Partnerski kapitalizem

Levičarska razvojna platforma za izvedbo desnih strukturnih reform

Dr. Bogomir Kovač

Dr. Bogomir Kovač
© Arhiv Mladine

Konec julija je vlada ponudila sveženj treh zakonov, ki urejajo zamotano razmerje med javnimi in zasebnimi interesi v tržni ekonomiji. Navidezno gre za tehnično zakonodajo, ki na eni strani ureja protokole oddaje javnih naročil, na drugi pa išče načine javno-zasebnega partnerstva pri financiranju naložb, ki so v javnem interesu. Toda dejansko se za njimi skriva pomembnejša političnoekonomska vsebina razumevanja sodobnega kapitalizma in celovite reforme sodobne države. Zdi se, da vladni možje teh poudarkov niso najbolje razumeli.

Vse skupaj je še posebej aktualno zaradi treh reči. Vse dosedanje vladne administracije so imele velike težave z javnimi naročili zasebnemu sektorju. Javna naročila so preprosto politično sporna in ekonomsko neučinkovita. Na drugi strani sedanja vlada za financiranje ambicioznih investicijskih projektov, ki so posebnega družbenega pomena, potrebuje izdatna zasebna finančna sredstva. Toda do sedaj v teh namerah slovenska država ni bila niti dovolj ambiciozna niti uspešna. Tretji vzvod sprememb tiči v EU, ki sili članice v prilagajanje zakonodaje na področju javno-zasebnega menedžmenta. Toda namesto preprostih rešitev ponuja direktive, ki zadeve pravno zapletajo in jih delajo pretirano birokratske. Posledica pa so navadno slabe nacionalne zakonodaje in težave z ekonomsko realizacijo poslov.

Predlog zakona o javno-zasebnem partnerstvu je zvarek naštetih dilem. Dobili smo zakon, ki želi postopkovno regulirati zasebna vlaganja v javne projekte in javno sofinanciranje zasebnih projektov, ki zadovoljujejo predvsem javne interese. V obsežnem in gostobesednem pravnem aktu najdemo skoraj vse, kar potrebujemo za pravno razumevanje javnonaročniškega, koncesijskega in statusnega (solastniškega) partnerstva. Toda skoraj ničesar ne izvemo glede vsebinskih razmerij, ki zadevajo probleme materialnega prava in razmejevanj poslovnih tveganj. Ekonomske vsebine je premalo, pravne latovščine procesnega prava pa preveč, da bi zakon dosegel svoj temeljni namen - spodbujanje javno-zasebnega partnerstva. V takšni obliki in s takšnim pristopom ga bo prej zavrl, predvsem pa onemogočil tovrstno posodabljanje države in javnega sektorja.

Zanka je več kot očitna in za nameček zelo evropska. Institut javno-zasebnega partnerstva nima povsem jasne in trdne pravne podlage. Zato ga skušamo pravno zaplesti namesto deregulirati in zapolniti z liberalnejšimi tržnimi in podjetniškimi vsebinami. Partnerstvo med javnim in zasebnim sektorjem je namreč predvsem političnoekonomski proces. Gre za novo razvojno paradigmo, ki v globalni logiki nove ekonomije tržne institucije vedno bolj zamenjuje z mrežami in klasično državo s partnerskim prepletom javne in civilne sfere. To pa zahteva na sedanji stopnji razvoja več hayekovske spontanosti družbenih redov kot pa veberjanske logike optimizacije državne birokracije. Potrebujemo več svobode in avtonomije, iskanja posebnih kreativnih rešitev na posameznih področjih javno-zasebnega partnerstva in manj sistematične normativne ureditve, ki bolj omejujejo kot spodbujajo želene spremembe. Gre za hkraten proces podjetizacije in socializacije države, o čemer je pred petimi leti pri nas začel kvalificirano razpravo profesor Veljko Rus.

Če želi biti zakon sistemski in odprt, zakaj je potem njegova vsebina namenjena predvsem velikim materialnim projektom in zanemarja posebna vprašanja partnerstva na področju socialne države, kulture, izobraževanja? Zakaj postavlja posebne vrednostne kriterije (5,278 mio EUR), ki so namenjeni obveznemu preverjanju možnosti javno-zasebnega partnerstva, če ga želi dejansko spodbujati? Zakaj se omejuje zgolj na financiranje, če pa je problem javno-zasebnega partnerstva dejansko veliko širši in povezan s prenosom zasebnih menedžerskih modelov v javni menedžment? Zakaj v zakonu niso omenjeni predvsem davčni in institucionalni (organizacijski) vzvodi, ki bi lahko spodbujali javno-zasebno partnerstvo? Vprašanj je skratka več kot odgovorov. Očitno zakonodajalca bolj zanima nekakšna kvaziobramba javnih interesov in manj dejansko spodbujanje javno-zasebnega partnerstva. Iz te moke niti Slovenija niti EU ne bosta zamesili novega partnerskega postkapitalizma.

Javno-zasebno partnerstvo je namreč iskanje dogovora na pretirano liberalizacijo in privatizacijo osemdesetih let. Čeprav je nastajalo v nedrjih teacherizma in reagenomike, je hitro preraslo omejitve njune privatizacijske in korporativne tržne logike. Postalo je del levičarskega projekta iskanja nove "tretje poti", partnerskega kapitalizma, ki je v Clintonovi in Blairovi politični agendi ponujal bolj uravnoteženo razmerje med političnimi, ekonomskimi in socialnimi interesi. EU je po Delorsovi Beli knjigi (1993) v njem iskala povsem pragmatične vzvode za reševanje transevropskih infrastrukturnih projektov (24 programov TEN). Ta razvojni pragmatizem prevladuje tudi v sedanjih direktivah, kjer ni posebnega prostora za novo razvojno paradigmo partnerske družbe (družbeno odgovorne ekonomije).

V slovenskih okvirih so ti političnoekonomski viri še presenetljivejši. Janševa administracija je v Strategiji razvoja Slovenije (SRS) postavila nov model in vizijo družbenega razvoja. Ta temelji na partnerskem kapitalizmu, vendar pa je bila njegova logika pogosto v nasprotju s pretiranim liberalizmom začetnih predlogov strukturnih reform. Ideološki paradoks je očiten. V tradicionalnem političnem jeziku imamo levičarsko razvojno platformo za izvedbo desnih strukturnih reform. V preseku obojega je sedanje vladno reformno brezpotje povsem logično. Na eni strani imamo brezkrvne sistemske zakone, kot je sedanji vladni predlog o urejanju javno-zasebnega partnerstva, na drugi zmedeni pragmatizem reformnih predlogov posameznih ministrstev.

Dejansko pa je model javno-zasebnega partnerstva eno od pomembnih reformnih orodij. Dokler ne bomo v njem spoznali, kako velik pomen lahko imajo že majhne reforme, bomo zaman čakali na velike razvojne premike. Očitno je sloviti ekonomski učinek metuljevih kril (butterfly economics) v tej deželi že zdavnaj spravljen v naravoslovni muzej in ni predmet razprav v vladnih palačah. Toda vsaj učenje bi moralo teči v obeh smereh, če so že eksponati povsem napačno razporejeni.