Max Modic

15. 5. 2005  |  Mladina 19  |  Družba

Smrt fašizmu, svoboda fuku!

Zakaj se o spolnem življenju iz partizanskih časov tako malo govori in še manj piše, čeprav mnoge partizanske pesmi na veliko opevajo ljubezen?

Antipartizanski propagandni plakat

Antipartizanski propagandni plakat
© DOM

No, lepa reč. Pisani zbirki vzdevkov, oznak, označevalcev in pridevnikov, ki med opravljanjem del in nalog novinarja Mladine polnijo zasebno beležnico z raznorodno trivio, se je prejšnji teden pridružila ena še posebej sočna - element fašistične zarote. "Mejduš, mladi mož, kaj se pa greste? Janičarsko zgodovinopisje nam jemlje kredibilnost in borčevsko organizacijo zmerja s partijskimi teroristi, socialnimi rasisti in totalitarističnimi netilci državljanske vojne. Bela garda nam s pozicij oblasti streže po zasluženih pokojninah. A zdaj boste še vi olja na ogenj prilivali in nam zastavljali neumestna vprašanja, da bi spodkopavali našo čast in dostojanstvo?" bi lahko z eno potezo povzel plaz reakcij, ki ga je pri določenih zaslužnih tovariših sprožilo moje na prvi pogled povsem nedolžno vprašanje o spolnem življenju v partizanih. Častna Titova, da ni šlo za provokacijo, še manj za fašistično zaroto, s katero bi narodno osvobodilni boj na silo oropali devištva. Povod je bila povsem običajna, zdrava radovednost, novinarska zvedavost, če že hočete, predramila pa se je med ideološko neobremenjenim prebiranjem pesmi, ki so v prejšnjem sistemu in prejšnji domovini spadale med železni repertoar kulturnih proslav v čast 27. aprila, prvega maja in podobnih državotvornih praznikov, ki na koledarju generacij, rojenih po Titu, predstavljajo zgolj navaden šole prost dan.

Pa poglejmo konkretno. V Pesmarici naših pesmi, zbirki delavskih, partizanskih in brigadirskih pesmi, ki je izšla leta 1980 v ultra žepnem formatu pri Cankarjevi založbi, najdemo zimzeleno ljudsko pesem Za vasjo je čredo pasla, ki gre takole: "Za vasjo je čredo pasla / vsa vesela dan na dan, / s hrepenenjem gor je zrla, / kjer je vriskal partizan." Tisto hrepenenje je v resnici poželenje, to je iz današnje perspektive jasno vsakemu osnovnošolcu, v časih, ko smo z vstopom v vzgojno izobraževalni proces hkrati postali tudi ponosni člani pionirske organizacije, kar smo navzven izkazovali z modro titovko in rdečo rutko, pa bi taka profana interpretacija pomenila najmanj srep pogled tovarišice učiteljice in črno piko v redovalnici. Da je bilo to hrepenenje obojestransko, priča pesem Elze Budau z naslovom Njeno pismo, ki je v zadnji kitici še eksplicitnejša: "V sanjah tedaj k njej poletim / trkam na vrata srca, / moje dekle že mi odpre sobo podstrešno za dva. / Sto majhnih nežnosti, / ko je najlepše, se zbudim, / budnico glas vojaških trobent igra." Drži, tudi tisti, ki smo partizanstvo podoživljali zgolj skozi enoletno služenje vojaščine v JLA, v tej diskretno poetični metafori prepoznamo natančen opis vlažnega sna.

