Kurbarija

Blaž Ogorevc vas v petem nadaljevanju raziskave o kurbariji popelje v čudoviti svet Guatemala Cityja

© Tomo Lavrič

Tisto jutro sem bil besen kot sam hudir. Zraven pa še zmahan kot cunja, s katero je natakarica ves božji dan brisala lužice razlite pijače po kakšnem vegastem šanku, in tudi vsi dometi duševnega življenja teh zavrženih krp so mi bili razprti kot na dlani, saj, o tem sem bil povsem prepričan, jih moji niso prav v ničemer prekašali. Mesto se je pravzaprav šele prebujalo, to sem sodil po medli, še vedno le plaho tipajoči svetlobi in negotovih, obotavljajočih se zvokih, ki jih je bilo moč čuti z ulice na drugi strani še vedno trdno zapahnjenih dvoriščnih vrat. Onadva gumpca, Attila in Jure namreč, pa sta kar stala tam pred mano, me nemilostno in brezobzirno bezala ter me s tistim resnim šolmošterskim glasom skoraj preteče opozarjala, da bosta, če ne bom bliskovito vstal in se uredil, odšla na pot kar sama in me, nesrečo, pustila, naj se znajdem, kakor vem in znam. Krucifiks, ne brbotajta, sem zakrakal in zvok, ki se mi je izvil iz osušenega grla, je bil tak, kot da bi kdo tam notri prelomil trhlo palico, dajta mi ključ naše sobe in malo miru, onadva sta še rekla ha, ha, ha ter končno izginila, jaz pa sem se skrivljeno odplazil v tisto našo kamro, se kot sluz razlezel po svojem pogradu in zavest mi je spet za dolge ure izhlapela iz glave.

