Ksenja Hahonina

14. 11. 2004  |  Mladina 45  |  Družba

Krivica posploševanja

Kdo so Sinti, kaj hočejo v Sloveniji in kako jim to uspeva

Zakonca Boris in Bogdana Horn: 'Midva se s svojim psom pogovarjava v sintskem jeziku.'

Zakonca Boris in Bogdana Horn: 'Midva se s svojim psom pogovarjava v sintskem jeziku.'
© Borut Peterlin

Začelo se je z boleznijo. Telo štiridesetletnega mišičnjaka, rednega obiskovalca fitnesa Borisa Horna je napadel rak. Potovanja z Jesenic v Ljubljano na kemoterapijo so prinesla najrazličnejša premišljevanja - predvsem razmišljanja o večni temi, kdo je, od kod izvira ipd. "V mojem bloku vedo, da sem Cigan," se je na široko nasmehnil. "A z Romi iz Murske Sobote, Kočevja ali Novega mesta nimam nič skupnega. Če se hočemo sporazumevati med sabo, moramo govoriti slovensko." Torej imate narečje? "Ne, imamo povsem drugačen jezik - sintatikes, ki se mu pozna vpliv nemščine." Boris je hitro slabe volje, če Sinte in Rome kdo vrže v isti koš: "To je tako, kot če bi rekel, da so Slovenci, Slovaki, Čehi in Rusi isto. Saj so Slovani, a ne?" In kdo ste vi? "Mi smo Sinti in v Sloveniji nas je vsega skupaj kakih šestdeset družin, poseljenih po Jesenicah, Radovljici in Bledu. Pa še kakšnih deset družin je zunaj, katerih člani bi bili rajši Slovenci."

Kolikor je družin, je tudi članov v pred kratkim ustanovljenem društvu Sintov Gorenjske - Borisovo iskanje korenin so rojaki družno podprli. "Hočemo, da se razišče naša dediščina. Hočemo se povezati z nemškimi in avstrijskimi Sinti," je zatrdil Milan Koščak, ki živi v Lescah. Raziskovanje bo najverjetneje obsežno, saj je jasna ločnica med Romi in Sinti edina stvar, o kateri je predsednik društva Boris trdno prepričan: "Tudi poročali se nismo nikoli med sabo." Drugače pa so gorenjski Sinti uganka. "Eni pravijo, da smo prišli iz Indije, drugi, da smo iz Egipta. Vem, da smo bili Sinti v Evropi pred Romi in smo se poselili na območju Nemčije in Avstrije. Sedaj v Nemčiji živi 70.000 Sintov in 40.000 Romov," je dejal ustanovitelj društva.

Kaj pa Sinti iz Francije in Italije, ki so letos v manjši karavani, sestavljeni iz solidnih prikolic, opremljenih s satelitskimi krožniki, obiskali Slovenijo in s tem vznemirili Koprčane? Ste povezani z njimi? "Sem govoril z njimi. Pravijo, da so Sinti in jih tudi razumem - govorijo sintsko. Toda oni so verski fanatiki, evangeličani," je dejal Boris Horn, ki redno obiskuje Brezje. "Sprl sem se z njimi, ker kar naprej silijo s svojo vero. Oni verjamejo samo v Boga, jaz pa bolj verjamem v Marijo kakor v Boga." Tako je pri Borisu doma na vidnem mestu zelo staro platno s podobo Jezusove matere. Pa tudi drugod, kjer so nam vrata odprli Sinti, ni bilo stanovanja, kjer ne bi bilo vsaj enega Marijinega kipca, Svetega pisma in prižganega televizorja z eno od telelimonad na sporedu - sodeč po prvem vtisu, jih z enakim zanimanjem gledajo ženske in moški.

Zabaviščniki

V srednjem veku so Sinti uživali pokroviteljstvo močnejših, ker so jih zabavali. "Kasneje so v Avstriji kot glasbeniki delali na dvoru in so bili posebej zaščiteni. V šotorih nismo živeli nikoli. Potovali smo v posebnih osem ali devet metrov dolgih vagonih," je pripovedoval Boris, ki je otroštvo in mladost preživel v potujočem lunaparku. Njegova družina je kot večina drugih zbežala iz Avstrije pred nacisti. "Eni so šli v Ljubljano, ker je spadala pod Italijo. Druge so odpeljali v internacijo v Begunje, od tam pa v Srbijo. V Srbiji so se mnogi pridružili partizanom."

