Mišo Alkalaj

23. 4. 2001  |  Mladina 16  |  Družba

Kdo so bili heretiki?

Množična usmrtitev krivovercev (gravura po upodobitvi iz 13. stoletja)

Množična usmrtitev krivovercev (gravura po upodobitvi iz 13. stoletja)

Katarji so bili med žrtvami inkvizicije svojevrstna posebnost: dejansko so bili heretiki, v polnem pomenu katoliške definicije so razglašali "mnenja in doktrine mimo uradnega učenja Cerkve". Ime izhaja iz grškega "katharoi", "čisti". Znani so tudi kot albižani (po francoskem mestu Albi) in na Balkanu kot bogomili.

Katarji so bili gnostiki, torej, kot danes vemo, verniki ene najbolj prvotnih oblik krščanstva. Po njihovem prepričanju sta svet ustvarila dva stvarnika: nebesa in vse duhovno je delo čistega, dobrega boga; materialni svet je ustvaril bog zla, po verovanju katarjev Jahve iz Stare zaveze. Povrhu so verjeli v še dve heretični doktrini: docetizem - prepričanje, da je bil Jezus le navidezno človek, in da torej ni umrl na križu; in arijanstvo - doktrina, da je bil Jezus sicer božanski, a ne povsem enak bogu očetu (kar je dejansko nasprotje vere v sveto trojico). Katarji seveda niso sprejemali dogem katoliške cerkve in niso priznavali papeške oblasti.

Po katarskem verovanju imamo ljudje angelsko dušo, ki je ujeta v zlobnem materialnem telesu in se po načelu reinkarnacije (še ena herezija!) vedno znova rojeva v to dolino solz. Vendar je katarskim vernikom (credents) nakazana pot, po kateri se lahko izvijejo iz cikla reinkarnacij: s simboličnim ritualom polaganja rok (consolamentum) postane grešnik perfecti, popoln, in njegova duša je osvobojena. Consolamentum so lahko izvajali le perfecti, ki so morali živeti skrajno asketsko: med drugim niso smeli uživati nobenega mesa, mleka ali sira, piti alkoholnih pijač ali se predajati spolnim užitkom. Zaradi zahtevanega asketskega življenja se je večina katarjev odločala za consolamentum šele na smrtni postelji.

Perfecti so bili zaradi svojega resničnega asketstva, izobraženosti ter strpnosti izjemno spoštovani in so bili pravo nasprotje takratnim katoliškim duhovnikom. Celo sv. Bernard (iz Clairvauxa), najznamenitejši katoliški pridigar takratnega časa, se je leta 1147 zaman trudil, da bi katarje spreobrnil; lahko je le poročal, da so katoliške cerkve zapuščene in da duhovniki "trpijo lakoto". Leta 1205 je papež Inocenc III. (vladal 1198-1216) poslal v katarske pokrajine drugega svetnika, a tudi sv. Dominik Guzman (ustanovitelj dominikancev, po svoji vlogi v inkviziciji znanih kot domini canes, 'božji psi') ni nikogar prepričal. Inocenc III. je zato proti katarjem sprožil križarsko vojno. Da bi francoske plemiče dodatno "stimuliral" v pohod proti katarjem, jim je Inocenc III. leta 1207 obljubil popolno odvezo za vse grehe, storjene med vojaškim pohodom, in jim dovolil, da si prisvojijo premoženje poraženih heretikov. Leta 1208 so francoski plemiči pod vodstvom Simona Montfortskega in papeževega legata Petra de Castelnaua pomorili vsaj 200.000 ljudi (tudi mnoge katolike!) v južni Franciji, največ v pokrajini Languedoc.

Leta 1233 je papež Gregor IX. (vladal 1227-1241) vzpostavil sodni sistem, namenjen predvsem iskanju in kaznovanju katarjev - iz tega se je rodila srednjeveška inkvizicija. V katoliški Evropi so katarje temeljito iztrebili še pred začetkom 14. stoletja, poznavalci ocenjujejo, da je bilo vseh umorjenih prek milijon; na Balkanu (predvsem v Bosni) so bogomili preživeli do turške zasedbe leta 1463.

