Metod - portret slovenske povprečnosti

Zakaj je lahko Slovenec v svojem največjem serijskem morilcu videl samega sebe

Metod Trobec v zaporu na Dobu leta 1991

Metod Trobec v zaporu na Dobu leta 1991
© Miha Fras

“Metod Trobec je kriv. Umoril je pet žensk, da bi si tako povečal svoje seksualne užitke. Sodišče je sklenilo, da mu je treba takšna dejanja za zmeraj preprečiti, in sicer tako, da se ga izloči iz človeške sredine. Metodu Trobcu smo torej prisodili najstrožjo kazen, to je smrt.” Tako je 25. novembra 1980 v nabito polni sodni dvorani Temeljnega sodišča v Kranju oznanil Anton Žitko, predsednik velikega senata, in obenem poudaril, “da smrtna kazen ni znak maščevanja, temveč dokaz, da je naša družba pripravljena seči tudi po najstrožji kazni, če je to potrebno, da obvaruje svoje ljudi.” Tedaj 32-letnemu Metodu Trobcu je bilo vseeno, kaj pomeni smrtna kazen, maščevanje družbe ali samozaščitni ukrep družbe - ob izreku smrtne kazni ni namreč niti trznil. Ali kot so tedaj poročali opazovalci: njegova reakcija na izrek smrtne kazni je bila “nevidna”. Nobene zgroženosti, nobene začudenosti, nobene vznemirjenosti, nobene jeze, nobenega protesta. Ironično: vznemiril se je šele v trenutku, ko je Žitko oznanil, da bo moral plačati tudi sodne stroške - in sicer 51.330 dinarjev. Plus: 4.000 dinarjev povprečnine, 10.465 dinarjev za ukradene računske stroje in 3.000 dinarjev neki ženski iz Titograda, ki jo je oropal. Dejstvo, da bo moral plačati sodne stroške, ga je zmedlo in vrglo iz tira, tako da se ni mogel več kontrolirati - pokazal je burne znake začudenosti, vznemirjenosti. In kasneje, v intervjuju za Mladino, je tudi sam priznal, da ga je to zelo vznemirilo. Hej, tega mi prej niso omenili!

Kombinacija stoičnosti, apatičnosti, nezainteresiranosti in “skrivnostnega” nasmeška, ki je v času sojenja definirala njegov imidž, se je v hipu razletela: srhljivi serijski morilec, “monstrum”, strah in trepet Slovenije, ultimativno Zlo, slovenski diabolik, “eden izmed najhujših svetovnih zločincev”, je nenadoma izgledal kot povprečni Slovenec - kot mali patetični egoist, ki ga najbolj zaboli, ko ga kdo udari po žepu, kot varčni Slovenec, ki hoče biti pokopan s svojimi prihranki, kot nemočni Slovenec, ki je spregledal člen v pogodbi, kot pridni Slovenec, ki noče, da bi mu kdo odtujeval to, kar si je prigaral s trdim delom. Heroični imidž “skrivnostnega” psihopata, ki je nad življenjem, nad tem, kar se okrog njega dogaja, nad banalnostjo vsakdanjega življenja, nad sojenjem, je uplahnil ter se stopil z banalnostjo - Trobec je izgledal banalno. Delal se je, da vzvišen nad življenjem, potem se je pa skoraj zjokal, ko so mu rekli, da bo moral plačati račune. Poziral je kot zvezdnik, toda poziranje so mu zaračunali. “Položil” je pet žensk, potem se pa žrl, ker je moral dati za rundo. Hlinil je, da je Mona Lisa, v resnici pa je bil stiskač. Tipični slovenski stiskač.

Slovenija je polna takih stiskačev. In slovenska literatura, mati Slovenije... ee, mati “slovenske duše”, tudi. Spomnite se le Jurčičevega Doktorja Zobra, stiskača, ki se ga vsi bojijo, ki se ga vsi izogibajo in ki živi le za “mamona”, za denar, za nasprotje od pravega, “duhovnega” življenja, ali bolje rečeno, doktor Zober ne kaže nobenega rešpekta do človeškega življenja, le do denarja. Tako kot Trobec. Ko je ob novici, da bo moral plačati sodne stroške, trznil, je pokazal, da je Slovenec - da je torej ustvarjen po knjigi. In prav v tem trenutku je bil najbolj srhljiv - bolj kot tedaj, ko ob izreku smrtne kazni ni niti trznil. Zakaj je bil v tem trenutku najbolj srhljiv, je na dlani: ker je bil to trenutek, v katerem je lahko Slovenec v Trobcu prepoznal in zagledal samega sebe... v katerem je lahko Slovenec videl, česa vse je sposoben... v katerem je Slovenec dojel, kaj se v resnici skriva v njegovem srcu. Rečeno z Levstikom: Trobec je bil kot zrcalo, v katerem je Slovenija videla samo sebe, grozo svoje “duše”. Zato je bil tako neznosen: ker je prišel iz slovenskega srca.

