Kako se je slastil Josip Broz Tito

Eksotična kulinarika 5. del

Samo bog ve, kdaj sem prvič slišal za Tita, toda kar naenkrat je bil stalni prebivalec v moji otroški zavesti in se po njej sprehajal tako po domače kot medvedek Neewa, Janko in Metka, tisti rak iz one velike kartonaste slikanice, ki je pripovedovala neko zgodbo z morskega dna, ali pa prijazni vaški bebček Janko. Pravzaprav smo ga uvrščali nekam med bajeslovna bitja. Spomnim se, kako smo mulci včasih ob jesenskih večerih ždeli ob majhnem ogenjčku na bregu reke tam zadaj za jezom Koširjevega mlina, si pekli krompir in kramljali take lepe stvari. Po oljnati površini mirnih tolmunov so lenobno polzeli vodni drsalci, včasih je gladino nežno vznemirila riba, ki se je dvignila z blatnega dna po požirek zraka ali pa je le malo poškilila, kako je kaj tam zgoraj, ter se že naslednji hip med tiho porazgubljajočimi se kolobarji spet pogreznila v globino, in tam zadaj za Lubnikom so v zahajajočem soncu pričeli rdeti oblaki. Eh, smo rekli, v nebesih pa spet Miklavž piškote peče, in se že slastili, kako jih bomo žrli tam v decembru. Potem se nam je pohlep še bolj razbuhtel, zato smo pričeli sanjariti, kako bi bilo, če bi prišel Tito v Škofjo Loko in bi padel čez Kapucinski most, pa ne bi znal plavati in bi ga mi rešili, on pa bi, izvlečen na prod, ves hvaležen hlipnil, da vsakemu izpolni tri želje. To pa je bil vhod v tisto razkošno spakovanje, v katerem smo tam od nekih skromnih škrniceljčkov bonbonov zapadali v vedno bolj nemogoče izmišljotine, strastno preklicevali prejšnje želje in postavljali nove in nove zahteve. Le moj mlajši brat Rok je trmoglavo vztrajal pri tistih svojih treh čredah konj, čeprav smo mu dopovedovali, da je butec, kajti ob eni, obsežni za tri, mu še vedno preostaneta dve želji. (Sploh pa menim, da lik bivšega Predsednika kot čudodelca v očeh premnogih preprostih, zdaj že ostarelih komunistov še vedno ni zbledel, saj pogosto tožno zavzdihnejo, češ, le Jezus Kristus in tovariš Tito sta v vsej dolgi človeški zgodovini znala zgolj z drobtinicami do sitega naphati nepregledne množice, pri tem pa imajo v mislih tisti čudež, ko je Božji sin nahranil štirideset tisoč lačnih s samo sedmimi hlebci kruha ter nekaj ribicami, pa še sedem zvrhanih košev presežka mu je ostalo, prav tako pa pod Maršalom v tistih trdih povojnih časih največje bede po neki skrivnostno nedoumljivi poti prav nihče ni stradal.)

Se pa natanko spomnim, kdaj sem dobil prvo focko zaradi tega Tita. Nestrpno smo se drenjali tam v kotu trgovine Špecerija - koloniale na Mestnem trgu in se v pekočem dolgčasu brez razloga medsebojno zlobno bezali, medtem ko se je mama brezupno drenjala v vrsti za pultom, kajti upali smo, da bo, potem ko bo nabavila tisto moko, mast in kvas ter podobne nezanimivosti, vsakemu kupila še po eno cigarco. (Te cigarce so bile, čeprav enostavne, nadvse imenitne stvari, a jih žal ne prodajajo več, pravzaprav le za cigareto dolg in prav tako debel valjček iz temnorjavega bonbonastega sladkorja, ki se je kot imitacija tlečega ogenjčka na enem koncu končal z belim in rdečim obročkom. Potem si to drobno slaščico vtaknil v usta, jo med lagodnim sprehajanjem gor in dol po mestnem trgu polagoma sesljal ter se važil kot prasica.) Pa vstopi neka tolsta baba iz zelo "zgrajene" mestne družine in se brezobzirno infiltrira v prvo vrsto ter nam s tem trenutek slasti odmakne nekam v nedoločeno prihodnost. Zato sem v ogorčenosti zlobno in glasno izjavil, ta baba ima