Več kot le odstop sodnika

Predčasno odhajajoči ustavni sodnik Franc Grad je začel razpravo o prihodnosti in položaju ustavnega sodišča

Franc Grad, ustavni sodnik samo še do 31. januarja 2008

Franc Grad, ustavni sodnik samo še do 31. januarja 2008
© Borut Peterlin

Spomladi 2007 izvoljeni ustavni sodnik dr. Franc Grad zapušča ustavno sodišče. Najprej so bile govorice, nato je odločitev obrazložil kar na tiskovni konferenci. Obrazložitev odhoda pa je bila presenetljiva, čeprav je le povzel nekatere boleče, tudi sistemske težave ustavnega sodišča in jih javno poudaril. Tega ne posamezni ustavni sodniki ne ustavno sodišče kot institucija doslej vsaj na glas praviloma niso počeli. Čeprav zbujajo Gradovi razlogi za odhod začudenje, pa je treba ostro kritiko razmer na ustavnem sodišču razumeti tudi kot pomemben prispevek k resnemu strokovnemu premisleku in razpravi o vlogi ustavnega sodišča, kakršnih od ustanovitve tega sodišča še ni bilo.

Pregovorna zadržanost je ustavne sodnike pripeljala tako daleč, da zdaj že trije delo opravljajo po izteku devetletnega mandata. Novih imenovanj državni zbor ni odobril. V kratkem bodo verjetno odločali celo v nepopolni, le osemčlanski sestavi. Enaintridesetega januarja 2008 se bo Grad vrnil na pravno fakulteto. Glede na nedavno prakso pri volitvah ustavnih sodnikov ni mogoče pričakovati, da bi v mesecu in pol dobili ustavnega sodnika, ki ga bo nadomestil.

Možen je sicer tudi pravočasen izhod iz kadrovske krize ustavnega sodišča. Je res vse odvisno od predsednika republike, ki ustavne sodnike predlaga? Kadrovske krize ustavnega sodišča bi bilo lahko v kratkem konec, če bi se izkazalo, da je bil vzrok za težave v procesu imenovanja novih sodnikov nekdanji predsednik Janez Drnovšek. Tako zatrjujejo v koaliciji - pa čeprav sedanji odnos vladajoče koalicije nakazuje, da bo novi predsednik dr. Danilo T&#252rk naletel na podobne ovire kot Drnovšek. Če pa so za nastale razmere krivi v sami koaliciji, ki ni pripravljena sprejeti predlaganih kandidatov, potem bodo prihodnje mesece na ustavnem sodišču odločali trije ustavni sodniki, ki jim je že potekel mandat, en stol pa bo prazen.

Prazen stol ustavnega sodnika na devetčlanskem ustavnem sodišču sicer ni novost, prav tako ne predčasni odhodi ustavnih sodnikov. V le osemčlanski zasedbi je sodišče recimo delovalo mesec in pol jeseni leta 2000, ko je predčasno odšla dr. Miroslava Geč Korošec. Razrešitev pred iztekom mandata pa je že sredi leta 1992 zahteval dr. Anton Perenič. Že ob tej razrešitvi je bilo ustavno sodišče osem mesecev prisiljeno delovati v okrnjeni sestavi. A to na prvi pogled dolgo delovanje v okrnjeni sestavi je treba postaviti v kontekst. Leto 1992 je ustavno sodišče končalo z le 103 nerešenimi zadevami, leto 1993 s 182 nerešenimi zadevami, leto 2007 pa z več kot 2400 nerešenimi zadevami. Predčasno sta sicer ustavno sodišče zapustila še dr. Boštjan M. Zupančič in mag. Janez Snoj, vendar so poslanci pravočasno izvolili nova ustavna sodnika.

Preživete pristojnosti?

Franc Grad je ob odhodu poudaril nekatere težave, s katerimi se pri delu spoprijema ustavno sodišče in ki ustavnim sodnikom onemogočajo normalno delo.

Grad je sicer strokovno javnost neprijetno presenetil z argumentom, da odhaja, ker se je kot profesor "navajen ukvarjati z abstraktnimi zadevami, zato mi zelo leži tako imenovana abstraktna kontrola na ustavnem sodišču, ki je ustvarjalna, kjer se postavljajo pravila, kjer deluješ na neki način kot zakonodajalec. Mi pa ne leži delo oziroma nisem usposobljen za delo s konkretnimi zadevami, kjer se uporabljajo že znana pravila, zato je potreben drugačen profil pravnika, kot sem jaz." Če bi se predolgo ukvarjal s konkretnimi zadevami, se boji Grad, bi ga začele pestiti tudi zdravstvene težave. Poleg tega je poudaril pričakovanja, ki jih je imel ob izvolitvi aprila letos, in sicer, da se bo razmerje med abstraktnim odločanjem, ki mu ustreza, in konkretnim, ki mu ne, zaradi novele zakona o ustavnem sodišču, ki je začela veljati junija letos, spremenilo in bo delo na ustavnem sodišču postalo znosnejše.

