MLADINA Trgovina

Jure Trampuš

14. 4. 2006  |  Mladina 15  |  Politika

"Na Holmcu se ni zgodil absolutno noben vojni zločin"

Drago Kos, ki je kot vodja kriminalistov že leta 1991 napisal posebno poročilo o spopadu za Holmec in ki je opravil identifikacijo trupel, pravi, da je na Holmcu potekal navaden vojaški spopad

Drago Kos

Drago Kos
© Borut Krajnc

Bitka na Holmcu ima več delov. Začnimo s faktografskozgodovinskim. Bitka za Holmec se je začela 27. junija. Mednarodni mejni prehod so branili pripadniki slovenske policije, zvečer pa jim je ultimat postavila JLA: če se policisti ne umaknejo, jih bo napadla. Ob 17.46 se je začelo streljanje, policistov pa vojska ni pregnala. Ob petih zjutraj, naslednjega dne, se je začel odločilni spopad. Najprej so streljali iz obmejne stražarnice, Slovenci pa so odgovorili z ognjem. Prva skupina vojakov se je vdala ob 10.30, druga nekaj ur pozneje. Ob pol treh so Slovenci vstopili v obmejno stražarnico, na strani Slovenije sta padla dva policista, trije pa so bili hudo ranjeni. JLA je imela tri mrtve in šest ranjenih. Na koncu so se vsi vojaki vdali.

Drugi del zgodbe so domnevna vojna hudodelstva. Med bitko so namreč snemalci avstrijske televizije s svoje strani meje snemali dogajanje. Kamera je zabeležila tudi vdajo jugoslovanskih vojakov. Trojica vojakov se je pred karavlo želela vdati, mahali so z belo rjuho, potem pa so se zaslišali streli in vojaki so padli po tleh. S posnetka ni vidno, ali so bili vojaki zadeti ali ne. Slovenski organi so sicer že nekajkrat preverjali dogajanje na Holmcu, tožilci pa niso nikoli odkrili sumov kaznivih dejanj.

Bitka za Holmec je imela tudi slovenski notranjepolitični odmev. Leta 1999 se je po aferi Vič pojavila še afera Holmec. Slovenske novice so na podlagi poročila Antona Bukovnika, uslužbenca ministrstva za notranje zadeve, zapisale domnevo, da so se na Holmcu dogajale nenavadne stvari. Recimo vojno hudodelstvo. Zaradi domnev se je dvignila Koroška, zgodilo se je zborovanje policistov in vojakov, odstopil je notranji minister. Iz tistega časa izvira tožba zoper predsednico Helsinškega monitorja Slovenije, Nevo Miklavčič Predan.

Na podlagi ovadbe teritorialcev - Predanova naj bi jih užalila z besedami, da naj bi posnetek avstrijske televizije dokazoval, kako so Slovenci streljali vojake - je tožilstvo sprožilo postopek zaradi suma kaznivega dejanja. Predanova odgovornost vseskozi zanika.

Z bitko za mejni prehod pa so se nedavno začeli ukvarjati tudi v Beogradu. Njihovo tožilstvo za vojne zločine je namreč petnajst let po dogodku začelo preiskovati ozadje spornega posnetka. Sprožil se je predkazenski postopek.

Kje ste bili v času spopadov za Holmec, junija 1991?

Takrat sem delal kot vodja skupine kriminalistov, ki je bila zadolžena za vsa kriminalistična opravila v Mežiški dolini, kjer leži tudi Holmec. Tisti večer, preden se je začel pravi spopad, padlo pa je že tudi nekaj strelov, sem bil še na sedežu policijske uprave. Nekaj ur pozneje, ko se je spopad resnično začel, pa sem se premaknil v neposredno bližino Holmca, v štab Teritorialne obrambe, kjer so vodili operacije na tem mejnem prehodu.

Kakšna je bila vaša naloga? V spopadu niste aktivno sodelovali.

Imel sem tri naloge. Ko je bilo spopada konec in ko so se vojaki iz karavle vendarle vdali, sem moral s svojimi kriminalisti opraviti ogled bojnega polja. Opravili smo tudi razgovore z vojnimi ujetniki, se pravi z vojaki JLA, in identifikacijo na Holmcu padlih žrtev. Tako naših kot njihovih.

So bili med žrtvami na strani jugoslovanske vojske tudi vojaki, ki se na posnetku ORF vdajajo z belo rjuho?