Za njegovim “skrivnostnim” nasmeškom, ob katerem je Slovencem ledenela kri (in ki ga je bilo “nemogoče prebrati”), ni tlelo nič posebnega, le slovenska splošnost, le “povprečnina”, ki jo je moral zdaj poplačati - Metod Trobec se je med sojenjem sicer trudil, da bi izgledal hladno, vzvišeno, mistično in karizmatično, toda v skrajni liniji je bil le mož brez posebnosti. Ali bolje rečeno, Trobec ni imel priložnosti, da bi postal kaj posebnega, da bi torej postal “nekdo”. Niti osnovne šole ni končal. Na sojenju se je ovijal v molk, toda ko je skušalo sodišče osvetliti njegovo življenje, je izbruhnil: “Za mene v življenju ni sijalo sonce, nikoli!” Ne, ni imel priložnosti - in tega, svojega hoje v senci, svoje zapostavljenosti, se je zavedal. Še več, to ga je frustriralo. Hudo frustriralo. Ubijalo. Ne preseneča, da je šesti dan sojenja med pričanjem nekega moškega, ki ga je označil za zločinca, živčno, užaljeno, prizadeto kriknil: “Kako si priča dovoljuje, da me obtožuje, da sem zločinec. Ne vem, če sem to naredil. Bil sem žrtev elektrošokov, medicinskih terapij, pretepanj in mučenj. Nisem le jaz trpel. Trpela je tudi moja mama, vsa žlahta. Uničili so me. Mene, moje zdravje. Nesposoben sem za delo. Zrasel sem v poštenega in dobrega človeka. Mati me ni nikoli učila ničesar slabega. Nobeden ni vprašal, kaj lahko naredi elektrošok. Prosil sem jih kot otrok, pa me niso poslušali. Ne pustim, da me zmerjate z zločincem. Že kot otrok sem bil vsem napoti, zapostavljen. Dolžili so me požigov, pobijali so me. Nikogar nisem imel, da bi se mu zaupal. Bežal sem v tujino. Ko sem prišel nazaj, so me spravili v bolnico in me uničili.” Novinarjem pa je dahnil: “Kaj slikate mene? Slikajte moje mučitelje!”

Ergo: zapostavljen, vsem napoti, vedno vnaprej obsojen, brez možnosti, trpeč, mučeniški, uničen, neuslišan, zjeban od Slovenije - tipični slovenski poštenjak, tipični slovenski “dobri človek”. Plus: Trobec je bil dvakrat poročeni in dvakrat ločeni podeželan, ki je delal v mestu (kot skladiščnik v ljubljanski Metalki) - hja, bil je produkt divje povojne proletarizacije podeželja... produkt deklasirane in izkoreninjene ruralne skupnosti... produkt velike socialistične razgradnje podeželja in vaške samoraslosti, pristno slovenskega domačijskega miljeja... “monstrum” iz slovenskega osrčja, ki mu urbanizacija oz. modernizacija ni uspela, ali bolje rečeno, ki mu je modernizacija uspela, toda na grozljiv način, s prelevitvijo v serijskega morilca deklasiranih, neperspektivnih žensk iz slovenskega trebuha, “žensk brez prihodnosti” (snažilke, kuharske pomočnice, duševno zaostale ipd.), ki jih je med letoma 1976 in 1978 z mopedom pobiral v lokalih in na plesiščih in za katere je bila velika verjetnost, da jih dolgo ne bo nihče pogrešal (stare so bile od od 18 do 52 let). Jasno, na sojenju se ni ničesar spomnil - vse je pozabil, kot da bi hotel s tem reči: To itak ni bilo nobeno življenje! In ne pozabite: “Umoril je pet žensk, da bi si tako povečal svoje seksualne užitke.” Trobec je bil temna stran, pošastna stran slovenskih patriarhalnih fantazij, ki učijo, da lahko moški uživa le, če si žensko totalno podredi. Bolj ko je ženska podrejena, večji je užitek moškega. Patriarhalni imperativ, ki moškemu zapoveduje Užitek, ženski pa pasivno sprejemanje seksa, batin in nasilja, je prignal do ekscesne, pošastne skrajnosti: ženske je ubijal, da bi užival. Uživaš šele, ko žensko ubiješ. Definitivno, Metod Trobec je bil Made in Slovenia: bil je tako realen kot patriarhat. In tako realen kot želja po podrejanju žensk. Ko so psihiatri tedaj ugotavljali, “da z ženskami ni mogel vzpostavljati intimnih odnosov in potrjevati svoje moškosti”, so povedali več, kot so hoteli reči. Metod Trobec je bil temna stran povprečnega Slovenca. Zato tudi ne preseneča, da je na koncu naredil samomor.

