Kurbarija 4. del

Blaž Ogorevc vas v četrtem nadaljevanju raziskave o kurbariji popelje na jug Afrike

© Tomo Lavrič

Končno smo se zakotalikali po pristajalni stezi letališča v Džoburgu, kakor mi "bratje" tudi imenujemo to mesto, in ko so se odprla vrata, nas je zapahnil razkošen, rahlo smrdljivkast zadah afriške savane. Bila je najbolj črna noč, mi pa jako opotekavi, kajti vso dolgo vožnjo smo ga pridno cukali. Je namreč že tako, da je pač letalo najbolj dolgočasno prevozno sredstvo. Najraje se sicer cijazim na ladjah, saj tam lahko letaš sem in tja, iz salona v restavracijo, se sprehajaš po palubi in pljuvaš v penečo se vodo, ki šumno beži pod tabo, ter uganjaš podobne kratkočasnosti, potem sledijo vlaki, tudi tam se, če že ne drugega, lahko odpraviš vsaj na sprehod do bifeja, v avtobusih je že malo bolj utesnjeno in zapeto, v avionih je pa res čisti drek. Najprej te zvežejo na vedno premajhen in neudoben sedež, da si prisiljen v stalno hebanje s sosedom, ponavadi daleč proč od tiste majhne okenske linice, skozi katero se tako ali tako le redkokdaj kaj pametnega vidi, običajno le sivo zdolgočasena notranjščina oblakov, na zaslonu obvezno vrtijo najbolj puhle filme, kar jih je sploh moč nabaviti, použivanje tistih obrokov, ki ti jih od časa do časa vržejo na zložljivo mizico, je zaradi preutesnjenosti prej napor kot poživitev, tako da ti res ne preostane drugega, kot da se ga uliješ. In čeprav se je le pičlih deset kilometrov pod nami že dolge ure dogajala tista prava, vznemirljiva Afrika, tega tu zgoraj sploh ni bilo čutiti. Edina svetla izjema je bila neka stevardesa, že priletna in v fizičnem smislu prav nič mična ali sploh kakorkoli vznemirljiva baba, ki pa je posedovala izjemen dar gledališke igralke in bila poleg tega tudi nenavadno darežljiva. Njen talent sem zapazil že kmalu po vzletu, ko nam je demonstrirala uporabo kisikovih mask. Ko jo je držala v elegantno pokrčeni roki tistih dvajset ali trideset centimetrov pred svojim obrazom ter z zvenečim melodičnim glasom, ki je kdaj pa kdaj prešel v nekakšno metafizično pretnjo, razglabljala o usodnosti te naprave, mi je nezaustavljivo priklicala v spomin najznamenitejšo vseh gledaliških vlog nasploh, samega danskega princa Hamleta, ko ga je na onem samotnem pokopališču ob izgovarjanju usodnega monologa "Biti ali ne biti, to je sedaj vprašanje ..." biksal s tisto lobanjo. Še bolj kot igralka pa mi je bila všeč kot razdeljevalka zastonjskih napitkov, in tu je bila zares širokih potez. Ko se je po nekaj urah naveličala vsakih deset minut prinašati tiste male stekleničke viskija zgolj za našo vedno bolj razigrano druščino, vsi drugi so namreč že zdrknili v sen in ležali vsevprek po tistih stolih kot trop zaklanih bledičnih pujsov, tako da jih ni bilo prav nič lepo gledati, me je skoraj odvlekla v tisto svojo čumnato, z odločno kretnjo, ob kateri so flaške kar zacingljale, izvlekla predal hladilnika, kjer so jih hranili, mi skoraj grobo zabrusila, da so pač tam, in dostojanstveno izginila v prostor za osebje. Potem smo si stregli kar sami, in to obilno, da ne uporabim kakšne bolj banalne oznake, ki bi morda lahko omenjala celo navaden grabež. Ja, in kaj, nato smo bili pa seveda pijani, zelo pijani, to je že treba pripomniti. Kolikor se spomnim, je bilo še najbolj hecno gledati, kako je Attila bruhal, saj so mu tisti drobni prozorni kitajski nudeljčki, ki smo jih dobili za enega izmed obrokov, kot kakšni vsiljivi brezbarvni črvički ali gliste udarili na plan kar skozi nos. Mi smo jih v pijanski objestnosti poimenovali za ličinke človeških ribic in se