Max Modic

29. 9. 2006  |  Mladina 39  |  Družba

Črni september

Benedikt XVI. v koaliciji voljnih in njegov prispevek v svetem boju proti terorizmu

“Tih, spraven in spokojen je bil 11. september papeža Benedikta XVI. In močan obenem. Toleranca križa, strategija ljubezni, izostren čut za frekvenco Boga. To je njegov odgovor na nasilje. Ali bi ne bil tak tudi Jezusov? Nikoli več ne bo papež klical in mobiliziral za križarsko vojno. Krščanstvo je dozorelo v ljubezni. Papežev 11. september, ob peti obletnici dogodka, ki je spremenil svet, je znamenje upanja,” je Zvone Štrubelj v tedniku Družina opisal papeževo osebno komemoracijo ob dnevu, s katerim se je začela vojna zahodne civilizacije proti pošasti terorizma. Papežev osebni 11. september je sovpadel z njegovo turnejo po rodni Bavarski, ki se je začela v soboto, 9. septembra. Nedeljo, 10. september, je sveti oče preživel v Muenchnu, kjer je med letoma 1977 in 1982 opravljal poslanstvo nadškofa in kardinala. O čem je Benedikt XVI. razmišljal v ponedeljek, 11. septembra, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, toda sosledje dogodkov kaže, da se je njegov 9/11 dejansko začel dan kasneje, 12. septembra, v veliki dvorani univerze v Regensburgu, kjer je nekoč - konkretno, v letih od 1969 do 1977 - že predaval. V prvem delu govora z naslovom Vera, razum in univerza je načel problematiko širjenja vere z nasilnimi sredstvi in pri tem za eno od iztočnic o odnosu med vero in nasiljem uporabil besede bizantinskega cesarja Manuela II. Paleologa v dialogu z imaginarnim učenim Perzijcem: “Pokaži mi vendar, kaj je Mohamed prinesel novega, in tam boš našel le slabo in nečloveško, kakor je predpis, vero, ki jo je oznanjal, širiti z mečem.” Cesar naj bi ta dialog o “krščanstvu in islamu in resnici obeh” domnevno zapisal v času turških obleganj Konstantinopla med letoma 1394 in 1402, zato lahko razumemo, da so cesarjeva “izvajanja podana veliko izčrpneje kakor odgovori njegovega perzijskega sogovornika”. Bizantinski cesar v papeževem predavanju nato podrobno utemeljuje, zakaj je širjenje vere s silo nesmiselno, saj je v protislovju z Božjim bistvom in z bistvom duše. “Še enkrat dobesedno navajam: `Bogu ni všeč kri in ne ravnati po pameti je Bogu nasprotno. Vera je sad duše, ne telesa. Kdor torej hoče nekoga voditi k veri, potrebuje sposobnost dobrega govora in pravilno mišljenje, ne pa nasilja in grožnje. Za prepričanje razumne duše ne potrebuješ roke, ne naprav za udarjanje niti kakega drugega sredstva, s katerim je mogoče drugemu groziti s smrtjo.' Tako Manuel,” je nadaljeval Benedikt XVI. Skratka, poanta papeževega izvajanja naj bi bila, da se z razumom sprašujemo po Bogu in to delamo v skladu z izročilom krščanske vere, v tem kontekstu pa je kakopak izstopalo prepričanje Manuela II., da muslimanski bog ni povezan niti z našimi vrednotami niti z razumom.