Povedano drugače, tudi partizani so bili samo ljudje, ki kljub zaostrenim vojnim razmeram niso mogli zatreti svojih telesnih potreb in želje po ugodju, ki se poraja iz spolnega odnosa. Še več, v antologiji slovenske pornografske poezije z naslovom Fuk je Kranjcem v kratek čas avtorja Marjan Dolgan in Miran Hladnik ugotavljata, da ljudje prav zaradi vojne niso pozabili telesnih užitkov, saj je nad njimi nenehno visela senca morebitne skorajšnje smrti, ki je zapovedovala uživanje, dokler je to še mogoče. Borci, s katerimi sem se off the record ob kozarčku bevande pogovarjal o telesnih ljubeznih v času vojne, so odkrito spregovorili o mitingih, ki so bili na partizanskih ozemljih kar pogosti, in potrdili, da je tam kljub zapovedani strogi morali pogosto špricalo od življenja. To poglavje zamolčane partizanske zgodovine je leta 1980, ob glasnem negodovanju partijskih veljakov, prvi razkril film Živojina Pavlovića Nasvidenje v naslednji vojni, posnet po literaturi Vitomila Zupana, v katerem se partizani na položajih bašejo s pršutom in zabavajo z ženskami, Metod Pevec v vlogi partizana Berka pa se po seksu zbrano posveti intimni higieni. No, da se je v partizanih seksalo, med vrsticami namigne že prvi slovenski celovečerec Na svoji zemlji - Stane Sever namreč postane očka. "Tisto, kar je šlo nam, navadnim borcem, v nos, a smo morali molčati, so bila dvojna pravila. Mi smo morali strogo upoštevati moralna načela in se jim podrejati, medtem ko so za politkomisarje in komandirje veljala drugačna pravila. Lahko so se poročali. Obiskovale so jih žene in ljubice, s katerimi so nato izpolnjevali zakonske dolžnosti. Ali pa so oni obiskovali njih. Mnoge 'navadne' zaljubljence so, da ne bi prišlo do razkroja borbene morale, po ukazih z vrha na silo razdruževali in pošiljali v oddaljene enote."

Razlogi za molk

Eden od razlogov, da se o spolnosti v partizanskih vrstah ni kaj dosti govorilo, je bilo potemtakem prepričanje oziroma kar prisilna ugotovitev, da seks kvari moralo. Da si zaradi onegavljenja lahko končal pred strelskim vodom, pa smo prvič jasno in glasno slišali v filmu Peta zaseda, ki ga je leta 1968 posnel France Kosmač. "V nekaterih primerih so bila partizanska sodišča res izredno stroga do tistih, ki so se prekršili zoper partizanske norme in prisego," se spominja dr. sc. Janez Rugelj, dr. med., ki se je kot kurir partizanom na Dolenjskem pridružil, ko je bil star štirinajst let in pol. "O spolnih pustolovščinah naših komandantov sem zvedel marsikaj. Vedelo se je, kdo so njihove ljubice, kje so in kdaj se z njimi sestajajo. Redki so bili tisti, ki ljubic niso imeli. Jasno, komandanti so bili bolj izpostavljeni, nosili so lepše uniforme in imeli boljše orožje. Z ljubicami so vsi ravnali korektno, imele so jih rade, z njimi so imeli normalne, korektne odnose, kakršne so pač v tistih razmerah imeli normalni moški z ženskami. Nihče jih zaradi tega ni razglašal za kurbe." Po njegovih izkušnjah je bila partizanščina v glavnem na zelo visokem etičnem nivoju. "K temu so veliko prispevale prav partizanke. Moški se obnašajo popolnoma drugače, če so v bližini žensk. Hote ali nehote se v ženski bližini obnašajo tako, da bi jim ugajali, da bi jih sprejele in spoštovale. V tem je bila prednost partizanske vojske v odnosu do drugih vojsk, ki žensk v svojih enotah niso imele. Ženska je bila v partizanih spoštovano bitje."