hahljali, da smo tako vendarle odkrili izvor teh skrivnostnih živalic, je pa res, da je imela Ksenija nemalo prav nagravžnega dela, ko ga je čistila. Potem sem tudi sam zanihal v tisti trapasti avtobusarski sen, ki gre tako na živce voznikom samoinkasantom, kadar me z lumparjem na zadnji vožnji zavlečejo v tisto mojo Škofjo Loko. Včasih me, kar tako iz navihane privoščljivosti, prebudijo šele na končni postaji, v Kranju ali celo v Žireh, in se potem muzajo, ko vidijo v kakšno neznansko zagato so pahnili ubogega pijančka, ki mu ni prav nič več jasno. Tudi takrat me je nekaj nenadoma in nemilostno porukalo za ramo, ja, sem planil, ja, saj že grem, avtomatsko zgrabil torbo in skozi vrata šinil na plano, pri tem pa bil tako zmeden, da se mi niti stopnice niso zdele za avtobus kaj pretirano dolge. Šele ko sem se pričel ozirati, ali bi krenil v temo na levi ali desni, sem zapazil velik svetleč napis Johannesburg, in ko sem premišljal, ali je to v Selški ali morda v Poljanski dolini, čeprav sem resno sumil, da gre bržčas kar za nekak disko nekje na Gorenjskem, sem se začudeno soočil s kakor pri tistih iz testa spečenih Miklavževih parkeljnih zabuhlimi obrazi svojih prijateljčkov, no, in potem so se mi pričele stvari malo jasniti. Tam na v noči skoraj popolnoma izumrli letališki kontroli so nam v roke vtaknili neke propagandne listke in nam zabičali, naj jih skrbno in natanko preberemo. Po strogih in profesionalno zaskrbljenih obrazih uradnikov sem sklepal (le neki zamorski orožniki tam zadaj so se nam ob tem široko in slastno režali s svojimi mogočno bleščečimi se ljudožerskimi zobovji), da so to bržčas kakšna tista zoprna opozorila sam bog ve kakšnih človekoljubnih organizacij, v katerih nemilostno bičajo alkohol in njegove satansko zle učinke (s tovrstnim šodrom so me ob podobnih prilikah dobesedno zasipali v raznih arabskih deželah in celo v Izraelu), a tokrat je šlo za nekaj drugega. No, je pisalo, dobrodošli v naši prelepi deželi, še posebej pa v našem čudovitem mestu, kjer boste brez dvoma nemalo uživali, ampak, saj veste, tako kot povsod drugod imamo tudi pri nas včasih kakšen majhen problemček. To so pa tile, včasih res malo čudni, črni bratje. In če vas obstopijo, jim ne gofljajte nazaj, temveč jim nemudoma z vso prijaznostjo in brez odpora izročite vse dragocenosti in dragotine, ki jih imate ali nosite na sebi, tako boste končali zgolj s kakšno focko in vam morda ne bo treba prisluhniti pesmi noža. In zvečer, ko kramarji na ulicah pričnejo pospravljati štante, prosimo, zatecite se v svoje jazbine za varnimi hotelskimi vrati ter tam mirno prečemite noč, dokler se spet ne dvigne sonce. No, pa, pri krščenem matičku, nikoli ne hodite v Soweto ... Ter nikoli ne sedajte v taksi, ki vam ga ni poklical vaš receptor, bognedaj pa se celo prevažati s kakšnimi lokalnimi vlaki. In še cel kup podobnih nasvetov je sledil. Vse to smo torej prebrali, oni črni orožniki so se nam še vedno debelo režali v ksihte, potem smo pa rekli, no, zdaj pa pojdimo, in krenili proti izhodu. Opsala, kar takole pa ne bo šlo, so nas zaustavile neke uniformirane babe iz letalske družbe, saj se vam lahko kaj zgodi in potem nam boste vse življenje ležali na duši, a so v resnici mislile na odškodninskem računu, kajti letalo je pri pristanku res imelo nekaj ur zamude. Kogar ni nihče pričakal, bo šel z našimi taksisti v naš hotel, v katerem ima še ves naslednji dan oskrbo in čas, da si uredi vse potrebno, potem pa nas ta persona res ne briga čisto nič več, so še dejale in nas, zadovoljno muzajoče se, odvlekle v Džoburg, v najelitnejši hotel Carlton.