Takrat smo stanovali v nekem hotelu na eni izmed glavnih ulic Guatemala Cityja, čeprav, roko na srce, kakšnega globljega in veličastnejšega vtisa ni zapustila na prav nikogar. Le neke take škatlaste, v glavnem enonadstropne hiše so zdolgočaseno ždele ter se tiho prašile obakraj z nalomljenim in s skrivenčenim asfaltom prekrite ceste, po kateri so šklepetali stari rilčasti avtobusi s celimi grozdi potnikov zgoraj na odprtem strešnem prtljažniku, pa kakšni kot muhasti mezgi ritajoči in poskakujoči tovornjaki so stokajoče hropli mimo, po pločnikih so hrupno letali razni bleferski latinoposlovneži, na vogalih pa nemo in nepremično stali hribovski Indiosi v svojih pisanih oblekicah ter vse skupaj ne opazovali, temveč zgolj samo gledali s tistimi svojimi nepredirnimi, temno čokoladastimi očmi. (Človek bi pomislil, da koga čakajo ali da ima to njihovo otrplo stanje kakršenkoli drug, globlji pomen, toda ne, čez kakšno uro so brez trzljaja, ki bi dal slutiti, da so sprejeli kakšno odločitev, z le zanje razumljivo samoumevnostjo kar nenadoma nežno in mehko zakoračili ter tiho izginili bog ve kam.) V to "avenijo" pa so se kot potočki stekale drobne uličke, ki so se polagoma porazgubljale v raznih dvoriščih, kjer so v prahu in blatu poležavali neki taki, za naše pojme bolj majhni, črnikasti pujsi in popolnoma odsotni limarji. (Tako smo operativno poimenovali tiste faktorje, ki so cele dneve v trepetajoči strasti vdihavali hlape lepil, nato pa v njih opoju z na belo obrnjenimi očmi cepali po vseh vogalih kot nesrečno crknjene kure. Glavni dilerji s to robo so bili obrtniki čevljarji in prav gvatemalski so sloveli širom po svetu po izjemno kvalitetnem stuffu.) No, pa še to je nujno treba dodati, da so se tam naokrog kot piščeta okrog koklje zgrnili razni nočni bari in tisti štiriindvajset ur na dan odprti lokalčki, ki so, kot ponoči poulične svetilke vešče, nezaustavljivo mamili razne dekline. Ti grehotni lokali pravzaprav sploh niso bili kaj posebno hrupno označeni, prav noben bleščeč neonski napis ni utripal nad njihovimi vhodi, vendar jih ni bilo težko odkriti. Le na vogalu si se zazrl vzdolž ulice in tam, kjer je na blatnem pločniku poležavalo nekaj indijanskih teles, ki so bila zgolj samo še mlahavi kosi mesa, um pa jim je z alkoholno naceditvijo odplahutal sam bog ve kam, no, prav tam si lahko zdrknil v te jazbine. Ubogi Indiosi so namreč za pijačo občutljivi kot kakšni drobni piščančki, čeprav so prav tja do mrzličnega drgeta pohlepni nanjo. In prav hecno se mi je zdelo, ko sem prvič videl, da prodajalci v pouličnih kioskih ždijo za močnimi in varnimi železnimi rešetkami, prav tako kot bankirji v filmih iz najbolj razuzdanih časov Divjega zahoda. V vseh pajzlnih pa je nad šankom oholo visel napis, ki je jasno oznanjal, da vsakemu gostu postrežejo le z eno samo samcato steklenico piva. Ja, porkaduš, sem rekel natakarju, to je bilo namreč še takrat, v začetku, ko sem se šele privajal na pravila dežele (bil je tak majčken, tolst debelinko z ravnimi, vranje črnimi gladkimi lasmi, rjavo zapečeno poltjo in lešnikastimi očmi, tako da svojega domorodskega izvora sploh ni mogel skrivati, vendar se v mestih živeči Indijanci zelo radi pretvarjajo, da so pravzaprav Španci), ja, le poglej me, sem mu ostro zrl v oči, kakšen možakar sem, in kaj torej misliš s to "zgolj eno flašo". Oh, se je zaupno sklonil nad moje uho, to seveda ne velja za vas, gospod, to smo razobesili zgolj zaradi teh Indiosov, in pri tem s pogledom prezirljivo in vzvišeno preletel tiste uboge hribovčke, ki so pri sosednjih mizah dostojanstveno, a vendar z neko sveto pobožnostjo srkali svoje napitke. A kaj kmalu je bilo zapaziti, da se za hladno neizraznimi fasadami njihovih obrazov dogajajo neki čudni naravni pojavi, da jim neke ujme in viharji divjajo znotraj lobanje, lica jim je povsem nehotno pričelo vleči zdaj na eno in potem na drugo stran, nato so brez poslednje trohice časti zgrmeli v neko nerazumljivo in nezaustavljivo blebetanje, vse skupaj pa se je končalo z debelim in vreščavim kozlanjem. Ponavadi so bruhali nekakšno mezgo sluzasto razmočene polente, v katero so bile zamešane lupinaste ovojne kožice drobnega črnega fižola. V teh primerih pa strežnemu osebju res ni preostalo drugega, kot da je nesrečnika pograbilo za roke in noge, ga z diskretno rutino odneslo ven ter zložilo na pločnik med tiste, ki so klonili že prej. Potem je natakar na hitrico zbrcal kozlarijo v odtočni jarek, ki se je vil ob steni, in lepljivi madež, ki je ostal na tleh, posul s svežimi iglicami nekega borovca, ki raste po pobočjih bližnjih vulkanov (take dolge so, decimeter in pol mogoče, in mehke kot otroški laski), ter tako z njihovim močnim smolnatim vonjem preganjal kiselkasti zadah jedkega želodčnega izliva. V večjih in bolje stoječih lokalih pa je za nemoten proces pijančevanja skrbel uniformiran policist z dolgim pasjim bičem, ki ga je seveda tudi zelo spretno vihtel, ter vsakega potencialnega izgrednika ali onesnaževalca še pred deliktom z nekaj dobro merjenimi udarci enostavno izgnal na plano.

