Chicago Boys in Slovenija

Je nevarnost "liberalizacije", ki se ji je doslej Slovenija srečno ognila, dokončno minila? Za spektakularne posege je. Da "proda državo", oblasti ostajajo le privatizacije.

Dr. Jože Mencinger, ekonomist, Katedra za pravnoekonomske znanosti Pravne fakultete v Ljubljani, Ekonomski inštitut Pravne fakultete

Dr. Jože Mencinger, ekonomist, Katedra za pravnoekonomske znanosti Pravne fakultete v Ljubljani, Ekonomski inštitut Pravne fakultete
© Miha Fras

Je Slovenija v nevarnosti, da bi jo "liberalizirali" in ji "pomagali" s kakšno "šok terapijo"? Najbrž ne, saj za zdaj ostaja v skandinavskem kvadrantu gospodarske uspešnosti in socialne kohezije in še naprej drsi po različnih lestvicah ekonomske svobode, na katerih med nekdanjimi socialističnimi gospodarstvi prepričljivo vodi Estonija. Je bila sploh kdaj ogrožena? Nekateri menijo, da dvakrat: ob vstopu v tranzicijo in pred nekaj leti.

Beg pred administriranjem

Verjetnost, da bi Slovenija ob vstopu v tranzicijo oziroma ob osamosvojitvi sprejela tržni fundamentalizem, je bila majhna, saj je lahko v vseh sestavinah prehoda - privatizaciji, makroekonomski stabilizaciji in prestrukturiranju - ignorirala takrat veljavne tranzicijske dogme in izbirala svoja pota. To so omogočali razvitost gospodarstva, njegova odprtost in samostojnost podjetij, ki je temeljila na konceptih družbene lastnine in samoupravljanja, ter proporcionalni volilni sistem, ki je preprečil radikalizacijo in omogočil sobivanje nove in prilagodljive stare politične in gospodarske "elite". Ta, z izjemami, ki jih je mogoče prešteti na prste ene roke, že dolgo pred spremembami ni verjela v socializem, kaj šele, da bi ga poskusila braniti.

Pred petnajstimi leti sprejeti zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij je nekakšen simbol slovenskega prehoda iz socializma v kapitalizem. Kako prav privatizirati, takrat ni vedel nihče. Najbrž tudi zdaj ne. Zamisli, ki so jih prinašali različni "privatizacijski guruji", najpogosteje iz ZDA, je bilo sicer veliko; bile pa naj bi enako uporabne za ves "komunistični svet" od Ljubljane do Ulan Batorja. Pri vseh je šlo za veličastne birokratske operacije, ki se jih ne bi sramoval noben centralni planer; vsem je bila temeljna skrb hitra odprava komunizma in centralnoplanskega gospodarstva, teh pa pri nas že dolgo ni bilo. Slovenski privatizacijski zakon, kompromis med različnimi zamislimi, je uveljavil celo nekakšno nadaljevanje samoupravljanja, saj je notranje lastništvo prevladalo v večini (po številu) privatiziranih podjetij.

Stabilizacijsko politiko naj bi po zamislih tujih izvedencev povezali s privatizacijo in z osamosvojitvijo, kar bi sicer omogočilo izvedbo "šok terapije" in hiter prehod v "pravi" kapitalizem. Zamisel je že precej pred osamosvojitvijo propadla; pripravljavci makroekonomskega paketa osamosvajanja smo, resnici na ljubo, "šok terapije" zavračali ne le zaradi vere v socialno-tržni kapitalizem, ampak tudi iz strahu pred količino administriranja, ki bi bila zanjo potrebna. Po dejanski osamosvojitvi 8. oktobra 1991 je pomagala sreča; Slovenije ob njenem nastanku Mednarodni denarni sklad še ni priznal. Svetu BS (takrat smo ga obvladovali gradualisti) je zato uspelo izničiti vpliv ekonomskega čarodeja Sachsa in zavrniti stabilizacijo, kakršno je priporočal "washingtonski dogovor" o stabilizaciji v nekdanjih socialističnih državah. Ta je še poglobil transformacijske depresije in multinacionalkam omogočil poceni nakupe propadlih podjetij v vzhodni Evropi. Še več. Svet BS je ekonomsko precej neuki vladi bolj kot ne odvzel stabilizacijsko politiko; njen temelj je bila takojšnja uvedba sistema drsečega tečaja tolarja, kar je bilo v nasprotju s takrat veljavnimi doktrinami. Ker Slovenija ni imela "stand by" posojil IMF-ja, je BS lahko le vljudno prikimavala in se hkrati požvižgala na priporočila njegovih letnih misij, ki so, posebno po češki krizi, postala medlejša, po argentinski katastrofi pa so povsem izginila.