Naslednji dan je bil 13. september, v zraku pa je bilo čutiti napetost, ki je sumljivo dišala po 11. septembru izpred petih let. V Somaliji so neznanci pokončali 70-letno italijansko redovnico. Na Zahodnem bregu in v Gazi so skrajneži poškodovali več cerkva in se znesli nad ostalimi krščanskimi stavbami. Gorele so lutke s podobo katoliškega poglavarja. Al Kajda je še enkrat zagrozila s sveto vojno. V Vatikanu je zavladalo izredno stanje. Prebivalci Rima so z nelagodjem zrli v nebo nad baziliko svetega Petra. Vrstile so se zahteve z vseh koncev muslimanskega sveta po jasnem in nedvoumnem papeževem opravičilu. Opravičilu? Kakšnem opravičilu? Vprašanje je povsem umestno, kajti stvari so na prvi pogled kristalno jasne. Papež Benedikt XVI. je 12. septembra predaval na univerzi, ki stoji v svobodnem svetu, v katerem je zagotovljena svoboda govora in svoboda veroizpovedi vključno s spoštovanjem vseh religij, je med drugim povedal Johannes Laitenberger, tiskovni prestavnik evropske komisije, in poudaril, da so kakršnikoli neuravnoteženi odzivi, ki spodkopavajo svobodo govora, nesprejemljivi. In ker je tudi papežu zagotovljena svoboda govora, si lahko za predavanje izbere poljubno tematiko in se pri tem opre na katerikoli zgodovinsko izpričani citat. Islam pri tem ni nikakršna izjema, kaj šele tabu. Tabuiziranim temam ni mesta v evropskih demokracijah, ki temeljijo na svobodi govora, kar z drugimi besedami pomeni, da bo moral tisti, ki kritizira, tudi mirno in dostojanstveno prenesti kritike na svoj račun. Lepo. In konec koncev pošteno.

Na temeljih tega postulata je danski časnik Jyllands-Posten razpisal natečaj za najboljšo karikaturo na temo lika in dela preroka Mohameda v zrcalu zahodnoevropske družbe in na natečaj je prispelo kar nekaj del, ki so na duhovit in popolnoma neškodljiv način v prvi vrsti izpostavila niz predsodkov, ki jih goji zahodni svet v odnosu do islamske kulture, obenem pa so karikature v svoji eksplicitnosti posredno opozorile tudi na pomanjkljivo poznavanje veroizpovedi, ki se jo avtomatično povezuje z ekstremizmom. Kakšne so bile posledice, vemo. Sveti sedež je v izjavi za javnost z dne 5. februarja 2006 obsodil vsako žaljenje verskih čustev vernikov ter opozoril, da so oblasti v takih primerih dolžne posredovati znotraj državnih zakonov, saj "otipljiva ali besedna nestrpnost - naj pride s katerekoli strani, kot akcija ali reakcija - stalno predstavlja resno grožnjo miru, vsaka oblika pretirane kritike ali sramotitve drugega pa izpričuje pomanjkanje človekove občutljivosti ter lahko predstavlja nedopustno izzivanje”. Tudi takrat namreč ni šlo brez nedolžnih žrtev. Med molitvijo v Marijini cerkvi v Trabzonu, Turčija, je neznanec ustrelil 59-letnega italijanskega duhovnika Andrea Santora, nizkoten umor pa je zelo razžalostil cerkev v Italiji in v Turčiji ter papeža Benedikta XVI.