V takem okolju je torej čepel naš hotel. Skozi težka lesena vrata, ki so jih previdno zapirali že tam okrog desete ure zvečer (oh, kolikokrat sem si razbijal pesti, ko sem v tenkih nočnih urah moral udrihati po njih, in kako neznansko nesrečni so bili tisti hlapčki, ki sem jih metal iz najslajšega sna), je kratek hodniček vodil na kvadratast notranji vrst, sredi katerega se je važil velik kamnit vodnjak, iz katerega pa že dolgo ni več špricnila niti scalnica, le debela naslaga listja je mastno gnila po bazenčkih, prek katerih naj bi se sicer pretakala voda, ter napolnjevala dvorišče z otožnim vonjem po džungli, ob stenah pa so bili pod stebriščnimi arkadami vhodi v sobe; nam so jo dodelili tam v kotu, ker smo baje čez noč preveč šušteli. Dan pred tistim, ko smo se razšli, smo res sklenili, da naslednje jutro odpotujemo na čisto drugi konec Gvatemale, tja na atlantsko obalo, mislim da v Puerto Barios, kjer naj bi bila velika, tri dni trajajoča veselica, na kateri naj bi izbirali najlepšo Indijanko, oblečeno seveda. Vsako pleme, pravzaprav vsaka vas ima namreč svojo, le zanjo značilno nošnjo in tako že po barvah oblačil spoznaš, kam bi koga del. Pa smo rekli, aha, tole bi bil pa lahko dober hec, pojdimo še mi malo povohat vso stvar. In v pričakovanju vznemirljivega izleta sem prek popoldneva zavil zdaj v to in potem v drugo beznico (nato pa še v tretjo), tam pa je dobro in hkrati slabo, da strežejo pivo predvsem v litrskih steklenicah in človek takole prostodušno pomisli, pa saj sem nocoj posrebal šele tri flaške, torej bi ena še šla, ob tem pa povsem nezavedno grmi v tisto brezno, v katerem se razum potuhne. Ko je padla noč, ki v tistih koncih to stori bliskovito in kar naenkrat, brez obotavljajočega somraka, sem bil že na dokaj razbohoteni stopnji neke nenaravne veselosti. No, in v tej razigranosti mi je, sam bog ve, od kod, kanilo v glavo, da bi bilo zabavno zaviti še v kakšno luknjo dvomljivega slovesa malo pogledat nage Latino Američanke, kajti tam, na tej fešti, kamor smo se odpravljali, bo sicer na ogled in v oceno pahnjenih mnogo lepotic, toda vse v resda lepih, barvitih in skrbno izvezenih, a vendar indijansko žakljastih oblačilih, ki kot nad goro polegla jesenska megla zabrišejo vse jasnejše obrise. V teh brlogih pa so vladala taka pravila, da se je morala vsaka damica, preden se je potopila med goste in tam pričela vohljati za klientom, najprej predstaviti, da ne bo nesporazuma, povsem telesno in ne z besedami, na privzdignjenem podiju. Najprej so se, tako da smo se, hotljivci, seznanili z mehkobo ali morda okornostjo njihovih gibov, zavrtele ob otožno jokavih "meksikanskih" melodijah, no, pa je bilo že tu slastno škiliti pod frfotajoča, visoko privzdigujoča se krilca. V drugi točki pa so zabrneli v bolj težki in gosti krvi porojeni ritmi, ki bi jim rojstni kraj morda lahko izbrskali kje na kakšnem razuzdanem karnevalu v Braziliji, in takrat so pričele frčati cunjice z njihovih teles, dokler niso, popolnoma nage, še dolgo in zavzeto, tik pred našimi nosovi, vrtljivo mezele s svojimi plahutavimi ritnicami, s pahljanjem migajočih jošk redčile v naraščajoči nervozi izpuhan tobačni dim ter nam skrbno razkazovale globoko notranje zakulisje pičk. Ker sem se zavedal svojih obveznosti v naslednjem dnevu, nisem klonil pred nobenim nežno sopečim ščebetom ter tiste mrhice, ki so se motale okrog mene in se mi mehko naslanjale na rame, zgolj le tako neobvezno in simbolično šlatal, še več, niti piva nisem nobeni plačal, da si pač ne bi katera kaj mislila. Vendar, to pa že moram priznati, se mi je v dušo naselilo toplo in lenobno ugodje, pravzaprav me je objelo tisto občutje, ki jasno veje tudi iz one stare japonske pesmice:

"Oh, kako lepo, kako lepo je

v mrzlem zimskem dnevu,

ko zunaj tiho naletava sneg,

sedeti v topli izbi,

počasi srebati vroč čaj

in nasproti sedečemu dekletu

z nožnim prstom

lagodno brozdati po pički."

