Nage babe so hudir

Tretje nadaljevanje spominov Blaža Ogorevca na flodranje v času socializma

© Tomo Lavrič

(Tu je torej tretji prispevek iz daljše izpovedi o spolnem življenju v časih totalitarizma v naši prejšnji državi. Če bodo raziskovalci sil kontinuitete pokazali še nadaljnje zanimanje za sam izvor tega pojava in seveda, če ne bom preveč utrujen ali kompromitiran, bo naše uredništvo objavilo še kakšen podobno razjasnjujoč strokovni zapis.)

Tam prek mosta, na drugi strani reke, ki je kar nekam ostro razmejevala staro mesto s kolobocijo zavitih in ozkih srednjeveških uličic od skoraj pravega podeželja, so se razprostirali obširni vrtovi, sadovnjaki in njive kapucinskega samostana, pa tisti veliki stari mlin se je stlačil na strmi breg in nekaj takih manjših kmetij je še paberkovalo tam naokrog. (A zdaj ni več tako, tudi tam je že davno vse na novo pozidano). No, in tam na nekem zanemarjenem dvorišču (umazane kure, ki so jim odpadla vsa repna peresa, tako da so med topo vztrajnim brskanjem po gnojišču neprestano z vso malomarnostjo molele neokusno brbončaste temno rdeče škofije, torej kurje riti, nekam gor v zrak, pa veliko polomljenih gar in šajtrg ter take krame je brezupno poležavalo tam naokrog in zavržene verige so tiho, brez prihodnosti rjavele po kotih) je vegasto stal neki nam še posebno ljub hlev. Prav tja smo najraje hodili gledat krave. Te so sicer imele imena, ampak taka kmečko prozaična, denimo Rjavka, Liska ali kaj podobno nedomiselnega, prašiči v svinjaku tam v kotu pa so bili, tako kot tudi kure na dvorišču, brez njih, morda zato, ker so jih pogosteje klali in jih zategadelj niso želeli preveč poosebiti. Hlev je bil mračen ter vedno vlažno in zatohlo topel, s starih počrnelih stropnih tramov so kot netopirjeve peruti visele velike pajčevine in enkrat, ko sem bil v hlevu popolnoma sam, sem videl, kako je po zgornji prečki na svislih letela neka skrivnostna podgana ter jadrno izginila v temi, ki se je zgostila zadaj v kotu. To je bilo še posebno grozno, kajti ves ta čas so iz polmraka nepremično, z debelo izbuljenimi očmi ter mokrimi gobci nedoumljivo zrle vame rogate glave in pujsi so v svojem svinjaku tožno stokali in mrmrali. Takrat se mi je za hipec, takole v iskreni otroški prostodušnosti, zazdelo, da bo bržčas v peklu tudi nekaj takega, neka temna luknja pač, polna rogatih glav in vzdihov, le vonj morda ni bil čisto pravi. Tisti spoj dehtečega sena, suhe stelje, postane scalnice, razpadajočega gnoja, presnega mleka in kuhane repe, smradov lastovičjih mladičkov in podganjih dojencev goličev, ki so gomazeli, prvi v gnezdih nad vrati in okni, drugi pa v skrivnih luknjah zadaj za svinjaki, pa mehkih zadahov teličkov in drobnih pujskov, pomešanih z rezkejšimi, ki so puhteli iz starih krav, tolste prasice matere in edinega konja, je bil namreč, o tem pač ne gre dvomiti, ljubeznivo topel in kar nekam domačnostno nostalgičen, mehka razneženost pa vsaj po mojem nekako ne spada v kakršenkoli resnejši pekel.

(Drobna pripomba o tem, kako lahko vonj po dreku koga zasvoji.