Prebudil sem se kot kak grof, z globokimi vzdihi (ne vem, čemu se mi je zdelo primerno, da v takih situacijah še malo vzdihuješ) sem se izvil iz mehkih pernic ter se lagodno napotil na zajtrk v restavracijo. Po mehkih preprogah na širokih hodnikih so se neslišno in potuljeno plazili livrirani črni lakaji, na stopniščih pa so z neko brezsmiselno marljivostjo brezobličnim vrečam podobne snažilke tiho drgnile okrasne medeninaste krogle in izpod čela s temnimi služabniško zarotniškimi pogledi spremljale mimoidoče goste. Vse to okolje me je kar samo od sebe pahnilo v neko vzvišeno prevzetnost in zasačil sem se, da sem si spodaj v jedilnici pričel z visoko privihanim nosom izmed vseh tistih dobrot, pod katerimi se je šibil mrzlo-topli bife, izbirčno kot najbolj zagamana kmečka nevesta na krožnik nalagati le najizbranejše drobtinice. (Tudi za mizo nisem rekel, da mislim po zajtrku skočiti še pod tuš, temveč sem izjavil, da se kanim oprhati.) Zato je v tem hladno važiškem okolju tembolj hecno izpadel moj prijatelj Jure, tudi sicer obče znan, če uporabim milo besedo, jedec, ki je v vsej svoji obilnosti kar v nekakšni ekstazi ves prepoten letal z zvrhanimi krožniki od šanka do mize in kot kakšna ogromna nezasitna bakterija hrano v dolgih požirkih dobesedno pil. (Celo dva ogromna, kot gladka tjulenja s trdo tolščo debelo zalita črna strežaja sta se ob tej požeruški orgiji samo butasto spogledovala in se v zadregi trapasto nasmihala.) S terase, kjer si je z lebdenjem v bazenu Attila blažil splošno telesno medlost, ki se mu je po veseljačenju v letalu naselila v ude, sem si ogledal mesto pod sabo. A Johannesburg, to je pač treba priznati, ni lepo mesto. Le ogromen kup trapastih brezdušnih škatlastih hiš brezsmiselno ždi na neki pusti rjavi ravnici, med njimi brez kakršnekoli pameti kot hrbti ogromnih crknjenih slonov prazno poležavajo neznanski, le z ostrim ščavjem porasli kupi jalovine, ves ta dolgčas je prerezan s širokimi pustimi cestami, po katerih kot izgubljene kure tavajo stare razbite limuzine ter, to pa le sam bog ve, zakaj, stalno pipkajo, pa kakšni otožni zamorci se kot megla počasi in opletajoče brezciljno vlačijo po njihovih robovih ali pa utrujeno posedajo po pločnikih ter izpod obveznih volnenih kap brezvoljno motrijo svet tam naokrog. In v to tožno jebo so nas pahnili iz našega varno zaprtega razkošnega dvorca.