Zategadelj se mi ni in ni dalo zapustiti tega zapeljivega vrvranja, počutil sem se obilno in razkošno kot črv v debelem, sočnem jabolku, in kot si on tiho gode sam vase, češ, vse tole, kar me obdaja, bom nekega dne požrl, je v meni, ob pogledu na vse tiste lepotičke in steklenic polne police, zadovoljno brnelo, vse, vse tole bom nekega dne zlil niz grlo in poflodral. Ampak ure so nezadržno polzele v noč in enkrat se je bilo vendar treba odtrgati od razkošja za onim šankom in potem so se kolobocije pričele kar vrstiti. Najprej so me tam na neki ulici hoteli pregurbati neki načelni hudobneži, potem me je kot na prečki speča kokoš kurjega tatu z brljavo bolščečim, globoko očitajočim pogledom sekiral hotelski nočni portir in končno mi tam na dvorišču razbijanju, grožnjam in moledovanju navkljub onadva tumpleka nista hotela odkleniti vrat sobe, čeprav je bilo moč iz notranjščine povsem jasno čuti njuno zadovoljno prdenje in hrkanje. Popolnoma nemočen in v besu razrvan sem se zgrudil na celo za tiste kraje že odsluženo zofo, ki je bog ve koliko časa že ždela v najbolj zanemarjenem kotu, ter pri tem nesrečno sedel na neko ubogo zveriženo, suhi hruški podobno starko, ki je potuhnjeno in očem nevidno kot nekakšna repa v zasipnici tičala tam pod nekimi preperelimi žaklji. Njene funkcije v tem gostišču nisem nikoli povsem jasno razvozlal, v glavnem se je cele dneve kot duh nemo potikala po hodnikih, včasih kaj šarila po straniščih in se delala, da jih čisti, jaz pa sem jo izrabljal, da mi je za prgišče drobiža prala, revčka, kar na roke, moje res svinjske kavbojke in majice. Ko sem se sesedel nanjo, je celoten mehanizem sirote nevarno škrtnil in zahreščal kot suho dračje, vendar je ob tem le tiho in vdano zastokala. Počutil sem se neznanskega grobijana, in da bi si malo očistil dušo, sem izpod jakne potegnil steklenico kuta (ma, to je nekaj takega kot tekila) ter ji jo velikodušno ponudil. Po cmokljanju in oblizovanju sodeč, ji je poživljajoči napitek nemalo teknil in potem sva pač pila, dokler ni najprej ona padla nazaj v svoje zatohle cunje, čez nekaj časa pa poleg nje še jaz. In v takšnem položaju, ko sva kot dve dolgi poleni, zloženi tesno drugo ob drugem na tisti ozki zofi tiho smrdela v prihajajoče jutro, sta naju zasačila ona dva brezobzirneža in, joj, kako sta me pozneje okrutno pikala, namigujoč na razne razuzdanosti, ki naj bi se bile dogajale, podkrepljevala pa sta jih z dejstvom, da je starka še kakšnih štirinajst dni krevljala naokrog vsa polomljena.

Vendar sem bil kasneje, ko sem se v zgodnjih popoldanskih urah vendarle prebudil, resda malce zmahan in medel, kar vedre volje. No, sedaj pa, dokler se ne bosta onadva vrnila, me nihče več ne bo iz dneva v dan gonil po raznih vulkanih in hribovskih domorodskih vasicah, le lagodnemu in brezciljnemu biksanju se bom prepustil, tako sem zarotniško šepetal sam sebi ter s potepuško brezbrižnostjo krenil na tiste prve požirke hladnega piva, kajti izsušeno grlo mi je rjovelo po njih kakor od sonca opečena koža po jekodermu. Potuhnil sem se v neki samotarski kotiček in dolgo premišljeno klompal začetne goltljaje po ustih, tako da se je trdovratna suha mrenasta obloga v njih počasi raztapljala in sem spet lahko vsaj kolikor toliko gibčno verbaliziral. A nisem dolgo užival spokoja, saj je prav takrat v lokalček naduhasto cvileče prisopel sam lastnik onega bordela, kjer sem preždel večji del prejšnje noči. In tip je odločno krenil kar k moji mizici in se s stokom sesedel na ubogi stolček tam zraven, ki je v grozi tožno in presunljivo zacvilil. To je bil sicer nizek, a čokat lastnik mlinskim stopam podobnih brezobličnih udov ter tudi sicer zelo vampast mož, knedlasto zabuhlega, vedno z grahci potu poprhanega obraza, katerega testeno enoličnost so razbijale le tanke črne brčice nad zgornjo ustnico in dve poševni zarezi pod mesnatim čelom, iz katerih sta se lesketali neprestano oprezujočemu žužkojedemu krtu podobni drobni in temni, morda bi celo lahko rekel hudobni ali vsaj premeteni očesci. Oblačil se je v ohlapne bele obleke, iz prsnega žepka na suknjiču pa mu je vedno spogledljivo kukal na plan kričeč škrlaten robček. Pravzaprav bi bil lahko le prevzetno ponosen, da mi je naklonil to čast in sedel poleg mene, saj je bil vendar ena izmed najuglednejših oseb v našem koncu mesta, ampak v tistem hipu, v tistem mojem vračanju v vsakdanjik, se mi je zdel nekam vsiljiv in moteč. On pa je le prhnil, da so mu vzvalovila mehka povešena lica, si z vehementno kretnjo snel širokokrajni beli klobuk, da so se zalesketali njegovi kot oglje črni naoljeni lasje, ter kot osel grmeče rignil, o, mišter, mišter, ju luk maj lajdis veri gut. Pa sem kot kozel nevedno in vdano zmignil z rameni v zrak. On pa je sopihajoče nadaljeval, da se v njegovi ustanovi tisti večer pripravlja neznanska veselica, da bodo na nekakšni veličastni vsakoletni avdiciji izbirali nove animir dame in tako imenovane erotične plesalke in da se bo za pravico zatočišča v lokalu spoprijelo mucho vulcanico mujeres de espaniol ter da ta prireditev sploh ni od muh, saj pravzaprav določa potencialno seksualno molzno govedo cele mestne četrti za naslednjo sezono, zategadelj bi on, ta čokati debeluh torej, želel vso stvar internacionalizirati ter me, ker pač znam tako dobro gledati njegova dekleta, vabi za člana selektorske komisije. In da mi bo plačal vso pijačo, ki jo bom posrkal med opravljanjem te odgovorne naloge, je še dodal. Potem je zahropel kot harpuniran kit ter s težkimi, z gravitacijo zemlje ob tla priklenjenimi, šuštljavo drsečimi koraki odšel skozi zanj skoraj pretesne dveri.

