Sebastijan Ozmec

27. 12. 2003  |  Mladina 51  |  Družba

Klub ateistov

Posvetno združenje svobodomiselnih ljudi

Združenje SVIT - Svobodoumnost, Vednost, Izkušnje, Tuzemskost: Branko Delcott, Bojan Čebulj in Jože Kos Grabar

Združenje SVIT - Svobodoumnost, Vednost, Izkušnje, Tuzemskost: Branko Delcott, Bojan Čebulj in Jože Kos Grabar
© Miha Fras

Niti v najbolj svinčenih časih ni bilo toliko nesoglasij med vernimi in nevernimi prebivalci Slovenije kot potem, ko se je na mesto prvega pastirja zavihtel Franc Rode. Kljub temu da metropolit in nadškof ni poznal tukajšnjih razmer, saj nikoli ni živel v Sloveniji, si je za nalogo že na samem začetku zadal korenito spremembo družbe. Predvsem je od svojega prvega nastopa želel vsiliti svoje mišljenje tudi tistim, ki se z njim ne strinjajo. Nadškofove ostre besede, ki jih je uporabljal ob vsaki priložnosti, niso ostale neopažene, in kmalu so se pojavili tudi prvi bolj ali manj radikalni odzivi - direktne akcije, ki so opozarjale na nesprejemljivo vsiljevanje norm in na krvavo zgodovino rimskokatoliške cerkve. Med najbolj odmevne reakcije na nadškofove pridige lahko štejemo zloglasno zgoščenko zdaj že razpadle skupine Strelnikoff, Brecljevo tapisoniranje koprskih zvonov, Bartokovo in Verzelovo simbolno zažiganje strunjanskega križa. Metropolit pa se še vedno ne čuti odgovornega za širjenje nestrpnosti do drugače mislečih oziroma nevernih. Takšen odnos je podžgal skupino svobodomiselnih posameznikov s štajerskega konca, da so se združili in ustanovili posvetno združenje SVIT. Kratica označuje svobodoumnost kot svetovnonazorsko opredelitev članov, vednost, ki upošteva znanstvena dognanja o dejanskosti religij in drugih vrst dogmatsko usmerjenih ideologij, izkušnje, ki temeljijo na zgodovinskih dognanjih, da izmišljene nadnaravne sile, ki naj bi določale usodo človeka, zanikujejo same sebe, in tuzemskost, ki pomeni tukajšnjost in zdajšnjost, v kateri se tok sveta, življenja in dogodkov odvija v skladu s prepoznavnimi in predvidljivimi gibali znanstvenih dognanj.

Brezbožniki

"Združenje je prostovoljno, samostojno, nepridobitno združenje fizičnih oseb, ki so se povezale z namenom druženja, izmenjave informacij in izkušenj, na osnovi posvetnega, ateističnega prepričanja, to je kot neverniki in brezbožniki," so zapisali v svojem statutu, kjer kot dejavnost med drugim navajajo tudi opozarjanje na slabosti, ki jih posamezniku in družbi prinaša človekova odvisnost od neutemeljenih, izmišljenih prepričanj, od slepe vere in od umetnih, pogosto vsiljenih norm. Za temi besedami stojijo večinoma starejši člani društva, ki so se povezali prek pisanja v dnevniku Večer. Eden od pobudnikov je bil novinar Branko Delcott, ki je lani v enem od svojih člankov zahteval izstop iz rimskokatoliške cerkve. Še do danes ni dobil potrdila o izpisu, zato pa si je pridobil veliko novih znancev. "V članku sem mimogrede navrgel zgolj možnost, da bi imeli tudi ateisti svoje združenje. Odziv je bil velik. Dva tedna je nenehno zvonil telefon. Zato sem začel vsakega spraševati, če bi postal član, začel zbirati naslove in kmalu se jih je nabralo okoli šestdeset." Niti predsednik združenja, upokojeni gledališčnik Bojan Čebulj, ni mogel ostati tiho ob nekaterih nestrpnih izjavah Franca Rodeta in se je zadnji dve leti tudi sam oglašal v pismih bralcev v istem dnevniku ter zbiral naslove tistih, ki so se pozitivno odzvali prek telefona. "Lani sem bil prijetno presenečen, ko sem v Večeru prebral povabilo na sestanek zainteresiranih za ustanovitev tega združenja. Že prej sem pri sebi dlje časa razmišljal, da bi bilo potrebno - kot množice različno verujočih ljudi - vzpostaviti alternativo za vse, ki razmišljajo posvetno, saj je edino na organiziran način možno kaj doseči," pa svojo zgodbo oriše član izvršnega odbora Jože Kos Grabar, ki pravi, da so sodu izbile dno izjave slovenskega nadškofa in metropolita. "Lani se je zgodil presežek kritične mase, ko je bilo toliko odzivov, in to je omogočilo našo povezavo." Lanskega septembra so se torej prvič zbrali na iniciativnem sestanku, nato pa leto dni porabili za najnujnejše postopke, ki so potrebni za registracijo društva. Kot sami pravijo, so imeli težave z birokratom na mariborski občini, ki jim je zatrdil, da takšnega združenja ne bodo mogli registrirati, zato pa je imela več razumevanja zanje ptujska uradnica.

