Mišo Alkalaj

19. 11. 2001  |  Mladina 46  |  Družba

Nadzorniki ameriških medijev

Naftarji v upravnih odborih medijskih korporacij

To, da nekaj velikih korporacij nadzoruje vse večje ameriške medije, ni plod nikakršne zarote, ampak posledica logičnega, celo neizogibnega razvoja ekonomskega sistema, ki priznava bogastvu moč nad vsemi drugimi merili, in rasti povezanih poslovnih sistemov ne postavlja nikakršnih omejitev. Kot pokažejo ekonomske simulacije, se bo večina nacionalnega (ali globalnega) gospodarskega premoženja združila v nekaj zelo velikih poslovnih sistemov, če velikost sistema olajšuje njegovo nadaljnjo rast. Mediji so potencialne komercialne pridobitve, vredni sami po sebi zaradi prihodka, ki ga ustvarjajo, in še bolj zaradi podpore, ki jo lahko dajejo rasti korporacij - na primer z reklamami. Zato je razumljivo, da se bodo uspešni mediji prej ali slej znašli v okviru maloštevilnih velikih poslovni sistemov. In nerazumno bi bilo pričakovati, da bosta televizijska ali radijska postaja, časopis ali revija objavljala novice in komentarje, ki bi lahko škodili poslovnim interesom njunih lastnikov ali večjih oglaševalcev.

Politična prepričanja ustanoviteljev medijskih hiš so nebistvena - ko se medij znajde v areni kapitalističnega tekmovanja, odloča le še logika denarja in rasti. Na primer Ted Turner, ustanovitelj CNN, je človek liberalnih, če ne kar socialističnih nazorov. Njegova televizijska družba je postala svetovno znana (in komercialno uspešna) med zalivsko vojno. CNN-ovi novinarji so sodelovali s predstavniki za stike z javnostjo ameriške vojske in svetu z uporabo najsodobnejših tehnologij ponudili povsem nov, tako rekoč neposreden prenos vojne; CNN je med zalivsko vojno postavil nov standard vojnega poročanja, kakršnega z neodvisnimi viri in s klasičnimi metodami zbiranja informacij ne bi mogel doseči. Vendar je s tem CNN - če se je Ted Turner tega zavedal ali ne - dejansko širil propagando ameriške vojske in precej prispeval, da je svet vsaj začasno verjel v pravljico o čisti vojni, v kateri kirurško natančni izstrelki vedno zadenejo vojaške cilje in v kateri ni resnih žrtev niti med vojaki, kaj šele med civilisti. Šele precej po Puščavskem viharju so pričeli na dan curljati manj pravljični podatki: izstrelki patriot niso zadeli niti enega samega SCUD-a; 90 odstotokov bomb, ki so jih Američani stresli na Irak, je bilo “neumnih”, povsem takih, kot so tri desetletja prej v preprogah padale na Vietnam; več deset tisoč iraških vojakov so zadušile in scvrle ameriške aerosolne bombe, ko so se že umikali iz Kuvajta; tisoči civilistov so umrli v zbombardiranih stanovanjskih blokih in zakloniščih. Zalivska vojna je bila umazana kot vse druge, samo da je tokrat generalom uspelo vzpostaviti popoln nadzor nad viri medijem dostopnih informacij - in mediji so ustvarili rožnato sliko čiste vojne, ki je bolj podobna računalniški igrici. CNN je bil med temi mediji daleč najuspešnejši.

In vendar - če CNN ne bi hotel sodelovati z ameriško vojsko, ali bi lahko posredoval resničnejšo sliko zalivske vojne? Najbrž ne - zanesljivo pa danes CNN ne bi bil tako znan in vreden, kot je, če bi leta 1990 odklonil sodelovanje z ustvarjalci ameriške vojaške propagande.

CNN danes ni več v rokah Teda Turnerja. Postal je dragocena komercialna pridobitev in v skladu z logiko življenja ameriških korporacij se je moral vključiti v večji sistem. CNN je prevzel Time Warner, ki je del še večjega sistema - štirje člani upravnega odbora družbe Time Warner so bili hkrati tudi člani upravnega odbora naftnega giganta Mobil Oil. Mobil Oil se je z Exxonom združil v največjo naftno družbo na svetu, Time Warner pa je stopil skupaj s telekomunikacijskim gigantom America On-Line (AOL). Državni sekretar Collin Powell je bil član upravnega odbora AOL, preden je prevzel vodenje ameriške zunanje politike. Carla Hills, članica upravnega odbora naftne družbe Chevron, sedi tudi v upravnem odboru družbe AOL Time Warner. Nekdanji direktor Time Warnerja Richard Munro je danes član upravnega odbora družbe Exxon Mobil.

Da ne bomo govorili samo o CNN-u: v upravnem odboru New York Timesa sedi po en član upravnih odborov Caltexa, General Dynamicsa in Texaca; v upravnem odboru televizijske družbe ABC sedita po dva člana upravnih odborov Caltexa in Texaca (od 9. oktobra so Caltex, Chevron in Texaco združeni v korporaciji ChevronTexaco); v odboru Washington Posta sedita člana iz upravnih odborov Ashland Oil in General Electric; v upravnem odboru televizijske hiše CBS sedi član odbora podjetja Hill & Knowlton, washingtonskega podjetja za upravljanje stikov z javnostjo, ki zastopa več naftnih družb, pred zalivsko vojno in med njo pa je za ceno 10,5 milijona dolarjev ustvarjalo image Kuvajta; in še bi lahko naštevali., Kaj počno vsi skupni člani upravnih odborov medijskih družb, naftnih družb in orožarskih korporacij? Jasno, skrbijo za interese lastnikov.

O nikakršni zaroti ne more biti govora. Če bi CNN kritiziral okoljevarstveno politiko Exxon Mobila ali New York Times napadal sumljive posle General Electrica, bi lahko govorili o zaroti novinarjev proti lastnim delodajalcem. Če pa CNN, ABC, New York Times in drugi ameriški mediji sodelujejo v propagandi v korist vojne proti Afganistanu, iz katere si naftne družbe obetajo nadzor nad prodajo fosilnih goriv iz Kaspijskega bazena, orožarska industrija pa milijardna naročila za nove oborožitvene sisteme, lahko ugotovimo le, da podpirajo interese svojih lastnikov. Nihče pri zdravi pameti ne pljuva v lastno skledo.

povezava

povezava

povezava

povezava

povezava