Jure Aleksič

4. 3. 2003  |  Mladina 9  |  Družba

Težko, ampak lepo

Judovska skupnost v Sloveniji

© Miha Fras

Ker so se Judje v stoletjih od ostalega sveta lahko naučili nadejati prav res vse prej kot najlepšega, nas ne bi smelo presenetiti, da naj bi predstavniki starejše generacije slovenskih Judov po besedah njihovih naslednikov tudi po izteku najbolj svinčenih let še dolgo ohranili globoko zadržanost in na trenutke celo boječnost. S tega stališča lahko s toliko več topline pozdravimo renesanso, ki jo je naša judovska skupnost doživela v zadnjih par letih in ki je svoj vrhunec dosegla prav v teh mesecih. Dosežki so številni: 16. januarja so v Londonu po zaslugi Britansko-slovenskega društva in na pobudo bivšega britanskega veleposlanika v Sloveniji v dar prejeli Sefer Toro, torej zvitek prvih petih Mojzesovih knjig in osnovo židovske veroizpovedi, na vseh ravneh neprecenljivo darilo, brez katerega si institucionaliziranega bogoslužja povsem tehnično sploh ni mogoče zamisliti. Dva dni za tem so v Ljubljani posvetili sinagogo, prejšnji teden pa so inavgurirali tudi Rabina Ariela Haddada, dolgoletnega duhovnega vodjo, ki bo po novem tudi uradno skrbel za verske potrebe celotne Slovenije. Čeprav za zdaj številčno skromna, se je židovska skupnost torej končno uspela konstituirati kot prava legitimna verska skupnost.

O bivanju naroda, ki je nekje 1700 let pred našim štetjem s Tistim, Katerega Imena Ne Gre Omenjati Po Nepotrebnem, sklenil večno privilegirano zavezo o vzajemni pripadnosti, pri nas do dvanajstega stoletja našega štetja tako rekoč ni nobenih zgodovinskih pričevanj, vendar učenjaki sklepajo, da ni prav nobenih razlogov, da jih ne bi našli tudi na tem ozemlju. Judje so bili naseljeni po celotnem rimskem imperiju, kjer so, ker so se najraje ukvarjali s trgovanjem, živeli v glavnem po večjih mestih, prav gotovo torej tudi v Emoni. Najbolj strnjeno so v naši bližini poseljevali istrsko regijo (epicenter najdemo v Pulju), prek našega ozemlja pa je med letoma 500 in 1000 v resnici potekala ena glavnih magistral množičnega preseljevanja prek Ljubelja na sever, v Nemčijo. Od tam so se potem kot ubežniki pred z bleskom lastnih oklepov in naropanega zlata zaslepljenimi križarji tudi jadrno vrnili, posebej razvita skupnost je na našem ozemlju vzklila v Mariboru, kjer so se Judje na veliko ukvarjali z bančništvom, s katerim se kristjani še niso smeli, saj so bile obresti takrat še strašanski greh. V štirinajstem stoletju se je skupaj z vonjem zaradi kuge trohnečih teles proti nebu dvignil tudi val šokantnega antisemitizma, saj naj bi bili kot za praktično vse tegobe v zgodovini, od gobavosti do prababičinega zalomljenega nohta, tudi za to bolezensko ujmo krivi prav ubogi Židje, ki so med drugim na žalosten posreden način zaslužni za iznajdbo besedo "pogrom", kar je v originalu slovanski izraz za množične nasilne izpade proti Judom, ko so gorele cele četrti.