Člani so pretežno starejši, kar pa ni nerazumljivo, saj imajo kakšno izkušnjo na verskem področju več kot mlajši in so zato bolj angažirani pri tej tematiki. Tako je bil recimo sam predsednik vzgojen v cerkvenem duhu in bil celo dva meseca pri menihih, "kjer so vzgajali samo duhovnike, pa sem po dveh mesecih ušel, pri sedmih letih, zato ker me je en gospod tam božal". Kljub lastnim večinoma negativnim izkušnjam zatrjujejo, da niso a priori sovražno nastrojeni proti vernikom, temveč izhajajo zgolj iz lastne pozicije in šele pozneje ustvarjajo odnos do drugih. "Nismo proti nikomur, ki ne dela stvari, škodljivih družbi, meni ali neki družbeni skupini. Nismo nasprotniki, ampak so nasprotne samo naše ideje. Ni nam treba iti na nož, ampak se lahko bojujejo naše ideje," je prepričan Jože. Predsednik Bojan pa dodaja, da zgolj ne verjamejo v neslanosti, kot so namišljena božanstva, niti ne morejo sprejeti dogem o devištvu, vnebovzetju, Svetem duhu ... "To nam ne gre v glavo in je za nas nesprejemljivo. Nismo proti vernikom, ne sprejemamo pa laži. Zakaj ne bi enkrat duhovniki odkrito povedali, da boga ni, da ga je dejansko ustvarila ljudska domišljija?" Zato se imenujejo posvetno in ne ateistično združenje, saj ateizem že sam po sebi vsebuje besedo bog, proti kateri delujejo. Združenje razumejo kot svetovnonazorsko pluralno. Jedro, ki jih druži, pa je posvetnost. Tu in zdaj tudi iščejo razloge in odgovore na probleme. Poleg posvetnosti hočejo biti še humani in naravoljubci. Na njihovi strani je predvsem znanost. "Dokazati nebesa in pekel je nekaj popolnoma smešnega. Vesolje je že odkrito, atom je stara teorija, možgani pa so zelo nerazjasnjena zadeva." V zapletenih možganskih vijugah je iskati tudi razloge za verovanje in za boga, ki je "fantazija, produkt možganov".

