Humor na sodišču

Vox, sarajevski satirični časopis srednješolcev izpred vojne, ki ga Milošević v Haagu uporablja za svojo obrambo

Nihad Kreševljaković, eden od urednikov

Nihad Kreševljaković, eden od urednikov
© Branimir Prijak

"Zajamčena je svoboda govora, ne pa tudi svoboda po govoru," je pisalo v srednješolskem satiričnem glasilu, ki je konec osemdesetih let izhajalo v Sarajevu. Glasilo se je imenovalo Vox in po en izvod tega časopisa sta pozneje dobila v roke tudi Franjo Tuđman in Slobodan Milošević. Ne ve se, kako, ve pa se, zakaj.

Ko je časopis nastal, pred trinajstimi leti, je bil komunizem že nekaj časa ideologija v odhajanju - v nekdanji Jugoslaviji, pa tudi v Evropi nasploh. Krcanje socialistične družbe in komunizma že pred tem ni bilo več kak poseben štos. Fantje iz uredništva Voxa so v glavnem pripadali punkovskemu gibanju, a so se kljub temu odločili, da bodo našli način, kako pritegniti pozornost oblasti. Sklenili so, da bodo s svojim verbalnim izzivanjem šli v skrajnost, vsaj ponekod. Za zgled jim je bila tedaj že dolgo uveljavljena slovenska revija Mladina, tega Voxovi srednješolci ne skrivajo. Tudi konceptualno je bilo mogoče prepoznati Mladino v nekaterih njihovih kolumnah in rubrikah.

No, ti fantje so se odločili, da razloge, zaradi katerih so nekateri počasištekajoči frajerji Mladino osemdesetih let imeli za fašistoidno, presadijo v Vox in jih prilagodijo bosanskim (ne)prilikam. Iz številke v številko so se šli navidezno tripanje na bošnjaški šovinizem na meji z islamskim fundamentalizmom s primesmi ustaških for. Voxovi uredniški punkerji so bili seveda nacionalno mešani. V uredništvu so delali Bošnjaki muslimani, Srbi in Hrvati. Zbrali so se prav v času, ko je v Jugoslaviji nastajala večstrankarska ureditev. Velikosrbska politika, JLA in Slobo Milošević so že bili nared za bodoče vojne, nacionalistična propaganda pa se je ob pomoči beograjskih občil ukvarjala z vojnohujskaškimi pripravami na napade. Prav takšno propagando so voxovci recipročno promovirali na nadrealen črnohumoren izzivalen način, čeprav nekoliko surovo. Začeli so pisati proglase o ustanovitvi namišljene Islamske republike BiH, podobne državi iz časov Turškega cesarstva, kjer bi bili Srbi nekakšni siromašni kmetje in podobno. Objavljali so osmrtnice tedaj še "neuveljavljenega" bodočega vojnega zločinca Radovana Karadžića in drugih članov njegove stranke. Malo humoristično glasilo, tiskano na cenenem papirju, z omejeno naklado, je postalo predmet razprave v bosanski skupščini. Srbski poslanci iz SDS so popizdili zaradi Voxa, saj niso doumeli, da je vse skupaj le zajebancija, pa čeprav zelo groba, in to zajebancija sarajevskih srednješolcev, gimnazijcev. Na naslovnici ene od številk Voxa je bila objavljena karikatura odsekanih glav vodilnih srbskih nacionalistov z začetka devetdesetih let, nad njimi je bil narisan pripadnik tako imenovane Handžar divizije s fesom na glavi in v uniformi nacističnih enot SS iz druge svetovne vojne. Zraven je pisalo: "Četrti rajh prihaja - wilkommen." Odsekane glave so bile pokrite s četniškimi pokrivali šubarami, pripadale pa so Radovanu Karadžiću, Vojislavu Šešlju, Nikoli Koljeviću in Voji Maksimoviću - vsi štirje so nekaj let pozneje postali najhujši vojni zločinci in klavci. Takšne in podobne stvari so tudi pripadnike muslimanske stranke SDA, ki jo je vodil Alija Izetbegović, in člane bosanske HDZ prisilile, da so se javno distancirali od Voxa in zagotovili, da resnično nimajo nič z neokusnimi šalami, objavljenimi v tem časniku.

Poleg tega so fantje uporabljali prilagojene stare otroške satirično-parodične verze, na primer Od zibelke pa do groba najlepša je turška doba, ali verze v slogu izštevank, pogosto rabljene v najrazličnejših različicah, na primer Pelje voz, pelje kočija, ta država bo Turčija.

