Jure Aleksič

22. 8. 2004  |  Mladina 33  |  Družba

Egipčanski cement

Nova teorija o večnem misteriju gradnje Keopsove piramide

Guy Demortier

Guy Demortier
© Denis Sarkić

O mogočnem Keopsu ne vemo prav veliko, vemo pa, da je bil to izjemno pameten mož, saj je svoje žene pokopal v ločene piramide in se v onstranstvo podal sam. Ker so njegovo grobnico banditi prvič izropali že davno prej, preden so arheologi zanjo sploh vedeli, nam je poleg enega samega petnajst centimetrov visokega kipca za njim ostala tako rekoč samo še velikanska enigma, utelešena v impozantnih dimenzijah njegovega poslednjega počivališča. "Priznani egiptologi so tako rekoč vse do danes ostali zvesti osnovnemu prepričanju, ki gre nekako takole: piramide so naravnost neverjetna zadeva, totalne mojstrovine, za katere sicer ne vemo čisto natančno, kako jim jih je sploh uspelo zgraditi, a so vsekakor vredne vsega našega občudovanja," pravi Guy Demortier, profesor na univerzi Notre-Dame de la Paix v Belgiji in strasten raziskovalec gradnje edinega izmed sedmih čudes sveta, ki se mu je uspelo zares upreti krutemu zobu časa. "Tako stališče pravemu znanstveniku, vsaj fiziku, ne bi smelo zadostovati."

Kar je gospoda Demortierja, ki je imel pred časom na to temo v Narodnem muzeju Slovenije izjemno toplo sprejeto predavanje, k problemu pritegnilo že davno, na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, je tisto, kar sam imenuje "totalna nemogočost trenutno sprejete razlage". Velika večina priznanih avtoritet na tem področju namreč prisega na teorijo velikanskih klesanih kamnitih klad, ki naj bi jih bile trume delavcev pridno pridobivale iz bližnjih kamnolomov in jih potem vlačile do gradbišča. V zvezi s to teorijo nas je ugledni gost iz Francije poprosil, naj samo za trenutek poskusimo misliti s svojo glavo: Keopsovo piramido sestavlja nekje okrog 2.700.000 kamnitih klad, vsaka s približnim volumnom enega kubičnega metra, zgrajena pa je bila v približno dvajsetih letih, iz česar je mogoče izračunati, da je bila - upoštevajoč deseturni delavnik - ena taka gromadina na svoje natančno mesto postavljena vsaki dve minuti, kar je - glede na to, koliko časa bi potrebovali že za samo dvigovanje zidakov proti vrhu piramide - matematično nemogoče, razen če si ne bi na gradbišču od sonca ožganih hrbtov hkrati lomilo 360.000 ubogih par, to pa je glede na razmeroma majhen prostor delovišča spet praktično enako nemogoče.

Nadalje: analiza gradbenega materiala kaže, da je pri vrhu neprimerno bolj porozen kot pri dnu, torej so klade v spodnjem delu precej gostejše, za naravni kamen pa velja, da ima povsod enako gostoto. Diskrepance nikakor ne moremo pripisati naravni eroziji, saj bi tovrstni procesi strukturo spremenili po vsem volumnu in ne samo na gornjem ali spodnjem koncu. Poleg tega je vsaka klada povsem svoje oblike, vendar se vsaka kljub temu popolnoma spaja z vsemi sosednjimi: da bi bili Egipčani, ki niso v času gradnje Keopsovega mavzoleja poznali niti kolesa niti škripca, zmožni take neverjetne preciznosti pri rezanju kamna kar na kraju samem, torej na pobočju nastajajoče piramide, je prav nič drugega kot znanstvena fantastika. Analiza dna piramide je pokazala, da se tudi sama zemlja čudovito spaja z iregularnostmi na spodnji ploskvi spodnjih zidakov, čeprav bi bilo pri vnaprej izklesanih kamnitih kladah neprimerno lažje, če bi zanje vnaprej steptali vrhnjo plast zemljišča. Potem imamo tukaj še vprašanje lesa: če bi hoteli izdelati dovolj vlečnih priprav za transport klad od kamnoloma do gradbišča, bi v celotnem Egiptu preprosto ne našli dovolj kakovostnega lesa, vsaj ne za zahtevano frekvenco enega položenega kamna vsaki dve minuti. Mali kanalčki s stranicami okrog dveh decimetrov, s katerimi je piramida prepredena, glede na vizualne dokaze odsotnosti klesanja, ki jih je zbral po njih spuščeni robotek, tako ali tako ne bi mogli biti niti v sanjah narejeni po stari teoriji kamnitih klad: "Razen seveda, če jih niso po neposrednih navodilih arhitekta izdolble posebej izobražene miške ali žuželke, haha."

