10. 4. 2001 | Mladina 14 | Družba
Kurbarija 2. del
Blaž Ogorevc vas v drugem nadaljevanju raziskave o kurbariji popelje v čudoviti Stambulijev svet
© Tomo Lavrič
Ponavadi sem stanoval zgoraj na Sultan Ahmatu v kakšnem zanemarjenem hotelčku nasproti Svete Sofije in Modre mošeje, dolgo časa najraje kar pri Yenerju, potem pa je stari tako ali tako umrl in so se posli razdrobili, vendar se tam naokrog vedno najde kakšna cenena čumnata. Pravzaprav je bilo še najprijetneje spati kar zgoraj na ravnih strehah, če je od Bosporja le preveč vleklo, sem se skril v zavetrje pod ograjo, no, pa tudi beton skozi debelo spalno vrečo končno le ni bil tako trd, še posebej, če sem pred spanjem spodaj v Puding Shopu potegnil par dolgih dimov in jih poplaknil z litrom ali dvema sparjenega piva. (Ampak potem se mi je po tej kombinaciji kislo spahovalo kar vso noč, to je pa že treba reči.) Vendar so bila zato jutra očarljiva. Turki, ki so s svojimi zacuknjenimi, a težko otovorjenimi konjički, z raznimi dirami, garami in tricikelčki ali zgolj po kamelje obilno obloženi s čudno ogromnimi punkeljni, culami in nabreklimi žaklji že ob zori panično drveli na trg, so se pri tem drli, kot da bi jih sam hudič ščipal za rit, tako da sem se prebujal rano, a brez nejevolje. Potem sem kakšno urico, kajti spodaj v bajti se ni še nič premikalo, slonel na ograji, lagodno kadil in zrl dol čez neko čudno obširno grobljo, ki se je razprostirala med zmedo naših škatlastih hiš in zamotanih ulic (tam so v tihem dostojanstvu med ostrim osatom in drugim bujnim ščavjem ter premnogimi v jutranjem sranju napenjajoče se čepečimi Turki prhnele neke antične izkopanine), pa naprej, prek starega egipčanskega obeliska, ki si ga je sem privlekel neki oholi mameluški sultan, v malo bolj obilno postavo Svete Sofije in vitkejšo Modre mošeje, vmes pa se je tam iz azijske strani med visoko pošpičenimi minareti v pozlačenem prahu zanemarjenega velemesta dvigalo jutranje debelo škrlatno sonce. Nato se je sonce počasi zvrtalo v tisto običajno majhno ostro žarečo piko, v katero ni bilo več moč upreti pogleda, Turki so se drug za drugim zravnali, si pripasali hlače in se neopazno porazgubili v množici, antične ruševine so v ostri svetlobi umolknile, da je ugasnil prej skoraj slišen skrivnostni šepet o davno izginulih časih, ter so postale le navadni, z zarjavelimi kanticami, v katerih so si jutranji iztrebljevalci prinašali vodo za pranje riti, okrašeni posrani in sparjeni kamni, po katerih so se gonili le še neki nepomembni martinčki, obe veliki mošeji pa ogromni črnikasto prašni kepi, skratka pričel se je nov dan z vsem plehkobnim hrupom orientalskega velemesta, v katerem ni moč najti prav nič orientalsko skrivnostnega ali pravljičnega.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