Valdežani

"Revne iz Lyona" je ustanovil bogati trgovec Peter Waldo (po nekaterih virih Valdes). Waldo je svojo teologijo utemeljil na besedah iz Markovega evangelija: Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: "Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj! (Mr 10,21) Leta 1176 je prodal vse svoje imetje, denar razdelil med revne in začel živeti kot potujoči pridigar (barba). Sčasoma je njegova asketska filozofija pritegnila mnoge somišljenike. Waldo je med drugim prevedel več knjig Svetega pisma (kar je veljalo za hud zločin) v provansalščino (langue l'oc) in jih uporabljal pri svojem učenju.

Valdežani so bili sprva povsem ortodoksni katoliki, z rimsko cerkvijo so se razšli, ko jim je lyonski nadškof leta 1182 prepovedal pridiganje. Leta 1184 je papež Lucij III. (vladal 1181-1185) izobčil "revne iz Lyona" in postali so tarče neusmiljenega preganjanja. Sčasoma so začeli zavračati dogmatske postavke srednjeveške cerkve, kot so privilegiran status duhovščine, prodaja odpustkov, vice, molitve k svetnikom ter transsubstanciacija (katoliška dogma, da se v obhajilu hostija in vino spremenita v Kristusovo telo in kri ter da lahko "transsubstanciacijo" povzroči le uradno posvečen duhovnik rimskokatoliške cerkve). Mnogi valdežani so se pridružili češkemu reformistu Janu Husu, ki so ga leta 1415 na koncilu v Konstanci zažgali na grmadi.

Valdežane so sistematsko lovili in pobijali stoletja. Leta 1212 so v Strassburgu prijeli 500 valdežanov in jih 80 zažgali na grmadi. Leta 1380 je (anti)papež Klemen VIII. (vladal 1592-1605) v "okužene" doline poslal inkvizitorje in v naslednjih 13 letih je zagorelo več sto heretikov. Leta 1486 je papež Inocenc VIII. (vladal 1484-1492) poslal vojsko 18.000 mož z ukazom, da iztrebi valdežane, vendar niso povsem izginili. Do leta 1545 so jih iztrebili v Provansi; leta 1559 v Kalabriji; leta 1560 so jih skoraj iztrebili v Piedmontu - a še vedno jih je ostalo dovolj za t. i. piedmonsko veliko noč, ko so leta 1655 francoski vojaki pomorili 1712 mož, žena in otrok.

Leta 1532 so se preživeli valdežani uradno vključili v protestantsko vero in so danes ena redkih srednjeveških "heretičnih" cerkva, ki še vedno obstaja.

Fraticelli

"Lažje je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v božje kraljestvo," pravi Jezus v Mateju 19,24. O tem je bil prepričan tudi Frančišek Asiški, ki je razdal svoje družinsko bogastvo in ustanovil red "malih Jezusovih bratov", zavezanih uboštvu in zavračanju osebne lastnine. Frančišek je bil za svojega življenja tako priljubljen, da se ga rimska cerkev ni drznila lotiti, čeprav je ošteval papeško bogastvo in razsipnost duhovniške nomenklature. Frančišek je umrl leta 1226 in razglasili so ga za svetnika, a rimskokatoliška cerkev ni nič kaj naklonjeno gledala na njegove naslednike, ki so nauke o uboštvu jemali preveč resno.

Fraticelli, znani tudi kot spirituali, so bili ideološko najstrožja ločina frančiškanov. Ne le, da so se sami zapisali ubožnemu življenju, pridigali so tudi, da bi se morala rimskokatoliška cerkev odpovedati bogastvu in posvetni oblasti - kar je bila seveda huda herezija. Prvi inkvizicijski proces proti fraticellom je potekal leta 1318 v Marseillesu, kjer so štiri zažgali na grmadi. Dokončno so jih iztrebili leta 1426, ko je inkvizicija s pomočjo vojske povsem uničila in iztrebila 31 vasi, osumljenih naklonjenosti fraticellom.