Pri prestrukturiranju gospodarstva je pomagalo, da so večino slovenskih podjetij že v socializmu vodili sposobni "rdeči" direktorji, številni med njimi so podjetja tudi dejansko ustvarili. Prva, doslej najbolj nepolitično sestavljena, Peterletova vlada jih je, kolikor je mogla, varovala pred raznovrstnimi domačimi fundamentalisti in jim prepustila prestrukturiranje podjetij, spet, resnici na ljubo, tudi zato, ker o tem nismo imeli pojma. To je bilo v letih velike recesije 1990 in 1991 res sestavljeno iz odpuščanja in še bolj iz zgodnjega upokojevanja, a kakršnokoli centralizirano prestrukturiranje ali prodaja podjetij multinacionalkam bi bila dolgoročno veliko slabša.

Po "slovensko" napravljeni privatizacija, stabilizacija in prestrukturiranje so zmanjšali tudi želje multinacionalk po prevzemih. Nevarnost fundamentalizma je, potem ko je bilo leta 1992 doseženo dno transformacijske depresije, za dobro desetletje povsem izginila, saj je sledilo obdobje solidne gospodarske rasti, zniževanja stopnje brezposelnosti in inflacije, kar sta spremljala notranje in zunanje ravnotežje. Tudi zaradi počasnosti privatizacije je v domači lasti, četudi državni, ostalo veliko velikih slovenskih podjetij. Le še Slovenija ima svoj Telekom, banke in zavarovalnice ter kar nekaj velikih podjetij - Gorenje, Krko, Mercator, Merkur, donedavna pa še Splošno plovbo in SIJ, ki smo ju prodali povsem brez potrebe.

Naključna združba

Drugič naj bi se nevarnost "liberalizacije" pojavila, ko je zdajšnja vlada razglasila reforme in novembra 2005 sprejela "Okvir gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji". Reforme naj bi bile "proces, v katerem se spreminjajo temeljni sistemski parametri" ter "gospodarska in družbena paradigma, ki je veljala vse od osamosvojitve". Osrednja točka podviga naj bi bila davčna reforma z razvpito trojno enotno davčno stopnjo, spremljala naj bi jo reforma socialnega, zdravstvenega in šolskega sistema, zmanjšanje javnega sektorja in privatizacija proizvodnega bogastva, ki je po prvi privatizaciji posredno ali neposredno ostalo v državni lasti.

Zdi se, da s temi reformami "Chicago Boys" niso imeli nič. Šlo je prej ko ne za naključno združbo vlade in domačih "mladoekonomistov". Prva je potrebovala gospodarski program, "mladoekonomisti" pa promocijo, ki bi jim omogočila izriniti "staroekonomiste". Vlada sploh ni razlikovala med različnimi ekonomskimi ideologijami; z enako ihto bi sprejela kakršenkoli program reform, vendar pa to ni nič nenavadnega ali slovenskega. Reforme so čudna stvar; nenadoma vsi vedo, da je treba nekaj reformirati, ne vedo pa, zakaj je to treba, in še manj, kakšne bodo posledice. Zato se niti ne smemo čuditi, da se je reformam s Partnerstvom pridružila še opozicija, saj se preprosto ni spodobilo biti proti reformi, ki naj bi omogočila "biti boljši od najboljših" in postati "svetilnik sveta". V čredni poenotenosti nihče ni hotel videti, da je "cesar gol", čeprav so bila edina zagotovila, da reforme prinašajo blaginjo, le leporečje in "samoumevnosti" ponudbene ekonomike. Še zdaj kakšen minister misli ali vsaj razglaša, da misli, da je zdajšnja visoka gospodarska rast posledica reform, ki pa jih sploh ni bilo, ali celo, da gre za izpolnjevanje lizbonske strategije. Dejansko je našo rast pognala rast v EU, tam pa je zanjo najzaslužnejše "sezuvanje čevljev na letališčih" in podobne dejavnosti (mimogrede in za neekonomiste: BDP ustvarja vse, kar je plačano, tudi besedilo, ki ga berete, pa varnostniki na letališčih), dodatno pa smo jo pognali še z zidanjem in s pleskanjem za predsedovanje EU ter s finančnimi proizvodi, ki jih je ustvarjalo veliko zadolževanje.