Je bilo v tem, kako je videl in doživljal samega sebe, kaj posebnega? Ne, to je tipično slovensko svetobolno samodoživljanje. Slovenec je lahko v Trobcu res videl Slovenca. Kot veste, se Trobec na sojenju ni zagovarjal, ali natančneje, zagovarjal se je z molkom. Kot da ga ni. Kot da ga reč ne zadeva. In zdaj se vprašajte: kdaj je ta svoj “skrivnostni” molk prekinil? Kdaj se je torej raznežil, kdaj je planil, kdaj je pokazal srce? Tipično, res tipično: le tedaj, ko se mu je zazdelo, da mora povedati, da je v življenju trpel... da je imel težko življenje... da v njegovem življenju ni bilo sonca... da mu ni nihče ničesar dal... da je moral v tujino. Metod Trobec je bil tipični produkt slovenskega svetobolja. In še bolj tipično: drugič je pokazal srce, ko je 7. septembra 1982 na ponovni glavni obravnavi, do katere je prišlo po pritožbi Trobčevega zagovornika in razveljavitvi prvostopenjske sodbe, pričala njegova mama. V prisotnosti matere so se mu “orosile oči”, kot je tedaj poročal Mirko Kunšič, reporter Dela. “Sklonil je glavo in poslušal njeno pripoved.” Ki je šla takole: “Metod je pogosto tožil, da ga boli glava.” Že vse tja od petnajstega leta. “Potem ko se je leta 1974 vrnil z zdravljenja v Polju, ga je glava še bolj bolela. Bala sem se, da bi bil sin tako bolan, kot so bili bolni Metodovi najožji sorodniki. Polbrat je umrl v psihiatrični bolnišnici, tudi drugega polbrata so pregledovali psihiatri, prav tako pa tudi polsestro. Pomislila sem na duševno bolezen. Včasih je to čudno stanje pri sinu trajalo tudi po cel mesec. Takrat se ni upal voziti v avtomobilu. Ne morem verjeti, da bi Metod lahko storil to, kar mu očitajo. Do mene je bil vedno dober.” Ni kaj, tipični Slovenec - pač Slovenec, ki ga je ljubila le mama.

Temna stran meseca

Metod Trobec potemtakem ni bil le produkt tipično slovenske stiskaške, mizantropske mentalitete, tipično slovenske proletarizacije podeželja, tipično slovenske spodletele modernizacije, tipično slovenske samomorilske fantazmatike, tipično slovenskih patriarhalnih fantazij, tipično slovenskega svetobolja in tipično slovenske povprečnosti, ampak tudi tipično slovenskega mamizma, “kompleksa matere”, ki ga je v slovenski literaturi najbolje ilustriral Ivan Cankar, sodišče pa ga je prezrlo, okej, ignoriralo. Sodišče ni moglo pustiti, da bi mama svojega sina poznala in razumela bolje kot psihiatrija - in tudi psihiatri si tega niso mogli privoščiti, zato so Trobčevo glavo prevedli v klišejski jezik sodne psihiatrije. Za razliko od Trobčevega zagovornika, kranjskega odvetnika Stanislava Klepa, ki je skušal - bolj ali manj v izogib smrtni kazni - na vsak način dokazati, da je Trobec duševni bolnik, da je njegova duševna nerazvitost posledica elektrošokov, da so njegovo osebnost uničili zdravniki, ki so ga elektrošokirali brez poprejšnje diagnoze, da je moril med epileptičnimi napadi, da ni moril naklepno, da ni bil priseben, da ni razumel pomena svojih dejanj, da se ni obvladoval, da se je osvestil šele po storjenih dejanjih in da gre za sodno zmoto (mimogrede, Trobec je potem celo tožil ljubljansko psihiatrično bolnišnico ter republiki Slovenijo in Hrvaško), so namreč psihiatrični izvedenci po eni strani ponavljali, da je Trobec razdvojena, shizofrena, psihopatska, motena, asocialna, antisocialna, deviantna, čustveno egocentrična in agresivna osebnost z disocialno noto (v njegovem “skrivnostnem nasmehu” so videli “moralno norost”, “eno izmed oblik psihopatskega stanja, ki se kaže v odsotnosti občutka časti, kesanja in vesti nasploh”), po drugi strani pa so poudarjali, da je bil povsem prišteven in priseben, da ni bil duševni bolnik, ko je moril, da nima organskega obolenja možganov, da med uboji ni prišlo do zoženja zavesti, da se je zavedal, kaj počne in kakšne so lahko posledice, da je torej moril naklepno.