Templarji

Templarji so bili ustanovljeni leta 1119 z nalogo, da varujejo romarske poti v Sveto deželo. Odgovorni so bili le papežem. Kot vojaški red oboroženih menihov so sodelovali v križarskih vojnah in s prisvojenim plenom ustanovili prvi evropski bančni sistem po propadu rimskega imperija ter si s posojanjem denarja prislužili velikansko bogastvo, posestva in politični vpliv. Prav njihova finančna inovativnost jih je končno tudi uničila.

V začetku 14. stoletja se je francoski kralj Filip IV. Lepi (1268-1314) močno zadolžil pri pariškem templju (kakor so imenovali svoje bančne izpostave). Da bi se znebil dolgov, je templarje leta 1307 obtožil herezije: zanikali naj bi Kristusa, pljuvali po križu in oboževali misteriozno glavo z imenom Baphomet. Z ustreznimi mučilnimi metodami je bilo lahko doseči, da je večina prijetih templarjev obtožbe tudi priznala. Papež Klemen V. (vladal 1305-1314) je Filipa podprl in inkvizicija se je lotila templarskega reda povsod po Evropi. Leta 1312 so templarje uradno razpustili. Pogrom nad templarji je bil dokončan, ko so leta 1314 velikega mojstra Jacquesa de Molayja živega zažgali na grmadi. Papeška država, ki je prevzela bančni sistem templarjev, je Filipu odpisala vse dolgove; mnogo templarskih posesti so kot nagrado za svojo vlogo v konspiraciji prevzeli malteški vitezi.

Arnoldisti

Čeprav so bili arnoldisti številčno razmeroma nepomembna skupina, bomo našli ideje, ki jih je zagovarjal Arnold iz Brescie v osnovi praktično vseh heretičnih gibanj - lahko bi rekli, da je Arnoldovo učenje "mati vseh herezij", da predstavlja temeljne zamisli, ki so najbolj zanesljivo razburile papeško oblast in neizogibno povzročile neusmiljeno preganjanje. Arnold iz Brescie je namreč v začetku 12. stoletja zagovarjal nič manj kot popolno ločitev cerkve od države.

Arnold, ki se je prvih heretičnih zamisli najverjetneje navzel pri Abelardu, je jezo rimskokatoliških oblasti najprej sprožil v svojem domačem mestu. Kot mnoga lombardska mesta je skušala tudi Brescia vzpostaviti demokracijo: mestu naj bi vladala dva konzula, ki so ju izvolili vsako leto. A demokratična oblast je bila bolj šibka, saj je bila večina posesti v lasti škofa, ki se posvetni oblasti ni nameraval podrediti. Arnold (ki je bil sicer duhovnik) je ugotovil, da je mogoče konflikt rešiti le tako, da se cerkev v uboštvu posveti svojim duhovnim poslanstvom. "Duhovniki, ki si lastijo posesti, škofi s plemiškimi nazivi in menihi z lastnino ne morejo upati v odrešitev. Vse te stvari pripadajo le posvetnim oblastem, ki z njimi razpolagajo v korist laikov."

Papež Inocenc II. (vladal 1130-1143) je Arnolda na lateranskem koncilu leta 1139 obsodil in izgnal iz Brescie. Kot izgnanec se je več let potikal po Evropi, večino časa je preživel na Češkem in v Švici, kjer je našel največ razumevanja za svoje ideje. Pod papežem Evgenijem III. (1145-1151) se je Arnold leta 1145 vrnil v Italijo in nadaljeval svoje prevratniške dejavnosti v samem Rimu. V tem času je papeška država še vedno (vsaj formalno) delovala kot naslednica zahodnega rimskega imperija (na podlagi ponarejene Konstantinove daritve), papež pa si je dejansko lastil krono rimskih imperatorjev. Rimljani so hoteli ponovno vzpostaviti svoj senat in omejiti ali celo kar odpraviti posvetno oblast papežev - takemu gibanju se je Arnold z veseljem pridružil. Z Arnoldovo pomočjo je poskus oživitve rimske demokracije dejansko uspel in papež je moral za tri leta (1146-1149) zapustiti večno mesto. 15. julija 1148 je Evgenij Arnolda izobčil, kar ga ni ustavilo: sedaj je poleg ukinitve papeške posvetne oblasti zahteval tudi, da se katoliška cerkev v posvetnih zadevah podredi civilni oblasti.