Bo kar držalo, vsaj sodeč po partizanskih pesmih in zgodovinskih virih, kjer veliko zvemo o vrednotah ljubezni v medvojnem času, medtem ko spolne navade tega burnega obdobja pisani viri zamolčijo. "Partizanske enote so se formirale v največjem delu iz krogov slovenske tradicionalne družbe," razlaga Janez Stanovnik, predsednik Zveze združenj borcev in udeležencev NOB, najbolj znan po vzdevku Oče naroda, ki ga je zaradi odločnega zavzemanja za razumen prehod v demokracijo dobil kot predsednik predsedstva SRS. "Za to družbo pa je bilo karakteristično, da je bila izredno vzdržna v spolnem pogledu. Zato tudi partizansko ljudsko pesništvo v glavnem odraža erotiko, ne pa odkrite spolnosti. Razen tega pa je potrebno vedeti, da so bile gverilske enote izpostavljene izrednim fizičnim naporom, kar je zmanjševalo seksualno slo. V prvem razdobju je bilo partizanstvo celo pretirano puritansko, tako da smo imeli celo primere smrtnih obsodb v primerih seksualnih odnosov. Naj vam za ilustracijo povem osebni doživljaj: Kot inštruktor Izvršnega odbora OF sem bil praktično vedno na poti. Ko sem nekoč močno utrujen prišel na sedež Baze 20, mi je Miha B. (Marjan Brecelj) dejal: 'Brento na ramo, greva na Podstenice po vodo.' Jaz sem mu odgovoril, da sem smrtno utrujen od celonočne hoje, on pa je dejal: 'Moj oče je bil zdravnik in me je učil: Kroti svojega osla s težkim telesnim delom, brento na ramo in z mano po vodo!'"

Nekateri veterani se Baze 20 in Kočevskega Roga spominjajo v drugačni luči, kot kraja, kjer naj bi se funkcionarji ženili in predajali spolnim in ostalim življenjskim radostim, o katerih si borci niso drznili niti sanjati. "Na začetku osvobodilnega gibanja, pa tudi kasneje, so partizanske javke odigrale pomembno vlogo. Prek javk je bil organiziran prenos potrebščin in literature, terenci so prinašali potrebno obleko, obutev in ostalo. V nekaterih javkah, za katere so vedeli samo dobri aktivisti in njihovi organizatorji, je bilo včasih na voljo tudi kakšno dekle, ki je poskrbelo za naše telesne potrebe. Ker je bilo takih punčar presneto malo, smo si jih borci delili tako kot cigarete. Bratsko," se nasmehne tovariš, ki razumljivo ne želi biti imenovan. "Za ženske na javkah prvič slišim iz vašega vprašanja," komentira Janez Stanovnik. "Stvar je absurdna. Dokazuje pa, do kod sega fantazija sovražne propagande."

No, prostitucija je bila prisotna vedno in povsod in najbrž se niti v času narodno osvobodilnega boja tej problematiki ni dalo povsem izogniti. "O prostituciji lahko govori samo nekdo, ki nima pojma o pogojih partizanskega življenja. Vem pa za primere prostitucije na strani okupacijske vojske. To so terenci reševali v glavnem s striženjem na balin, včasih pa žal tudi z likvidacijami," pove Stanovnik, dr. Rugelj pa dodaja, da prostitucije v partizanih ni bilo, vsaj take ne, kot jo poznamo danes. "Ni je moglo biti zaradi slabih bivalnih pogojev in zaradi zaostrenih varnostnih pogojev. Pet minut seksanja v hosti in zdravo, tako je to izgledalo takrat." Ali pa v senu, kot to izvedeta dekadentni komunistični žrebec Rade Šerbedžija in spolno sestradana kmetica Majda Potokar v Pavlovićevem filmu Rdeče klasje iz leta 1970. "Striženje na balin je bila kazen za ženske, za katere se je razvedelo, da hodijo z belogardisti. Na Dolenjskem so jih takrat kar nekaj ostrigli. V svoji vasi sem poznal nekaj žensk, ki so hodile v mesto po moške. Ampak to ni bila prostitucija, takrat je na podeželju cerkev imela močan vpliv. Šlo je za prava ljubezenska razmerja." Mimogrede, kot navajajo zgodovinski viri, je bila leta 1941 v partizanskih enotah polovica borcev starih od 25 do 40 let, četrtina jih je bila starih od 20 do 25 let, več kot šestina pa jih je bila mlajših od dvajset let. Skratka, moški v najboljših letih. Kar štiri odstotke borcev v partizanskih enotah so predstavljale ženske. Za primerjavo povejmo, da je v domobranskih vrstah sodelovalo vsega skupaj največ petdeset žensk.