Seveda sem se zvečer, ob določeni uri, zvesto nalimal v njegovo nočno zabavišče, kjer so mi odkazali častno mesto za mizo tik pred plesnim podijem. Gledalcev se je trlo, menda so bili ti dnevi, ko so prispele sveže ribe, čas najslastnejše vzburjenosti pohotljivcev od blizu in daleč. Tista mednarodna komisija je bila pa, no, kako bi rekel, vsaj precej hecna, če že ne klavrna. Tujec sem bil zgolj jaz, na sosednji stolček je v svoji najboljši, zanesljivo pa tudi edini, temno lesketavi toaleti, spogledljivo okrašeni s sprhnelimi čipkami, na moje veliko začudenje zložila svoje rožljajoče okostje tista stara baba iz našega hotela, tokrat seveda v liku gospe in o njej so, vsaj tako se mi je vtihotapilo v ušesa med neobveznimi klepetki, krožile govorice, da je bila svoje dni znamenita erotična plesalka, vsepovsod zaželena in občudovana ter bojda celo ljubimka nekih pučistov in diktatorjev, žiriji je seveda predsedoval astmatični in tolsti direktor ali kar je že bil, ki je tako pačil svoja težka lica, da se človek ni mogel odločiti, ali morda ne hlipa za poslednjimi življenjskimi hropci ali pa se samo poslovno smehlja, potem so bili tam še neki čudni tiči, med katerimi sem prepoznal le brivca iz salona v sosednji ulici ter, mislim, tudi nekakšnega hišnika iz sosednjega hotela, kamor so po srečanju v barčkih plesalke pogosto izginile za kakšno urico s svojimi klienti, in nekega policaja, ki pa se je za ta dogodek nališpal v pražnjo civilno obleko. Vendar nujno velja pripomniti, da je bilo to sedenje v omenjeni komisiji, vsaj formalno, nedvomno moj edini in seveda zato tudi najvidnejši organizacijski prispevek k vlačugarski obrti.