Kakorkoli, nevarnosti, da bi reformski podvig iz leta 2005 uspel, sploh ni bilo. Davčno reformo z nesmiselno trojno enotno davčno stopnjo so s pregovorno aroganco že vnaprej uničili kar njeni avtorji, dotolkli pa sindikati. Strateški svet in Odbor za reforme, že nekoliko pozabljeni instituciji, sta hitro končala pohod za uvajanje "pravega" kapitalizma in popravljanja v socializmu "izkrivljenih" vrednot. Partnerstvo za razvoj, nekakšna sodobna SZDL, je bilo slej ko prej le del promocijskega cirkusa. Kdo je z reformo koga potegnil za nos, je težko reči, "mladoekonomisti" oblast ali oblast "mladoekonomiste"? Hitro so postali drug drugemu odveč; prvi so hvalospeve premieru spremenili v zmerjanje, ki so ga dotlej namenjali le "staroekonomistom", politiki pa so reforme prišle prav za ustvarjanje "happeninga", ki je sproti malo zakril tudi bolj pritlehno pridobivanje "naših" pozicij.

"Reforma" davčnega sistema je tako že po letu dni naznanila konec "strukturnih prebojev", novih paradigem in podobnega leporečja ter vračanje v "gradualizem". Že po letu dni smo bili tako približno tam, kjer smo optimističnejši nasprotniki "šok terapij", "elektrifikacij", "velikih skokov naprej" ali "strukturnih prebojev" in novih paradigem pričakovali, da bomo. "Konsistentna" celota centralnoplanskega podviga se je skrčila na bolj ali manj povezane ter bolj ali manj skladne spremembe posameznih delov gospodarskega in socialnega sistema, ki povzročajo bolj ali manj sprejemljive prerazdelitve dohodkov in bogastva. Nevarnost, ki je pravzaprav sploh ni bilo, je izginila.

Gasilski srečelovi

Je nevarnost "liberalizacije" dokončno minila? Za spektakularne posege v gospodarski sistem gotovo. Da "proda državo", oblasti ostajajo le privatizacije. Nekatere, kot je bila nedavna privatizacija NKBM in kakršna naj bi bila tudi privatizacija Triglava, so ljudstvu všečne, saj spominjajo na nekdanje gasilske srečelove, pri katerih so dobitke zbrali po hišah in jih nato razdelili kupcem srečk. Pri njih bodo dobitki šele po nekaj letih končali v tujih multinacionalkah. Pri drugih, takšna naj bi bila privatizacija Telekoma, pa naj bi slovensko državno premoženje kar neposredno privatizirali v nemško državno premoženje.

Reformna retorika je izginila; boj za konkurenčnost in večjo elastičnost trga dela je zamenjal boj proti brezsramnemu bogatenju in neupravičenemu zviševanju cen. Kako to narediti v "pravem" kapitalizmu, katerega edino merilo uspešnosti je rast dobička, ne vem; saj je po ekonomskih naukih upravičena vsaka podražitev, ki poveča dobiček, neupravičena pa vsaka, ki ga zmanjša. Kaj se zgodi, pa je odvisno od cenovne elastičnosti povpraševanja.