Vanja Pirc

29. 12. 2004  |  Mladina 52  |  Politika

Zmagov klobuk

Policija je Zmagu Jelinčiču plačala 300.000 sit avtorskega honorarja za delo, ki ga sploh ne uporablja, zanj pa tudi ni pripravila javnega razpisa

© Boban Plavevski

Kaj natančno se je sploh zgodilo? Kot pravi Jelinčič, je bil ravno on tisti, ki je leta 2001 prvi dal pobudo za oblikovanje novih znakov, ki jih nosijo policisti na uniformah in odlikovanjih. "Dal sem pobudo, da znaki policije niso ustrezni, da tiste ploščice z žarki niso ustrezne niti z zgodovinskega niti kateregakoli stališča in da so potrebni novi znaki. Minister Bohinc se je s tem strinjal in je rekel, naj najdem neki simbol. Ker sem o simbolu karantanskega klobuka, ki je pravzaprav znak suverenosti znotraj države, že dolgo govoril, sem zadevo tudi naredil. Osnovne materiale sem izdelal že marca 2001 in sem jim poslal na policijo, dokončno verzijo sem naredil 11. marca 2002 in naslednji dan sem elaborat skupaj z izrisi poslal Bohincu," trdi Jelinčič. Povsem nasprotno zgodbo nam je povedal donedavni minister za notranje zadeve Rado Bohinc: "Nobenega dogovora med menoj in Jelinčičem ni bilo in ga tudi ni moglo biti, saj za takšna naročila kot notranji minister nisem bil pristojen, pač pa je bila to policija. Za Jelinčičevo zahtevo sem seveda vedel prek njegovih pritiskov name, vendar ko sem ga usmeril na policijo in ga poučil, da obstajajo zakonsko določeni postopki javnega naročanja, se ni več oglasil. S pogodbo ob njeni sklenitvi niti s plačilom nisem bil seznanjen in tudi ni potrebno, da bi bil, saj je šlo za izključno pristojnost policije." Bohinc temu dodaja, da kot minister ni imel pristojnosti, da bi policiji naložil, da sklene kakršnokoli pogodbo v njeni pristojnosti, in da policija tudi sicer ne bi bila dolžna izvrševati ustnih dogovorov ministra. "Gre torej za povsem ponesrečeno konstrukcijo izgovora," pravi Bohinc, ki je številne Jelinčičeve očitke, ki naj bi se okrepili "po tistem, ko je Jelinčiču postalo jasno, da mu le s pritiski na ministra ne bo uspelo izpeljati javnega naročila", že predal odvetniku. Bohinc torej trdi, da Jelinčič ne govori resnice, Jelinčič pa, da laže Bohinc. Jelinčič je sicer zadnje čase večkrat kritiziral ZLSD ter njene člane, najpogosteje Bohinca, v aferi z vzorci denarja pa tudi Andrejo Rihter, pri čemer so nekateri ugotavljali, ali ne gre nemara za Jelinčičev poskus, da bi prišel na mesto kulturnega ministra.

Kakorkoli že, dejstvo je, da je bil posel med Jelinčičem in policijo, ki je sicer dokaj samostojen organ znotraj notranjega ministrstva, izpeljan. Brez javnega razpisa in brez predhodno podpisane pogodbe. Leto po tistem, ko je Jelinčič naredil znake, pa je na takratnega generalnega direktorja policije Marka Pogorevca naslovil tudi predlog za izplačilo avtorskega honorarja. "Z Bohincem je bilo dogovorjeno tako: Ti naredi, potem bomo pa poračunali. Na enak način sem naredil tudi državna odlikovanja, ki jih zdaj deli Drnovšek, le da mi tega doslej niso plačali," trdi Jelinčič. Kot pravi policijska predstavnica za stike z javnostmi Tadeja Kuhar, je nato Pogorevčev namestnik Andrej Anžič pisno potrdil, da je Jelinčič delo dejansko opravil, vendar pa razpisna komisija njegovega elaborata ni upoštevala. "Hkrati je predlagal, da se z g. Jelinčičem sklene avtorska pogodba in izplača honorar v višini 300.000,00 SIT." Zanimivo pa je, da nam je Kuharjeva sporočila tudi, da je ustni dogovor z Jelinčičem o oblikovanju znakov za policiste v resnici sklenil Anžič in ne Bohinc. "V konkretnem primeru je g. Anžič kot pristojna odgovorna oseba sklenil ustni dogovor o izvedbi storitve, do pisne sklenitve pogodbe pa je prišlo šele, ko je bilo naročeno delo že opravljeno in potrjeno. Pogodba je bila tako izjemoma sklenjena za nazaj in tako poravnala obveznost policije do izvajalca." Kaj o tem pravi Anžič, nam ni uspelo izvedeti, saj zaradi poteka preiskave ne daje izjav.

