Šmarjak, pankrt slovenskih vin

Poročilo z drugega nacionalnega ocenjevanja šmarnice oziroma vin iz trt samorodnic

Zaradi specifičnega pravila, ki razlikuje ocenjevanje šmarnice in njenega samorodnega sorodstva, da pač ni potrebno pogoltnjenega vzorca brezkoristno izpljuniti, je bila strokovna komisija na koncu izjemno složna, lahko bi rekel, celo radostna in neizmerno razigrana.

Zaradi specifičnega pravila, ki razlikuje ocenjevanje šmarnice in njenega samorodnega sorodstva, da pač ni potrebno pogoltnjenega vzorca brezkoristno izpljuniti, je bila strokovna komisija na koncu izjemno složna, lahko bi rekel, celo radostna in neizmerno razigrana.
© Borut Krajnc

No, pa je bil spet eden izmed ponedeljkov. V službo sem se pritihotapil previdno in neopazno kot prva snežinka, ki jo veter izlušči iz nizkih jesenskih oblakov. Tih sem bil tam za svojo mizo, tih in neopazen, nos sem zaril v časopise in skrbno pazil, da nisem dvigal pogleda, kajti tako bi se lahko z očmi zapletel s katerim izmed mimoidočih šefov, mu zbudil pozornost, potem bi me pa kar spraševali, kako napreduje tisto in tisto, o čemer smo se menili že pred tedni, ali pa bi si celo izmislili kaj povsem novega. Ma, saj to ti je pa skoraj na kožo pisano, bi bržčas pripomnili. In tako je dopoldan počasi, z nekakšno jesensko megleno lagodnostjo lezel mimo in vse je kazalo, da moram le še zdrkniti mimo tajnice, ji klikniti, živjo, Jana, in se zmazati v dvigalo. Potem bi lahko brez napetih misli taval po ponedeljkovsko zaspanih ulicah, tu pa tam zdrknil v kakšen prostodušen bifejček na pivo ... Pa me je iz tovrstnih nakan vrgel glas enega izmed šefov, nekega Roberta, ki mi je na mizo vrgel vabilo in rekel, ma, tole ti je pa skoraj na kožo pisano, in me pozorno motril, kako bom reagiral. Tam je pa pisalo, da bo še istega dne, 10. 11., z začetkom ob 22. uri v mariborskem Štuku potekalo drugo nacionalno ocenjevanje šmarnice oziroma vin iz trt samorodnic (izabele, jurke, gemaja in vseh njihovih kombinacij), sočasno pa bo še koncert skupin Frajkinclarji (ta skupina je bila poleg Študentske organizacije Univerze v Mariboru tudi soorganizator prireditve) in MI2. No, pa smo spet v zosu, sem pomislil, kajti že v nedeljo sem bil sklenil, da se ga vse tja do novega leta ne bom več kaj bolj krepko nalil, tole je pa nevarno dišalo. V franže so se sesule vse plemenite nakane, to mi je v hipu postalo kristalno jasno, še posebej, ko je neki drug šef, Jani, zavzeto in laskavo dodal, da sem pač eden redkih strokovnjakov za šmarjak, in avto, prevoz ter fotograf so bili priskrbljeni, preden sem sploh nekajkrat dobro hlipnil zrak.