Potem se je začela vojna in se tudi končala, Vox pa je nehal izhajati in je bil že skoraj pozabljen. Bosna in Hercegovina je na državni ravni vložila tožbo zoper ZRJ zaradi agresije in genocida, ki ga je srbska vojska z orožjem JLA izvajala po vsej Bosni. Tožba je bila seveda vložena pri mednarodnem kazenskem sodišču. Jugoslavija je odgovorila (tedaj je bil na oblasti še Slobo) s protitožbo zoper BiH zaradi domnevnega poskusa izgona bosanskih Srbov, ki naj bi jih bila Jugoslavija "vzela v zaščito". Eden glavnih argumentov so bile kopije nekaj strani iz predvojnega Voxa, na katerih se je govorilo o ustanovitvi namišljene islamske BiH, kjer bi bili Srbi tretjerazredna manjšina in bi dobivali hrano na točke. Odtlej je stanje med tožbama in državama nespremenjeno, saj je bil medtem Milošević aretiran in postavljen pred haaško sodišče za vojne zločine, Sarajevo in Beograd pa sta vzpostavila diplomatske odnose. Te dni poteka sojenje Miloševiću v Haagu, za zdaj obravnavajo kosovsko vprašanje. Potem bo prišla na vrsto najdaljša in najbolj zapletena Miloševićeva vojna, to je bila vojna v BiH. Eden njegovih obrambnih adutov bodo tudi navedki iz Voxa, seveda z resno razlago. Kopijo nekaj strani tega skromnega srednješolskega glasila je imel Slobo že pred desetimi leti v Karađorđevu na tajnem sestanku, kjer sta s Franjem Tuđmanom razpravljala o delitvi Bosne med Srbijo in Hrvaško. Eden izmed razlogov za to naj bi bilo pisanje v Voxu, ki ga nista hotela razumeti kot satirični, humoristični list nezrelih fantinov. Mladi punkerji so bili razglašeni za mudžahide. Tuđmanov nekdanji sodelavec Hrvoje Šarinić in sedanji hrvaški predsednik Stipe Mesić trdita, da je ta dokument Tuđmanu tudi pozneje rabil za utemeljevanje nujnosti delitve Bosne. V zvezi s tem je govoril o muslimanski nevarnosti iz Turčije.

Bratska ljubezen

Brata dvojčka Nihad in Sead Kreševljaković sta bila stara od šestnajst do osemnajst let, ko se je tiskal Vox, in sta bila člana njegovega uredništva. Tedaj sta torej tripala na punk in "prepovedani politični sad" se jima je zdel mamljiv. O prednostih in slabostih Voxa, podobnosti z Mladino in črnem humorju ter kulturoloških izzivih Voxa v zvezi z domačo književnostjo (nobelovec Ivo Andrić je bil pod neposrednim udarom zaradi svoje prosrbske usmerjenosti) govori Nihad Kreševljaković. Z bratom se zdaj ukvarjata z organizacijo tradicionalnega Mednarodnega gledališkega festivala Mess v Sarajevu in oba upata, da se ju ljudje ne bodo spominjali po Voxu.