Spomnim se, kako sem se bil v sklopu študijskih obveznosti pred leti prisiljen udeležiti ene v vrsti duhamornih družboslovnih okroglih miz, na kateri je eden izmed pradavnih učenjakov zagovarjal tezo, da v Sloveniji antisemitizma ni bilo, to pa zato, ker pri nas sploh ni bilo Židov. Njegova trditev na neki perverzen način sicer drži, a Židov pri nas nismo imeli predvsem zato, ker so se naši predniki še kako dobro pobrigali, da jih ni bilo. V petnajstem stoletju so jih kljub predhodni izdatni finančni pomoči iz grofije pognali celjski grofje, v zgodnjem šestnajstem stoletju je sledil odlok, ki jim je prepovedal daljše bivanje na območju vojvodine Kranjske. V naslednjih stoletjih se je zvrstilo par sramežljivih poskusov ponovne naselitve in enako število izrazito nesramežljivih protiukrepov, ki so poskrbeli, da so se ti poskusi bolj ali manj izjalovili. Nekje okrog konca devetnajstega stoletja je bilo sicer celo videti, da prihajajo nekoliko lepši (beri: ne totalno kataklizmični) časi, ko je skupnost dobila celo svojo lastno osnovno šolo v Lendavi, a verjetno vsi zelo dobro vemo, kako grozljivi časi so ubogi narod v resnici čakali na masovnih moriščih v taboriščih nacističnega škornja.

Slovenski Židje niso bili prav nobena izjema, saj veliki večini ni uspelo ubežati smrtonosnemu plinu (predvsem v Auschwitzu, kjer so pomrli skoraj vsi prekmurski Judje). Mnogo se jih je pridružilo partizanom, kjer so leta 1943 po kapitulaciji Italije oblikovali celo poseben bataljon, po Hitlerjevem dokončnem zlomu pa se je večina preživelih preselila v tujino, saj je bila do njih komunistična samo še ena izmed politik zavračanja in šikaniranja, glede na to, da je bil Titej tako ali tako metodično proti prav vsaki veroizpovedi, razen seveda partijski. "Dokler si to počel v strašni tišini in dokler si za sabo zaklenil vrata, potem si lahko molil, drugače si moral biti pa zelo previden," pravi predsednik današnje židovske skupnosti Andrej Kožar Beck.

Po popisu prebivalstva iz leta 1991 premore Slovenija 300 Judov, čeprav predstavniki skupnosti pravijo, da jih mora biti v resnici precej več, vendar je strah pred ožigosanjem mnoge izmed njih pripravil do tega, da so se umaknili, nekateri naj bi celo spremenili priimke. Morda ne gre samo za strah, saj so se vsi moji sogovorniki strinjali, da biti Žid v Sloveniji vsekakor ni lahko, glede na to, koliko predpisov, ki jih striktno narekuje sveta postava, se preprosto ni mogoče držati: nekaterim, kot je recimo obvezna obredna kopel po menstruaciji, se je morda malce lažje odreči, neprimerno huje pa se zdi, da na vsakodnevni ravni nimajo dostopa do tako imenovane košer, torej obredno čiste hrane, da o tem, da v soboto ne smejo kaditi, sploh ne govorimo. Še ena izmed pradavnih zapovedi narekuje, naj se Judje ženijo in možijo samo s svojim rodom, vendar naj glede na izjemno omejeno ponudbo na slovenskem judovskem zakonskem trgu to realno sploh ne bi bilo izvedljivo. Še več, prave cerkvene poroke dveh Judov na Slovenskem nismo videli že vsaj šestdeset let, predstavniki skupnosti pa v isti sapi z veselim nasmeškom dodajajo, da se, kolikor razumejo, prav zdajle "nekaj kuha".