Borisova družina se je po vojni znašla v Kranjski Gori, in ko je bil star deset let, so iz lesenih barak odšli v svet. "Brat je šel v Pulj, drugi smo se odselili na Primorsko in začeli potovati z lunaparkom." Bivanja ob morju se spominja kot lepih časov, pravzaprav obžaluje, da se je vrnil na Jesenice. "Čisto drugačno življenje je bilo kot tukaj na Gorenjskem. Tam se nisem čutil diskriminiranega. Tam si takoj Italijan!"

Najstarejša pripadnica Sintov na Gorenjskem, sedemdesetletna Veronika, je v potujočem zabaviščnem parku delala kot blagajničarka in vedeževalka. "Znala sem računati. Zdaj pa že vse pozabljam." Sedaj v sintskih družinah ne boste našli kart in drugih pripomočkov za prerokovanje. "Našo obrt so prevzeli Slovenci. Saj, to, kar delajo na televiziji, so nekoč počele naše ženske," se je nasmehnil Veronikin zet Firmin Rajhard. "Oče je bil brusilec s posebnim vozičkom, mama pa je 'šlogala'. Osem otrok nas je bilo - revni smo bili, jesti smo imeli ravno toliko, da smo preživeli. Zdaj smo že odrasli, pa ni nič kaj bolje," je potožil, kajti še lani je skupaj z družino živel v prikolici.

Brazgotine asimilacije

"Sestre so se dobro znašle, so poročene. Brat je duhovnik, a se ne druži z nami, ker mu je verjetno nerodno, da je Sint. Žalost, velika žalost je to." Ko so Rajhardove začeli preganjati z zemljišča, na katerem je stal njihov premični dom, so si dalj časa iskali podnajemniško stanovanje. "Občina nam je ponudila razpadajočo hišo, brez elektrike, brez sanitarij - kakor za svinje. Moja prikolica je bila boljša, čistejša, pa še tla so bila trdnejša v prikolici kakor v tej hiši." Ob iskanju novega bivališča je tričlanska družina na Jesenicah naletela na nepremostljive ovire. "Po telefonu se že vse zmeniš, ko pa prideš podpisat pogodbo - te zavrnejo. Jasno, ker nas dajejo v en žakelj s kočevskimi in novomeškimi Romi. A mi smo bolj civilizirani, bolj prilagojeni."

Krog hitro postane začaran, ko k stanovanjskim težavam dodaste težave z zaposlitvijo. "Pravijo - Cigan ne bo delal. A naj vsaj ponudijo priložnost. Sam sem delal prek javnih del leta 1992, potem pa nikoli več. Čeprav sem se takrat zelo trudil, me niso več povabili." Tudi težave s stanovanjem bi lahko bile nerešljive. "Lastnik tega tukaj," je pokimal, sedeč za kuhinjsko mizo v bloku, "je južnjak. Pa pravijo, južnjaki pa to. Če ne bi bilo Jureta, sploh ne vem, kako bi. Res sem mu hvaležen. Plačujem 200 evrov na mesec plus stroške. Prikolico sem prodal ..." So se pa pojavile težave v samem bloku. "Vem, da so sosedi lastniku očitali, češ kako je lahko vzel Cigane, tudi govoriti se z nami niso upali. Zdaj je malo drugače, vidijo, da ne razgrajamo, tudi televizor imamo čisto po tiho." Sicer mu je vseeno, če ga zmerjajo s Ciganom: "A ko greš k uradniku ali v zdravstvu ..., ravno nazadnje sem imel slikanje hrbtenice, pa je bila gospa v bolnišnici zelo nesramna."

V drugem bloku, v Radovljici, s svetlolasim vnukom na kolenih sredi brezhibno čistega stanovanja je temnopolti Rudi Seger modroval o tem, da so se pričakovanja njegovega očeta, ki je v Srbiji postal partizan, v času Jugoslavije izjalovila. "Nas Sinte so v glavnem naseljevali na obrobje. Kakor da bi nas hoteli skriti pred ljudmi. Čisto so nas poslovenili, vse običaje smo prevzeli od Slovencev." Kako pa ste se opredelili ob zadnjem popisu prebivalstva? "Eh, vsi smo se zapisali kot Slovenci." Milan Koščak, nekoč član partije, je k temu dodal: "To je naša napaka, da smo se tako opredelili."

