneje je takratni šef Uprave kriminalistične službe Mitja Klavora Mladini povedal, da je leta 1993 "sodišče kriminalistični službi izdalo okrog 50 dovoljenj za prisluškovanje". Koliko osebam pa policija prisluškuje danes? Do konkretne številke nam ni uspelo priti. Iz uprave policije in vrhovnega državnega tožilstva so nam sporočili, da nam številke ne morejo izdati v skladu z zakonom o tajnih podatkih in drugimi predpisi. Preiskovalna komisija pa tega podatka že od druge polovice 90. ne objavlja več. Poznavalci so nad tem dejstvom ogorčeni. Takšnih podatkov namreč ne objavljajo le v najbolj zaprtih avtoritarnih državah. Kako je torej mogoče, da je Slovenija ob koncu prejšnjega režima javno objavljala podatke o številu prisluškovanih oseb, v demokratičnem sistemu pa jih skriva? Je to nova naloga za pooblaščenko za dostop do informacij javnega značaja? Do podatkov smo tako skušali priti prek sodišč. Na ljubljanskem okrožnem sodišču pravijo, da so lani prejeli sedem predlogov tožilstva za nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, odobrili pa so tudi 51 od 80 predlogov za izpis prometa mobilne telefonije. V Mariboru pa so lani izdali enajst odredb, ki se nanašajo na posebne metode in sredstva, med katere sodi tudi prisluškovanje.

Nekaj imen prisluškovanih oseb pa se je zlasti v prvih letih po osamosvojitvi vseeno pojavilo v javnosti. Pa ne le imena, tudi sami prisluhi. Kar pa je problematično, saj naj prisluhi ne bi nastajali zaradi medijske objave, temveč zaradi razkrivanja kriminalnih dejanj in zagotavljanja državne varnosti. Tako so nekateri objavljeni prisluhi pokazali, da so bili v javnost posredovani zaradi političnih motivov, nekateri pa so pokazali, da obstaja tudi sum v zakonitost njihove pridobitve. Odmevna je bila afera s predosamosvojitvenim prisluškovanjem, v kateri je nastopal član predsedstva Ciril Zlobec, zadolžen za stike s tujino. Janez Janša ga je namreč v knjigi Premiki obtožil izdaje pomembnih informacij, nato pa se je v medijih pojavil prepis pogovora med Zlobcem in italijanskim konzulom v Ljubljani Fabiem Christiantijem, ki sta govorila tudi o datumu osamosvojitve. Pogovor so tajne službe prestregle na telefonu italijanskega konzulata, s čimer so izzvale mednarodni škandal. V začetku 90. je v javnost prišel pogovor med svetovalcem vlade na obrambnem ministrstvu Ludvikom Zvonarjem in trgovcem z orožjem Nicholasom Omanom. Čeprav je takratni šef VIS Brejc trdil, da njegova služba ne spremlja dejavnosti konkurenčne tajne službe VOMO, je priključek na telefonu obrambnega ministrstva zabeležil pogovor o grškem trgovcu z orožjem Konstantinu, ki so ga skušali kmalu zatem ugrabiti sodelavci VOMO. VIS je sicer Omana leta 1992 spremljal zelo intenzivno, tudi mediji so objavili več njegovih pogovorov. Leta 1992 je VIS prisluškovala tudi predsedniku SNS Zmagu Jelinčiču, pa tudi poslovnežu Petru Riglu, ki je medtem postal vodja volilne kampanje LDS. VIS-in šef Brejc je odredil tudi prisluškovanje telefonski številki LDS, vendar dovoljenja sodišča ni dobil. Decembra istega leta je VIS zabeležila mednarodni telefonski pogovor med uslužbencema novogoriškega Hita. Eden je razlagal o nenavadnih poslih med ministrom za turizem Janezem Siršetom, njegovim podjetjem Studiom Vista in Hitom, drugi pa mu je presenečen odgovarjal: "O ti bogca!" VIS izrecnega dovoljenja sodišča za snemanje pogovora med tema dvema osebama ni imela, prepis pogovora pa je prišel v javnost potem, ko je Sirše, ki ga pogovor bremeni, na mestu predstojnika VIS nadomestil Miho Brejca. Leta 1994 je VOMO prisluhnila telefonu šolskega ministra Slavka Gabra in zabeležila pogovor s Pavlom Zgago, ki je nastal med Gabrovo vožnjo čez Črni Kal. Na koncu je VOMO posnetek, za katerega niso nikoli pojasnili, zakaj so ga naredili, izbrisala.

Janša kot dokaz, da naj bi LDS prisluškovala državljanom, ponuja primer Ranc iz leta 1999, v katerem naj bi, tako trdi Janša, sodišče ugotovilo nezakonito in neupravičeno prisluškovanje. V primeru Ranc ni šlo za prisluškovanje, temveč za pridobitev izpiska telefonskih klicev novinarja RTV Slovenija Tomaža Ranca, ki sta ga pridobila kriminalista Drago Kos in Roman Prah v okviru preiskave o odtakanju informacij o zadevah Vič in Holmec z notranjega ministrstva. Izpis naj bi pridobila pred dovoljenjem sodišča, Ranc pa je pozneje povedal, da je to ugotovila notranja policijska komisija. Zoper kriminalista je bila vložena ovadba zaradi nezakonitega prisluškovanja, vendar je bila zavržena. Ranc se je nato odločil tožiti državo, a sodba še ni pravnomočna. Na prvi stopnji je namreč tožbo dobil, na drugi jo je izgubil, pri ponovnem sojenju pa je tožbo na prvi stopnji znova dobil, razsodba drugostopenjskega organa pa še ni bila podana.