študiju predano bitje

Dr. Branislava Sušnik, Slovenka, ki smo jo Slovenci spoznali prek paragvajske poštne znamke

Dr. Branka je vedno živela zgolj za svoj študij, in ker jo je življenje naplavilo v Južno Ameriko, je pač preučevala Indijance

Dr. Branka je vedno živela zgolj za svoj študij, in ker jo je življenje naplavilo v Južno Ameriko, je pač preučevala Indijance
© arhiv dr. Irene Mislej

Tam nekje na prelomu devetnajstega stoletja v dvajseto se je v Sloveniji pričela pojavljati neka povsem nova, dotlej pri nas še ne zapažena pasma intelektualk, ki so se ostro in brezkompromisno uprle takrat vladajočim stereotipom o ženski kot materi in gospodinji, odložile celo ljubezen in navezanost na domovino ter se za dolga leta skoraj brez sledu porazgubile po najbolj eksotičnih deželah. Drugače od takratnih Egipčank, dojilj, katerih edina referenca so bili pravzaprav njihovi toplo ljubeznivi in radodarni joški, je njih gnal v svet zgolj intelektualni pohlep, saj so bile z ženskimi spolnimi atributi obdarjene pravzaprav nično, prav tako pa je bila nična njihova želja po kakršnemkoli erotičnem stiku z možakarji. Morda je bila v tem pogledu najbolj opredeljujoča že kar sama patriarhinja te usmeritve, Celjanka Alma Maximiliana Karlin, leta 1889 rojena svetovna popotnica, pisateljica, raziskovalka tako rekoč vsega, v naravoslovnih in družbenih vedah, za povrh pa še teozofinja, ki v zadnjem času pri nas slovi celo kot nekakšna sicer še rahlo meglena pramati sufražetizma in tudi sodobnejših ženskih gibanj. Bila je majhna in skoraj povsem posušena, izjemno inteligentna, povsem zakrnelih ženskih oblin in pohabljenega desnega očesa, tekoče je govorila in poučevala kar dvanajst jezikov, med njimi celo take eksote, kot je švedščina, zanimivo pa je, da slovensko ni znala, in ker ni preklinjala, je iz njenih ust le redko pricurljal kakšen vzdih v "materinščini". Bila je ena prvih žensk, ki so same obkrožile Zemljo, in to svoje štiri leta trajajoče popotovanje je opisala v knjigi s pomenljivim naslovom Samotno potovanje, na predlog zelo vplivne nobelovke, švedske književnice Selme Lagerlof, pa je bila tudi povsem resna kandidatka za to nagrado. Gnusili so se ji in dosledno je zavračala moške posege v svoje telo in sodeč po njeni dolgoletni in skrivnostni življenjski zvezi z nemško slikarko je bila bržčas lezbijka.

Zato bi se, skupaj z gospo Alenko Puhar, eno iz res silno skromne peščice Slovencev, ki se jim vsaj svita, kdo bi lahko bila skrivnostna dr. Branislava Sušnik, tisto čudno bitje moškega videza, ki nas tako resno motri z nove paragvajske poštne znamke, pravzaprav čudil, če ne bi ta leta 1920 rojena Medvodčanka kot deklica prebirala knjig svoje predhodnice Alme. Sicer sta si bili skoraj v vsem nekako različni in je bila njuna življenjska pot povsem različna, a vendar sta bili nekako isti tip, bi rekel, isti model ženske. In čeprav je dr. Branka umrla že leta 1996, moram vsej svoji intelektualni nadutosti navkljub priznati, da so me na njen obstoj in še vedno izjemno živo prisotnost v svetovni antropologiji opozorile šele te čudne južnoameriške poštne znamke. Sploh pa so jo, kolikor mi je znano, za življenja tam spodaj v Asuncionu s slovenske strani obiskali le antropolog Blaž Telban, Marko Jenšterle z ministrstva za kulturo in seveda dr. Irene Mislej, ki je pri nas skoraj edini verodostojen vir podatkov o življenju in delu te čudne samotarske ženske. Ampak če kdo zre vate s poštne znamke, in to celo paragvajske, potem le ne more biti kar tako od muh, kajti če takole na pamet vzamem primer celo v poslednji grapi Škofjeloškega hribovja občudovanega veseljaškega važiča Martina Strela, lahko mirno ugotovim, da ga Kitajci niti slučajno niso dali na svojo znamko, čeprav jim je preplaval najdaljšo reko. Torej je delo te dr. Branke v belem svetu onstran domačih plank izredno spoštovano in cenjeno, o čemer me prepričuje tudi kar 770 zadetkov na Googlu, vendar so to le, vsaj zame, nedostopni teoretični teksti in neke pametne razprave v španščini, na domači spletni strani Mat'Kurja pa ni niti enega, pojavljajo se samo neki Sušniki, ki izdelujejo protivlomna vrata in neke frizerke Branislave.

