Povaljani v blatu in povzdignjeni v nebo

Scenaristična šola ali zakaj zdaj imamo slovenske scenariste

Miha Mazzini

Miha Mazzini
© Borut Krajnc

"Imamo slovenske pesnike, slikarje, pisatelje - zdaj imamo tudi slovenske scenariste," je odločno zatrdil Zdravko Duša, vodja šole filmske pripovedi Pokaži jezik.

Šola je za tiste, ki hočejo svojo zamisel za film oblikovati v scenarij, nastala leta 1998 pri Zavodu za odprto družbo. "Toliko ljudi danes gleda filme, da se ne vidijo več v romanih ali nasploh v knjigah - sebe vidijo v filmu. Filmski jezik je po tridesetih letih bolj ali manj rednega sedenja pred televizijskimi zasloni jezik današnjega časa," je pojasnil Zdravko, "zato nam ne manjka kandidatov s scenarističnimi ambicijami. Zatorej je s pomočjo Sorosa nastala ta šola." Kandidati se prijavijo na decembrski razpis in pošljejo sinopsise - "okostnjake" zgodb, na podlagi katerih tričlanska komisija izbere največ petnajst udeležencev, ki naj bi naslednjo pomlad v šoli napisali osnovno različico scenarija za celovečerni film. Kljub umiku Sorosevega kapitala so šolanje, nastanitev in hrana ter druge storitve med pisanjem scenarija zastonj.

Vojaški dril

Ko je Miho Mazzinija, ki leta 1998 še ni nastopal v vlogi scenarista najboljšega celovečerca na portoroškem filmskem festivalu, Helena Pivec iz Zavoda za odprto družbo povabila, naj vodi scenaristično delavnico, je rekel ne: "Nisem verjel, da se je možno pripovedništva naučiti - človek je nadarjen ali pa ni." Nato je obležal z gripo: "Kot žrtev bolezni sem vsak večer gledal televizijo." Prvi večer je videl neki ameriški film o krutem očetu, ki hoče ločeni ženi ugrabiti sina. "Drugi večer sem gledal film o krutem očetu, ki hoče ugrabiti ... tretji večer pa film o krutem očetu, ki ..." Postalo mu je jasno, da za ustvarjanje filmov, ki privabijo solze v oči, ne solze sočutja, marveč obupa, ni potrebna nobena nadarjenost. "Osnov vodenja zgodbe in postavljanja oseb se na ravni tovrstnih filmov lahko nauči vsak," je sklenil Miha, sprejel ponudbo in kasneje napisal priročnik o pisanju scenarijev za celovečerne filme, ki je izšel v zbirki Pokaži jezik (zbirka obsega poleg priročnika še štiri knjige, med drugim tudi izbrana predavanja, ki so jih poslušali učenci te šole). Kot pravi Miha sam, je priročnik napisan v grobem jeziku in ni namenjen tistim, ki potrebujejo pomoč pri pripravljanju dveurnega eksperimenta s kamero, privezano na mačkin rep. Tudi tistim "nežnim in zatrtim dušicam, ki mislijo, da bo njih in njihove izdelke ujčkalo občinstvo," ne.

Več kot štiristostranski priročnik, kot pričajo "preživeli" učenci (zdolgočasene gospodinje odpadejo že na razpisu, vendar nekaj ljudi odneha tudi med samim šolanjem), je napisan povsem v slogu njegovega dela v šoli. "Miha me je občasno spominjal na sadističnega mučitelja z zelo izvirnim načinom trpinčenja," je potožil Damjan Šiligoj, pripadnik druge generacije "amaterskih scenaristov", ki je s svojim v šoli nastalim scenarijem prišel v ožji izbor na razpisu TVS. "Silil nas je gledati slovenske filme. Pridevnik slabe verjetno lahko izpustim, mar ne?" Tako je Damjan po ogledu filma Brezno (ta je po njegovem "absolutni zmagovalec vseh časov"), še posebej po prizoru, ko si v obroč ujeta domoljuba obljubita, da bosta, ko jima bo zmanjkalo nabojev, ubila drug drugega, "sošolce" v šoli Pokaži jezik prosil, naj ga, "če kdaj ustvarim takšen scenarij, mirne duše pihnejo!" Damjan je živ in zdrav, zato lahko sklepamo, da je njegov scenarij za vojno dramo Neizstreljeni naboj o prijateljih, ki se s puškami v rokah znajdejo na nasprotnih straneh v času desetdnevne vojne, dober, in to ne le po mnenju razpisne komisije TVS, ampak tudi po mnenju precej kritičnih sošolcev. Ti med šolanjem ne samo poslušajo kritike predavateljev, ampak se tudi sami pridružujejo "valjanju po blatu" sinopsisov kolegov. Damjan je poleg "tovariške podpore", kot zelo vztrajen učenec, ob koncu šolanja dobil še 20-stransko kritiko Srđana Karanovića. Tega srbskega režiserja, scenarista, predavatelja režije in scenaristike ter zgodovine filma, štiri leta profesorja na univerzah v Connecticutu in Bostonu se učenci šole Pokaži jezik najpogosteje spominjajo - saj v šoli ni bil le predavatelj, temveč tudi individualni učitelj. Damjan je glede scenarija, ki je nastal na podlagi njegove istoimenske knjige, dokaj optimističen, "s scenaropisjem sem za zdaj končal, ker ne pišem za v predal - ni užitka, če tvoje delo ni nadgrajeno. Povabljen sem k sodelovanju na TVS, a za zdaj niti ne vem, kaj to pomeni. Vendar se mi zdi, da Slovenija potrebuje film o svoji zgodovini, zato bomo ta film enkrat že posneli."