Prav v tistih časih so me nekajkrat čez poletje za dva ali tri tedne izgnali na čisto drugi konec Slovenije k neki babi, ki sem jo moral ogovarjati s "teto", čeprav se zaklinjam, da se po najinih žilah ni pretakala niti najdrobnejša kapljica sorodstvene krvi. Pred tem počitnikovanjem sem vedno v grozi kar trepetal, kajti tam sem doživljal bržčas enega najostudnejših dolgčasov v življenju. Baba je bila zelo posesivna in od nje se nisem smel odmakniti niti za en sam samcat meter. Prek dopoldnevov je še nekako šlo, takrat je kuhala, ampak še to samo kakšne limaste krompirjeve svaljke in sladko zelje, toda dala mi je vsaj mir, da sem se lahko, seveda s precejšnjo mero naveličanosti, plazil po kavču in prebiral kakšne butaste knjižure, a vendar, zunaj je sijalo sonce, po drevju so zorela jabolka in v bližnjih potokih plavale ribe. Prava mora pa je zagrnila popoldneve. Takrat sva se, vedno enako, z roko v roki, odpravila na tako imenovani sprehod, vedno po isti poti in vedno do istega cilja, neke trapaste kmetije tam zgoraj med griči. Tudi domači so ob najinih prihodih od silne muke in zagate samo zavijali z očmi, gospodar je kot jesenska meglica izhlapel med brajde, gospodinja pa nejevoljno privršala s štefanom tako sklumpanega rdečkastega vina, da se je v vratu steklenice pojavil venček belih pen, ga postavila prednjo in med momljanjem, da jo čaka kup dela, jadrno izginila še ona. Potem sva pa sedela za vegasto leseno mizico na tisti gnili klopci tik ob obilno razlezenem kupu mezečega gnoja zadaj za svinjakom, ona je z vsemi možnimi fizičnimi izrazi slastenja vohala svinjski drek (bila je namreč odločno specializirana izključno za to sorto in so jo ostro dišeča kurja ali mačja govna puščala povsem neprizadeto, prav tako kot tista bolj mehka, kravja in konjska na primer, da o skoraj jalovo neizrazitem pasjem niti ne govorimo), vmes te vonjalne užitke poplakovala s cikasto domačo brozgo, jaz pa sem zrl v slive, ki so plavele v krošnjah na bregu pod mano, pa v tiste tihe vlažne loge še niže spodaj, poslušal radostne krike domače otročadi, ki se je gonila okrog njivic in vrtičkov, ter hrepenel. Ni mi namreč dovolila, da bi se odmotal iz njene bližine niti za nekaj metrov, in ko je bila že čisto zadeta (prašičji gnoj je vohala strastno in pohlepno kot zasvojenci z lepilom na ulicah Ciudad de Guatemale), sem se nekajkrat kanil neopazno odplaziti, vendar mi pobeg nikdar ni uspel, saj me je že po nekaj korakih njen raskavi glas spet prikoval nazaj na klopco. Potem mi ni preostalo prav nič drugega, kot da sem ždel tam zraven ter v praznem začudenju buljil v njene v slasti vsrkavanja drhteče nozdrvi, priprte oči in debelo sopeča pljuča (v svinjakih tam zraven so včasih med popoldanskim počitkom sanjavo zakrulili neposredni proizvajalci omenjenih dišav), medtem pa je v mojem srcu počasi klila zel vzvišenega prezira. O vzrokih in vzgibih te njene nenavadne sprevrženosti v zaupljivem otroškem sprejemanju sveta takega, kot pač je, takrat sploh nisem premišljal, morda je bila v svoji preproščini zgolj prepričana, tako vsaj mislim zdaj, da ta vonj blagodejno in zdravilno učinkuje na dihala, kajti v kakšne travmatične peripetije iz njene mladosti se tod res ne bi spuščal.)

Torej, ta domačijski zadah "našega" hleva se je res malo oddaljeval od moje osebne predstave pekla, jo je pa tembolj potrjeval smeh, saj smo se tam notri mnogokrat toliko prekrohotali in prehehetali, da je pravi čudež, ker nam niti enkrat niso počili trebuhi. Nebesa, tako se mi vsaj zdi, niso kraj smeha, tam se bojda potopiš le v neoprijemljivo in neotipljivo mezgo blaženosti, pekel pa morajo kot poletno nebo gromi in strele parati izbruhi sapo jemajočega krohota. Mi smo se včasih, ko se je kakšna krava prav tolsto uscala, ali pa, ko so ji iz riti med glasnimi ploski padali kot dvokilski hlebci veliki pastozni dreki, tako zvijali v hehetu in cviležu, da smo skoraj padali naokrog. Še večji hec pa je bil, kadar smo kakšnega požrešnega pujsa zvabili h koritu, ga premamili, da je izrinil skozi tisto luknjo svoj pohlepno vohljavi rilec na plan, potem smo ga pa s slamicami bezali v nosnice. Joj, kako so potem prhali in cvilili, se histerično vrgli nazaj na hrbte svojih tesno gnetočih se bratov, ki so se prav tako v trenutku nalezli poplaha in nastal je tak džumbus, da so se med ušesa parajočim cviležem in kruljenjem zaradi vsesplošne gonje in medsebojnega preskakovanja tresle in v obupu nevarno škripale celo od dreka in pomij mastno bleščeče se dile njihove sicer trdne ograde. Ob takih prilikah se nam je od smeha kar cedilo tako iz oči kot iz tistih naših drobnih glistastih lulčkov.

