Goran Tarlać

17. 2. 2003  |  Mladina 7  |  Družba

Brozov hedonizem ostaja v vojaški garaži

Zakaj je bila ustavljena prodaja Titovih avtomobilov v Beogradu

Priprava na dražbo

Priprava na dražbo
© Zoran Ras

Avtomobili Josipa Broza v Beogradu ne bodo prodani na dražbi, ki je bila napovedana za 27. februar letos. Jugoslovansko obrambno ministrstvo se je odpovedalo prodaji luksuznih vozil, ki jih je uporabljal predsednik Tito, po tehničnih značilnostih, kakovosti in razkošnosti pa sodijo med vrhunske izdelke svetovne avtomobilske industrije. Avtomobili bodo, kot je veljalo doslej, še naprej na razpolago predsedniku Jugoslavije oziroma predsedniku države, ki se od prejšnjega tedna imenuje Skupnost Srbije in Črne gore, in bodo shranjeni v garažah Gardne brigade Vojske Jugoslavije na Dedinju v Beogradu.

Uprava za preskrbo zveznega ministrstva za obrambo je 27. januarja letos objavila oglas, s katerim je ljudi obveščala, da bo na javni dražbi naprodaj dvanajst avtomobilov znamke Mercedes, vozilo Rolls-Royce Fantom 5 in deset motorjev BMW, ki so pripadali Josipu Brozu Titu in njegovemu spremstvu. V torek, 4. februarja, so v prostorih Gardne brigade Vojske Jugoslavije na Dedinju v Beogradu vozila predstavili domačim in tujim novinarjem. Prvič v zgodovini so imeli novinarji, med njimi tudi jaz, priložnost sesti v avtomobile, ki so bili dotlej rezervirani le za najvišje državnike.

Toda Združenje zgodovinarjev avtomobilizma iz Beograda se je nemudoma uprlo prodaji, saj so po mnenju članov združenja ta vozila "pomemben del jugoslovanske in srbske kulturne in zgodovinske dediščine", zato bi bila s prodajo "nepovratno izgubljena možnost, da se bodoči rodovi seznanijo s temi vozili, ki so del naše zgodovine". Oglasili so se tudi iz Muzeja znanosti in tehnike Srbije. Ta muzej je že januarja letos šest Titovih avtomobilov razglasil za kulturnozgodovinske dobrine državnega pomena, dva Mercedesa 600 in Rolls-Royce so bili razglašeni za "kulturne dobrine izjemnega pomena", tri vozila znamke Mercedes pa za "dobrine velikega pomena".

Po tem je bilo v Politiki objavljeno kratko sporočilo, da se je obrambno ministrstvo odpovedalo prodaji avtomobilov, ker odločitev o prodaji ni bila sprejeta v skladu z zakonsko proceduro. Dan pozneje smo izvedeli, da je celo kabinet donedavnega jugoslovanskega predsednika Vojislava Koštunice opozoril obrambno ministrstvo in od njega zahteval, da se Titova vozila ne prodajo. Pritiski so očitno obrodili sadove in razkošna vozila bodo še naprej samevala v garažah Vojske Jugoslavije.

"Skrajni čas je, da se neha vandalsko ravnanje z zgodovino in tehniko," ni skrival zadovoljstva nad odločitvijo o preklicu dražbe Miroslav Milutinović iz Združenja zgodovinarjev avtomobilizma Srbije, ki je začelo akcijo za zaščito redkih avtomobilov v državi. "Če bi za avtomobile, ki so ropotali po Dedinju, dobro skrbeli, bi bila Srbija danes priljubljen cilj zbirateljev z vsega sveta," je prepričan.

Beograjski novinarji, skupaj z njimi pa še ekipi romunske in bolgarske državne televizije, so si avtomobile ogledali prejšnji teden, ko so organizatorji dražbe začeli javno kampanjo za prodajo vozil. "Zaradi tehnične nezanesljivosti in zapletenega postopka vzdrževanja tako starih in redkih vozil je prodaja edina možna rešitev," je tedaj dejal polkovnik Radoš Jevtović, komandir posebnega avtomobilskega voda Gardne brigade Vojske Jugoslavije. "Vsa vozila so od prvega dne profesionalno vzdrževana v delavnicah Gardne brigade, tako da so vsi modeli v najboljšem stanju," je dejal.