Lepljenje kamna

Ker glede na te in še vrsto drugih pomislekov nikakor ni mogel sprejeti starih odgovorov, se je Guy Demortier sklenil lotiti iskanja novih, pri tem pa je bilo ključno srečanje s francoskim kemikom Josephom Davidovitsem, s katerim sta navdih skupaj našla v Plinijevih pradavnih latinskih tekstih o spajanju zlata z zlatom. Če je mogoče "zlepiti" zlato, potem je bilo nedvomno mogoče "lepiti" tudi kamen, v našem primeru apnenec, iz katerega je sestavljena Keopsova piramida. Tako je počasi nastala teorija, po kateri so stari Egipčani kamen resda pritovorili iz bližnjih kamnolomov, vendar ne v titanskih vnaprej pripravljenih zidakih, temveč v neprimerno manjših količinah, recimo v dvajset-, petindvajsetkilogramskih kosih, ki so jih potem na kraju samem "zlepili" v kamnite klade, vidne danes. To naj bi bili storili s posebnimi lesenimi kalupi, ki so jih vedno znova prislonili na že postavljene zidake in jih zalili z vnaprej določeno mešanico apnenca, vode in posebne spojine, ki je omogočila hitro spajanje. Mešanica se je strdila v enem samem dnevu in je po tem obdobju navzven popolnoma spominjala na najbolj navadno kamnito klado, kar si jih je sploh možno zamisliti: če samo malce poenostavimo, je torej Keopsova piramida sestavljena iz cementa, stari Egipčani pa so bili poleg vseh drugih prvih reči, ki so se jih lotili, tudi prvi zidarji na svetu.

"Ko mi je Davidovits pred davnimi leti prvič namignil, da je piramida verjetno sestavljena iz cementa, se mi je to zdelo tako butasto, da z njim nekaj let nisem spregovoril niti besede več. A ko sva se kasneje spet srečala, je trdno vztrajal pri svojem in z dodatnimi pojasnili v meni zbudil ravno dovolj zanimanja, da sva se skupaj lotila nadaljnjih raziskav." Danes sta oba trdno prepričana o veljavnosti te teorije, v seriji znanstvenih dokazov pa kot kronskega navajata analizo kamnitih klad, ki so dejansko sestavljene iz 85-odstotnega deleža apnenca, 13 odstotkov vode in 2 odstotkov drugih elementov. Če bi šlo za klesane klade neposredno iz bližnjih kamnolomov, bi šlo seveda za 100-odstotni apnenec, a doslej opravljene tradicionalne znanstvene analize, kot je na primer radiokristaligrafija, razlike niso bile zmožne zaznati: očitna je postala šele z uporabo naprednih metod, kot sta obsevanje z ionskimi žarki in jedrska magnetna resonanca. Izsledki so nedvoumni: kamen je umeten, to dodatno dokazujejo tudi kemične analize, s katerimi je Demortier v neposrednem fragmentu piramidnega zidaka zaznal bistveno večjo koncentracijo arzena, kot bi jo lahko našli v naravnem kamnu. Kot dodaten dokaz profesor rad predvaja diapozitiv serije egipčanskih risb, ki prikazujejo gradnjo piramid: delavci material po gradbišču dejansko prenašajo v majhnih vedrih in pri delu uporabljajo nekakšne ozke kalupe.