Popoldan sem preživel lagodno, po gostilnah za kupicami hladnega piva. A to ni bilo lahkotno postopanje, saj sem v ostrem naprezanju misli neprestano obnavljal svoje znanje in izkušnje s pitjem šmarjaka. In prišel sem do dveh pravzaprav nasprotujočih si zaključkov. Ooo, to je dobro, se je glasil prvi, kajti šmarnica je res opojna, diši in pije se kot sadni sok, pa dolgo te drži neizmerno veselega pokonci. Toda, ooo, se je glasil drugi, to pa zna biti zajebano, kajti šmarnica te res dolgo ne zgrabi, ko pa te, te nemilostno mikasti kar celih štiriindvajset ur, vendar s tem še ni konec, kajti takrat šele nastopi dolg in obilen maček, ki se ga rešiš le s ponovnim nalitjem. V teh mislih sva se z Borutom odpravila na pot, in še preden sva se dobro izklepetala, sva se že motala tam okrog preddverja Štuka. Poznal nisem nikogar in nihče mene, a na srečo je Borut s svojo profesionalno pojavo in težkimi fotoaparati zbujal med ogrevajočimi se pivci pred provizoričnimi štanti toliko pozornosti, da naju je lahko mirno zalagal z zastonjskimi plastičnimi kozarčki domačega vinca, ki mu jih je radodarno točila neka plavolasa lepotička, on pa jo je seveda marljivo, da ne rečem sladostrastno, beležil s kamero. Potem sva hinavsko lobirala, kako bi se prigrebla čim bliže tekmovalnim vinom, ki so jih skrbno in oholo nosili skozi avlo nekam gor v posebne prostore. Sodeloval je lahko prav vsak vinar le s tem, da je prinesel v oceno steklenico svoje bere. Navadni obiskovalci, tisti, ki plačujejo vstopnino, seveda do šmarjaka sploh niso prišli, kajti zakon določa, da vina samorodnic ne smejo v javno prodajo, temveč lahko zadovoljujejo le domače potrebe. Sicer sem se pred tistim Dušanom od Frajkinclarjev, ki je bil brez dvoma alfa šef celotnega heca, važil na vse načine, navidezno malomarno trosil razne zanimivosti in podatke o samorodnicah, pri tem pa skušal zbujati vtis, da so to le paberki iz ogromnega tolmuna mojega enološkega znanja, a je bil vendar nekam skeptičen. Ja, pri tej Mladini nikoli ne veš, je cincal, kar tako izza hrbta te udari. No, moj trenutek je nastopil, ko sem tam za šankom cukal neko domače belo vino, pa je pristopila neka lepotička in me z vljudno eleganco povprašala, ali bi bil tako ljubezniv in dal kakšno izjavo za mariborsko televizijo, ki pripravlja tudi vseslovensko oddajo Dobro jutro. Izklobasal sem nekaj zmedenega, a kaže, da je Dušan pomislil, da morda le nisem kar tako, in čez nekaj časa so pritekli pome, češ, gremo, gremo, ocenjevanje se bo zdaj zdaj pričelo, ti pa si član strokovne komisije. Pa sem šel gor, v posebne prostore, in se znašel iz oči v oči z dvaindvajsetimi vzorci šmarnice in drugih samorodnic.

Tod pa je potreben nekakšen pojasnjevalni strokovni kurz, ki se imenuje:

Kratka zgodovina šmarjaka in njegovih bližnjih sorodnikov

Večinoma ljudje le malo ali skoraj nič ne vedo o njih izvoru, sicer pa je izvor pankrtov običajno res zavit v tančice skrivnosti. Ker se te trte dičijo še z nekam čudnim skupnim priimkom "samorodne", velja prepričanje, da so kar tako, same od sebe, že stoletja divje kot plevel poganjale kje med kakšnim ščavjem, srkale pičlo vlago in blago slovensko sonce v svoje zle jagode, s katerih sokom so kasneje stoletja zastrupljale um in telo pobebavljenih kmetičev po odročnih in pozabljenih vaseh. Vendar pa ne bo šlo tako preprosto. Vse dolge čase, odkar po naših krajih poganja vinska trta, so tod večinoma kraljevale sorte z zvenečimi in klenimi slovenskimi imeni, denimo dolgopetka, belina, imbrina, javor, kavčnja, kraljevina, lipec, maznica, mukovatka, šipulina, podbel in tako naprej. A mi sadu teh trsov ne bomo nikdar okusili in po naših grlih ne bo nikoli zaklokotalo vince, iztisnjeno iz jagod teh vrst grozdja, kajti tam okrog leta 1880 se je v naše vinograde od nekod priklatila neka neizmerno zahrbtna in pogoltna trtna uš in z nasadi trt v hipu postorila to, kar v hladnem političnem jeziku imenujemo "popoln genocid". Kmetiči so zastokali v obupu, vinski prekupci se zacmerali v svojem izjalovljenem dobičkarstvu, pijanci zarjoveli v apokaliptičnem obupu in državni dacarji zastokali nad svojimi votlimi blagajnami. In šele v tem hipu vsesplošne stiske in tesnobe je kot odrešenik iz daljnega Novega sveta veličastno stopila na sceno šmarnica v družbi nekaterih svojih bratrancev, samorodnih hibridov. Tem odpornim ameriškim trsom zloglasna uš pač ni mogla usodno zavdati. Prve sadike šmarjaka so k nam privlekli leta 1883 v poskusno trsnico na Bizeljsko, kjer so strokovnjaki skušali dognati, ali tiste hinavske drobne zelenkasto žolte jagodice sploh kaj veljajo. A že ob prvih trgatvah so se poznavalci pričeli nad tem sokcem zlovešče spakovati in šmarnico leta 1886 javno razglasili za izrojeno vinsko ostudo. Sprejeli so jo le kot osnovo, odporno proti oni ušji nesnagi, na njej pa so se potem razbohotili cepiči tako imenovanih "žlahtnih" sort. Vendar so opojni šmarjakov vonj, prijetno in slastno pitje ter neizmerna in dolgotrajna zadetost vse globlje lezli v srca pivcev in pričeli celo resno ogrožati ugled slovečih štajerskih vin. Medtem ko so se oni resni žlahtnitelji s svojimi razvajenimi trski ubadali z nadlogami, kot so trtna plesen, peronospora ali oidij, za katerih zatiranje so morali po brajdah razbrizgati na tone modre galice in drugih dragih škropiv, si ubožni kmetiči tega razkošja enostavno niso mogli privoščiti. Po njihovih zanemarjenih lehah pa so se, prepuščeni sami sebi, tiho in skromno razraščali oni "divjaki" ter jeseni brez kakršnegakoli teatraličnega kletarjenja spustili svoj metilčkasti sok, ki je zavrel v prav hudo in težko opojno kapljico. Tako se je prepad med uradnim in ljudskim vinogradništvom poglabljal predvsem na socialni podlagi, na eni strani premožneži, ki so srkali le izbrane sorte in iz tega delali "umetnost", in na drugi tista beda, ki se naliva s kakršnokoli greznico zgolj v bedni nakani dotolči se ga do konca. Uradna razmejitev je bila prvič zapisana v vinskem zakonu iz leta 1907, v katerem so bile vse samorodnice pahnjene v manjvredno rubriko "naravna" vina. Da pa se ne bi razni ceneni šmarjaki vtikali v vedno bolj cvetoče vinarske posle, so jih na vinarski konferenci leta 1922 enostavno ekskomunicirali, torej kar zakonsko prepovedali vsakršno širjenje direktno rodečih križancev in jih omejili zgolj