Najvišjo izklicno ceno, 500.000 EUR, naj bi na dražbi imeli blindirani vozili Mercedes 600 - Pullman, eden v kabrioletni izvedbi. Gre za avto, kupljen z denarjem nekdanjega zveznega ministrstva za ljudsko obrambo, v katerem se je maršal Broz najpogosteje prevažal. Proizveden je bil leta 1967, izdelanih pa je bilo samo sedem takšnih vozil. Še en takšen avto je Tito dobil v dar od zagrebškega Velesejma za 75. rojstni dan. Ta avto je ostal na Hrvaškem in država ga je kasneje prodala. Od sedmih Mercedesovih kabrioletov je torej Tito imel v lasti kar dva. Drugih pet vozil je bilo v lasti romunskega predsednika Ceausescuja, bolgarskega voditelja Todorja Živkova, brunejskega sultana, nizozemske kraljice Beatrix in tovarne Mercedes-Benz, ta pa je avto dajala v najem nemški vladi. Skupaj s Titom so v vožnji s tem edinstvenim avtomobilom po različnih jugoslovanskih krajih uživali Leonid Brežnjev, Augusto Pinochet, Moamer El Gadafi in še drugi predstavniki tedanjih neuvrščenih držav. Ta model je Tita spremljal na vseh potovanjih. Prevažali so ga v posebnih vagonih Modrega vlaka, z ladjami in celo z letali.

Drugi, zaprti blindirani Mercedes 600 - Pullman je bil kupljen leta 1978 za 667.100 nemških mark z denarjem nekdanjega zveznega ministrstva za notranje zadeve, in to je danes edino takšno vozilo na svetu. Gre za model, neprebojen za izstrelke iz katerega koli pehotnega orožja, vsa stekla imajo električni pomik, debela pa so kar 28 milimetrov, vendar je to opaziti le, kadar je okno nekoliko odprto. Mercedes 600 - Pullman se tako rekoč v ničemer ne razlikuje od drugih Mercedesovih modelov, čeprav tehta več kot štiri tone. Tito se je z njim vozil samo dvakrat, ko je šel na Kosovo in leta 1979 na Kubi. Po Titovi smrti ga je uporabljal nekdanji jugoslovanski premier Milan Panić, nekdanji predsednik ZRJ Slobodan Milošević pa se je v njem peljal dvakrat, leta 1997 ob imenovanju za predsednika države in leto pozneje med obiskom predsednika Belorusije Aleksandra Lukašenka.

Zaradi tehničnih lastnosti ali zaradi izjemne zbirateljske in zgodovinske vrednosti naj bi bila ta dva modela veliko dražja od drugih. Na drugem mestu po višini izklicne cene se je z 200.000 EUR znašel razkošni Rolls-Royce Fantom 5. Davnega leta 1960 so proizvedli le 90 takšnih avtomobilov, Titov pa je prevozil le nekaj več kot 20.000 kilometrov. To je morda edini avto iz zbirke, ki ga je včasih vozil tudi sam Josip Broz. Poleg Tita so se v njem prevažali še cesar Haile Selassie, Ceausescu in celo Fidel Castro. V reviji Life je bila svojčas objavljena fotografija, na kateri v tem avtu sedita Tito in ruski voditelj Hruščov, Tito za volanom. Pod fotografijo je bil podpis: "Kdo vozi koga?" Avto ima na zadnjih sedežih priročno mizico in bar, ki je bil v Titovih časih vedno poln najboljših, najizvirnejših in najredkejših pijač. Zadnja se je v njem vozila angleška kraljica Elizabeta leta 1972. Zanimivo je, da je istega leta kot ta avto, torej leta 1960, jugoslovanski maršal enako vozilo dobil v dar od britanske kraljice. Ta avto je danes v Sloveniji, v Tehniškem muzeju v Bistri.