Vendar je bil Evgenij III. sposobnejši politik kot Arnold: podporo je izposloval pri nemškem cesarju Konradu III. in s pomočjo nemške vojske se je lahko Evgenij vrnil v Rim. Po Konradovi smrti je njegov naslednik Frederik Barbarosa (vladal 1152-1190) papeške zahteve podprl z vojaško zasedbo Rima in v senatorskih volitvah novembra 1152 so bile Arnoldove zamisli dokončno poražene. Kaj je Arnold počel med kratkotrajno vladavino papeža Anastazija IV. (vladal le od julija 1153 do decembra 1154), ni znano, a z izvolitvijo Hadrijana IV. (vladal 1154-1159) je bila njegova usoda zapečatena: čeprav mu je uspelo pobegniti iz Rima, ga je papež s cesarjevo pomočjo prijel. Uradno naj bi mu sicer sodili, a dejansko so ga na papežev ukaz obesili; njegovo truplo so sežgali in pepel stresli v Tibero, kot poroča takratni kronist, zato "da ga ljudje ne bi shranili in častili kot pepel mučenika".

Stedingerji

Prebivalci Frizije so se že v obrambo pred Saksonci in Normani v 11. stoletju organizirali v konfederacijo, ki so jo upravljali voljeni voditelji - nemškim plemičem je bila taka plebejska samouprava nepojmljiva. Ob koncu 12. stoletja sta bremenski nadškof in grof Oldenburga proti delu Frizijcev, znanih kot stedingerji, združila vojsko plemičev in po letih napadov so si jih uspeli podrediti. Vendar so se stedingerji leta 1204 uprli, izgnali osvajalce in poslej niso več hoteli plačevati davkov plemičem ali rimskokatoliški cerkvi. Celih 28 let so se stedingerji uspešno upirali vojskam bremenskega nadškofa in grofa Oldenburškega; leta 1232 jim je celo uspelo zavzeti grofov utrjeni grad Slutterberg.

Končno se je bremenski nadškof odločil prositi za pomoč papeža Gregorja IX., ki je stedingerje obtožil herezije in čarovništva. Leta 1233 je na papežev poziv v Stedinger vdrla tolpa fanatikov in tatov, ki so pobijali, požigali in ropali vse na svoji poti. A stedingerjem se je uspelo zbrati in v bitki so premagali osvajalce ter celo ubili njihovega vodjo grofa Burckhardta Oldenburškega.

Plemiči so ponovno zaprosili papeža za pomoč in tokrat je Gregor IX. zapovedal križarsko vojno. Vsem škofom in katoliškim voditeljem je poslal poziv k orožju, da iztrebijo vse v tej "nagnusni deželi čarovnikov in čarovnic". Gregor IX. je zapisal:

"Stedingerji, ki jih je zapeljal hudič, so zanikali vse zakone Boga in človeka, blatili Cerkev, žalili svete zakramente, se spečali s čarovnicami, da bi priklicali zle duhove, prelivali kri kot vodo, morili duhovnike in zvarili peklenski načrt, da bi razširili čaščenje hudiča, ki ga obožujejo pod imenom Asmodi. Hudič se jim prikazuje v različnih podobah - včasih kot gos ali raca in drugič kot bled mladenič črnih oči, melanholičnega videza, katerega objem napolni njihova srca z večnim sovraštvom do svete Cerkve Kristusove. Hudič predseduje njihovim srečanjem, kjer ga vsi poljubljajo in plešejo okrog njega. Potem jih zavije v popolno temo, in vsi, moški in ženske, se predajo najhujšemu in najbolj nagnusnemu razvratu."

Zaradi papeževih pisem je tudi nemški cesar Frederik II. obsodil Stedinger. Križarski vojni so se pridružili mnogi plemiči in pod vodstvom vojvode Brabanta je vojska 40.000 mož vdrla v Stedinger. Branilci so lahko zbrali le 11.000 vojakov in obupan odpor je bil zaman: 8000 so jih pobili v bitki, potem pa so osvajalci sistematsko pomorili vse prebivalce Stedingerja, požgali hiše in gozdove, odvedli vso živino in povsem uničili deželo.

