Aleš Kocjan

3. 1. 2007  |  Mladina 52  |  Družba

Krvavo zlato

Med sodnim procesom proti vatikanski banki so prišle na dan podrobnosti o tihotapljenju dragocenosti, ki so jih naropali ustaši, v Vatikan

V ameriških poročilih najdemo podrobne opise bivanja Anteja Pavelića, preoblečenega v duhovniško opravo, v Vatikanu, omenjajo njegovo povezavo z najvišjimi sloji cerkvene hierarhije v Vatikanu

V ameriških poročilih najdemo podrobne opise bivanja Anteja Pavelića, preoblečenega v duhovniško opravo, v Vatikanu, omenjajo njegovo povezavo z najvišjimi sloji cerkvene hierarhije v Vatikanu

Pred ameriškim sodiščem že osmo leto teče proces, ki je pomembno prispeval k rešitvi ugank s konca druge svetovne vojne - o pobegu nacističnih zločincev iz Evrope ob pomoči Vatikana in o tem, kako je Vatikanska banka (Istituto per le Opere di Religione) prala nacistični vojni plen.

Novembra 1999 je bila na podlagi prvega amandmaja ameriške ustave vložena tožba proti Vatikanski banki in Švicarski narodni banki ter številnim drugim z njima povezanim bankam za vrnitev naropanega premoženja, t. i. "krvavega zlata", ki ga je žrtvam holokavsta med drugo svetovno vojno zaplenil hrvaški ustaški režim. Tožniki so posamezniki, ki so preživeli taborišče Jasenovac, in njihovi potomci, Srbi, Ukrajinci in Judje, ter štiri organizacije, ki zastopajo pravice tristo tisoč še živečih žrtev ustaških zaporov in nekdanjih prisilnih delavcev v hrvaških koncentracijskih taboriščih. Soobtožen je tudi frančiškanski red, ki naj bi bil dejavno sodeloval pri skladiščenju in transportu naropanega bogastva, po mnenju izvedencev ocenjenega na 1,25 milijarde švicarskih frankov. Tožniki od bank zahtevajo dokumentacijo o tem, kaj se je zgodilo z naropanim zlatom in drugimi dragocenostmi, ter brezpogojno vračilo odvzetega.

Pomemben premik v procesu se je zgodil leta 2000, potem ko je bilo ugodeno zahtevi odvetnikov vojnih žrtev po razkritje zaupnih obveščevalnih dokumentov s konca štiridesetih let, ki, po njihovih besedah, ponujajo dovolj dokazov o sodelovanju ustaškega režima in Svetega sedeža z nekaterimi njegovimi institucijami pri genocidu in zaplembi premoženja Srbov, Judov in Romov v nekdanji NDH.

Vlogo glavnega akterja v razkritih dokumentih igra hrvaški duhovnik in profesor teologije Krunoslav Draganović, ki je bil med drugo svetovno vojno uslužbenec ustaškega režima. Draganović, obtožen vojnih zločinov v Jugoslaviji, je bil Pavelićev uradnik na ministrstvu za notranjo kolonizacijo, ki je bilo odgovorno za upravljanje zaseženega premoženja ustaških žrtev. Dokumenti so dokazali, da je Draganović najtesneje sodeloval s sekretarjem frančiškanskega reda na Hrvaškem Dominikom Mandićem, ki je, kot je razvidno iz dokumentov, v depoje Vatikanske banke v Rimu lastnoročno prinašal naropano srbsko, judovsko in romsko zlato in dragocenosti. Draganović je bil leta 1943 kot predstavnik hrvaškega Rdečega križa in duhovnik RKC poslan v Vatikan. Angleški in ameriški obveščevalni dokumenti s konca štiridesetih let ga omenjajo kot človeka, ki je nadziral obsežen vojni plen. Njegova naloga je bila oprati pretihotapljeno nacistično in ustaško zlato s storitvami Vatikanske banke, ta pa naj bi ob posredovanju frančiškanov večino naropanega naložila v Švici. Poročilo State departmenta iz leta 1998 pravi, da je večina zlata in dragocenosti hrvaške marionetne države za časa nacizma končala pri Draganoviću. Del bogastva, kakih 80 milijonov dolarjev, je ob koncu vojne porabil za pomoč pri begu vojnih zločincev pred roko pravice. Bil je eden izmed glavnih organizatorjev t. i. "podganjih poti", ki so po vojni omogočile pobeg petdeset tisoč nacistov iz Evrope prek Vatikana večinoma v Južno Ameriko. Ustaški vrh na begu je za "prehodni dom", sodeč po pričevanjih ameriške vojaške protiobveščevalne službe (CIC), uporabljal prostore frančiškanskega reda San Girolamo v Rimu. Del ustaškega vojnega plena je bil porabljen za financiranje in skrivanje pobeglih ustašev. Iz dosjejev FBI-ja je razvidno, da je Hrvaško osvobodilno gibanje, ki ga je leta 1953 v Buenos Airesu ustanovil Ante Pavelić (kasneje je bilo preseljeno v Toronto, leta 1991 pa v Zagreb), prejemalo nakazila iz Vatikanske banke.

Draganovića je leta 1959 kot vohuna s tajnim imenom Dynamo, čeprav je bil v Jugoslaviji obtožen vojnih zločinov, predvsem zaradi njegovih zvez v Vatikanu, zaposlila CIA. Draganović je v svoji rimski pisarni zbiral različne obveščevalne podatke ob pomoči mreže duhovnikov, beguncev in starih znancev z druge strani železne zavese. Ameriški agenti so, kljub nasprotovanju State departmenta, organizirali celo Draganovićev obisk v Clevelandu, kjer je imel leta 1961 kot duhovnik in humanitarni delavec, odgovoren za begunce iz Jugoslavije, govor v hrvaški cerkvi sv. Pavla. V njem je pozval k donacijam v dobrodelne namene. Sodelovanje s CIO je zaradi Draganovićeve nezanesljivosti in prizadevanja zgolj za dosego lastnih ciljev trajalo le do leta 1962.