Simbolika 14. stoletja

“In kakšna profesionalnost je to, da je vrsta evropskih medijev ponatisnila karikature Mohameda po tistem, ko so že videli, kakšen je bil odziv v muslimanskem svetu,” je takrat v Dnevniku komentiral moralni teolog dr. Ivan J. Štuhec. “Češ, nam že nihče ne bo diktiral, kaj smemo in česa ne smemo, mi se svobodi tiska ne bomo odpovedali. Taisti mediji so tudi pri nas na veliko pisali, kako bo Slovenija ogrožena zaradi tistih štirih vojakov, ki gredo v Irak. Nič manj ali še bolj smo postali ogroženi, ko so se karikature pojavile na straneh naših časopisov.” Pa se ob tem vprašajmo drugače. Če se je v začetku leta tako rekoč enoglasno trkalo na vest danskega časnika, ki ga neobvezno prebira nekaj deset tisoč bralcev, in na odgovornost klicalo njegovega urednika, ker naj bi pokazal najnižjo stopnjo politične korektnosti, kakšna je potemtakem odgovornost prvega moža Svetega sedeža, ki za več kot milijardo ljudi predstavlja absolutno versko, moralno in politično avtoriteto in je zapovrh v skladu s katoliškimi dogmami še nezmotljiv? Si takšna osebnost lahko po naključju privošči politično nekorektno izjavo, s katero spravi v slabo voljo petino svetovnega prebivalstva? In to v času, ko so medverski odnosi zaradi slaboumne imperialistične politike kavboja iz Bele hiše, ki se gre svojo zasebno križarsko vojno v Iraku in Afganistanu, zaostreni do skrajnosti, vsevprek pa se krepijo sektaštvo in etnično sovraštvo? Mar vatikanska diplomacija, ki slovi po večkratnem preverjanju in malodane lekarniškem tehtanju papeževih izjav za javnost, res verjame, da bomo kupili pravljico o naključni izbiri nekega obskurnega srednjeveškega citata, ki je čisto po naključju sprožil revolt muslimanske javnosti? Janezu Pavlu II. nikoli ni bilo potrebno obžalovati svojih izjav, medtem ko je moral njegov naslednik pod pritiskom groženj in negodovanja med nedeljsko molitvijo 17. septembra v Castel Gandolfu obžalovati nesporazum svetovnih razsežnosti. No, za razliko od primera urednika tistega nesrečnega danskega časnika so tako rekoč vsi voditelji zahodnega sveta moralno podprli papeževo svobodo govora.

Če naj bi bil papežev edini namen predavanja v Regensburgu spodbuditi dialog med verstvi in civilizacijami, ki bi temeljil na spoštovanju razuma in sleherne veroizpovedi, potem uporaba 600 let starih citatov in srednjeveškega besednjaka še toliko bolj preseneča. Poudarjanje militantnosti islama in širjenja njegove veroizpovedi z mečem v obdobju, ko so tudi vojščaki katoliške cerkve na svojih osvajalnih pohodih do kolen gazili v krvi nevernikov, je najmanj neodgovorno, če že ne skrajno naivno. "V smrti poganov je krščanska moč in Kristusova slava," je bil denimo slogan druge križarske vojne, v tretji križarski vojni pa je Rihard Levjesrčni leta 1191 zavzel Akko in s škofovskim blagoslovom ukazal brez milosti poklati tri tisoč ujetnikov, med katerimi je bilo največ starcev, žensk in otrok. Kristusovi vojščaki so jim razparali trebuhe, iščoč zlato in dragulje, ki naj bi jih nesrečniki pogoltnili na begu. V 14. stoletju, ki je dalo Benediktu XVI. ljubi citat Manuela II., je inkvizicijska paradna disciplina postal lov na čarovnice, kar je z življenjem plačalo skoraj dva milijona žensk.

Okej, zakaj potem prav 14. stoletje in prav Manuel II. Paleolog, katerega lik in delo v zgodovinskem kontekstu nista pustila ravno opaznih sledi? Manuel II. Paleolog je bil bizantinski cesar med letoma 1391 in 1425, se pravi v času, ko je otomanski sultan Bajazid I. obkolil Konstantinopel. Politična situacija in petletno obleganje sta Manuela II. prisilila, da se je podal na dolgo potovanje proti zahodu, kjer je na angleškem, francoskem in svetem rimskem dvoru prosil za pomoč v boju proti otomanski pošasti ter ustanavljal nekakšno koalicijo voljnih. Nam je hotel Benedikt XVI. s tole srednjeveško prispodobo sporočiti, da se po 600 letih zgodovina ponavlja in da moramo znova stopiti skupaj, če se hočemo uspešno zoperstaviti islamski invaziji? Po statistiki iz leta 1974, ki jo v svoji knjigi Živa verstva (1977) navaja Franc Rode, zdaj slovenski kardinal, je bilo takrat na svetu štiri milijarde ljudi, od tega 624 milijonov katoličanov in 497 milijonov muslimanov. Dobrih trideset let kasneje je število katoličanov zraslo za slabe pol milijarde, medtem ko naj bi se število muslimanov malodane potrojilo. “Sveta vojna (džihad) ni osebna dolžnost, temveč dolžnost skupnosti. To je vojna proti nevernim ljudstvom, ki prebivajo na robu islamske zemlje,” piše Franc Rode v omenjeni knjigi in nadaljuje: “Vendar je treba ta ljudstva najprej povabiti k spreobrnjenju. Če se spreobrnejo, postanejo člani islamske skupnosti, če ne, jih je treba nasilno osvojiti. V tem primeru ima vojskovodja vse pravice nad vojnimi ujetniki in nad njihovim imetjem. Vendar so tu izjema Židje in kristjani, ki imajo kot `ljudstva knjige' razne prednosti; lahko ohranijo svojo vero in bogoslužje pod pogojem, da plačujejo davek.”