Piflarka

Skratka, rodila se je leta 1920 v Medvodah juristu dr. Jožetu Sušniku in materi Karolini, rojeni Prijatelj, v neki zdaj ne več obstoječi hiši prav ob izlivu Sore v Savo. Iz tistih časov vemo le to, da je včasih kot drobno dekletce s stalnimi težavami s hrbtenico poležavala na sončku na bregu Sore tik pod domačo hišo, sanjala o tem, kako bo postala misijonarka, in se, morda še zadnjič v življenju, imela res lepo.

Oče Jože je bil precej premožen, zato so živeli v Devici Mariji v Polju. Tako je osnovno šolo in seveda klasično gimnazijo končala v Ljubljani, od leta 1937 pa je študij nadaljevala na univerzi in že kar leta 1941 doktorirala iz prazgodovine in zgodovine s tezo Evropska in azijska prazgodovina in bosansko-turška etnologija. Sočasno je na teologiji študirala biblijske jezike in kulturo ter se še posebej posvetila klinopisu in asirsko-babilonski pisavi. Da pa bi bila mera res polna, se je na Dunaju lotila še preučevanja antropologije pri znanem profesorju Wilhelmu Schmidtu, kjer je kasneje, leta 1942, tudi diplomirala iz etnozgodovine in uralo-altajskega jezikoslovja. Študijski kolegi so jo povsem direktno opisali kot izjemno zadržano in odljudno, a neizmerno študiju predano bitje. Menda so ji domači morali čez noč celo odvijati žarnice, da so jo vsaj v urah počitka odvrnili od brskanja po knjigah. Če smem biti povsem osebno neposreden, je bila pač piflarka, kakršne še ni videl svet. Celo ko je bila izvoljena za predsednico študentskega društva, je menda vse veseljačenja željne prisotne zamorila z dolgim, strokovno neizmerno izdetajliranim predavanjem o bližnjevzhodnih kulturah. Že po teh malenkostnih namigih je povsem jasno, da bi pravzaprav prav ona kar po nekakšni naravni poti morala postati naslednica svojega takrat že rahlo ostarelega profesorja dr. Viktorja Korošca na teološki fakulteti, a je vojna krvavo posegla vmes. Po njenih besedah je takrat v Devici Mariji v Polju delovala močna komunistična skupina, saj je tam deloval kar sam Ivan Maček, prav tam se je tudi Kardelj poročil z njegovo sestro Pepco in že prve dni vojne so se pričeli poboji. Med prvimi so komunisti počili prav njenega očeta, ki je bil takrat vodja stražmojstrske postaje, in to baje kar pred njenimi očmi.

Zato se je po dunajski diplomi umaknila v Rim, kjer je seveda spet pričela študirati, tokrat v vatikanskem Biblijskem inštitutu, kjer je morala zaradi svojega spola imeti prav posebno dovoljenje in je prav do danes menda edina ženska, ki je opravila ta študij, in sicer iz približno 5000 let starih klinopisnih plošč iz Kapadokije. Seveda pa ne bi bila ona, če se ne bi mimogrede lotila še starih vzhodnih jezikov, predvsem študija sumerščine na Papeškem inštitutu. Čeprav se zavedam moreče dolgočasnosti vseh teh podatkov, sem jih navajal nalašč, da se vsaj v drobtinicah zavemo vseh teh grozljivih zalogajev, ki se jih lotijo le tisti najbolj hotljivi piflarji.