Rabin Ariel Haddad, krepak in v številnih svetovnih jezikih odlično podkovani gospod sredi tridesetih, bi s svojo brado nedvomno resno ogrozil lokalne favorite na vsakoletnem izboru za najlepšo slovensko obrazno žimo v Mokronogu. Rojen v Rimu in izobražen na dveh rabinskih akademijah, namreč v Izraelu in v ZDA, se je po poroki ustalil v Trstu, kjer je kmalu stopil v stik s slovenskimi Židi in ugotovil, da tudi pri nas vsekakor obstajajo ljudje, ki si še kako goreče želijo približati lastnim hebrejskim koreninam. Z njimi se je prvič srečal pred petimi leti, zdaj, ko se Slovenija končno lahko pohvali tako z ustreznim prostorom kot s sveto knjigo, pa je napočil čas, da tudi uradno prevzame vajeti bogoslužne prakse na sončni strani Alp. Njegov sedež bo sicer ostal v Trstu, kar pomeni, da bo moral v prihodnjih letih kar nekaj časa preživeti na avtocesti, vendar ni zato njegovo navdušenje nad svojo novo nalogo prav nič manjše. V tem trenutku potekajo verski obredi enkrat na mesec, rabin pa si je kot prioriteto zastavil, da bi čim prej uvedli prakso, po kateri bi lahko slovenski Jud svoje verske potrebe organizirano opravljal vsako soboto.

Na vprašanje, katero vrednoto želi s svojim delovanjem najbolj vtisniti v zavest svoje nove ljubljanske čredice, rabin Haddad odgovarja: "Mnoge. Mnoge. Vrednote niso blago in niso roba na tržnici, so duhovne dobrine in so si kot take med seboj precej enakovredne. Pomemben se mi zdi čimvečji trud za izboljšanje judovskega znanja in samozavedanja, kjer se je treba vedno znova posvetiti temeljem, tako kot pri košarki, kjer vse temelji na defensu in offensu. Židovsko življenje sicer ni tako preprosto, vendar ti lahko zato še toliko bolj pomaga pri vsakodnevni bitki z življenjem." Bog, v katerega verjame in ga na naši grudi zastopa, je predvsem Bog v infinitivu, ki ga zaradi njegove neskončnosti ne moremo nikoli zares celostno spoznati in razumeti: za hip ga lahko nemara uzremo samo v negativu, torej lahko delno zapopademo nekatere izmed stvari, ki zanj niso značilne. Judovski Bog tako nikakor ni hudoben, čeprav naj po drugi strani zanj tudi ne bi bilo moč reči, da je dober, saj bi ga s tem omejili zgolj na dobroto in mu zanikali njegov infinitiv.

Sinagoga, ki jo je skupnost 18. januarja posvetila v Ljubljani, je spomenik funkcionalni skromnosti. V nasprotju z razvajenimi muslimani, ki si želijo za te potrebe zgraditi kar celo stavbo, imajo slovenski Židje to srečo, da jim kronično primanjkuje sredstev, tako da so bili prisiljeni v sinagogo konvertirati kar del svoje pisarne v sklopu glomazne poslovne stavbe blizu Tobačne, proti čemur pač niso znali dovolj učinkovito ugovarjati niti najbolj zagamani med državnimi uradniki. Sinagoga lahko postane namreč prav vsak prostor, ki izpolnjuje nekaj osnovnih religioznih pogojev, in kamrica na Tržaški 2 vsekakor jih: poleg v zid vklesane Davidove zvezde, sedmerokrakega obrednega svečnika menore, posebne mrežnate pregrade, ki med bogoslužjem ločuje moške in ženske (češ da ima rad pri molitvi vsak svoj mir), in častnega prostora za Toro, premore ljubljanski sakralni prostor še svoj ljubki bonus z umetniškim pridihom, miniaturno repliko jeruzalemskega zida objokovanja, vdelano v stranico prostora, ki je tudi v resnici obrnjena proti zahodu. Ob posvetitvi se je v prostorčku zbralo okrog petdeset ljudi in ravno toliko jih je prišlo tudi na vse naslednje redne obrede, tako da je bilo sicer izredno nabasano, pa zato toliko bolj toplo. Sanje celotne skupnosti ciljajo na tisti čudoviti nekoč, ko bodo spet dobili normalno sinagogo v Stari Ljubljani, do takrat pa bodo skrbno negovali svoje trenutno zatočišče, ki bo postalo v prihodnjih mesecih bogatejše še za kuhinjo za pripravo košer hrane in posebna blindirana vrata, ki so bila naročena predvsem z namenom dodatnega zavarovanja Sefer Tore, ki je neprecenljiva tudi z najbolj primitivnega materialističnega vidika, saj naj bi bila vredna najmanj toliko kot avto tistega najvišjega cenovnega razreda. Njena natančna denarna vrednost je sicer znana, vendar mora ostati skrivnost, saj so tako želeli donatorji iz Velike Britanije.