Ne, ne, ne, posnetek, ki se vrti ves čas, ko se najprej vojaki vdajo z belo rjuho, potem pa se zasliši streljanje in vojaki padajo po tleh, ne dokazuje ničesar. Trojica ni padla zato, ker bi bili ustreljeni ali ranjeni, ampak zato, ker so iskali zaklon, zaklonišče. Kaj se je zgodilo? Med vdajo so z druge strani Slovenci streljali s protiletalskim topom v streho karavle, pod katero so se vdajali jugoslovanski vojaki. Naši sploh niso vedeli, da so na drugi strani vojaki z belo rjuho, ko pa je začelo pokati z druge strani nad glavami jugoslovanskih vojakov, so ti trije instinktivno polegli po tleh ter iskali zaklon. V bitki so sicer padli trije vojaki JLA, dva sta padla v napadu na postajo mejne policije, eden pa v navzkrižnem ognju frontalnega spopada z našimi enotami, ki so prodirale z boka. Ponavljam pa, da nikakor ni umrl kateri od trojice, ki se je vdajala.

Ali potem tudi ne drži informacija, da je eden od vojakov umrl, ker naj bi izkrvavel na bojišču, ker naj bi Slovenci namenoma zavlačevali s pomočjo?

Ne vem, če je izkrvavel. Kadar je vojaški spopad, lahko ranjenec seveda izkrvavi. A ne verjamem, na Holmcu je bil pravzaprav viteški spopad. Zakaj viteški? Poveljnika policije in vojaške enote sta se med spopadi poklicala in dogovorila za prekinitev ognja, da so lahko pripeljali rešilci in odpeljali ranjence. Dvomim, da bi kdorkoli izkrvavel. Saj ni bilo časa. Reševalne ekipe iz zdravstvenega doma Ravne na Koroškem so ranjence odvažale sproti.

V knjigi Janeza J. Švajncerja Obranili domovino je recimo zapisano, da naj bi med bitko za Holmec neki jugoslovanski poročnik v hrbet ustrelil lastnega vojaka. Ali ste med pregledom bojišča zasledili kaj takšnega?

To je največja neumnost, ki bi se lahko napisala. Že takrat se je veliko govorilo o tem, da naj bi oficirji JLA v hrbet streljali vojake, ki se niso želeli boriti in so se vdajali. Takoj po koncu spopada smo opravili razgovor z vsemi ujetimi vojaki, ki so bili takrat na Holmcu, bilo jih je kakšnih 60, in jih spraševali, ali je kdo streljal na njih, ko so se vdajali. Bodisi z naše bodisi z njihove strani. Tega niti slučajno ni bilo, nobeden od zajetih ni trdil kaj takšnega. Pa še nekaj: pri pregledu trupel, ki sem ga opravil na Holmcu, so bile vse rane od spredaj in ne od zadaj. Na Holmcu se ni zgodil absolutno noben vojni zločin.

Kako je po vašem mnenju Slovenija preiskovala domnevna kazniva dejanja med slovensko osamosvojitveno vojno? Ali se je država strokovno potrudila preveriti vse domneve o nepravilnostih, morebitnih zlorabah?

Vsi spopadi so bili kriminalistično obdelani, kar pomeni, da so se iskali znaki morebitnih kaznivih dejanj na njihovi in na naši strani. Ne spomnim se, da bi ugotovili, da bi bilo karkoli narobe. Vsaj kaj resnega ne. Tudi ko so se pozneje pojavili različni očitki, je policija te še enkrat raziskovala. Sam sem se recimo pogovarjal z generalom Čadom, ki je trdil, da so bili vojaki JLA nekje na Primorskem likvidirani, ko so se peljali s svojim vozilom. Tudi takrat smo ugotovili, da je šlo za čisto navaden vojaški spopad in nič drugega. V vojni se pač strelja in v vojni so pač žrtve. V nobenem primeru, obravnavali pa smo vse spopade, nismo ugotovili, da bi bilo vsaj z naše strani storjeno kakršnokoli vojno hudodelstvo.

Kaj pa ste napisali v tistem poročilu tožilstvu leta 1991, ki ste ga sestavili o Holmcu?