pa tako debelo rito kot Josip Broz Tito, pri tem pa smo vsi paglavci prhnili v privoščljiv cvilež, še preden smo opazili, da so vsem odraslim obrazi okamneli. S cigarcami seveda ni bilo nič in na poti domov me je mama že v tisti samotni ulici pred našo hišo malo tolkla po za moje telesce takrat nekaj preveliki glavi, vmes pa sikala, naj med ljudmi nikdar več glasno ne spregovorim njegovega imena, prav tako pa ne tudi Edvarda Kardelja, Mihe Marinka in kar je bilo v tistih časih še takih mandeljcev, o katerih pa se mi, na srečo, niti sanjalo ni. (Tito je pač tako hitro pomljivo ime, da se s svojo zvočno enostavnostjo neznansko lahkotno ugreza v spomin otrok in "neuvrščenih" in je izredno primerno za kakšne junake risank, humorističnih serij ali pa za poimenovanje hišnih ljubljenčkov, denimo psičkov ali papagajčkov.) No, in takrat se mi je iz nekakšne daljave zasvetlikalo, da taki muzlerji niso zgolj dobrodušne zlate ribice, s katerimi in o katerih lahko spregovoriš s kmečko prostodušnostjo ter jim v skrajnem slučaju zapretiš celo s ponvijo, temveč nekakšne rajske ptice, ki jih sicer lahko, pravzaprav tudi moraš občudovati, nikakor pa ne škiliti v njihova gnezda. Ta čudna odmaknjenost se mi je potrdila tudi, ko sem predsednika Tita prvič videl (?) v živo. Pod vodstvom jako vznemirjene razredničarke smo dolge ure z bosimi nožicami in v kratkih hlačkah stali v obcestnem prahu, v rokah stiskali na tiste lesene paličke za peko ražnjičev z risalnimi žebljički pritrjene majhne papirnate jugoslovanske zastavice, glavice smo imeli okrašene s pionirskimi kapicami, okrog vratu pa so nam plahutale rdeče rutice, dokler po prazni cesti končno ni pridrvela kolona dolgih črnih limuzin, v oknu ene, največje, je bilo moč zapaziti roko v bleščeče beli rokavici, ki je enolično migala sem ter tja, globlje v temno notranjost pa ni bilo mogoče videti. (Vse skupaj je spominjalo na princip vzmetnega mehanizma, na podlagi katerega so bile izdelane pred nekaj leti tako popularne, na šipe avtomobilov pritrjene nihajoče, široko razprte dlani ali tudi bolj komplicirani psički, ki so ob vsakem tresljaju pokimali z glavico.) Sicer smo zelo strastno krilili s tistimi zastavicami, a vendar smo šli domov nekako opeharjeni. No, in čeprav so me kasneje še nekajkrat krepko krcnili po predolgem jezičku prav zaradi tega, ker sem po nemarnem omenjal to božje ime, sem polagoma postal prebrisano potuhnjen in zbijal tovrstne šale zgolj v zaprtih krogih. Čeprav je upanje, da nam bo ta mali vsemogočni debeluhar kot zlata ribica izpolnjeval želje, počasi plahnelo, še vedno nismo popolnoma zavrgli možnosti, da nas bo kljub vsemu nekega dne obiskal. Ko smo v Poljančevi gostilni nekega večera za kozarec malinovca s sifonom in šunkenžemljico postavljali keglje (takrat namreč še ni bilo avtomatskih kegljišč), smo z našpičenimi ušesi prisluškovali tudi debatam pijančkov, kajti ti možaki spregovorijo prenekatero zanimivo in drastljivo. Ja, so med drugim rekli, tale Tito ga pa res serje. Na dvorcu tam zgoraj na Brdu vsem policajem in varnostnikom dela same sive lase, saj kar nenadoma sam samcat brez vsakega spremstva izgine iz svojih prelepih salonov in dvoran nekam v noč, potem pa ga prestrašeni varuhi brezupno iščejo, dokler ga končno vendarle ne odkrijejo v kakšni skromni kmečki izbi, kjer s preprostimi domačini slastno mlati žgance in se radostno naliva s cenenim šnopcem. Ha, smo pomislili, morda bo pa nekega večera potrkal tudi na naša vrata, ampak, nas