S tistimi siromašnimi nahrbtnički prek ram smo zavili dol po nekem položnem gričku, kjer je mesto obetalo, da se bo razvilo v malo bolj živahen in življenja poln center, ne da bi se zavedali, da smo zagazili v Hillbrow, eno najbolj zloglasnih četrti. Vendar smo tam zraven neke sinagoge, ki se je je držal še dom za ostarele Jude (stavbi sta bili ograjeni z visokimi zidovi, ki so bili na vrhu na debelo posuti z v beton zamaltanimi steklenimi okruški, raztegnjenimi zvitki bodeče žice in napeljavo, v kateri je utripala elektrika, tako da sem se globoko zamislil, čemu se Židi že od koncentracijskih taborišč naprej tako nostalgično ograjujejo z nekimi nepreplezljivimi ograjami, a mi je to čez noč postalo jasno), kaj kmalu odkrili nekakšen hotel, ki je bil za nas cenovno sprejemljiv. Res je, da je skozi recepcijo vel prašen piš in so se vsepovsod brezdelno motali neki čudni mrki zarotniki, da so nas pred vstopom v dvigalo, restavracijo ali bar natanko prešlatali neki zasebni hišni varnostniki in da so nam pred vselitvijo morali še na hitrico popraviti vlomljena vrata v sobo, toda pod večer sem se sprijaznil z vsemi temi čudnimi ukrepi in pomanjkljivostmi, kajti postalo mi je jasno, da smo pristali v navadnem bordelu, v taki afriško sproščeni šlampariji sicer, a vendarle v navadnem bordelu.

Z nočjo sem namreč zdrknil dol v gostinske prostore na droben šlafdrink in seveda je bilo dvigalo crknjeno, v tej hiši kaj drugega tudi pričakovati ni bilo. Ko sem skakljal po stopnišču iz nadstropja v nadstropje navzdol, sem se pričel pri tem sicer duhamornem opravilu nemalo zabavati. Skoraj vsa vrata sobic so bila na stežaj odprta na hodnik in po posteljah so turobno zdolgočaseno ždele naveličane zamorke, ki pa so se, brž ko so začule korake, hipoma prebudile, v pričakovanju trznile, debeli žnablji so se jim kot vosek, ki ga vržeš v ogenj, razlezli v širok nasmeh, roke pa kar šinile k oprsju, tako da so v tistih kratkih trenutkih, ko sem stopal mimo, lahko še v naglici izvlekle svoje mastne joške in mi z njimi pomahale v pozdrav. Če sem se pa še kaj oklevajoče motovilil tam okrog tečajev široko razprtih vrat, so mi voljno pokazale še debelo črno rit. Tudi restavracija v prvem nadstropju in bar v kleti sta kar kipela od prešernih hecov. ( Počasi se mi je razjasnilo, da tisti običajnemu razumu malce zamotani napisi nad lokali, na primer Ladie's bar, Ladie's restaurant ali celo strašno skrivnostna Ladie's barbery, ženska brivnica torej, na tem koncu sveta pravzaprav povsem preprosto oznanjajo vlačugališčne prostore.) Babe, ki so bile v teh prostorih v večini, so bile prav po zamorsko razposajene, marljivo so se nalivale s pivom in se s slastjo prepuščale razuzdanim domorodnim plesom, za katere bi etnologi preprosto in suhoparno menili, da pač slavijo plodnost, čeprav je bilo takole za oko vse skupaj precej bolj slastno vroče. K sami izraznosti vsakega posameznega giba pa so nemalo pripomogle njihove fizične danosti, saj so se vse ponašale z jako krepkimi in voljnimi ritmi, ki so, pahnjene v nezaustavljivo kroženje ter miganje in tolčenje gor in dol pa v stran, v tisti zanemarjeni in zatohli špelunki zakurile takega hudirja, da smo spoteni fantje samo tožno hlepeče vzdihovali. (In še zdaj sploh ne vem, čemu je krepkost riti pri nas v zadnjem času tako zanemarjena.) Čeprav sem čez dan trdno sklenil, da bo alkohol, razen drobnih okrepljujočih požirčkov, namenjenih zgolj zdravju, zame vsaj nekaj časa stvar preteklosti, me je v tisti vročici neki črviček v duši hinavsko pretental, da sem kar v seriji posegal za napitki, a ker sem bil še vedno malo včerajšnji, sem se kmalu prebudil v tistem drugem, meni sicer že znanem svetu vseobčega opoja. Potem se je od nekod priklatil še Jure v družbi dveh temnih ptic, ki ju je baje spoznal v dvigalu, kjer sta mu seveda kazali joške in jako visoko privzdigovali svoja ohlapna krila, pa smo še družno posegli po flaškah in se, na neprikrito radost celotnega omizja, pogovarjali