"Tudi Vuk Drašković je to uporabljal, seveda nobeden od njih ni omenjal, da gre za satirični časopis, čeprav je to bistveno za ta sporni dokument. Naklada Voxa je nenadoma naglo narasla, ne vem pa, kako je bilo z distribucijo drugod po Jugoslaviji. Vem, da se je pojavljal v Sandžaku, ponekod v Srbiji, povsod po Bosni in Hercegovini, ne vem pa, ali je šel še dlje. Drašković je to uporabil zelo perfidno, iztrgal je stran in rekel, da ima dokument. Šlo je za čisto manipulacijo. Nikoli niso povedali, iz katerega časopisa je to. V tem glasilu je bilo iz današnje perspektive veliko stvari, ki bi jih bilo mogoče označiti za nekorektne, grobe, brezobzirne, vendar se o njem nikakor ne more govoriti tako, da ga iztrgamo iz konteksta tistega časa. Tedaj je temeljil na odnosu do resničnih stališč tedanjih politikov, Milošević pa je bil eden od njih z Gazimestanom in podobnim. Pozneje se je pojavil Šešelj, ki je za Slobodno Dalmacijo dejal, da so Hrvati reve, treba jih je samo videti, kako cvilijo, ko jim njegovi vojaki iztikajo oči. Ker smo bili takrat vsi mladoletniki, je šlo za iskren odziv na to odvratnost, ki se je že začela vzpostavljati kot realnost prostora, v katerem živimo. Osebno pa sva se s Seadom znotraj tega celo distancirala od nekaterih stvari v Voxu, v nekaj številkah, saj je šlo za stvari, ki po mojem niso bile sprejemljive niti kot šala. Ljudje, ki so iz tedanje perspektive pričakovali vojno, so to videli resneje kot mi, ki nismo imeli pojma, da bodo izbruhnili spopadi, saj smo bili še otroci. Mislili smo, da gre za politiko maloštevilne skupine ljudi. V teh besedilih se je poudarjalo, da je ideologija četništva v Bosni manjšinska, na žalost pa se je kasneje izkazalo, da je večinska. Ko so se na veliko začeli dogajati zločini v Hrvaški, pa tudi v Sloveniji, čeprav je bila JLA transparentna in nam je bilo jasno, da je 88 odstotkov kadra v tej vojski srbskega, smo bili prepričani, da normalen državljan Jugoslavije ne more zagovarjati pobijanja drugih ljudi samo zato, ker se želijo odcepiti ali ker bi radi imeli nacionalno stranko. Tudi sam danes želim razumeti Vox kot poseben sociološki fenomen v nekem posebnem času, ko je bilo že čutiti napetosti, ki so pozneje - nekateri so vedeli, da bo tako, drugi niso, in mi nismo vedeli - prerasle v surovo vojno in genocid. Vox je bil morda pogosto grob tudi do ljudi, ki si tega niso zaslužili. Šlo je za časopis, ki je zlahka objavil polinformacijo. A vendarle smo imeli za zgled Mladino in Mladina je bila že dolgo uveljavljena revija, kjer so delali poklicni novinarji, mi pa smo bili priučeni mladiči, srednješolci. Naša rubrika blajbingerije je na primer spominjala na nekatere štose iz Mladine. Ko je Mladina zagovarjala lipe, ki naj bi postale slovenska valuta, smo v Voxu pisali cene v bukvah, kar naj bi bila parodična bosanska nacionalna denarna enota. Eden od ljudi, ki smo jih vzeli na muho, je bil tudi Emir Kusturica, in iz današnjega gledišča ni mogoče reči, da si tega ni zaslužil. Enkrat je celo govoril o tem, kaj naj naredi srbski oficir, ki sedi na vzpetini nad Sarajevom za topom in bere Vox. Po našem je seveda logično vprašanje, kaj srbski oficir počne za topom nad Sarajevom, ne pa, kako bo reagiral na to, kar je prebral v Voxu. Niso nas financirale nacionalne stranke, niti bošnjaške muslimanske, čeprav so nam bili naklonjeni nekateri posamezni člani, nikoli pa vsa stranka. Celo distancirali so se od nas in javno zatrjevali in dokazovali srbskim predstavnikom, da nimajo nič z nami in našimi včasih pregrobimi šalami. Časopis smo tiskali na papirju slabše kakovosti. Hoteli smo, da bi v Voxu izhajale tudi kolumne z grobo ironijo in parodijo o veliki Srbiji, kot smo se šli grobo zajebancijo o ustaški Hrvaški ali islamski republiki Bosni, Turškem cesarstvu itd., vendar zanimanja za srbsko različico ni bilo. Čeprav bi bilo nekaj posebnega vse to imeti v istem časopisu. Kar zadeva književnost, smo si za tarčo izbrali edinega jugoslovanskega nobelovca Iva Andrića zaradi njegovega pisanja o domnevnem iztrebljanju Srbov v turških časih. Nenavadno se nam je zdelo, da so nekateri te kritike doživljali kot protisrbske, čeprav so vedeli, da je Andrić bosanski Hrvat - po rojstvu in družinskih koreninah - iz Travnika. V srednji šoli sem se z učiteljico pri uri srbohrvaščine prepiral o Andriću. Vsi v razredu so ga poveličevali zaradi Nobelove nagrade. To sicer spoštujem, vendar tudi dobitnik Nobelove nagrade ni nezmotljiv."

Nihad s smehom govori o možnosti, da bi ga glavna tožilka haaškega sodišča Carla del Ponte povabila v Haag za pričo, če bo Milošević v svojo obrambo še naprej uporabljal Voxove preresno razumljene štose. V šali izrazi upanje, da bo brezplačno potoval na Nizozemsko.

Njegov brat Sead kategorično in jedrnato pripomni v zvezi z vsemi zapleti glede Voxa:

"To je resnično grozno, da dve državi vodita dva taka kretena, kajti Milošević in Tuđman nista nič drugega kot dva fašistoidna kretena, ki sta resno vzela otroško zezanje, samo da bi uresničila svojo bolestno ambicijo, da z nekega ozemlja odstranita pripadnike nekaj narodov, da pobijata ljudi."

Tik pred začetkom vojne so v Voxu objavili nekakšno opravičilo zaradi poprej objavljenega domišljijskega (in predvsem šaljivega) besedila z naslovom Kam s Srbi v Islamski republiki Bosni in Hercegovini. S člankom ali brez njega je bila vojna neizbežna, enako velja za to opravičilo v obliki pojasnila, ki se je glasilo takole:

Pred letom dni je bil v našem časopisu objavljen humoristični prispevek o ustanovitvi domnevne Islamske republike Bosne in Hercegovine ter Sandžaka. Že tedaj je bil ta prispevek, in še danes ni nič drugače, tarča različnih manipulacij, napačnih in zlonamernih razlag, vrhunec tega pa je letak, ki ga objavljamo v tej številki. V njem se po sledeh naše šale razvija fašistoidna teza o položaju Srbov v tej domnevni islamski republiki. Kdo stoji za tem, se ne ve. Ali Srbi spet mobilizirajo svoje prebivalstvo ali morda nekateri muslimani izzivajo Srbe ali želijo Hrvati spreti muslimane in Srbe ... kaj od tega je res, bo pokazala prihodnost.