Barbara Zorman, tako rekoč pionirka šole, ima za udejanjenje svoje komedije Gladina več možnosti. Saj je ravno ona tista, katere zgodbo so odkupili: "Scenarij, ker se je tu pa tam zalomilo, sem po šoli nekako odpisala. Ampak Zdravc Duša mi je vsakič, ko sva se srečala v mestu, 'naredil pridigo' o odlašanju, tako da sem imela naposled že pošteno slabo vest, zato sem zadevo lani poleti končala in jo poslala na televizijski natečaj." Barbara si želi, da bi TVS film po odkupljenem scenariju zares posnela, takrat bo verjetno dobilo "trdnejšo" obliko tudi nekaj "predalskih" osnutkov. Prav zdaj končuje magistrski študij v Cambridgeu, piljenja scenarija v šoli pa se spominja takole: "Večinoma je bilo tako, da si sinopsis, preden si ga začel izpopolnjevati na papirju, vsaj petnajstkrat povedal vsem udeležencem, gostom, predavateljem in seveda se je zmeraj našel kdo, ki je imel 'boljšo idejo' o tem, kako bi moral izgledati kak lik, kako bi se morali sukati dogodki ..." Pogovarjanje do onemoglosti ni bilo samo poučno, ampak tudi zabavno: "Prvo leto sta bila med udeleženci fanta iz Postojne, ki sta imela scenarij o vesoljcih, ki pristanejo v neki vasi blizu Postojne, in potem nastane konflikt med njimi in avtohtonim prebivalstvom. Že v fazi sinopsisa sta imela vse preračunano za 'low budget' film, kako bodo zastonj igrali njuni sokrajani in kako bo v vlogi zmaja nastopal zmaj s cerkniškega karnevala."

Z leti se je program šole preoblikoval. "En teden smo bili zaprti v Trenti," je razložila Barbara Kelbl, udeleženka lanske delavnice, ki je prepričana, da če ne bi bilo šole, tudi scenarija ne bi bilo, "praktično smo bili prisiljeni delati." Kelblova je s svojim scenarijem povabljena k sodelovanju na nacionalko, poleg tega se je prijavila na razpis Filmskega sklada. "V šolo smo lahko prinesli svoj računalnik ali ga dobili v Trentarski roži - tipkali na sončku ali ponoči. Pogovarjali smo se o scenariju med kosilom, na sprehodu ... Kasneje predstavljali svoje scenarije pravim režiserjem, posebej zanje pa tudi oblikovali povzetek zgodbe." Poleg režiserjev so bili povabljeni še drugi udeleženci procesa nastajanja filma: igralci, snemalci, filmski teoretiki.

Če bi diplomirana komunikologinja in novinarka Barbara imela možnost nadaljnjega izobraževanja, pa naj bi bila to druga stopnja "kazanja jezika" ali referenca v tujini, bi jo brez dvoma izkoristila: "Pridobila sem temelje - od računalništva do tega, kaj se dogaja s scenarijem v Sloveniji, potem ko je napisan. Spoznala sem celo soavtorico iz Zagreba, s katero sodelujem vse do danes." A kljub zavedanju, da je na pravi poti - to je začutila ravno v šoli - ostaja trezne glave: "Kot scenaristka se v Sloveniji ne morem preživljati, zato to počnem iz veselja, saj je Miha, mislim na Mazzinija, že na prvem predavanju razložil, koliko možnosti imamo kot scenaristi." Je to sploh potrebno? "Ha," se je nasmehnil Miha, "v predavalnico pridejo tudi ljudje, ki ko prestopijo prag, že iščejo naokrog čeke. Od časa do časa dobim prek maila scenarije, ki so napisani naravnost za Hollywood, ker ljudje nimajo časa za to, da bi ga izgubljali z 'mestnimi zgodbicami' v Sloveniji." Učence postavi na trda tla tudi, ko pove, da je zadnji scenarij, ki je bil napisal v sklopu šole, prinesel avtorici 400 jurjev za njen večletni znoj. V nebesa pa jih povzdigne s trditvijo, da je verjetnost za to, da se v Sloveniji po nekem scenariju posname film, večja kot drugje: "V Ameriki na leto kroži več sto tisoč scenarijev. Pogodbo z agentom podpišeta le kaka 2 odstotka piscev. Možnosti, da bo prvi scenarij tudi realiziran, so enake glavnemu dobitku na nacionalni loterij. Pri nas ponavadi ni tako, posnamejo se tudi filmi, ki imajo zgodbe za 20 minut, napihnejo pa jih v celovečerec."