razne packarije. Nakar smo pričeli, to je pač povsem razumljivo, tudi pijansko barantati za floder in na mizo je padla taka, ne vem, kako bi rekel drugače, silno humanitarna cena, da bi celo najbolj zagnana aktivistka Karitasa bržčas zaračunala vsaj dvakrat toliko, zahtevali sta namreč le borih trideset randov, ki sva jih, spakljivca, po gorenjsko zbila na dvajset, kar bi zneslo tam nekje okrog sedemsto naših današnjih tolarjev. Gremo, gremo gor v sobe, sta bili delovno zagnani, meni se pa nekako ni šlo, da bi kar takole sredi najbolj ognjevitega žura pustil vse skupaj in izginil na nekakšno unterfuzlanje, se mi je zdelo tratenje časa, zato sem se, že sklenjenemu poslu navkljub, pričel izmotavati in nekaj licemersko motoviliti, češ da se mi tista, meni namenjena, zdi že malo preveč zmahana in morda celo malo presuha, kajti, da sem menda ljubitelj le res debelih zamork. Oh, to pa res ni problem, je kliknila prva in mi v hipu privlekla eno izmed res obilnih plesalk, še vso zadihano in s kot grah debelimi kapljicami potu, posutimi po obrazu. Ha, tale bo pa prava, me je poznavalsko uščipnila v ritko in vse tri so se mi masleno smejale v obraz. Tako sem bil dobesedno postavljen pred zid, zato sem pohlevno kot govedo v klavnico sledil še vedno razigrano poplesujoči prašički v zgornje prostore. V sobici je močno dišalo po črnih vlačugah, to je tak vonj, kot da bi na kot miza velik kos žaltavega masla zlil kakšen liter cenene kolonjske vode, denimo kakšne take policajem in nižjim oficirjem tako priljubljene firme, kot je sladkobno Pokošeno seno. Nato mi je še tik pred nosom odnihala nekaj tistih plodnost slavečih plesov in priznati moram, da je bilo kar slastno opazovati vse tisto razkošno valovanje obilnih ritnic in mogočnih jošk, vmes mi je radodarno razkazala še svojo sajasto, kobilje veliko pičko, ki je zaradi izrazitih plahutajočih, navzven štrlečih sramnih ustnic vzbujala vtis, kot da bi zrl v široko razprto, zelo debelo denarnico iz lesketavo zamaščenega črnega usnja, last kakšnega velikega bogatina. Vse to me je vendar toliko razuzdalo, da mi je olagumo nataknila brez truda, vendar pa sem, ko sem jo pričel dreznati, ugotovil, da mi je vendarle postala malo ohlapna, je bila pač prirejena zamorskim normam, sem pomislil, in ne za nekakšne skromne uradnike iz Škofje Loke. Potem sem še malo razmišljal, da kako je to čudno na svetu, da sem se kot navaden važič še pred tremi ali štirimi dnevi oholo sprehajal po dvoriščih angleškega kraljevega dvorca v Windsorju, zdaj se pa že potno parim v neki zatohli čumnati sredi črne Afrike, potem sem pričel preračunavati časovne razlike in ugotavljati, ali morda moji prijateljčki prav zdaj popivajo v naših priljubljenih lokalih po Ljubljani, vendar pa taka modrovanja med flodrom niso najbolj priporočljiva in začutil sem, da gumica na tiču postaja vse bolj omlahnela. Opsa, me je prešinilo, najbolj prebrisano bi bilo, da se zatečem k svoji stari zvijači, polažiram orgazemček in šinem dol v barček na še en hladen pir. To sem tudi izvedel, mogoče zaradi tiste opojenosti tudi ne povsem prepričljivo, jo prijateljsko plosknil po tolsti riti in ji pokimal, češ da je bilo kar v redu. Vse njene poklicne kolegice iz frankfurtske Kaiser Strasse ali amsterdamske Rdeče četrti bi si ob tem samo zadovoljno mele roke, da so tako enostavno in hitro opravile s stranko, ta pa se je le začudeno zazrla vame in me z nejevero v glasu vprašala, ali sem ji plačal za fuk. Da, sem dostojanstveno odvrnil in ponovno poudaril, da je bilo kar v redu. Ampak, je energično in nekam prizadeto vzrojila, jaz sem Zulu ..., ali se ti sploh zavedaš, da sem iz plemena Zulujev, je še enkrat ogorčeno poudarila. Potem je preteče vstala in bilo je res kar precej skupaj ter siknila, če si že plačal fuk, potem boš fukal, nato pa me je pahnila na posteljo, nakar je, kako naj rečem drugače, frčalo perje. Nazadnje sem ji dal celo deset randov napitnine, kar je brez dvoma pričalo o kakovosti storitve.