Najprej je direktor ob pomoči brivca in policaja iz garderobnih prostorov precej okrutno izgnal vse "limarice", ki so se s samoumevnostjo podgan in miši vtihotapile med druge, "čiste" kandidatke, kar je povzročilo nemajhen vrišč in le zavrnjenim ženskam lasten histeričen bes, potem pa jebi svojo sestro v rit, je cvilila tista najbolj glasna med njimi, ki je prevzela vlogo nekakšnega sindikalnega voditelja tega izločenega sloja, medtem ko so jo pehali skozi vrata. S temi so sami problemi, je stokal šef, po tem drobnem incidentu še bolj oblit s potom kot običajno, ter se s trudom nameščal na zanj odločno premajhen stol, takšne ti lahko, kar takole, iz ljubega miru, povsem nenadoma umrejo prav za točilnim pultom, ha, ha, tudi to se je že dogajalo, je še pojasnil z v naporu porojenim šuštečim sikljanjem. Nato si je prek tolstega obraza ponovno navlekel oblastniški, skoraj cesarsko vzvišeni videz, pomenljivo zamahnil s svojo brezoblično napihnjeno, za obilnost telesa odločno prekratko ročico (malo je spominjal na tiste možičke iz Michelinovih reklam) in lotili smo se pravega dela. Procedura, ki so se ji bile dolžne ukloniti vse varnega zatočišča željne nastopajoče, je bila utečena, punce so v zagati, vse so bile namreč novinke, najprej okorno in v zadregi pricapljale na oder in tam, medtem ko je naš DJ šaril po svoji mizici (bil je pač nepopravljivo malomaren in nikdar ni zadel pravih trakov ali plošč), kar nekaj časa z otrpnjenimi obrazi in otrdelimi nogami kot preplašene ptičke bolščale v vanje uperjene reflektorje ter onemelo nastavljale telesca kot kaplje najbolj mrzlega dežja pikajočim pripombam in klicem, ki so pljuskali vanje iz v temo potopljene, bržčas že ob prihodu nalite publike. (Ampak novci so kljub temu še vedno veselo cingljali v blagajno.) Potem se je končno le oglasila kakšna žalobna Cucuru Paloma ali Sopa de caracol, kar jih je iz mučnega čakanja vendarle odrešilo vsaj v nekakšno plahutavo miganje, čeprav so večini lička ostala še vedno zamrznjena in so jim poskusi, da bi jih razbile z nasmehi, narisali nanje le pokrčeno režanje otroških mrličkov. Vendar nihče tem mučnim zagatam ni posvečal prav nikakršne posebne pozornosti ali vsaj sočutja, vsa pijana dvorana je namreč kar buhtela v vročičnem hlepenju po tem, kakšne bodo čez nekaj hipov videti nage, da kakšne, pri samem vragu, joške, riti in pičke skrivajo pod bluzicami in krili, nas je drastilo, saj pri oblečenih babah, tako kot pri rdečih redkvicah, kjer nad zemljo sprva vidiš le šop bohotnega listja, nikdar povsem natanko ne veš, kaj se bo končno izcimilo na plan. No, z menjavo ritma se je pričelo tudi odmetavanje delov oblačil, pri mnogih je bilo predvsem pri gatkah opaziti nekakšno oklevanje, a pod ostrimi pogledi direktorja in sikajočimi opozorili njegovih najbližjih pomagačev zapadle v tisto apatično stanje, v katerega zdrknejo sicer veseli in na vsak ravs pripravljeni psi v veterinarski ambulanti, ko jim omlahneta vsa volja in telo in jim v ugaslih očeh prebereš le še tisto kapitulantsko vdanost, na, zdaj me pa imate tu in počnite z menoj, kar vas je volja. Potem so zvlekle niz bedra še hlačke, se pripogibale naprej in nazaj, da smo jim lahko škilili v pizdo od zadaj, skozi ritnice ali pa zrli vanjo tako direktno od spredaj, prav v obraz, nato so morale ob gromkem latinskem navijanju še migati z boki in joški, dokler ni cesar našega omizja dvignil tolste ročice in je glasba utihnila, še na hitrico pograbiti svoje razmetane cunjice in se pobrati v garderobo. Člani žirije pa smo medtem na ciklostirane listke z novimi kemičnimi svinčniki, ki so nam bili podarjeni z velikim pompom in na katerih je bila odtisnjena reklama za neko firmo iz bližnje ulice (v eni sami malo večji garaži so se ukvarjali z vulkanizerstvom, dentističnimi storitvami, fotokopiranjem in prodajo kokoši), v rubrike pod naslovi ples, zadnjica, obraz, mednožje, frizura, prsi in podobno skrbno vpisovali posamezne ocene in na koncu tudi njih celotni seštevek. (Vmes smo ga seveda tudi pili, saj je bila za nas, kot je bilo obljubljeno, pijača zastonj, deklet pa veliko, kakih štirideset, in to ocenjevanje je bilo torej zelo dolgotrajno. Sicer so se vsi nacejali s pirom, le ona, ne vem, kako bi ji rekel, ali dama ali stara hotelska baba, in jaz sva srkala rdeče vino, ki pa so nama ga prav tako stregli kar v pivskih kupicah. A ker v tistih krajih k vsaki pijači dodajo še drobčkan prigrizek, denimo k vsaki steklenici piva je na primer spadal še mali krožniček škampove omake z dvema rakcema ali, po izbiri, kavna skodelica juhe iz polžev, sem po najbolj zaplankani rovtarski navadi pričel v vino namakati že popolnoma posušen kruh, ki je ostal od omenjenih pecqenov, ter ga sesljati. Čez nekaj časa sem zapazil, da tudi moja ostarela soseda, bržčas globoko prepričana, da je udeležena pri neki evropsko kultivirani družabni navadi, pričela ljubeznivo in spretno, kot da bi to prakticirala že vse življenje, pridno omakati zavržene skorjice in jih, že mehko spužvaste, bleščečih oči s poznavalskim cmokljanjem dokončno raztapljati v ustni votlini. Sprva so naju oni pivopivci le nekam sumničavo opazovali, ko pa je tudi sam šef začel mešati s krušnim koščkom po svojem vrčku piva ter strežniku celo naročil, naj izza šanka privleče še eno polno košarico ostankov, mu je sledil najprej frizer, potem policaj, nakar še drugi in tako je naša mednarodna komisija nenadoma privzela videz občnega zbora najbolj zagamanih vaških bebčkov kje iz Škofjeloškega hribovja ali Polhograjskih dolomitov.) Vendar, če se vrnem k ocenjevanju samemu, moram priznati, da je bil to prav presnet opravek. V večini so bile kandidatke pravzaprav zgolj samo punčke tam pri štirinajstih, bi rekel, take s komaj vzbrstelimi joški in nezamaščenimi ritkami, katerih krajci še niso pridobili teže, pa z nogami, kakršne pubertetologi strokovno označujejo kot čapljaste, kajti zaradi krhko tankih in neizoblikovanih, a že dokončno dolgih beder v tem obdobju delujejo nekoliko iksasto, prav tako tudi povsem razvita, nekam prevelika stopala res vzbujajo videz podobnosti z okončinami te močvirske ptice, še posebno hecne pa so bile njihove skoraj gole, le z nekakšnim nežnim poprhom osenčene pičkice, ki so nezaščiteno štrlele, ja, to pa res, prav štrlele ven v svet kot še povsem nerazbrozdane, čvrste in izrazito hlebčkaste žemljice. In med tem, z vsemi dvomi opredeljenim ocenjevanjem nesrečnih telesc sem čutil, jasno kot le kdaj, da sem pač Gospod prašičev.