Enkrat pa, takole okrog treh popoldne je bilo, na neki tak soparen poletni dan, kajti nevihtni oblaki so se pričeli cmariti tam zadaj za vrhom Lubnika in vse je kazalo, da bo pred večerom privršala nad mesto še kakšna vročinska nevihta, sem se dvizal tja dol k reki, od koder je bilo že nekaj časa moč čuti visoke vriske mularije iz naše vojske, ki se je z vso predano zavzetostjo brezsmiselno gonila po tolmunih pod starim mlinom. Vendar pa sem, kajti bližnjica me je vodila prav mimo vrat tega hleva, pomislil, da bi za hipec še vrgel oči tja noter, kar tako, da pač preverim, ali je s kravami in prašiči vse v redu. Odrinil sem vrata, vstopil in pramen ostre svetlobe, ki je planil v hlev, je splašil premnoge, v vročini pozaspale tolste muhe, da so brenčeče zaplesale v sončnih žarkih in so se jim svilnata krilca tako prevzetno zalesketala v polmraku, da so bile za hip videti kar kot kakšne kresnice. Med tem razkošnim žuželčjim balom so se mi oči počasi privajale na poltemo, ki je tiho ždela po zatohlih kotih, in tisti sprva plinasto razmazan mlečno bel madež nekje tam zadaj je pričel dobivati vedno bolj ostre in jasne oblike, dokler nisem razločno zaznal, da stojim pred razkošno debelo, povsem nago babo. In bil sem čisto paf.

Na tej kmetiji je namreč delala in tudi živela neka ženska tam okrog štiridesetih let, ki pa ni bila povsem klasična dekla, saj je imela v bližini celo svojo bajto in nekaj zemlje okrog nje, prej bi rekel, da je bila nekakšna podrejena partnerica. Ampak bila je zelo čudna, denimo jedla je izjemno grdo, mlaskajoče in škrtajoče, najraje se je lotevala kosti, s katerih so kot sluzaste krpice visele še kakšne neprebavljive vlaknaste kite in žilice, tako da so se pod njenimi kleščasto močnimi čeljustmi ostanki ogrodij mrtvih prašičev in krav kar hrskajoče drobili, potem pa je iz teh škrbin z debelim jezikom piskljavo sesala mozeg, skratka bila je nekakšen simbol žretja. Tudi oglašala se je zgolj samo kot pes, včasih je kaj nerazumljivega zabevskala, običajno pa le preteče renčala. Vendar se je govorilo, da skrbno skriva cele kupe denarja, da je bogata kot Rotschild, zato je v njeno telesno maso pogosto zavrtal kakšen predrzno prodoren pogled propadlih mestnih pijandur ali pa jo preplaval bolj plah prelet pohlepnih osamljenih upokojencev. Pa saj ni tako slaba baba, so si ob takih prilikah mrmrali nekam bolj sami vase kot pa družbi in si pri tem trli glave, na kaj bi se dalo naleteti pod njenimi razmavhanimi oblačili. Ampak, če so jo takole na kakšni samotni ulici ali pa za kakšnim grmom tam na polju pograbili za rit, jih je bliskovito tako močno pritegnila, da so ubogi pogoltni izstradanci cepali po tleh kot omlateni snopi sena.