Spal sem debelo in obilno kot kakšna rastlina čez zimo. Sploh me ni motilo vedno zelo hrupno nočno življenje v tisti ozki stranski uličici pod našim balkonom, ki je bila podnevi sicer namenjena zgolj odlaganju smeti, ponoči pa so tam razni hudobneži pretepali svoje žene, ljubice ali morda zgolj varovanke. (Čeprav sploh nisem razumel, kaj natanko naj bi v prevodu babe cvilile s svojimi visokimi zamorskimi glaski, se nisem mogel znebiti trdnega prepričanja, v tem pa me je potrjevala tudi melodija vrišča, da so tja gor v ozko špranjo, kjer se je med hišami razpiralo nebo, v obupu jodlale, ovbe, ovbe, pa kaj sem ti storila, le kaj sem grdega storila, potem so padale focke in je telo hrupno zgrmelo med prevračajoče se kante in cvilež se je prelil v tožno hlipanje, ooo, ovbe, ovbe, ovbe.) Pogosto, vsaj nekajkrat na noč, so se tam zgarbali tudi dedci med seboj, včasih le dva, večkrat pa trije in več, vse tja do deset. Ta mikastenja so bila bolj tiha, le veliko sopenja, renčanja in stokanja je bilo čuti, a so zato prevrnjene kante ropotale bolj ostro in vztrajno, včasih pa je zabevskala celo pištola.

Po dveh ali treh dnevih sem postal v hotelu Europa že povsem domač; ker s seboj običajno nisem nosil kaj prida operativnega denarja, sem celo flodral lahko kar na kredo. Družil pa sem se izključno s črnimi zulukafri, čeprav sta v hiši delovali tudi dve beli svetlolasi damici. Toda ti dve sta bili oholi, uvrstili sta me med zamorce in me kot vse druge temnopoltneže vzvišeno prezirali. Bili sta specializirani za tiste čudne "brate", ki so se pred naš pajzel pripeljali v elegantnih bleščeče črnih limuzinah iz tako imenovanega Beverly Hillsa v Sowetu, na debelo ovešeni s težkimi zlatimi verigami v svojih lično skrojenih oblekah kot mogočni, popolnoma nemi važiči kamnitih obrazov oholo vstopili v recepcijo, pri tem pa kot z žezlom oblastno mahali po zraku tam naokrog s posušenimi zebrinimi repi za odganjanje muh ter ob klanjanju osebja skrivnostno izginili v sobane, kamor jaz sicer nisem imel vstopa. Kaj kmalu sta se v te prostore odhihotali tudi obe omenjeni lepotički in tam so ju, bržčas iz besa nad vsem belim, še posebno močno nategovali, kajti ko sta se čez kakšno urico popolnoma zmahani priplazili za šank, kjer sta si z viskijem malo sprali usta, ju je v bokih tako zvijalo, da skorajda nista mogli niti stati in ne sedeti. Ha, smo se jima zlobno smejali, prevzetnicama, izza kupic piva, ti belci pač niso ustvarjeni za fuk, sploh nimajo pravih mašinc za ta posel, ter pri tem hotljivo trepljali svoje črne ljubice po njihovih kobilje obsežnih in čvrstih ritih.