na domačo rabo. V tem trenutku se je pojavila tudi potreba po ideološki utemeljitvi tega ostrega ukrepa. Vse dotlej se pač ni vedelo, zakaj naj bi bila vina samorodnic tako slaba. Pa so bruhnili na plan z zdravjem. Le leto kasneje, torej leta 1923 (dotlej o tem ni izšuštela niti zamirajoča besedica), je izšel nadvse odmeven članek Metil alkohol - nevaren strup, v katerem je bilo pojasnjeno, da "šmarnica na neki poseben način opijanja ljudi". (Ma, kot da ne bi bil od šampanjca drugače pijan kot od merlota.) Čeprav ni nihče postregel s kakršnimikoli znanstveno utemeljenimi dokazi, so te pretentane samorodnice bičali z vse krutejšimi in grozo zbujajočimi obtožbami. Leta 1925 so na primer pisali: "... kajti šmarnica vsebuje tako zvani metilni alkohol, ki človeka silno omami. Strastni ljubitelji te 'pijače' se spoznajo po bebastih potezah in po abnormalni duševni omejenosti. Za poskus smo zasledovali vzroke štirih samomorov v drugi polovici leta 1924 in povsod smo na začudenje dognali, da so bile vse te mlade žrtve strastni ljubitelji šmarnice." Leto kasneje pa: "Tekom lanskega leta je bilo med 24 samomorilci ljutomerskega okraja 20 privržencev šmarnice. Večinoma mladi fantje ... Uradno natančno pa bi se dognala še strašnejša resnica." In: "Uživalcu šmarnica najprej ubije živce, mu oslabi srce, ga onesposobi za delo ter ga polagoma spravi v grob." Pa recimo še tale grozljiv namig: "Ob rednem in obilnem uživanju vina šmarnice postanejo starši manj plodoviti in v kolikor dobijo otroke, so ti često degenerirani idioti in kreteni.Visok odstotek bolnikov iz vinorodnih krajev v blaznicah je največ posledica prekomernega uživanja šmarnice." In ob navajanju vseh teh strašnih in tragičnih burk ter brezizhodnih brezen, v katera neodgovorne pivce z mefistovsko zvijačnostjo zvabi kot biblična kača pokvarjeni šmarjak, se je zalezel v vse glave trden stereotip o neskončni škodljivosti te kapljice. Tako je s sprejetjem vinske zakonodaje leta 1929 država poskrbela tudi za zakonski pregon tega ubogega vinskega pankrtka, in ta je ob le majhnih omilitvah v veljavi pravzaprav še dandanes. Tod prav nič niso pomagale trezne besede strokovnjakov, ki so skušali vsaj malo obrzdati noro divjanje javnega mnenja. Znameniti vinogradniški mojster Lojze Hrček je vztrajno, a vendar nekam plaho namigoval, da je vprašanje škodljivosti šmarnice vendarle še vedno odprto, in to predvsem iz etičnih razlogov. Popolnoma jasen pa je bil patolog dr. Janez Milčinski, dolgoletni predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti in neizmerno cenjen strokovnjak svetovnega slovesa, ki je na podlagi skrbnih analiz odločno zanikal, da bi šmarnica vsebovala več metanola kot druge, "žlahtne" sorte, in opozarjal, da podobna vina obstajajo v vseh vinorodnih deželah, kjer so zaradi svojega prijazno naivnega "naravnega" okusa in vonja celo zelo cenjena. Napadalno divjost pivcev šmarnice bi bilo treba razumeti le v okviru socialnega okolja, ki mu te pijandure pripadajo, in upoštevati predvsem alkoholizem kot tak in ne šmarnice razglašati za grešnega koza. (Trdno sem prepričan, da bi tudi, če bi se kak tak klient marljivo nacejal z najizbranejšim šampanjcem od nežne mladosti pa tja v polno zrelost, in to vsak dan od ranega jutra globoko v noč, postal bebav, neploden, krmežljav, pogosto poscan in posran in da bi sem pa tja s sekiro v roki lovil svoje bližnje po dvorišču.) No, zadnje čase so strastni pregoni šmarjaka kar nekam izhlapeli, bržčas zato, ker so dežurni varuhi zdravja odkrili novo žrtev, strašno slično, travo namreč.

