Urša Marn

19. 8. 2006  |  Mladina 33  |  Politika

Plošča spotike

Spominska plošča Alojziju Stepincu buri duhove

Spominska plošča Alojziju Stepincu, ki odslej krasi kapelico na Kredarici

Spominska plošča Alojziju Stepincu, ki odslej krasi kapelico na Kredarici
© Matej Leskovšek

Odločitev slovenske rimskokatoliške cerkve, da v kapelici Marije Snežne na Kredarici postavi znamenje v spomin blaženemu hrvaškemu kardinalu in nekdanjemu zagrebškemu nadškofu Alojziju Stepincu ob 70. obletnici njegovega vzpona na Triglav, je doživela buren odziv opozicijskih strank LDS in SNS, Liberalne akademije in celo lokalnega Planinskega društva Kranjska Gora. Tako je predsednik SNS Zmago Jelinčič Janševi vladi poslal pisno poslansko vprašanje, kdo je dal dovoljenje za postavitev spomenika hrvaškemu kardinalu. Po Jelinčičevem mnenju naj bi bil Stepinac med drugo svetovno vojno sodeloval z italijansko okupacijsko oblastjo, slovenska država pa naj bi s postavitvijo spomenika dejansko počastila ustaško delovanje. Še ostrejši je bil predsednik Liberalne akademije Darko Štrajn. Sobotno dejanje na Kredarici je označil za "nadaljnjo rehabilitacijo kolaboracije, s čimer se dela škoda tudi Sloveniji, ki je bila nekoč del zavezniške koalicije". Polemika o tem, ali spominska plošča, posvečena blaženemu kardinalu, sploh sodi na Triglav, se je na domačem političnem prizorišču sicer razplamtela že julija, ko jo je v parlamentu sprožil poslanec LDS Aleš Gulič. Po njegovem je postavitev takšnih znamenj v gorah ekološko sporna, opozoril pa je tudi, da naj bi bil Stepinac med drugo svetovno vojno "politično sporna oseba". Kritikom se je presenetljivo pridružilo Planinsko društvo Kranjska Gora. Člani društva so v protestnem pismu zapisali, da gre za "poskus onesnaževanja slovenskih gora", saj se sami trudijo, da bi z gora v dolino prinesli čim več spominskih tabel ponesrečenim, ker so te najpogosteje postavljene na nevarnih mestih. Ker cerkev ravna v nasprotju s tem načelom, so v društvu sklenili, da za planinske poti in vrhove gora na območju, za katerega so odgovorni, ne bodo več skrbeli. "Ni nam všeč, da se to postavlja v hribih, saj potem hodijo gor ljudje z različnih političnih polov, levega ali desnega, cerkvenega ali kakšnega drugega, in se kregajo," je za Dnevnik dejal predsednik društva Andrej Žemva. Podobno razmišljajo pri Planinski zvezi Slovenije. Spominske plošče so se v preteklosti praviloma postavljale tistim, ki so se ponesrečili ali jih je zadela strela, ne pa zato, da bi z njimi zaznamovali obletnico vzpona kake osebe v gore. "Sam menim, da bi se morali držati pravila, po katerem se spominske plošče že desetletja ne postavljajo več v gorah, ampak v dolini," je dejal v. d. generalnega sekretarja Planinske zveze Slovenije Danilo M. Sbrizaj.

Povsem drugačen je pogled RKC. V Komisiji Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, ki jo vodi celjski škof dr. Anton Stres, menijo, da je Stepinac dobro zapisan med Slovenci, ker je njegova pomoč pregnanim Slovencem in slovenskim duhovnikom med drugo svetovno vojno dokazovala velik pogum in pravičnost. "Pisati in govoriti o 'spomeniku na Kredarici' je zavajanje, ker gre za spominsko ploščo v kapeli, ki je last Katoliške cerkve. Ravno tisti, ki najbolj glasno zahtevajo ločitev Cerkve od države, hočejo narekovati Cerkvi, katerega blaženega podobo sme ali ne sme postaviti v svoji kapeli. Če je papež Janez Pavel II. razglasil Stepinca za blaženega, je s tem dovolil njegovo čaščenje v vseh katoliških cerkvah in kapelah po vsem svetu. Za nas je to merodajno," pravi Stres, ki je prejšnjo soboto tudi vodil mašo v kapelici. "Prijatelj se spozna v nesreči. Ko je nesreča zadela duhovnike mariborske škofije in so bili leta 1941 izgnani na Hrvaško, je takratni zagrebški nadškof poskrbel zanje, kakor da bi bili njegovi," je v pridigi poudaril Stres. Pobude za postavitev spominske plošče sicer ni dala slovenska RKC, pač pa hrvaška katoliška skupnost v Sloveniji. Poleg tega je izdelavo plošče financirala hrvaška RKC. Zaradi slabega vremena se je slavja na Kredarici udeležila le peščica planincev in kakšnih deset slovenskih in hrvaških duhovnikov, med drugim zagrebški pomožni škof Vlado Košić, politiki pa so rajši ostali doma. RKC na prireditev ni vabila niti fotoreporterjev, ampak je fotografiranje zaupala kar sestri Aleši Stritar. Ker nas je zanimalo, ali je njene fotografije mogoče objaviti v naši reviji, smo se obrnili na RKC. Odziv je bil poslovno hladen. Pater Ivan Rampre je po elektronski pošti sporočil, da je objava fotografij sicer možna, vendar le, če jim vnaprej povemo, za kakšno vrsto članka gre, kakšna bo njegova dolžina in kakšna bo okvirna vsebina. Hkrati je dodal, da gre za avtorske fotografije, zaradi česar se bo treba dogovoriti o plačilu avtorskega honorarja.