Razlaga naj bi odgovorila na prav vsa trenutno nerešljiva vprašanja, torej tudi na vprašanje osnovne metode transporta: po matematičnih izračunih bi namreč sam sistem ramp, ki bi bil potreben za ustrezno potovanje gromozanskih klad, glede na druge postavke v enačbi zavzemal več prostora, kot ga je bilo v resnici na voljo, da se celoten sistem nanj sploh postavi, če pa je šlo v resnici za prenos nekajdesetkilogramskih bremen, so si jih delavci najverjetneje kar podajali z ene stopničke na drugo, nekako tako, kot si je množica med požari v starih filmih vzdolž dolge vrste podajala vedra vode, le da je veriga v Egiptu tekla navzgor. Po tem modelu naj bi bilo na delovišču v danem trenutku za celotno gradbeno operacijo zadostovalo okrog tisoč delavcev, ki se jim ligamenti vsekakor niso ravno trgali, saj delo ni bilo prenaporno. Današnjim znanstvenikom je z mešanjem izmerjenih deležev posameznih sestavin v domačih kalupih celo uspelo reproducirati natančno repliko zidakov iz Gize, zaradi česar so Demortierja že klicali kolegi iz Strasbourga in ga prosili, naj jim vendar zaupa posebno formulo, s pomočjo katere si bodo lahko zgradili hišo, ki se ne bo podrla več kot 5000 let. "Odgovoril sem jim, da načeloma ni težav, da pa se bo proces v končni fazi nedvomno izkazal za predragega, glede na to, da bi bilo vse zidake treba izdelati na domačem dvorišču. Poleg tega pa: kdo hudimana sploh potrebuje hišo, ki bo trajala pet tisočletij?"

To seveda ne pomeni, da je "egipčanski cement" brez marketinškega potenciala v modernem industrijskem svetu, ravno nasprotno. Če nič drugega, gre po Demortierjevem mnenju za tako odlično mešanico, da bi lahko vanjo trajno spravljali jedrske odpadke. Če njegova krovna teorija drži - in pravi, da je o njeni pravilnosti z vsakim raziskovalnim korakom, ki ga naredi, bolj prepričan -, potem so bili Egipčani lastniki neprimerno mogočnejšega kemičnega znanja in razumevanja, kot jim ga trenutno pripisujemo. Kljub konkretnim znanstvenim dokazom, ki jih imata Demortier in Davidovits na voljo, arheološka stroka nasploh nima preveč posluha za njune trditve: "Arheologov večinoma sploh ne zanima, kaj ima o problemu povedati neki kemik! Niti jih ne zanima niti se niso pripravljeni potruditi, da bi se dovolj poglobili v dognanja stroke, ki se neposredno ne prekriva z njihovo osnovno stroko, čeprav niso ta dognanja v bistvu prav nič zapletena! Poglejte, saj ne trdim, da imam povsem prav, vendar pa se zdi glede na vse navedeno moja teorija vseeno neprimerno bolj smiselna kot tista, ki je zdaj v veljavi. V trenutku pa sem se pripravljen odreči vsem svojim trditvam in onemeti kot riba, če bi se za to ustanovila posebna interdisciplinarna delovna skupina, ki bi vprašanje preučila z vseh plati. A zanimanja za kaj takega očitno ni." Čeprav mu za nadaljnje raziskave nastanka Keopsove piramide v zadnjem času primanjkuje časa, saj se posveča projektom, ki se mu zdijo pomembnejši (posebej jedrski medicini in konkretno izboljšanju detekcijskih metod najzgodnejših stadijev raka), ni izgubil upanja, da bi se njegova dognanja izkazala za resnična še za časa življenja: "Moj veliki sen je, da bi med analizo klad v eni izmed njih našli kakšen ud ali pa - še bolje! - kar celo truplo katerega izmed delavcev. Med gradnjo tako impozantnega objekta so nedvomno doživeli tudi kakšno hujšo delovno nesrečo, da je kdo padel v mešanico, preden se je strdila. Po taki najdbi mislim, da bi z ušesi zastrigla celo velika večina egiptologov!"