Klep je sicer opozarjal, da so psihiatri govorili to, kar so morali govoriti, če ne bi bili kazensko odgovorni, saj so uporabljali “nedopustne metode zdravljenja” (elektrošoke), toda dejstvo je, da so skušali vsi skupaj Trobca pojasniti z jezikom psihiatrije, to pa zato, da jim ne bi bilo treba soditi slovenskim socializacijskim procesom, recimo “kompleksu matere”, ki ga je tedaj - v spisu Primer Trobec ali o pridnih Slovencih - obdelal Slavoj Žižek. Najprej je namignil na nekaj, kar je opazil že Dušan Pirjevec: da pri Cankarju kot njegov nadjaz ne nastopi oče, ampak mati. Cankar svojo mater rani zato, da bi se ji izvil, da bi se iztrgal njunemu zaprtemu, patološkemu, dualnemu, “incestuoznemu” razmerju: “Cankar uživa, ko rani mater, uživa ne toliko v tem, da jo rani, kot v muki, ki si jo s tem prizadene.” Ker pa v vlogi Zakona nastopa mati in ne oče, je normalno, ubrano, znosno seksualno razmerje blokirano, saj vsaka druga ženska predstavlja izdajo matere. Še huje, tak moški ne more računati na to, da ga bo Zakon iztrgal dualnemu razmerju z materjo - Zakon namreč nastopa prav v njenem imenu. “Cankar je to blokado normalnega seksualnega razmerja uprizarjal tako, da je scal v postelji, tovariš Trobec pa je šel do konca.” Kar pomeni: “Dejanja tovariša Trobca so natančno druga, temna stran cankarjanske zvestobe Materi, žrtvovanje, ki ohranja živo ljubezen do nje - so tisto, o čemer sanjari priden Slovenec.”

Je pa res, da je “kompleks matere” v slovenski fantazmatiki povezan tudi s tipično željo slovenske matere, da bi njen sin postal duhovnik: s tem, ko sin postane duhovnik, se ji sicer iztrga, hja, zapusti jo, toda - kot pravi Žižek - hkrati odplačuje krivdo za ta greh tako, da se odpove drugim ženskam. Z eno besedo: Trobec je bil temna, patološka stran duhovnika, ki se je drugim ženskam “odpovedal” na grozljiv, radikalen način - bil je patološka resnica te tipično slovenske materine želje, da bi njen sin postal duhovnik. Da bi torej postal univerzalno bitje, subjekt svojih dejanj - in da bi obenem ostal njen. Ne preseneča, da je ženske pobil na domačiji svoje matere (v Dolenji vasi 22 nad Polhovim Gradcem). Kot so tedaj njegovo početje rezimirali mediji: “Ženske je umoril med spolnim občevanjem, potem pa jih porinil v krušno peč, naložil drva, jih polil z bencinom in zažgal.” Trobec je bil temna stran socialističnih zgodb o lagerjih smrti, v katerih so nacisti pobijali in sežigali Jude, le da je Jude zamenjal z ženskami, ki jih je potem sežigal v krušni peči, simbolu slovenske kmečke samoraslosti, ruralne klenosti in samobitnosti. Mali ruralni fašist, ki je obrnil mizo.

Izrazi “prišteven” ali pa “priseben” pri Trobcu nimajo nobenega smisla. Iz preprostega razloga: v njegovem početju ni bilo nobene racionalnosti, nobene “skrivne” inteligence. Za sabo je namreč pustil ogromno sledi: po eni strani jih je pustil pri svojih številnih tatvinah, krajah, ropih, vlomih in napeljevanjih mladoletnikov h kaznivim dejanjem, po drugi strani pa jih je pustil tudi doma, in to povsod, celo na svojih oblačilih, pa v peči, zaboju s pepelom, greznici in vedrih, kjer je policija ob množici nakradenih predmetov in ostankov neizgorelih človeških kosti našla tudi premnoge predmete njegovih žrtev - plašč, obrobljen s krznom, črne škornje, rdeč brezrokavnik, modrovijoličasto bluzo, moder pulover, bele natikače, torbico, denarnico, rjave hlače, temna očala, ključe, zlato verižico z obeskom v obliki srca, ki jih začuda ni uničil, ampak obdržal, heh, kot neke sorte suvenirje. Ne bi smel biti tako neumen. In seveda - ne bi smel biti tako sentimentalen.