Židje in muslimani

V zgodovini krščanstva in rimskokatoliške cerkve ne manjka dokazov o sovraštvu do Židov. Židovsko vero in identiteto je bilo treba očrniti in izničiti kot motečo drugačnost, ki je rodila središčno identiteto krščanstva, hkrati pa je poosebljala zavračanje te identitete. Sv. Janez Kristosom je zapisal: "Židje žrtvujejo svoje otroke Satanu ... sinagoga je bordel, brlog podležev, tempelj demonov, vdan malikovalskim kultom, zločinska združba Židov, kraj za srečanja Kristusovih morilcev." Sv. Gregor (papež Gregor Veliki) je Žide označil kot "klavce Gospoda, morilce prerokov, nasprotnike Boga". Rumene Davidove zvezde, sramotilnega znaka, ki so ga morali nositi Židje v tretjem rajhu, si niso izmislili nacisti: četrti lateranski koncil je leta 1215 zapovedal, da morajo Židje v vseh katoliških deželah nositi posebna oblačila ali oznake. Vatikanska zakonodaja je Židom določila ločena prebivališča (geto). Križarske vojne so se tradicionalno začenjale s poboji Židov v njihovih getih.

Židje so najpogosteje goreli na grmadah zaradi "oskrunjenja hostije". Četrti lateranski koncil je uveljavil t. i. dogmo o transsubstanciaciji. Blagoslovljena hostija naj bi se torej spremenila v Kristusovo telo in Židje kot notorični Kristusovi morilci naj bi komaj čakali, da božjega sina ponovno mučijo; najpogosteje naj bi hostijo pribijali z žeblji. In kadar niso mučili hostije, so Židje seveda žrtvovali krščanske otroke.

Morda najbolj absurdno sojenje je potekalo leta 1491 v Španiji. Inkvizicija je z mučenjem prisilila skupino Židov v priznanje, da so v votlini blizu vasi La Guardia žrtvovali krščanskega otroka. Obtožence so zažgali na grmadi, za kazen so pobili še celotno židovsko skupnost, kateri so pripadali. "Sveti otročič iz La Guardie" je postal katoliška legenda. Ne samo, da se "zločin" ni nikoli pripetil - v takratni Španiji sploh ni bilo nobene vasi ali mesta z imenom "La Guardia"!

Čeprav se je prav španska inkvizicija proslavila s svojim preganjanjem Židov, je treba povedati, da formalno ni imela pristojnosti nad verniki židovske vere, ki po katoliški dogmi niso veljali za heretike. Leta 1492 sta Ferdinand in Izabela dala španskim Židom na izbiro: ali se krstijo v katoliški veri ali pa zapustijo Španijo. Med 100.000 in 200.000 jih je raje odšlo v izgnanstvo (kar se je izkazalo kot pametna odločitev), okoli 50.000 jih je prestopilo v katolicizem - pravoverni katoličani so jih klicali marranos (svinje) in ti so postali poglavitne tarče inkvizicijskega preganjanja. Dovolj je bilo, da se je pokristjanjeni Žid v soboto preoblekel v čista oblačila ali položil na mizo sveže oprane prtičke - če ga je kdo pri tem opazil, ga je lahko obtožil kot "povratnika" (v židovsko vero), torej heretika.

Španske muslimane je doletela podobna usoda, le nekoliko pozneje. Okoli tri milijone muslimanov je med letoma 1502 in 1615 raje zapustilo Španijo, kot da bi sprejeli katoliško vero - muslimanski eksodus je bil bistveno bolj temeljit kot židovski, saj je bilo takrat že očitno, kakšna usoda čaka spreobrnjence. Redke pokristjanjene moriscos, ki so ostali v Španiji, je inkvizicija v poznejših letih temeljito iztrebila.

Največ muslimanov in Židov je rimskokatoliška cerkev sicer pomorila v križarskih vojnah. Raymond de Aguilers je vzneseno zapisal, da so ob križarski zasedbi Jeruzalema 1099 "konji do stremen gazili v krvi nevernikov"; Nicetas Choniates dodaja, da "so celo Saraceni usmiljeni in dobrosrčni v primerjavi s temi možmi, ki nosijo Kristusov križ na ramenih". V križarskih vojnah je bilo pobitih 4-7 milijonov muslimanov in 3-3,5 milijona Židov.