Potem pa nastopijo v podatkih o življenju dr. Sušnikove rahla zmeda in neskladja, na katera opozarja tudi argentinski emigrant dr. Tine Debeljak. Jasno je le, da so jo leta 1944 (?) ujeli partizani in je skoraj celo leto preždela v zaporu v Ajdovščini. Od tam se je nekako zmazala na Koroško, pozneje je v Lienzu poučevala na slovenski taboriščni gimnaziji, potem je spet nekaj motovilila po Rimu, skušala oditi v misijon na Kitajsko, a se končno leta 1947 znašla v Argentini. Toda buenosaireška skupnost se ji je zazdela preveč zaprta in znanosti nenaklonjena. (Kasneje, ko je bila tja povabljena že iz Paragvaja na neko predavanje, je v razočaranju celo izjavila, da so naši tamkajšnji emigranti in njih potomci topi, nezainteresirani in ignorantski.) Zato se je umaknila v misijon šolskih sester v pragozdove Chaca, kjer se je povezala z dr. Andresom Barbero, ustanoviteljem etnografskega muzeja v Asuncionu, katerega direktorica je pozneje, leta 1951, postala in ga vodila vse do svoje smrti. Marljivih piflarskih navad, pridobljenih v času študija, seveda ni izgubila, saj se je v svoj muzej kar preselila, garala noč in dan, njeno skrbno brskanje in klasificiranje vsega mogočega gradiva pa so prekinjali le dolgi večmesečni odhodi na teren in nešteta predavanja vsepovsod po Južni Ameriki poleg stalnih na Državni univerzi v Asuncionu. Njena bibliografija je naravnost orjaška, saj šteje, kolikor sem lahko sam izbrskal, zanesljivo vsaj 90 knjig. Za svoje delo je prejela nešteta priznanja, celo najvišje paragvajsko državno Premio Nacional de Ciencias, in bila stalna članica Akademije guaranijskega jezika in kulture (seveda je govorila vse indijanske jezike plemena Guarani in seveda je bila v tej ustanovi edina ženska v povsem moški druščini), švicarskega Združenja amerikanistov in številnih drugih znanstvenih institucij.

In čeprav se mi osebno zdi, da je dr. Branka zaradi strasti po študiju vendarle malo neodgovorno zakvartala vse druge radosti svoje mladosti in tudi kasnejšega življenja, pa se že prej omenjena gospa Puharjeva ob vsem tem njenem visokotlačno nabitem študijskem hlepenju kar šolmoštrsko razneži, češ da je "intelektualna in profesionalna zgodba te ženske kot ustvarjena za to, da se postavlja dijakom in študentom za zgled - zlasti dekletom, seveda". A se v istem trenutku nad siceršnjim angelčkom dr. Branko tudi malo zamisli, namreč da bi ob tem dobrem zgledu eno izmed njenih lastnosti jemali tudi kot negativ. Zgroženo ugotavlja, da je vse življenje kadila kot Turek. Že kot študentka se je preživljala z inštrukcijami, ki jih je bilo mogoče plačati kar s cigaretami, in z vso tragiko doda, da je "umrla za rakom; res je", žalobno, a poučno nadaljuje, "da so vse rakave bolezni mučne, a Sušnikova je umrla od raka na požiralniku, se pravi nema in sestradana. Umrla je spomladi, ko je na južni strani sveta jesen." Sem ter tja pa je posegla tudi po čem "hujšem" od tobaka, seveda zgolj službeno. Denimo, dr. Branka sama takole opisuje neki tak pripetljaj: "... študij šamanskih ceremonij in halucinacij je morda najboljše napotilo v poznavanje resnične osebnosti primitivne skupnosti. Pridobiti si to zaupanje od šamanov res ni lahko, tako npr. sem se morala na zadnji ekspediciji tudi jaz udeležiti šamanskega posta, biti dva dni brez hrane in celo vode in potem poizkusiti njihov narkotični preparat. To je bila 'preizkušnja' o mojem 'resnem namenu'. Ko so mi potem šamani razlagali svoje ceremonije in obrede o 'človeku ptiču', mi je bilo težko slediti njih razlagi. Ker mi je v glavi vse brenčalo ..." Je pa zanimivo tole njeno napotilo za "spoznavanje resnične osebnosti neke skupnosti". Če razvijam njeno misel, bi se bilo potemtakem za spoznavanje prave biti slovenstva vsaj včasih treba v kakšni špelunki ceremonialno in halucinantno natolči z našimi domačijskimi narkotiki, šnopcem, vinom ali pivom, za delikatni prehod v novo globalno civilizacijo pa še s čim drugim, seveda vse to zgolj in samo iz študijsko domoljubnih nagibov.