Droben vložek

O religioznih čustvih perutnine

(Enkrat se mi je pa razodelo, da sem Marija piščancev. Sam bog ve, katerega leta je to že bilo, ampak takrat je stara Jugoslavija počasi šla v franže in tam v Veliki Kladuši je znameniti babo Abdić v nekem zagrizenem sporu z drugimi lokalnimi bosanskimi agami potegnil precej kratko in njegov fevd, orjaški kombinat Agrokomerc, je gagnil v enem samem hipu. Tam zaposleni delavci so kar čez noč ostali na cesti, kar je zelo žalostno, vendar se je najtemnejši obup razlil prek skupne nemile usode brezštevilne perutnine. Dolgi hangarji, v katerih je še dva ali tri dni prej razigrano in v obilju čivkalo na tisoče kur, piščancev in pur (no, lepe te ptice res niso bile, vse v anemičnem, sivkasto belem zapackanem perju, ki jim je na ritkah v glavnem že odpadlo, tako da se je izpod tistih umazanih resastih franž pobliskavala temno rdeča, bradavičasta koža, v svet pa so zrle s skoraj fosforescenčno lesketajočimi se oranžnimi okroglimi očesci, kar jim je dajalo še posebej bebav videz), so se kar nenadoma pogreznili v temo, krmilnice za pičo in kotlički z vodo pa so ostali prazni in nemi. Med množičnim crkavanjem, ki je nato zajelo ta grozljiva živalska koncentracijska taborišča, se je razmahnil kanibalizem, kure so kljuvale svoje sestre kure in močnejši purani so se spravljali nad kadavre piščancev, sledilo je tudi nekaj v obupu porojenih uporov, med katerimi je na stotine blaznih ptic pobegnilo iz kletk in se, iščoč izhoda, z vriščem gonilo po hodnikih med kontejnerji, skratka, nastopil je dan perutninske apokalipse. Ljudje pa, tudi sami v stiski, so od blizu in daleč prihajali na ta žalostni kraj, ta z osebnim avtom ali kombijem, drugi s kmečko vprego ali le s samokolnico, lomili ključavnice na pločevinastih vratih pitališč, se poganjali za še kolikor toliko zdravimi pticami ter jih v pravih snopih odnašali in kar brez kletk kot sardine tlačili v prtljažnike, gajbice in mreže za seno. No, in kot nekakšnega mrhovinarskega oglednika so poslali tja dol v Krajino tudi mene, da pripravim reportažo o tem perutninskem holokavstu. Ko sem stopal v izposojenih zelenih gumijastih škornjih po tistih naslagah dreka, populjenega perja in smeti ter previdno prestopal trupelca, se je večkrat zvil tisti dolgi vrat kakšne umirajoče ptice nemočno gor k meni in v nogah, kajti pogled jim zanesljivo ni nesel kam višje, pa še zgornji del trupa mi je izginjal v ostri svetlobi, ki je lila v temo skozi široko odprta vrata, sem začutil pikanje bolščeče prosečih oči. In tako kot se pred kakšnim izbrancem včasih nenadoma pojavi mogočno višje bitje, in to vedno le z neko plehko zunanjo materializacijo (nekakšen tak občutek me preveva, da se Devica Marija tam zgoraj v nebesih vendarle pojavlja v kakšnih drugačnih oblikah in ne le v tisti, zdaj že malo ponošeni vrečasti halji, v kateri se prikazuje raznim pastirčkom že od Lurda sem), zategadelj se mi zdi, da so tudi tisti obupani piščanci v mojih izposojenih in prevelikih zelenih delavskih škornjih ter slutnji preostalega telesa, ki je izginjalo v bleščeči avri, prodirajoči v njihovo mračno ječo iz nekega drugega, svobodnega sveta, v svojih predsmrtnih blodnjah prepoznali lik same Marije piščancev.)