Drugi trije redki mercedesi iz Titovega voznega parka so bili izdelani v 124 primerkih in kupljeni z denarjem zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. Gre za old-timerje, proizvedene med letoma 1960 in 1980, ki so v izjemnem stanju, saj niso bili nikoli pokvarjeni in so redno vzdrževani. Stali naj bi 150.000 EUR, preostalih sedem mercedesov pa naj bi bilo prodanih po 90.000 do 15.000 EUR. BMW-jevi motorji bi morali veljati precej manj, od 5000 do 15.000 EUR.

Josip Broz je sam rad vozil. Od leta 1912, ko je opravil vozniški izpit in bil testni voznik v dunajski tovarni Austrodaimler, pa do zadnje kampanjole, ki ga je odpeljala v Hišo cvetja v Beogradu, je uporabljal približno sto različnih vozil. Številna med njimi so bila prodana ali uničena. Tito je ljubil sodobne avtomobile. Za vsak rojstni dan je dobil po enega. Že pred drugo svetovno vojno je imel službeni avto. Partija mu je že leta 1940, ko je bil generalni sekretar, kupila forda. Po desantu na Drvar leta 1944 je bil poleg njegove uniforme zaplenjen tudi džip, ki mu ga je bila podarila angleška vojaška misija. Zadnjič se je v javni promet vključil leta 1954 v Beogradu, zelo pogosto pa je vozil, ko je bil na oddihu. Praviloma je državnike, ki so bili v gosteh na Brionih, vozil izključno Tito. Tam se je z njim popeljala tudi igralka Elizabeth Taylor.

Vprašanje, na katero predstavniki obrambnega ministrstva ne znajo odgovoriti, pa je, kje je izvirna ruska čajka, za katero se je v devetdesetih letih izgubila vsaka sled. Ta avto je Josip Broz dobil od pokojnega predsednika ZSSR Nikite Hruščova. Čajka je bila originalna, jeklena, s šestimi vrati, vsak del je bil ročno izdelan. Impozantno gabaritna v prostoru je bila močna čajka tudi povsem varna; posebej blindirano steklo na oknih avtomobila je bilo debelo štiri centimetre in ni prepuščalo nobenih izstrelkov, kaj šele zvoke.

Notranjost je bila razkošna, "neuradni del" vozila je imel razsežnosti manjše sobe in notranjo opremo nekje med zadnjim modnim krikom in popolnim plemiškim razkošjem.

Po Titovi smrti nismo ohranili le spomina nanj, ampak tudi njegove avtomobile, do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja pa so imeli trije častniki posebno nalogo, da Titova vozila varujejo v treh izmenah. Minilo je nekaj časa, vojaška uprava je vse skupaj preračunala in opustila okrepljeno varovanje vozil, saj je ugotovila, da je to predrago, posebno ker so bila redko v uporabi. Tedaj se je razpravljalo tudi o tem, kako trajno rešiti vprašanje čajke in rolls-roycea. Slišati je bilo predlog, naj bi avtomobila razrezali, vendar se to ni nikoli zgodilo. Toda za čajko se je takrat izgubila vsaka sled.

Kustos Muzeja znanosti in tehnike Jovan Božinović je novinarjem povedal, da je v Srbijo prvi avto prišel v začetku aprila 1903. "V teh sto letih je bila prvič preprečena prodaja avtomobilov zgodovinske vrednosti, kajti doslej so bili leta in leta brez milosti odtujevani. Tito je imel okoli sto vozil, mnoga med njimi, tudi takšna neprecenljive vrednosti, so bila prodana ali uničena. Če bi bila ohranjena, bi imela Srbija danes eno najpomembnejših zbirk na svetu," pravi.

O odnosu Srbov do kulturne dediščine veliko pove tudi zgodba avtomobila, v katerem je bil ubit kralj Aleksader Karađorđević v Marseillu leta 1934. Francoska vlada ga je leta 1936 podarila Vojnemu muzeju na Kalemegdanu. Nemci se ga med drugo svetovno vojno niso dotaknili, leta 1945 pa je bil umaknjen iz zbirke. Z njim so pozneje vozili pomije po beograjskih vojašnicah in konec petdesetih let je končal na odpadu.