To, da so vojaška krutost, zahtevnost in vztrajnost, ki si je želi marsikateri scenarist začetnik (to mazohistično željo mi je zaupalo več sogovornikov iz šole), neločljiv del ustvarjanja v šoli, je še dodatno potrdila Barbara: "Miha je diktator! Dal nam je vedeti, da gre zares - ko sem s sošolcem za dve minutki zamudila k pouku, naju je nadrl kot smrkljasta šolarja."

Nagrade

Toda zahtevnost še ne pomeni narekovanja pravil: "Menim, da je mentorstvo na šoli precej 'odprto'. Nobeden od mentorjev ne posiljuje z eno samo šolo/smerjo/varianto dramaturgije, ki naj bi se je pri pisanju držal - razen seveda osnovne, ki jo je zapisal že Aristotel," je pojasnjeval svojo lansko izkušnjo "kazanja jezika" Blaž Kutin, diplomirani sociolog kulture in etnologije, avtor scenarija Otoki, ki so ga med 286 deli, predstavljenimi na prej omenjenem natečaju RTV, izbrali in pisca povabili k sodelovanju.

Drugo nagrado na tem razpisu je dobil Gorazd Trušnovec, eden od prvih učencev seminarja Pokaži jezik. "Za scenarij Srečka, ki sem ga oblikoval leta 1998 v sklopu šole, sem napisal petnajst različnih sinopsisov. Z zadnjo različico sem se lani uvrstil v najožji krog izbora na European Pitch Pointu." Gosposka ulica, Gorazdov drugi scenarij za celovečerni film, je napisan po motivih resnične življenjske zgodbe, vendar v duhu novega francoskega realizma, in ravno ta mu je najbrž prinesel drugo mesto. "Nimam pojma, kaj pomeni druga nagrada na natečaju TVS, vem pa, da je scenarij kot otrok, ki ga je težko dati od sebe, a v neki fazi je to neizogibno."

Snemalec na TV Slovenija Marko Kurat je za svojo dramo Karadžičev test prejel odkupno nagrado na razpisu TVS. Celovečerni film Stereotipi je Filmski sklad določil za dodelavo. "Spomnim se, da so na seminarju prevladovale ženske. Skoraj polovica ljudi je bila iz nekdanje Jugoslavije," je povedal Marko, ki se je udeležil predavanj leta 2000. "Zame je bila šola prispevek k mojim takratnim izkušnjam. Tudi letos, če bom imel čas, bom šel v Trento." Možnost ponovnega priključevanja k predavanjem uveljavljenih mojstrov filma (med drugimi so v šoli sodelovali Yvette Biro, Dušan Makavejev, David Gothard, Branko Baletić, Vladimir Blaževski in drugi), poznavanje ljudi, na katere se lahko obrneš s svojo zgodbo in pridobiš "feedback", izmenjavanje mnenj med učenci samimi (saj se ti, čeprav so šolo končali, še zmeraj dobivajo na kavah) - oblikovanje skupine ljudi, ki lahko o scenariju razpravljajo na specifični ravni - torej, šoli Pokaži jezik priznavajo zasluge skoraj vsi njeni "maturanti".

Letos udeleženci, kot že tri leta zapored, delajo v Triglavski roži v Trenti, v obnovljeni nekdanji šoli, kjer pod pokroviteljstvom Zavarovalnice Triglav potekajo mednarodni študijski programi novogoriške gimnazije. Šolanje že teče - od začetka aprila, trajalo pa bo vse do konca maja. "Vsako leto pride nekaj udeležencev delavnic do pravega in realizacije vrednega scenarija, drugi pa, če nič drugega, od blizu pogledajo v mehanizem ene osrednjih oblik umetnosti in zabave," je razložil Zdravko Duša, ki ima po umiku Soroseve fundacije največ zaslug za to, da je šola preživela. Saj je ravno on, kot pravijo njegovi kolegi, privabil k sodelovanju sponzorje. "Mobitel bo prihodnje leto podelil nagrado v vrednosti 500.000 SIT za najboljši prvi scenarij. Polovico dobi avtor v denarju, druga polovica je namenjena za prevod scenarija v tuj jezik in predstavitev tega v tujini." Najbolj pa si vodstvo želi, da bi najboljšim iz dosedanjih treh letnikov lahko ponudili izpopolnjevanje, vendar taki upi zaradi finančnih omejitev niso realistični: "Ker smo z denarjem na tesnem, smo začeli razmišljati, da bi del avtorskega honorarja za scenarij, ki nastane v sklopu šole, kasneje pa bo odkupljen, pripadel šoli," je razložil Zdravko s pripombo, da odstotek ne sme biti previsok.

Spodbudo za ustvarjalnost je torej dobilo kar nekaj ljudi. Kako pomembno bo to za slovenski prostor in ali bo slovenskih film potemtakem boljši, pa bomo verjetno videli pri prvem filmu, posnetem po kateri od zgodb iz šole Pokaži jezik.

povezava

povezava

povezava

povezava

Zdravko Duša

Zdravko Duša
© Borut Krajnc