Bili sta pravzaprav dve poročili. Najprej je bilo splošno poročilo o spopadu na Holmcu, kjer smo opisali potek dogodkov in ugotovili, da ni prišlo do nobenega kaznivega dejanja. Pozneje je bila stvar še enkrat preverjana, leta 1991 je bilo narejeno še eno poročilo in tudi tam se je ugotovilo, da na Holmcu ni bilo nobenega vojnega hudodelstva. Ko se je stvar spet pojavila leta 1999, ko je po aferi Vič izbruhnila afera Holmec, je bila tretja ugotovitev povsem enaka. Na Holmcu ni bilo nobenega vojnega hudodelstva, bil je čisto normalen vojaški spopad.

Kaj pa je bilo z domnevnim vlomom v eno izmed karavel na območju Slovenj Gradca? Ali niste preiskovali tudi tega primera, končnega sklepa pa ni bilo?

To ni bilo vojno hudodelstvo, to je bil vlom v karavlo Vič. Dobili smo podatek, da je bilo vlomljeno, ko pa so hoteli kriminalisti opravili ogled, jim takratni inšpektor policijske uprave Slovenj Gradec tega ni pustil. Takrat smo tudi protestirali na upravi kriminalistične policije v Ljubljani, da pač ne moremo opraviti svojega dela.

Kako iz časovne oddaljenosti gledate na to afero Vič-Holmec? Kdo je bil zadaj? Bandelj, Pogorevc, srbske tajne službe?

Kakšne srbske tajne službe ... pri vsem skupaj gre za dve različni zadevi. Najprej je nekdo sprovociral zadevo Vič, da bi škodil Marku Pogorevcu. Kot poskus, da bi se ta zadeva pozabila, je bila sprovocirana zadeva Holmec. Zadeve Holmec niso sprovocirali ljudje, ki so bili na Holmcu ali v bližini njega, to so sprovocirali ljudje, ki niso niti nosa pomolili v bližino bitke.

Afera vas je odnesla kot operativnega šefa slovenskih kriminalistov.

V bistvu niti ne. Če bi malo bolj pozorno pogledali Gričarjevo poročilo, bi videli, da so zadaj čisto druge stvari. Odstavili so me v shizofreniji trenutka, ko so prevladala neracionalna čustva in so ljudje pozabili na vrednote, za katere smo si mi takrat prizadevali. Moja odstavitev je bila nekaj najlažjega, kar so lahko storili.

V letu 1999 imate še en madež na svoji karieri. Gre za preverjanje izpisov telefonskih klicev novinarja Ranca. Zakaj vas je to takrat zanimalo?

Tega ne štejem za madež. Vsebinsko smo pač poskušali ugotoviti, kdo je blatil slovenske vojake na Holmcu, poskušali pa smo najti tudi tistega, ki je dajal podatke novinarju. Izpis sem dobil s pomočjo odredbe sodnika, drugače do njega sploh ne bi prišel.

Pojavljala se je interpretacija, da ste do izpisa prišli prehitro.

Takšne interpretacije so sprožili tisti, ki so sami počeli takšne stvari. Zakaj? Ko je takratni šef policije Likar imenoval Gričarjevo skupino, ki naj bi raziskovala dogodke na Viču in Holmcu, so oni šli daleč prek tistega, za kar so bili postavljeni. Prekoračili so pooblastila. Brez odredbe so si recimo priskrbeli telefonske izpiske nekaterih delavcev ministrstva za notranje zadeve in policije. In ko smo jih v kriminalistični službi opozorili na nepravilnosti, se mi je vse skupaj vrnilo kot bumerang, ki ga je čez pet, šest let pograbila še politika.

Trdite, da ste v zgodbi o novinarju Rancu ravnali popolnoma zakonito.

Popolnoma zakonito. Bili so izpolnjeni zakoniti pogoji za pregled telefonskih klicev, če ne bi bili, sodnik tudi ne bi izdal odredbe.

Ste na koncu identificirali krivca?

Seveda. Dve ekipi sta delali isto, eno ekipo je vodil Gričar, drugo so vodili kriminalisti, ki sem jim takrat poveljeval. Takrat smo vložili kazensko ovadbo zoper šefa policije Boruta Likarja, a postopek zoper njega je bil na sodišču pravnomočno zaustavljen.

Vrniva se k Holmcu; po naključju ste v Beogradu, kako razumete poročanje Blica o domnevnem umoru vojakov?

Poročanje srbskega časopisa je zgolj rezultat neodgovornega in neresnega ravnanja vodje našega Helsinškega monitorja, Neve Miklavčič Predan.

Kako neresno in ne odgovorno? Saj ima pravico ...