Ocenjevanje in zaključek

Torej, znašel sem se pred dvaindvajsetimi vzorci šmarnice in drugih samorodnic. Hudirja, pa vse do včeraj, ko sem ponovno pregledal svoj ocenjevalni listič, sem bil sveto prepričan, da jih je bilo samo osemnajst, kako so mi zadnji štirje izginili iz spomina, ne vem. Mogoče bi bilo treba pojasnilo iskati v našem malce prirejenem ocenjevalnem pravilu, saj nam srknjenega požirka ni bilo treba izpljuniti. Za mizo nas je bilo pet, samih krepkih in veselih možakov, pa skrbna tajnica tam na koncu in ljubezniv nalivalec, ki je kaj hitro zaznal, komu je za okus potrebno priliti malo večjo dozo. Ocenjevali smo, to se zaklinjam, po vseh pravilih, morda je bilo nekoliko problematično le opredeljevanje barve, kajti vsi šmarjaki so vedno malce mlakasto motni, ideal, proti kateremu bi morali težiti, pa še ni določen. In razpoloženje je bilo nadvse prijetno, tudi to se zaklinjam, posebno proti koncu, ko so na mizo prispeli bolj taki samorodni ekstravagantneži. Pričeli smo namreč s tistimi klasičnimi rumenkastimi šmarjaki, prešli v roseje, potem pa zabrodili med kot merlot težke izabele ter končali celo s samorodno penino. (Ha, pa so se pred dnevi važili tam v gostišču Mrak, da so prav oni prvi, ki so se polotili česa takega, menda so iztisnili jagode trte izabele, ki senči letni vrt, pomešali to z merlotom in potem se je tisti Pikolin, šef ali nekaj takega pri Kmečkem glasu, sicer ptiča namreč kar dobro poznam, z mehkim someljejskim glasom po televiziji hvalil, kakšna prijetna nova okušalna izkušnja je ta "novost".) Skratka, sedeli smo tam, vneto bolščali v privzdignjene kozarce, klumpali vince v kozarcih in po ustih, previdno in pazljivo goltali, zase moram priznati, da sem sem pa tja, ko sem bil v zadregi, tudi malo plonkal, najraje od predsednika komisije, saj je s svojo odločnostjo zbujal vtis največje avtoritete, proti koncu pa si pričeli pripovedovati celo šale. Izločili smo le en vzorec, žveplo, madona, saj to je samo žveplo, smo ga komentirali, drugače pa smo bili s kakovostjo zelo zadovoljni, nad nekaterimi vzorci celo očarani. Zmagal je neki klasični čisti šmarjak, a dobitnik ni prišel po nagrado, neki tak majčken, suh gospod naj bi bil to, z drobnimi brkami. (Enkrat ga bom verjetno šel kar obiskat.) Potem sem tako za pomiritev po vsem naporu srknil še kozarček ali dva navadnega, tistega domačega, s katerim so proslavljali Martina drugi obiskovalci, in zrl z balkona dol v črno zmedo plesalcev, ki so tam spodaj brbotali kot vrela plastična masa. Kajti ko šopajo Frajkinclarji, plesalce pograbi nekakšna sla, da se pričnejo sprijemati v verige in držeč za rame svojega predhodnika spretno vijugajo med onimi, ki sami ali v paru plešejo na mestu. In tako sem z višine buljil v kakšne tri ali več takih podolgovatih sprimkov, od katerih je eden vijugal v to smer, drugi pa v drugo, vse pod menoj pa je histerično migalo in pričelo se mi je malo vrteti. Zato smo raje šli domov. Spal sem dolgo in težko, na službo pa še sam ne vem, zakaj nekako sploh pomislil nisem. Bil sem neznansko žejen, zato sem sklenil, da grem v bližnjo krčmo na hladno pivo, kajti z roso oprhana kupica se mi je prikazovala že v polsnu med prebujanjem. Medtem ko sem se oblačil, sem moral kar nekajkrat zdrkniti v sekret scat in vedno znova me je presenečalo, kako v tisti mali čumnati močno zaudarja po šmarnici. Da pa z mano še vedno ni vse v redu, sem zapazil v oni krčmi, saj sem se že po dveh kruglicah kar dvakrat sprl s sosednjimi omizji, prvič o tem, kako se nareže goveji biftek, tisto s chateaubriandi, visokim biftekom in tournedosi, drugič pa o vplivu politike na popularno glasbo. Ko sem proti večeru prišel domov v svoje skromno stanovanjce, mi je bila glava težka in notranjost glave temna, prav nobena možganska povezava ni bila osvetljena, skratka, kot da bi mesto doletel električni mrk. In v stranišču je še vedno zaudarjalo po šmarnici. Naslednji dan je nastopil dolg in kljuvajoč maček in zato spet nisem šel v službo. Ampak zdaj je že vse v redu.