Policija sicer Jelinčičevih stvaritev, čeprav je zanje plačala, nikoli ni tudi dejansko uporabila. Policisti so res dobili nove oznake, vendar ne Jelinčičevih. Januarja letos je bil namreč v Uradnem listu objavljen javni razpis za izvedbo geometrijske in likovne zasnove priznanj, listin o podelitvi, nadomestnih znakov in trakov priznanj policije, kar pomeni, da so na policiji vendarle sklenili oblikovalsko idejo poiskati po zakonsko določeni poti. Na razpis je do marca prispelo devet predlogov. Komisijo, v kateri sta bila tudi dva strokovnjaka, Ranko Novak in Peter Skalar z Akademije za likovno umetnost, pa so najbolj prepričale ideje Marka Apiha, ki je zato prejel prvo nagrado v višini milijon tolarjev. Nagradi sta dobila tudi drugo- in tretjeuvrščeni, tako je nagrada v višini 500.000 tolarjev pripadla Redžu Kolakoviču, nagrada v višini 300.000 tolarjev pa Dušanu Klunu in Vladimirju Premužiču.

Karantanski simboli

Seveda nas je kljub temu zanimalo, kakšne oblikovalske rešitve je pripravil Jelinčič, ki smo ga doslej poznali tudi kot farmacevta, baletnika, padalca, numizmatika. Seveda smo nekajkrat že slišali tudi o njegovih oblikovalskih podvigih. Njegove ideje uporabljajo v vojski, v skupini za raziskovanje letalskih nesreč pri ministrstvu za promet, izdelal je državna odlikovanja RS, ki jih podeljuje Drnovšek. "S tem se ukvarjam že zelo dolgo. S heraldiko sem se začel intenzivno ukvarjati pred približno petindvajsetimi leti. Najprej sem začel z numizmatiko, če se ukvarjaš z le-to, pa moraš obvezno poznati tudi te stvari. Moram reči, da me imajo na Zahodu za enega največjih specialistov v južni Evropi in za absolutno največjega specialista za numizmatiko bivše Jugoslavije na svetu. Pri nas seveda ne menijo tako," pravi Jelinčič, ki, mimogrede, na javnem razpisu izbrano delo označuje kot grozljive zmazke, ki na moč spominjajo na neki drugi logotip.

Pa se še spomnite Jelinčičevega predloga za novo slovensko zastavo? Bila je modro-rumene barve, na sredini pa je imela karantanski klobuk. Isti rdeči klobuk s cofi je nameraval Jelinčič uporabiti tudi na policijskih priznanjih in značkah, ki jih nosijo policisti na kapah. "To je eden najstarejših simbolov, ki izvira od Venetov, ki so definitivno naši predniki. Veneti so bivali na teh koncih pred Rimljani in delali so klobučevino, ki so jo Rimljani prevzeli od njih. In ta klobuk, ki so ga smeli nositi samo najvišji uradniki, je karantanski klobuk, znan tudi kot slovenski klobuk, eden najstarejših simbolov," pravi Jelinčič, ki je pripravil simbole za vse dejavnosti policije s podrobnim opisom simbolov in barv, za prevladujoči barvi pa je izbral modro in rumeno. "Rumena in modra sta barvi slovenske države. Te, ki jih imamo zdaj, niso prave. Poleg tega ima policija že sama po sebi modro barvo. Zlata barva je pa tako v grbu Vojvodine Kranjske, čeprav mnogi nepoučeni govorijo, da je v njem bela barva." Velikokrat je posegel tudi po lipovih listih, največkrat pa po trikotnikih. "Zakaj enakostranični trikotnik? Ker navzdol obrnjen trikotnik ponazarja slovenski etnični poselitveni prostor, kot ga ponazarja stiliziran opis Kozlerjevega zemljevida iz 1853 in je posledica prebuditve slovenskega nacionalnega naboja v pomladi narodov 1948 in iz njega izhajajočega gibanja Zedinjene Slovenije." Specialno enoto policije je zaznamoval s karantanskim panterjem. "Ta enota je dobila dobro ime že v času osamosvojitvene vojne in fantje so sami izbrali ta znak. V tem predlogu je samo umeščen drugače, ker so zdaj poleg neki čudni ščiti." Sicer pa Jelinčič pravi, da je vse dobro premislil, da je denimo v znaku urada za varnost in zaščito uporabil navzgor obrnjen meč, ker ta brani, pri znaku kriminalistične policije pa je meč obrnil navzdol, ker ta raziskuje.

Mnogi so se sicer ob pogledu na Jelinčičeve predloge spomnili grba SNS, ki ga je prav tako oblikoval Jelinčič. Podobnost je očitna, zlasti zato, ker je na obeh narisan karantanski panter. "Podobnosti so vedno in povsod," na to odgovarja Jelinčič. Zaradi istega oblikovalca? "Ne, ne, zaradi zgodovinske osnove. Namreč, če ima Slovenija karantanskega panterja, ne moremo narisati krokodila, ampak karantanskega panterja. Ta se pojavlja na mnogih simbolih, ampak to ni nič slabega, saj to je naše."