Ob tem je Grad kot povsem neprimerno označil tudi sistemsko ureditev ustavnega sodišča. To ima po njegovem veliko preveč pristojnosti, kakršnih druga, primerljiva ustavna sodišča po svetu nimajo. Sem sodijo, recimo, presoja podzakonskih aktov, izvršilnih predpisov, predpisov lokalnih skupnosti in odločanje o kompetenčnih sporih med lokalnimi skupnostmi ali celo med lokalnimi skupnostmi in organi pregona. Odveč naj bi bila tudi vloga ustavnega sodišča kot varuha pravilnega odločanja sodišč.

Temu mnenju strokovna javnost večinoma pritrjuje, tudi dr. Miro Cerar z ljubljanske pravne fakultete: "Ustavni sodnik dr. Franc Grad v obrazložitvi odstopa poudarja velike težave, s katerimi se spoprijema ustavno sodišče, in z njegovimi pojasnili se lahko le strinjam. Celoviteje bo mogoče nekatere glavne težave v prihodnje rešiti le s premišljeno spremembo ustave, pri čemer pa sedaj verjetno za kaj takega ni primeren čas, tako da bo to lahko postalo aktualno predvsem po parlamentarnih volitvah prihodnje leto."

Je pa tudi Cerarja Grad presenetil: "Ker je dr. Grad že dolgo profesor ustavnega prava in priznan ustavni strokovnjak, je resnično nenavadno, da so ga problematične razmere na ustavnem sodišču tako presenetile. Njegov odstop pomeni nadaljnjo slabitev avtoritete ustavnega sodišča."

Novela zakona o ustavnem sodišču ni predvidevala sistemskih sprememb, torej tudi ne sprememb v pristojnostih ustavnega sodišča - za te bi bila potrebna sprememba ustave.

Nekdanji ustavni sodnik dr. Tone Jerovšek vidi dve možnosti. Ali se koncept ustavnega sodišča ne spreminja in se zgolj z novelo omeji vlaganje ustavnih pritožb, kar se z že sprejeto spremembo zakona ni doseglo. Ali pa se spremeni ustava in se "ustavnemu sodišču da možnost, da izmed vloženih zahtev po ustavni presoji izbere najpomembnejše in te imajo potem prejudicialni učinek na vse drugo odločanje v sodstvu nasploh". Jerovšek se nagiba k drugi rešitvi, ki bi bila tudi najučinkovitejša, saj v sedanjem sistemu zaradi številnih zadev ustavno sodišče po njegovem ne more sprejemati resnično pretehtanih odločitev, to pa namesto pravne varnosti prinaša pravno nevarnost. Vendar, poudarja Jerovšek, bo za morebitne spremembe na ustavnem sodišču treba pridobiti soglasje najširše javnosti.

Dr. Lojze Ude, prav tako nekdanji ustavni sodnik, je previdnejši: "Če bomo priprli vrata na ustavno sodišče, jih bomo zato, da bi se to sodišče dejansko ukvarjalo s pomembnimi zadevami. Seveda pa moraš biti najprej sposoben vrednostno pretehtati, katere zadeve so pomembne. Sodnih zaostankov, pa tudi zaostankov na ustavnem sodišču ne gre reševati s pravnim formalizmom. Zelo me skrbi nekakšno vse večje podcenjevanje posamičnih zadev. Varstvo pravic se oblikuje prav prek sodne prakse. Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu zunaj postopkov odločanja o konkretnih zadevah sploh nima pristojnosti presojati skladnosti zakonov in drugih splošnih predpisov z mednarodnimi pogodbami, zlasti z evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in svoboščin. Ustavno sodišče pa že sedaj zavrača ali ne sprejme v obravnavo pomembnih posamičnih zadev, češ da vlagatelj nima pravnega interesa ali da kršitve zanj nimajo hujših posledic oziroma da ne gre za vprašanje, ki bi presegalo pomen konkretne zadeve. To svojo trditev lahko z analizo nekaterih posamičnih zadev tudi dokažem."

Ude sicer razume Grada, da se ne želi ukvarjati "s pravo poplavo nekaterih tudi docela nepomembnih konkretnih zadev. Razumem pa tudi tiste, ki mu očitajo, da je že pred izvolitvijo vedel, v kaj se podaja!" Tudi glede ustavnih pritožb, ki zadnja leta najbolj bremenijo ustavno sodišče, novela ni predvidela revolucionarnih sprememb. Te so se nanašale le na omejitev vlaganja včasih res prav za lase privlečenih ustavnih pritožb, ki predvsem količinsko težijo ustavno sodišče. Na to je že ob sprejemanju novele opozoril takratni predsednik ustavnega sodišča Janez Čebulj: "Če bi vlada v celoti upoštevala predlog ustavnega sodišča o potrebnih spremembah, bi pripad zadev na sodišče lahko prepolovili, po aktualnem predlogu pa se to ne bo zgodilo."