Čeprav se Sveti sedež v procesu žrtev Jasenovca proti Vatikanski banki ni znašel na zatožni klopi, si na vso moč prizadeva zavarovati interese svojih institucij. Leta 2000, kmalu zatem, ko je bila vložena tožba, se je zatekel k političnim pritiskom in proti procesu uradno protestiral pri ameriški vladi. Po neuspelem posredovanju na najvišji ravni je z odvetniki poskrbel za skrbno načrtovano obrambo, ki poskuša na vse mogoče načine izpodbijati tožbo. Nazadnje sklicujoč se na politično suverenost vatikanske države, na trditev, da so terjatve tožnikov odprle politična vprašanja, ki so zunaj ustavnih pristojnosti ameriškega sodišča. A pritožbeno sodišče je lani razveljavilo odločitev nižjestopenjskega sodišča iz leta 2003, ki je ugodilo pritožbi. Sklenilo je, da je Vatikanska banka nedvomno instrument Svetega sedeža, ki uživa suverenost vatikanske države, toda obtožbe niso usmerjene proti njenim političnim branžam. Dodalo je, da nosi primer implikacije za sleherno tujo finančno organizacijo, na katero bi se nanašale vojne ali na kršitvah človekovih pravic temelječe lastninske terjatve na ameriških sodiščih. Zato je proces obnovilo. Sodišče je še dejalo, da je povezava med Vatikansko banko in Svetim sedežem "precej nejasna". Vatikansko banko je označilo za eno izmed "najskrivnostnejših finančnih organizacij na svetu". Njene dejanske posle za "mračne" in nekatere transakcije za "netransparentne". Sodišče je še menilo, da mirovna pogodba med zavezniki in Italijo iz leta 1947 ne izključuje tožbe, saj Vatikan ni bil podpisnik te pogodbe. Pravilnost odločitve višjega sodišča je kasneje potrdilo ameriško vrhovno sodišče.

V nadaljevanju sojenja so na dan prišla nova dejstva - o načinu ustaškega tihotapljenja naropanih dragocenosti v Vatikansko banko, o poslih Vatikanske banke z ustaškim zlatom in vpletenosti frančiškanskega reda v Rimu in Chicagu. Posebej obremenilno za obtožene je bilo zaslišanje edine še živeče priče. V začetku letošnjega leta je spregovoril nekdanji vojaški protiobveščevalec William Gowen. Povedal je, da mu je Draganović osebno zaupal zgodbo o prevzemu desetih tovornjakov vojnega plena leta 1946 v frančiškanski ustanovi San Girolamo v Rimu. Mož, ki je sodeloval pri prevozu, Ivan Babić, pa je menda priznal, da so se za transport plena čez severno Italijo preoblekli v angleške vojaške uniforme. Nekdanji agent Gowen je potrdil sume tožnikov. Izjavil je, da je plen nedvomno romal v Vatikansko banko.

Fascinantne so navedbe priče, da je bil za skrivanje in beg Anteja Pavelića, pa tudi za pranje ustaškega zlata zaslužen monsignor Montini, človek, ki je leta 1963 postal papež Pavel VI. Že poročila CIC-a, v katerih najdemo podrobne opise bivanja Anteja Pavelića, preoblečenega v duhovniško opravo, v Vatikanu, omenjajo njegovo povezavo z najvišjimi sloji cerkvene hierarhije v Vatikanu. Dokumentacija in pričanje sta pokazala, da je bil monsignor Montini glavni pokrovitelj dejavnosti Hrvaškega komiteja pontifikalne asistence, na čelu katerega je sedel Draganović. Ta je bil neposredno odgovoren Montiniju, med vojno namestniku vatikanskega zunanjega ministra, ki je za nameček nadzoroval tudi urad za izdajanje potnih dokumentov vatikanske države.

Kot je pojasnil Gowen, je Montini zaradi stikov s takratnim šefom italijanske izpostave ameriške vojaške obveščevalne službe (OSS), predhodnice CIE, Jamesom Jesusom Angletonom v neki fazi preiskave CIC-a o pobeglih ustaših izvedel za njen obstoj in se uradno pritožil. V značilni maniri, z obtožbami o kršitvi nedotakljivosti cerkvenih objektov in imunitete vatikanske duhovščine ob preiskovanju hrvaške frančiškanske ustanove v Rimu. Kajpada z namenom, da bi preprečil preiskavo in zavaroval ustaše na begu, je povedal Gowen.

Odvetniki Vatikanske banke so se zavzeli za prepoved objave pričevanj nekdanjega agenta CIC-a. Med njimi je bil tudi Jeffrey Lena, osebni zagovornik papeža Benedikta, ko je bil ta obtožen prikrivanja pedofilske afere v Ameriki in se je uspešno skliceval na imuniteto, ki naj bi jo imel kot suveren. Vrhunec obrambne farse odvetnikov Vatikanske banke, ki meji že na perverzijo, razodeva pripravljalni spis za obravnavo, v katerem je med drugim rečeno, da je Vatikanska banka proti tožbi imuna, saj ustaški režim s pobojem vsaj pol milijona ljudi ni kršil mednarodnega prava. Vatikanski arhivi bi gotovo pojasnili zadevo, a bodo, kljub številnim pozivom, nedvomno ostali zaprti.