Pravzaprav, to pač moram priznati, sem vedno občutil nekakšno naklonjenost in simpatijo do vlačug. Morda me je v to pahnila moja nežna in čuteča nrav, ki se je razbrizgala v neulovljivo sentimentalnost ob branju francoskih romanov, Dame s kamelijami, na primer (na pariškem Pere Lachaisu sem se šel celo poklonit na njen grob), ali ob romantičnih zgodbah iz življenja velikih pesnikov in slikarjev, naj navedem le Baudelairja in onega nesrečno pokvečenega grofa Henrija de Toulouse-Lautreca, ki so človeško toplino in nežno razumevanje, celo iskreno ljubezen, našli zgolj v objemih teh nesrečnih bitjec. Toda vsa moja dotakratna praksa me je pehala v drugo, bolj prozaično in splošno sprejeto prepričanje, da so to razvratne, pohlepne, toplih in iskrenih čustev nezmožne, le zaničevanja in prezira vredne dekline. Vsej moji prirojeni ljubeznivosti navkljub so z menoj tudi počele tako in mirno lahko zatrdim, da je celo poslednji inštalater, ki mi je prišel naravnat televizijsko anteno, pokazal več razumevanja za moje probleme. Tam spodaj v Afriki pa sem ponovno zanihal na ono prvo stran. Madona, to se še prav dobro spomnim, kako smo se razveselili drug drugega, ko sem se po kakšnih dveh ali treh tednih klatenja čisto spodaj na jugu, tam okrog Cape Towna in Rta dobrega upanja vrnil v johannesburški hotel Europa, in kako slastno smo se ga nacukali, pa ne, da bi moral plačevati jaz, kot je sicer običaj v tovrstnih hišah, za to so, po tistih skrivnostno zarotniških sindikalnih zvezah, poskrbela kar dekleta sama. Vendar sem iz radosti same in zaradi večje polnosti zabave žrtvoval celo svoje nojevo jajce. Tam spodaj na ogromnih farmah gojijo neznansko število teh velikanskih in tudi hudobnih ptic in navkljub temu, da so mi zrezki iz nojevine že poganjali iz ušes in se mi je slednje jutro po zajtrku še dolgo mastno spahovalo po njihovih umešanih jajčkih, sem si nabavil enega takega dvolitraša, predvsem zaradi lupine, ki sem jo kanil kot eksponat uvrstiti v prirodoslovni oddelek svojega privatnega muzeja, z vsebino, ki ostane nenavadno dolgo sveža, pa doma pogostiti par prijateljčkov na nekakšni taki afriški veselici. Ampak smo že kar tistega dne planili po njem, kajti zamorci nenavadno hitro postanemo lačni in potem jemo vse, dolgo in debelo. Šinili smo gor v nadstropje, kjer so imele uslužbenke nekakšno priročno kuhinjico (da sem imel vstop tja noter, je bil redek privilegij), jajce najprej dobro sklumpali, nato pa se z nekimi zarjavelimi šraufencigerji kakšne četrt ure vsi potni trudili, da smo končno le prevrtali nekakšno luknjo, skozi katero smo lahko izlili rumenkasto mezgo v veliko ponev, v kateri se je že cvrlo mnogo čebule, paradajza in kot vrag pekoče paprike. Potem pa smo še veliko pili, se z mastnimi ustnicami široko smejali in se muzajoče šlatali.

Naslednje jutro me je pred vrati sobe čakala skrbno umita in očiščena lupina ter bila po še mnogih peripetijah končno vendarle uvrščena v moj zasebni muzej. In tako včasih postojim pred naravoslovnim oddelkom, pa mi pogled zdrkne prek nagačenih krokodilov in prepariranih žuželk velikank na to nojevo jajce in v misli se mi vedno vpletejo razigrano smejoče se debele zamorke. Ja, to pa je bila biologija, res prava biologija, tožno zavzdihnem in krenem naprej proti kulturološkemu oddelku.

Prihodnjič: Ciudad de Guatemala