Priznajo, da se vsak posamezno in kot etnična skupina ne znajdejo dobro. Pisali so na urad za narodnosti, a so jim odgovorili, naj se obrnejo na "krovno organizacijo" Zvezo Romov Slovenije. "Bližje smo kočevskim Nemcem kakor Zvezi Romov!" se je razburjal Milan. "Da ne bo nesporazuma, nočemo reči, da smo boljši ali slabši od Romov, enostavno nismo isto." Pismo so poslali tudi varuhu človekovih pravic, a od njega še niso dobili odgovora. Po strokovno pomoč so šli na filozofsko fakulteto, a brez uspeha.

Preživetje

"Nekoč smo si Sinti sami znali služiti kruh," je opozoril Koščak. "V Jugoslaviji je skoraj vsak bil s. p. Eden ali dva naša sta se tudi borila za osamosvojitev Slovenije. Potem so prišli prestrogi zakoni in so nas spravili na socialno podporo. Zdaj smo državi v breme. Potrebujemo drugačno podporo, država naj nam pomaga organizirati se tako, da se bomo preživljali sami."

Predsednik društva pa je končal: "Finančno je naše društvo čisto na psu. Članarina znaša 500 tolarjev, ker več člani ne zmorejo. Niti za vožnjo v Ljubljano nimamo."

Rad bi se na javnem soočenju srečal s predsednikom Zveze Romov Slovenije, da bi z razpravo širši javnosti pojasnil razliko med Romi in Sinti, ki je večina prebivalstva ne pozna. To je tudi temeljni cilj društva: poskrbeti za večjo prepoznavnost Sintov in razlikovanje med njimi in Romi. "Ne želimo si statusa manjšine, saj nas je premalo. Radi bi samo, da se ne posplošuje in se nas ne enači z Romi."

Med razlikami so gorenjski Sinti našteli razpršeno bivanje ("ne živimo v getih"), manjše družine ("imamo le enega, največ dva otroka"), pa tudi orožja nimajo radi in so skoraj popolnoma izgubili ljudsko izročilo - saj otrokom pripovedujejo slovenske pravljice. "Čisto so nas potolkli. Jezik je edino, kar nam je ostalo, pa še ta se izgublja, ker je veliko mešanih zakonov," se je vnuku nasmehnil Rudi Seger.

Predsednik društva in njegova žena Bogdana sta zelo vesela, da je dekle njunega edinca njihova rojakinja. Po njunem se mešani zakoni ne obnesejo. "Ljubezen je na začetku, potem pride spoštovanje, ko tega zmanjka, pa si spet Cigan. Nazadnje otroci, ki so pol pol, sploh ne vedo, kdo so," je razložil Boris. Navkljub črnogledosti osemletni Sandro - otrok Sinta in Srbkinje, za zdaj nima težav z narodnostjo in se ima za Sinta. "V šoli me vsi sprašujejo, kako je biti Sint." In kako je? "Zelo zakomplicirano," je nagubal čelo. Zakaj? "Zato, ker je jezik Sintov zelo težak," je odgovoril po dolgem premisleku. Slovensko govori, sodeč po pogovoru, veliko bolje kot sintsko. Povsem drugače je bilo med sintskimi otroki še pred kratkim. "Ko sem šla v šolo, slovensko nisem znala in sem v prvem razredu imela hude težave," je Monika - hči Rudija Segerja - opisovala svojo dokaj bolečo izkušnjo. "Biti moraš dvakrat boljši od drugih, da se dokažeš. Učitelji se morajo res potruditi s tabo." Končala je višjo gostinsko šolo in sedaj dela v hotelu na Bledu, rada bi študirala naprej. Verjetno mlade sintske matere ravno zaradi svojih šolskih izkušenj od rojstva učijo otroke govoriti slovensko, da ne bi bili zapostavljeni. Tako Gorenjski Sinti izgubljajo še zadnji atribut svoje narodne identitete - jezik. Ali kakor je rekla mati štirih sinov Džina Rajhard: "Mi Sinti smo prav ponosni na to, da smo Sinti. Tega niti ne znam razložiti, to ima vsak Sint v sebi. A smo narod tik pred izumrtjem."