Pogosto je slišati, da spomini preživelih na to, kaj vse so vojskujoče se strani počele z ujetimi pripadniki in pripadnicami iz sovražnega tabora, človeku jemljejo sapo. Poraženci in nekdanji kolaboranti v literaturi često omenjajo tudi posilstva, ki naj bi sodila med metode partizanskega zastraševanja. "Z vso iskrenostjo vam lahko rečem, da v štirih letih partizanstva nisem slišal niti za en sam primer posilstva. O tem sem kasneje čital pri Vitomilu Zupanu, iz lastne izkušnje pa ničesar takega ne pomnim," pravi Stanovnik. Vitomila Zupana često navaja tudi dr. Rugelj, in sicer kot najprepričljivejši dokaz tega, da spolna energija niti med vojno ne zamre. "Premalo pa se poudarja proces psihične kastracije. Komunizem je psihično kastriral najsposobnejše slovenske moške, ko je nacionaliziral njihovo imetje, njihova podjetja in jih nagnal v državne službe. Premalo se poudarja vloga AFŽ, antifašistične fronte žena, ki je s tem, da je poskušala po politični liniji žene distancirati od njihovih mož in družin, veliko prispevala k psihični kastraciji moških. Vem za primere, ko so žene ščuvali, naj izdajajo svoje za komunizem premalo zagrete može. Udbovci so načrtno osvajali žene moških, ki so se distancirali od komunizma. Podobno funkcijo je imela organizacija SKOJ (Zveza komunistične mladine Jugoslavije), ki je otrokom vbijala v glavo, da jih ne morejo komandirati njihovi starši, marveč edino partija, tako da so tudi sinovi izdajali svoje premalo zavedne očete."

Po mnenju avtorjev zbornika Fuk je Kranjcem v kratek čas je treba razloge za molk o spolnih aktivnostih v času narodnoosvobodilnega boja v veliki meri pripisati prav povojnim anomalijam, kajti če se spomnimo medvojnih likvidacij, brezen po Kočevskem Rogu s tisoči pobitih domobrancev, Golega otoka, montiranih procesov in političnih čistk, postane sadizem sprevrženih idealov komunizma in komunistične revolucije "glavna spolna dejavnost, ki se je odvijala 24 ur na dan, in to ne samo v intimnih prostorih, temveč vsepovsod, javno in kolektivno".

Med željo in dolžnostjo

"Vladimir Dedijer mi je nekoč pripovedoval o Titovih spolnih avanturah, pa tudi sam sem kot partizan marsikaj videl," se spominja dr. Rugelj. "Ob koncu vojne sem bil med udeleženci nekega bolničarskega tečaja, na katerem je bilo tudi trideset partizank, ki so tu pa tam pripovedovale o svojih izkušnjah. Niso bile kakšne razuzdanke ali pohotnice, le normalne ženske, ki so vse po vrsti priznale, da so zapeljevale in da so bile zapeljane, da pa kakšnih neugodnih izkušenj niso imele. Razen tega, da so jih moški nato zapustili." O Titovem libidu, ki naj bi bil v skladu s simboliko lika in dela Josipa Broza, vrhovnega komandanta, dokaj močan in krepko nadpovprečen, je bilo vedno na voljo veliko urbanih legend. "Bilo je na začetku vojne, leta 1941, v partizanskem taboru nekje na jugu Srbije, kjer so se udeleženci o tem lahko prepričali na lastna ušesa. Tito je seksal čisto vsako noč, in to zelo intenzivno, kar je tako in drugače motilo vse ostale, ki seveda niso mogli spati. Ker temu ni bilo videti konca, so Tita opozorili, češ 'druže Stari, nemoj tako, mi bi malo i da spavamo noću!' Njegove tajnice so bile tudi njegove ljubice. Ljudje kot Tito, še posebej tisti na položajih, so za svoje potrebe znali poskrbeti tudi v tem pogledu." Po Rugljevem vedenju s spolnimi boleznimi v partizanih ni bilo problemov. "Triper in sifilis sta se pojavila šele po koncu vojne, k čemur so največ prispevale neurejene higienske razmere. Mnogi moški še dandanes niso osvojili osnov higiene in s tistimi umazanimi parklji šlatajo ženske." Aha, kaj pa zaščita pred spolno prenosljivimi boleznimi in nezaželeno nosečnostjo, se je v tistih časih uporabljala kakršnakoli kontracepcija? "Iz vašega vprašanja vidim, kako malo današnji rodovi vedo o seksualnih navadah pred pol stoletja," odgovarja Janez Stanovnik. "Vse, kar se je o tem takrat vedelo, je bil 'ola gumi', ki ga je bilo težko dobiti celo v mestih, kaj šele v gozdovih, in Knaus-Oginova metoda, ki pa je bila brezpredmetna, ker so partizanke v težkih pogojih življenja itak večinoma izgubile mesečni ciklus."