S to masivno in s krono iz čistega srebra nadgrajeno lepotico so se imeli predstavniki skupnosti priložnost pohvaliti na svoji veliki slovesnosti, ki so jo prejšnji četrtek priredili v hotelu Union. Predsednik države se je sicer opravičil, je pa zato tako pomembnemu dogodku kot je prvi uradni vdihljaj tako pomembne verske skupnosti, svoje spoštovanje prišel izkazat pušeljc veleposlanikov, pa gospod nadškof in gospod nadškof evangeličan, da o dekanih in filozofih sploh ne govorimo. Ob tej priložnosti so še dokončno inavgurirali rabina, posvetili Toro in ogromno peli, kot še dodaten razlog za ponos pa so kot plod triletnega kolektivnega truda lahko navedli izid prevoda Hagade, monumentalne judovske pripovedi o odhodu iz Egipta.

Namesto da bi kakega izmed odličnih protokolarnih gostov silil v ohlapne cvetke o judaizmu nasploh, se mi je zdelo pozornost najbolj smotrno nameniti Levu Kreftu, ki je znotraj židovske skupnosti aktiven že vrsto let in se v zadnjem času tudi redno udeležuje verskih obredov, kar bi se znalo zdeti kakemu laiku za drugače tako navdušenega jurišnika neokomunizma vseeno malce čudno. Bivši predsedniški kandidat ne vidi v tem nobenega resničnega protislovja, saj je pač vedno rad našel čas za svoje etnične korenine, je pa res, da po lastnih besedah izhaja iz dolge bogate tradicije jugoslovanskega judovstva, za katero je bilo značilno, da svoje skupne identitete ni iskalo v religioznih vsebinah, temveč so ga zanimale predvsem skupna narodna znanost, umetnost in kultura, tako da naj bi na določenih mednarodnih srečanjih jugoslovanski judovski omladinci s svojo areligioznostjo predstavljali pravi mali škandal. Verskih slovesnosti se tovariš Kreft udeleži predvsem iz pietete do ostalih, ki želijo imeti popoln obred, za kar je po postavi obvezna navzočnost desetih judovskih odraslih moških, in če rabijo desetega, pač rad priskoči: "Veste kaj, če se bomo začeli deliti še na verne in neverne Jude, potem bomo lahko pa res samo še izumrli."

Tudi po besedah predsednika Kožarja naj bi stoletja zgodovine skupnega zatiranja znotraj skupnosti povsod po svetu skovala neko tesnejšo povezanost, kot bi jo morda našli kje drugje: "Jud Judu zaupa. Upam si trditi, da bi bili Slovenci, če bi bili drug do drugega pol tako solidarni, neprimerno srečnejši in uspešnejši ljudje." Antisemitizem da za pripadnike skupnosti ne pomeni zares neznosne tegobe, saj ga na sistemski državni ravni praktično sploh ni več, pa tudi v vsakodnevnem življenju naj bi ga bilo vse manj. Najbolj žgoč problem judovske skupnosti pri nas v tem trenutku sicer še vedno ostaja asimilacija, da so torej posamezni Židi do lastnega izvora izjemno previdni ali pa jim preprosto ne pomeni dovolj, a naj bi bil posebej ohrabrujoč porast verske samozavesti v generaciji mladih Židov: "Zdi se mi, da je ta mlada generacija nedavno ugotovila, da smo končno vendarle začeli živeti v demokratični državi, tako da se počutijo pri svojem seganju proti lastnim koreninam že zelo varne. Veste, judovstvo je včasih sicer težko breme in biti Jud ponavadi ni ne vem kako lahko, je pa tudi zelo lepo."