Protestanti

Anglikanci, kalvinisti, luteranci in drugi protestantski kristjani po kanonu rimskokatoliške cerkve še danes veljajo za heretike. Da so preživeli, se imajo zahvaliti predvsem britanski mornarici, švicarskim kopjanikom in vojskam nemških knezov - samo vojaška sila jih je obranila pred inkvizicijo. Papeška država je proti protestantom sprožila vrsto vojn; v najhujši, tridesetletni vojni (1618-1648), ki je potekala pretežno na ozemlju današnje Nemčije, sta umrli kar dve tretjini takratne nemške populacije, okoli 12 milijonov ljudi. Kjer drugače mislečih kristjanov niso mogle braniti oborožene sile, se jih je rimskokatoliška cerkev lotila z inkvizicijo.

Papež Pavel III. (vladal 1534-1549) je 21. junija 1542 z bulo Licet ab initio ponovno vzpostavil inkvizicijo (znana kot rimska inkvizicija) in kot prvega velikega inkvizitorja imenoval kardinala Giovannija Caraffo; ta je leta 1555 postal papež Pavel IV. (vladal do 1559) in je še razširil pristojnosti inkvizicije. Pavel IV. je leta 1559 objavil indeks prepovedanih knjig (Index auctoreum et librorum prohibitorum), proslavil pa se je tudi s "prijaznimi" izjavami kot "Celo če bi bil moj lastni oče heretik, bi sam zbiral drva za njegov sežig". Po Pavlovi smrti si je Evropa za nekaj let nekoliko oddahnila - a le do izvolitve Pija V. (vladal 1566-1572; preden je postal papež, je bil Michele Ghislieri, veliki inkvizitor - imenoval ga je Pavel IV.). Pij V. je 23. junija 1566 organiziral prvi auto-da-fe, "dejanje vere", javni sežig heretikov v samem Rimu. V teh čudovitih časih je papeževal še en veliki inkvizitor: Sikst V. (Felice Peretti, po rodu iz Dalmacije), ki je vladal v letih 1585-1590.

Medtem ko je tudi pozneje še zelo aktivna španska inkvizicija pred protestanti "zavarovala" iberski polotok, je rimska inkvizicija učinkovito zatrla protestantizem v Italiji in Franciji ter mimogrede obsodila še kogarkoli, ki si je drznil nasprotovati dogmam rimskokatoliške cerkve. Vsega skupaj je rimska inkvizicija obsodila "le" 16.000-18.000 heretikov, javno na grmadi zažgala tudi Giordana Bruna, a zares se je proslavila z enim samim procesom. Pod grožno z mučenjem je Galileo Galilei 22. julija 1633 v Rimu pred inkvizicijskim sodiščem na kolenih izjavljal: "Preklicujem, preklinjam in sovražim te zmote in herezije ..." Ker se je pokesal in odrekel bogokletni tezi, da se Zemlja vrti okoli Sonca, je bilo sodišče milostno: takrat že skoraj slepega Galileja so obsodili samo na dosmrtni hišni zapor in izolacijo. Da ne pozabimo: papež Janez Pavel II. (1978-) je leta 1992 Galileija "rehabilitiral".

http://www.pagesz.net/~stevek/ancient/lecture27b.html

http://www.religioustolerance.org/gnostic.htm

http://www.xenos.org/essays/waldo1.htm

http://www.sundayschoolcourses.com/inq/inqcont.htm

Charles MacKay, John Marks Templeton: Extraordinary Popular Delusions and the Madness of Crowds; Templeton Foundation Press 2000

Marc H. Ellis: Unholy Alliance: Religion and Atrocity in Our Time; Fortress Press, Minneapolis, 1997

Helen Ellerbe: The Dark Side of Christian History; Morningstar Books, 1995

James A. Haught: Holy Horrors: An Illustrated History of Religious Murder and Madness; Prometheus Books, New York, 1990

Terry Jones, Alan Ereira: Crusades; BBC Books 1995

Dagobert Runes: Despotism; Philosophycal Library 1963

povezava

povezava

povezava

povezava