Benediktova šifra

Sicer pa se Benedikt XVI. zelo dobro spomni še enega črnega septembra. Ko so leta 1972 palestinski teroristi napadli izraelske športnike med olimpijskimi igrami v Muenchnu, je bil Joseph Ratzinger 45-letni profesor teologije. Kje že? Da, v Regensburgu. Kar je še en podatek, ki daje slutiti, da izbira kraja in citata, na katerem je letos zgradil svoje odmevno predavanje, nista bila naključje.

Joseph Ratzinger se je pogosto spogledoval s politiko, bržčas pa je najbolj odmevala njegova izjava z naslovom Dominus Iesus iz leta 2004, v kateri predstavi odnos do ostalih cerkva in med drugim zapiše, da je rimskokatoliška cerkev edina Kristusova cerkev, vse druge vere pa naj bi spoznale samo žarek resnice, kar je sprožilo burne odmeve s strani ostalih krščanskih cerkva in zaustavilo ekumenski dialog. Še pred tem je budizem razglasil za “avtoerotično duhovnost, ki si prizadeva za transcendenco brez konkretnih verskih obveznosti”, odkrito pa je nasprotoval tudi sprejetju Turčije v Evropsko skupnost. Izjavil je, da bi morala “Turčija svoje prihodnje mesto iskati v islamskih organizacijah, ne pa v EU, ki ima krščanske korenine." Leta 2001 so mediji povzeli Ratzingerjev komentar o emigrantih, ki se v Evropi nadejajo boljšega življenja: “Zzaradi miru v evropski družbi bi morali prednost dati skupinam, ki jih je mogoče najlaže integrirati, ki so najbližje naši kulturi.”

Da je Benedikt XVI. s skrajno neprimerno izbiro citata med svojim predavanjem v Regensburgu upravičeno razburil muslimanski svet, sta v svojih komentarjih nedvoumno nakazala samo francoski predsednik Jacques Chirac, ki zastopa stališče, da bi se moral papež izogniti vsem dejanjem, ki lahko povečajo napetosti med ljudmi in verami, ter slovenski predsednik Janez Drnovšek, ki je na spletni strani Gibanja za pravičnost in razvoj zapisal: "Nobeno nasilje ni opravičljivo z vero. Papež Benedikt XVI. je pravilno opozoril na nezdružljivost vere z nasiljem. Narobe pa je, da je to storil le za islam. V zgodovini krščanstva lahko najdemo veliko nasilja, ki so ga opravičevali z vero. Kot najvišja cerkvena avtoriteta bi lahko pokazal nanj. Nihče ne bi temu nasprotoval. Vera se mora opredeliti do dobrega in slabega, do vsega, kar ljudje delajo v njenem imenu. S tem lahko ohrani svojo verodostojnost. Slaba dejanja storijo ljudje, verski predstavniki pa bi se vedno morali od njih ograditi.”