In kot Gospod prašičev sem se znašel v neznansko zagatnem primežu, pravzaprav moralni dilemi, katere oba izhoda sta bila mračna. Ker sem nenadoma pričel do tistih na podiju pred nami raztegujočih se revic čutiti iskreno naklonjenost in simpatijo, naenkrat nisem več vedel, katero naj točkujem obilno in jo s tem pahnem na seznam uradnih lajder in katero poženem nazaj na ulice med tiste dilerje čevljarje in cenenega zavogalnega flodra željne hribovske kmetiče. Potem sem bil malo otožen nad svetom in v glavnem plonkal ocene od moje v tem poslu zelo suverene, a stroge sosede, kaj hočemo, stare uvele babe ne bi smele presojati lepote in ljubkosti deklet. Delo smo končali šele v zgodnjih jutranjih urah, razbuhteni od pijače in pobalinstva. Ko sem se majal proti svojemu zatočišču, je iz teme, v katero je bil pogreznjen vhod v neko dvorišče, nekaj reklo pssst, pssst in potem je tam od smetiščnih kant s tenkim, zapeljivim glaskom pričelo vabiti, senjor, senjor. Pa sem se ustavil in malo buljil, iz mraka se je v medlo svetlobo izvila postava, v kateri sem prepoznal eno izmed punc, ki smo jih zavrnili, in kazalo je, da je to že prebolela, kajti, navkljub temu, da sem bil član žirije, se mi je nadvse ljubeznivo smehljala ter me napeljevala, da bi ji tam v bližnji noč in dan odprti restavraciji plačal vsaj toplo juhico. Hmm, koliko pa to stane, sem pobaral z zaradi nekoliko slabe vesti sicer malo neodločnim, a še vedno trdnim in debelim glasom gorenjskega podeželana. Pa je gostolela neko ceno, recimo enako, kot smo jo pred leti zavalili za pasulj v Daj-damu. Ker sem, precej okornega duha, nekam dolgo preračunaval valute, me je razorožila s tistim modernim trgovskim prijemom, češ da pa zraven dobim še eno fafanje zastonj. Ker ni vedela, kakšen izraz za ta akt uporabljajo gringosi, mi ga je prikazala s tako izjemno sugestivno pantomimo, da sem pač klonil. V lokalu ni bilo gostov, le neki natakar je potuhnjeno skrit za šankom vzdihujoče spal, za velikim kotlom je zdehala razmavhana sivolasa indijanska kuharica, prostorček zgoraj nad zavitim ozkim železnim stopniščem pa je bil sploh popolnoma prazen. Sesljati mi ga je pričela takoj, ko sva sedla, in mi vmes sopeče dopovedovala, da kakšne ugodnosti mi ponuja, ko mi to počne kar tam, kajti tako mi ni treba plačati hotela. Dejavnost je prekinila le takrat, ko je gor prisopla ona debeluharica s fižolovo enolončnico, in spet poprijela takoj, ko je potihnilo škripanje stopnic. Ampak kazalo je, da je bila res zelo lačna, saj si je med fafanjem večkrat privoščila odmorček in med njim hlastno posrebala nekaj žlic.

Tudi tistega dne sem se dvignil iz postelje, ko je sonce že davno prešlo zenit. Hotelska gospa se je spet v svoji stari obledeli in ponošeni halji, ne da bi kdorkoli vedel, kaj počne, potuljeno plazila tam naokrog stranišč. Ko sem zavil noter, da bi se odteščal, je na vljuden pozdrav le nekaj odmrmrala, morda meni, morda naši znameniti razpadajoči fontani. Medtem ko sem scal, pa sem presenečen ugotovil, da imam tiča nekam čudno lepljivo mastnega in gor v nos se mi je dvigal zadah po postani enolončnici. Ko sem si natančneje ogledal ta fenomen, sem na zavihku kožice odkril še košček rjave fižolove lupinice in nekaj razmočenih kruhovih drobtinic.

Pa sem se ponovno počutil kot Gospod prašičev.