je zaglodala skrb, ali ima rad tudi belo kavo, tisto, narejeno iz proje, in vanjo nadrobljen kruh, kajti zgolj to smo dobivali skoraj vsak dan za večerjo, šnopca pa sploh ni bilo pri hiši. A mislim, da je bil ta strah odveč, kajti, kot sem dognal kasneje, je bil Titov okus, vsaj kar se hrane tiče, zelo neduhovit, zaplankan in plehek, ali pa raje recimo temu le kmečko butasto preprost, čeprav je bil sicer pri oblačenju pravi gizdalin in svetovni važič. (V mladosti je želel postati krojač ali natakar, končal pa kot nekakšen orodjar, zaradi česar so nam takrat na Zahodu pogosto pokadili pod nos, češ, medtem ko se naši državniki v prostem času posvetijo študiju strokovne literature, vsaj kakšnemu Machiavelliju na primer, vaš klizne v klet in tam struži in pili neke brezvezne kose železa. No, pa tudi s svojo estetsko prefinjenostjo se pač ni mogel ponašati, saj je skoraj vsak večer v strastni zavzetosti preždel pred filmskim platnom, po katerem so se v najbolj cenenih kavbojkah pojali razni Winetouji in Old Shaterhandi. Tod ga je šišal celo Ceausescu, saj se je posvečal bolj prefinjenemu Kojaku.)

A vrnimo se k hrani. Tam konec osemdesetih let, mislim, da osem- ali devetinosemdesetega, ko je Josip Broz že zaspal in je šla Juga že v franže, so me v službi nagnali, da sem novinarsko spremljal še zadnji Vlak bratstva in enotnosti tja dol v Kragujevac. Noč, v kateri smo enolično klopotali prek širnih panonskih ravnic, je bila neznansko dolga, sedeži pa trdi in neudobni; ostareli jugoslovanarji, ki so upali, da bo še vse dobro in da se bomo vendarle nekako medsebojno spravili, ter tista peščica še živih, Srbom večno hvaležnih nekdanjih izgnancev so se utrujeno potuhnili v sen, zato sem se šel vedrit v bife. Tam pa je za šankom, obkrožen z raznimi brezbarvnimi sindikalisti, zelo veselo poskakoval tudi voditelj celotne odprave, tovariš Jože Smole, takrat že bolj znan kot Božiček, nekdaj pomemben in visok socialistični veljak, ki pa sta mu pomen in vpliv že uvenela in zbledela ter je opravljal le še take simbolične in neproblematične naloge. Pravzaprav sva se poznala, saj sva zjutraj pred službo pogosto kar po nekajkrat v eni sami uri trčila drug v drugega v tistih zanikrnih lokalčkih okrog Ferenta, ko sva skočila srebnit prvo jutranjo "kavico". (Lokale je bilo namreč treba bliskovito menjati, da ne bi kdo pomislil, da si patološki kofetar.) Potem sva si rekla to in ono, ja, sva zavzdihnila, spet služba, ja, spet obveznosti, vmes pila njegovo vino, ki pa ga je, mislim, dobival zastonj, nakar je dodal, da me razume, kajti tudi sam je dolgo delal pri časopisih, in da mi bo enkrat marsikaj povedal (to se na žalost seveda ni nikoli zgodilo), no, potem ste bili pa dolgo Titov osebni tajnik, sem nato rekel jaz, ja, je zrl v temo, ki je hrupno šklepetajoče bežala mimo oken, to je bil pa velik in zanimiv človek, v premolku sva odpila požirek, dokler ni nenadoma pridušeno dodal, da pa je bil včasih tudi zelo muhast in svojeglav, tečen, je rekel končno, preprosto tečen ... Ha, enkrat, je nadaljeval, enkrat mu je kuharica pripravila božansko večerjo, neke veličastne sufleje, medaljone in kraljevske solate, ter ga z dobrimi in pričakujočimi očmi nežno motrila, kako mu bo teknilo. On pa je poskočil, kot da bi ga osa v rit pičila, češ kaj se spakuje iz njega s tem francoskim sranjem, besno odrinil krožnike, da so ubogi sufleji treščili ob tla in kuharica planila v jok, ter med besnim robantenjem izginil v svoj kabinet. Babnica, prizadeta