Cilji

Kljub temu da medse sprejmejo vsakogar in da društvo ne zahteva pokoravanja zgolj enemu vrednostnemu sistemu, starosta Bojan pravi, da je sam osebno opredeljen kot skrajni komunist. "Iz enostavnega razloga, ker nobeden od komunistov ne ve, kaj to pomeni. Zame je to skupnost. To je edina vizija, ideja družbe, v kateri ne bo nobenih razlik. Utopija jasno, vendar se marsikatera utopija tudi uresniči." Do takšnega prepričanja se je prebil v življenju, pa čeprav bi bil lahko na popolnoma nasprotnem koncu, saj mu je očeta leta 1948 takratna oblast za petnajst let zaprla kot ljudskega škodljivca. "Svetovno zgodovino poznam, vem, kam stvari gredo. Zato vem, da je vse izmaličeno, tudi cerkev. Vse Kristusove ideje so danes postavljene na glavo, prav tako kot je komunizem postavil marksistične ideje na glavo." Podobnega mnenja pa je tudi o sedanjem najnaprednejšem političnem sistemu - demokraciji, ki pomeni zgolj prevlado najmočnejše skupine. Kljub jasnemu prepričanju se do sedaj ni politično udinjal, saj je bil kulturnik. Vendar ga je netolerantnost cerkvenega vodstva angažirala do te skrajnosti, da je na stara leta začel delovati še na političnem področju. "Delavec je vendarle tisti pojem, ki je osnova vsega. Človeštvo mora v prihodnosti temeljiti na delu, ne na profitu, kot se nakazuje danes, kjer je vse kvazi svobodnjaško, v resnici pa je kaos." Ne zanika pozitivnih plati krščanstva, kot je prva slovenska knjiga, predvsem zato, ker gleda na svet skozi dialektiko oziroma skozi neskončno prepletanje in gibanje različnih idej. "Naslanjamo se na vse družbene tradicije in na tuzemskost. Kaj bomo blodili po nekih podzemljih in nebesih, če imamo na tem svetu dosti opravka? K dejanjem pa nas je spodbudilo tudi državno toleriranje nasilja, ki ga zganja katoliška cerkev, čeprav naj bi bili država in cerkev ločeni."

Jože pa je prepričan, da je pomemben tudi vidik uporabe nekega miselnega toka, svetovnega nazora ali zaključenega sistema idej. Ko postane orodje neke elite oziroma sredstvo za dosego nekega cilja, je že zašel s poti. "Do religij sem toleranten, dokler ne postanejo oblastniške in manipulativne ter začnejo posegati na področja, ki niso izvorno njihova." Zato je ena izmed nalog združenja tudi preprečiti verouku, da bi se skozi stranska vrata vrinil v šolo, saj temelji na nekih verovanjih, ki niso dokazana. "Povezava ljudi prek boga je umetno konstruirana. Dosti bolje bi bilo, če bi posrednika (božanstvo) ukinili in vzpostavili bolj pristno zvezo s sočlovekom." Vedo, da ne morejo spremeniti sveta, si pa bodo prizadevali za vzpostavljanje takšnih družbenih razmer, kjer bo pristnejša zveza med ljudmi sploh mogoča. Zato ne bodo izgubljali časa s čaščenjem nečesa nedokazljivega, saj bi v tem primeru šlo za deficitarnost njihovih energij.

Poleg odločnega preprečevanja slehernega poskusa uvajanja verouka katerekoli veroizpovedi v državne šole se bodo v prihodnje ukvarjali še z zagotovitvijo enakopravnega družbenega položaja nevernih, ki jih ni tako malo, kot želijo nekateri prikazati. "Deset odstotkov deklariranih ateistov ni malo, koliko pa je šele nedeklariranih. To je 200.000 Slovencev in Slovenk, če vzamemo Ruplovo logiko, da je za Nato glasovalo šestdeset odstotkov," je o številu simpatizerjev prepričan predsednik. Branko pa dodaja, da je prav zato njihov interes uvedba cerkvenega davka, saj bi se potem natančno pokazalo, koliko ljudi hodi v cerkev. "Šele takrat bi se ljudje zares opredelili, ali so za cerkev ali ne." Predvsem pa je naloga združbe uveljaviti lik humanističnega svobodoumnega posvetnega človeka kot ozaveščene osebnosti, ki neobremenjena z religioznimi, političnimi, nacionalnimi, rasnimi, spolnimi ali druge vrste predsodki in nestrpnostmi, deluje in se odgovorno zavzema za sožitje vseh različnosti ter za miroljubno urejanje sveta. Namen imajo še "odločno se upreti prilaščanju večjih izjemnih pravic večinske veroizpovedi v državi in njenemu omalovaževanju in zanikanju manjšinskih verskih skupnosti in drugih združenj. Združenje si pridržuje pravico, da za to upiranje uporabi vsa legalna in tudi mednarodna sredstva". Uveljaviti pa želijo tudi prepričanje, da je izbira pripadnosti katerikoli religiji oziroma svetovnemu nazoru svobodna in intimna odločitev slehernega polnoletnega posameznika, na katero nima nihče pravice vplivati ali jo vsiljevati.