Centralni komite Komunistične partije Slovenije je konec leta 1943 začel svoje člane opozarjati na nujnost "odločnega boja proti najresnejši nevarnosti, ki se je razširila še pred sovražnikovo ofenzivo", se pravi boja proti birokratizaciji štabov oziroma njihovi odtujenosti od baze. Eden od problemov nastajajoče oblasti je bilo tudi "nesolidno privatno življenje nekaterih tovarišev", na katerega je začel leta 1944 glasno opozarjati Boris Kidrič. Kidrič je zapisal, da se nekateri tovariši očitno ne zavedajo, da njihovega zasebnega življenja ni mogoče ločiti od njihovega javnega dela in da ljudske množice po njihovem privatnem življenju ne sodijo le njih samih, temveč celotno gibanje. "Po eni strani se dogaja, da se naši tovariši marsikje vdajajo lahkomiselnim zabavam in veseljačenju v zaledju, medtem ko borci na fronti prelivajo kri in iz dneva v dan tvegajo življenja. Po drugi strani pa smo priča pojavom nesolidnega seksualnega življenja in njegovih posledic." Kar seveda nujno vodi v razkroj. In do razkroja je tudi prišlo. "Kakor se jaz spominjam partizanščine in kolikor sem jo pri svojem delu analiziral, je imela posebno etično držo," ugotavlja dr. Rugelj. "Bila je nekakšna šola enakopravnih odnosov med spoloma. Drugo so bili politkomisarji in politični organi, ki so bili gospodje in gospodje so v zgodovini vedno znali poskrbeti za svoje erotične apetite." Tudi Stanovnik odnose med spoloma v tistem času ocenjuje kot striktno enakopravne. "Presenetljivo je, da so bile tovarišice pogosto kot bombašice in jurišnice še bolj korajžne kot fantje. V političnem vodstvu in terenskem političnem delu so se tovarišice še posebej odlikovale. To velja zlasti za Primorsko, kjer je bil velik del moškega prebivalstva mobiliziran v italijanske delavske bataljone in so se kot Prekomorci pridružili partizanski vojski po kapitulaciji Italije."

V filmu Čas brez pravljic iz leta 1986, najbolj politično korektnem filmu Boštjana Hladnika, oče že tako številne družine vsakič, ko se vrne iz vojne, zaplodi novega otroka. Hladnik nam torej sporoča, da se je med revolucijo kljub vsemu rodilo veliko otrok. Približno takrat, ko je nastal Hladnikov film, je po kuloarjih krožil vic o slovenskih gozdovih, ki naj bi bili resnično prostrani in globoki, saj iz njih borci hodijo že celih trideset let, pa še niso vsi prišli. Eden od veteranov mi je še posebej iskreno povedal, zakaj se tako rad spominja revolucionarnih časov: "Veste, takrat, ko smo bili v partizanih, so bili še vsi glidi mehki, samo en trd. Zdaj pa so vsi trdi, samo en mehek."