Kar pa se odnosa dr. Branke do erotike in moških tiče, lahko zaključimo, da ga pravzaprav ni bilo. Celo na ples je gledala povsem nečutno in racionalno. Nekoč so jo domačini v zahvalo za neka zdravila povabili na ples ob prazniku Chiche. Melodija je ob tej priložnosti sicer enolična, a pleše se v krogu z majhnimi skoki vedno v isto smer, kar povzroči pravo vrtoglavico. In takrat ob polni luni jo je sam kasike, nekakšen vodja plesa, povabil na tisto tolderijo. Sama se tega, morda svojega edinega plesa v življenju, spominja takole: "Ta ritmska enoličnost je tipična za vse Indijance, a njih ples se mi zdi veliko bolj utrudljiv kot pa še taka črnska mimična ritmika. Res sem poskusila, a kako sem končala, ne vem ... Če je tudi pri evropskih plesih tako, mi ni žal, da me noben kranjski Janez ni nikoli povabil." Tu, v tem zadnjem stavku se mi je pa revica kar zasmilila, čeprav je bila tako po vedenju kot po videzu za dedce vseh okusov res precej nevabljiva. Pravzaprav je bila taka kot nekakšen majhen suhoparen možiček. Vatikanski sholasti so za študij na Biblijskem inštitutu zaradi njenega spola vendarle še zahtevali posebno dovoljenje, južnoameriški Indiosi pa so se vedli neprimerno bolj modro in življenjsko. Sicer so neizmerno nezaupljivi do žensk in je teh prav zato med raziskovalci le za zanemarljivo peščico. Sušnikovo pa so zgolj ošinili s pogledom in jo vnaprej obravnavali kot nežensko oziroma nespolno osebo ter jo celo pripustili k obredom, ki jih ženske oči sploh ne bi smele videti. S svojo navidezno nespolnostjo je še posebej skrivnostno privlačila prav šamane, tako da so postajali njeni največji zavezniki, prijatelji in informanti.

Delo dr. Branislave Sušnik je, to je pač treba priznati, tematsko in slogovno nestrokovnjakom skoraj nedostopno. Pisala je izključno v španščini in se sama poimenovala za neopozitivistično znanstvenico dunajske faktografske šole, saj je odklanjala vse, česar ni bilo mogoče dokumentirati. Njene knjige so zgolj zgoščeni, za nas zasebne modrijane suhoparni podatki, tako da kakšnega širšega odmeva, navkljub izjemnemu ugledu v posvečenih strokovnih krogih, nikdar ne bodo doživele. "Enostavno ne morem pisati poljudno," je pribila sama ob neki priliki. Zelo odmaknjena je bila tudi v zasebnem življenju. Odklanjala je vse nagrade in priznanja, pravi odpor pa je imela tudi do časnikov, ki so pisali o njej ali priobčevali njene fotografije, vso takšno robo, če ji je prišla pred oči, je nemudoma zabrisala v smeti. O Sloveniji in Slovencih vsaj trideset let ni hotela slišati nič, šele po osamosvojitvi je izmenjala nekaj drobtinic svojega znanja s Slovensko akademijo. Čeprav je vse številne knjige napisala v španščini, ki se jo je mimogrede naučila na poti z ladjo iz Evrope v Južno Ameriko in jo tudi izključno uporabljala v strokovnih pogovorih, pa je s tistimi redkimi Slovenci, ki so jo v zadnjih letih obiskali, po vsem tem dolgem molku živahno začebljala v izredno lepi in čisti slovenščini. Poleg tega je presenečala celo s tako izraženo narodno zavestjo, kakršna se je v naših dušah že davno posušila. Njena asistentka namreč pripoveduje o nekem rahlo mučnem dogodku, ki se je primeril ob obisku neke znane avstrijske profesorice v "njenem" muzeju kmalu po naši osamosvojitvi. "Zdaj smo pa bratje!" je patetično vzkliknila Avstrijka. Dr. Branka pa jo je dotolkla: "Kakšni bratje! Kaj pa Koroška?" Nacionalno žalostna pa je tudi njena smrt. Ko so nekega jutra vstopili v njeno sobico, je bila dr. Sušnikova že nekaj ur mrtva v svoji postelji. Na nočni omarici pa je ležala antologija slovenske poezije v španskem prevodu, ki ji jo je ob obisku podaril Marko Jenšterle. Odprta je bila na strani, kjer je bila natisnjena pesem EXILIO pesnika Borisa Novaka.