No, takrat je pa stala pred mano v vsem groznem obilju svoje nagote in s predrznostjo živali roparice, nekega hudega predatorja torej, srepela vame, ubogega izgubljenega kurčka, ki ni vedel, kako in kam bi izhlapel. Grabila se je za joški, ki sta ji kot dva ogromna mlečna slapova bohotno tekli globoko dol čez trebušne gube, ju nasilno vlekla gor pa dol in na stran, nato se je obrnila ter mi pokazala rit, pomigala z njo, da so že kar možganski skorji podobne celulitične brazde planile v divji ples, potem še razvlekla ogromno divje ščavjasto poraščeno pizdo, pri tem pa sta ji med razkrečenimi tolstimi bedri kot zmečkani mastni cunji lojasto zanihali dolgi vijoličasti sramni ustnici. Bil sem res popolnoma paf.

Nato je kar nenadoma otrpnila in zalajala, zgin, zgin, zdej pa zgin, a sem bil še kar nekaj trenutkov tudi jaz popolnoma okostenel, potem sem jo bržčas precej komično podurhal tja dol k reki. A me je med begom še kar nekaj časa spremljalo tisto togotno bevskanje, zgin, zgin, zgin. Spodaj v našem bunkerju med grmičevjem, ki se je divje razraščalo po bregu, smo nekajkrat temeljito premleli ta dogodek, toda do kakšnega zaključka se nismo dokopali. Le to smo lahko modrijansko vzdihovali, da je pač z nagimi babami hudir, res velik hudir. Le Rado, eden starejših in izkušenejših članov naše vojske, mi je poznavalsko namignil, da si ga bom moral počasi začeti metati na roko.

P. S.: Pa se tovrstni in podobni nenadni šusi niso dogajali samo meni, enkrat pozneje, čez nekaj let, ko smo hodili, denimo, v četrti ali peti razred osnovne šole ter že na debelo in pogosto ščipali punčke v ritke, sem šel na morje v kolonijo. Tam sem se družil z nekim nadvse nepomembnim piflarčkom, takim zacukanim drobnjakom z očali in na prečko počesanimi laski, pa ne zaradi tega, ker bi mi bilo njegovo prijateljstvo v užitek in čast, temveč zategadelj, ker me je lakajsko spremljal in po božje častil kot nespornega vladarja. In tako sva nekega sončnega popoldneva postopala po obali ter med kamni in po produ brskala za školjkami. Med tem raziskovanjem sva se kar odmaknila od kopališča, in ko sva zavila okrog neke čeri, sva dobesedno čofnila na neko nago babo, ki se je tam sončila. Le nasmejala se nama je, popolnoma brez zadrege ter nama pomignila, naj se zaradi njene gole prisotnosti niti najmanj ne vznemirjava, le razkrečeno se je prevalila na trebuh in nama razkazala še svojo rit. Jaz sem pohotljivo oprezujoč odskakljal dalje, moj prijatelj piflarček pa je doživel šok, kar stal je tam, rokice so mu nemočno obvisele ob telesu, spodnja čeljust pa se mu je povesila kot jazbečarju, ko prvič vidi morje. Le s težavo sem ga odvlekel naprej, a nisva hodila daleč, kajti pod prvo cipreso se je zgrudil v senco in pričel nemočno hlastati za zrakom. Bilo je pač prvič, da je videl čisto nago babo, torej joške pa pičko in rit in vse to. Ko je prišel malo k sebi, je pričel stokati, da se ne bo več vrnil domov, da pa jaz poznam njegovo mamico in naj zato stopim k njej in ji povem, da jo je imel zares rad. Kaj drugega mi ni uspelo iztisniti iz njega, zato sem odbrzel k "tovarišu" po pomoč. Ko sva se vrnila, je izginil neznano kam. Pograbila nas je panika in našli smo ga šele čez dve ali tri ure v slaščičarni na trgu sosednje vasi, kjer je za mizico pred kioskom pohotno žrl tortico za tortico, zraven pa pil dvojne jajčne likerje, kar je bilo zanj, znanega varčneža, izjemno nenavadno. Bil je že popolnoma pijan in vse, kar nam je uspelo izvleči iz njega, preden je zapadel v akutno kozlanje, je bilo pač to, naj vendar povemo njegovi mamici, da jo je imel do takrat res rad. Pa naj še kdo trdi, da nage babe res niso hudir.