... že nekajkrat je bilo pojasnjeno, da se na Holmcu ni zgodilo čisto nič. Gospa bi morala vedeti, da je bilo leta 1999 že tretjič raziskano ozadje spopada, tako pa kaže televizijske posnetke, za katere verjetno niti sama ne ve, kaj pomenijo. Trditev, da je ORF posnela vojno hudodelstvo, je neresno in neodgovorno, ne meče samo slabe luči na osvoboditelje Holmca, ampak tudi na vso Slovenijo. To, da si pripadnik nekega naroda, s sabo pelje tudi neko odgovornost, ki je pač gospa ne izpolnjuje.

Težko verjamem tezi, da se v vseh dneh slovenske vojne ni zgodilo nič takšnega, kar bi bilo nepravilno.

Prej me niste dobro poslušali, rekel sem, da v preiskavah nismo ugotovili nič resnega, vsaka vojna pa je kaos in kaos je bila tudi slovenska vojna. Nobena vojna ne poteka absolutno po vseh pravilih. In tudi ta vojna ni potekala absolutno po vseh pravilih. Če bi želeli iskati dlako v jajcu, bi jo pa gotovo našli.

Pa dajmo, lahko poveste, katera je najdaljša dlaka v jajcu osamosvojitvene vojne? Je to sestrelitev helikopterja v Ljubljani?

Dobro poznam samo razmere, ki so se dogajale na Koroškem. Težko bi se opredeljeval glede helikopterja, lahko pa rečem, da je bila največja dlaka, za katero vem sam, nespoštovanje znakov Rdečega križa. Govorim samo za Koroško.

Kaj to pomeni?

Točno to, kar sem rekel. Zaradi tega nespoštovanja znakov Rdečega križa na srečo ni bilo nobenih dodatnih žrtev.

Ali so bili vojaki, ki ste jih zasliševali po bitki v Holmcu, zmedeni, veseli ali sovražni?

Večini ni bilo niti jasno, kaj se dogaja. Bili pa so veseli, ko smo jim povedali, da bodo spuščeni in bodo odšli domov. Govorili sem recimo z ostrostrelcem, ki je ustrelil dva naša policista. Vse skupaj je vzel kot službo. Bil je vojak, bila je vojna in se je boril. Naša pa sta nastradala samo zato, ker sta bila v tako nesrečnem položaju, da ju je ostrostrelec z lahkoto zadel. Takoj mi je povedal, da je streljal, ker ju je pač "imel na dlani", ker se žal nista mogla skriti. Ko sta bila policista zadeta, sta bila takoj mrtva, nista se mučila. Nista trpela.

Kakšen je bil vaš osebni pogled na ostrostrelca, ki je ubil dva Slovenca? Ga jemljete kot vojaka, ki je opravljal svojo dolžnost, ali kot zločinca?

Kot vojaka, ki je opravljal svojo dolžnost. Moramo reči, da se je takrat iz varnih pisarn v Slovenj Gradcu slišalo mnenje, da moramo z vojakom obračunati, ker je morilec in ker je ustrelil naša policista. A v vojaškem spopadu tudi umirajo. Pogovor z njim sem vodil strogo profesionalno, na koncu pa mi ni bilo všeč, da ta vojak ni pokazal nobenega obžalovanja. Saj si vojak, a še vedno si tudi človek, in lahko pokažeš kaj obžalovanja, če si ubil dva človeka. Formalnopravno mu nismo imeli kaj očitati in smo ga spustili skupaj z vsemi drugimi.

Kaj pa, ko so jugoslovanski vojaki zažgali mejni prehod? Ali ni šlo za neupravičeni napad?

Vojska je uporabila zažigalno mino, ki je pač eno od orožij, da se iz objekta preženejo vojaki. To jim je sicer uspelo, mejnega prehoda pa niso osvojili, ker so jim to preprečile druge naše enote. V vsakem primeru je šlo za normalen vojaški spopad, kjer na obeh straneh padejo tudi žrtve. Lahko bi se samo spraševali, ali so vojaški poveljniki obeh enot bitko vodili tako, da bi bilo čim manj žrtev, a naj to ocenijo vojaški strokovnjaki. Sicer pa bi bil že čas, da bi bitko na Holmcu presojali zgodovinarji in vojaški strokovnjaki, ne pa, da se vsake toliko iz nje dela pravi cirkus. To niti najmanj ne koristi našim policistom in teritorialcem in tudi Sloveniji ne.