prav v srčiko ženskega ponosa, je spokala svoje stvari in med hlipanjem zapustila Dvor, pa naj se zgodi karkoli, četudi sam Goli otok. Čez čas pa je debelušnega predsednika vendarle pričela gruditi lakota, in ker je bila kuhinja prazna, je pozni uri navkljub poklical kar svojega osebnega tajnika, tovariša Smoleta, in mu zaukazal, naj mu pripravi kaj za pod zob. Kuhati pa jaz nisem znal, se mi je na široko spačil v obraz tovariš Božiček, medtem ko sva srknila še en dolg požirek, niti zase, kaj šele za Tita. Toda znašel sem se, se je pomenljivo odhrknil. Palačinke sem mu spekel, in kako jih je pomlatil ter me potem še dolgo hvalil, da kaj tako slastnega že dolgo ni okusil. O madona, sem se razvnel, in kako ste pripravili to čudo? No, to je pa šlo takole, se je samozadovoljno zasmehljal sam vase in mi prostodušno izdal RECEPT za palačinke tovariša Božička: v posodo zliješ mleko, vanj streseš mehko moko, ubiješ nekaj jajc, dodaš ščepec soli in vse skupaj sprudlaš v gosto tekočo maso. Potem v ponvi razbeliš košček svinjske masti, vliješ vanjo zajemalko omenjene mase, s ponvijo pomigaš sem in tja, da se enakomerno razlije po vsem dnu, jo malo popečeš na obeh straneh, prva palačinka se zmeraj sfiži, zato jo lahko takoj poješ, preostale pa vržeš na krožnik, in ko se jih tam plosko nakopiči kakšnih petnajst, jih enostavno odneseš predsedniku Titu v kabinet. In to je vse, uspeh pa zagotovljen. Ja, ja, sem bil razočaran, ampak to so vendar čisto navadne palačinke, ki jih zna speči vsako dete. Toda, se je bil prekanjeno zazrl vame tovariš Smole, predsedniku so neznansko teknile. In mislim, da je prav tu ključ do Titove kuhinje, enostavno ni prenašal nobenega "spakovanja" za štedilnikom. Njegov zadnji osebni kuhar Mihalj Paterica je nekoč izjavil, da so se mu pričeli spuščati mozolji že, če je na jedilniku prebral na primer "krompir na angleški način", in mu je bilo to treba razložiti opisno, češ, to je pa tak navaden, na krhlje narezan v oblicah kuhan krompir, prelit zgolj z malo masla. Zato si lahko predstavljamo, kakšen gnus in groza sta ga pograbila, ko so mu na svečani večerji kot izjemno ljubemu gostu na obisku Kitajske s posebnim ponosom servirali tudi njihovo izjemno cenjeno specialiteto, pečene vrabčke. Ha, tegale pa jaz ne bom jedel, je baje dokaj grobo zakrulil, obrazi gostiteljev so se spotegnili in pomračili in vse je kazalo na protokolarni diplomatski zaplet. Toda, ko je stari lisjak zaznal to neprijetno napetost, se je v hipu elegantno zmazal. Vrabčki, je avtoritativno poudaril, so vendar nekakšen proletariat med pticami, in kako naj bi ga jaz, komunist, brezdušno hrustal. Vsem navzočim so se v trenutku razjasnili obrazi, odobravajoče so zaploskali in prav vse vrabčke so tisti večer hladne in nedotaknjene pometali v smeti. Sam bog pa ve, kako se je predsednik pačil od 10. do 16. oktobra 1971 na proslavljanju 2500-letnice ustanovitve perzijskega cesarstva za tisto 80-metrsko s cesarsko žametno modrino pregrnjeno častno mizo med vsemi onimi kronanimi glavami, predsedniki in šejki (oh, kako sem si želel, da bi bil takrat tam prisoten v podobi drobne muhe, pa ne, da bi pobiral drobtinice obilja, temveč da bi prisluškoval, kaj se menijo ti mogotci med seboj, saj so bili prisotni vsi glavni štoserji takratne politike od Haileja Selasieja, Idija Amina, Nkrumaha, Ceausescuja, seveda Reze Pahlavija pa vse tja do našega Tita), ko so kuharji pariškega Maxima servirali takle jedilnik: Oeufs de cailles aux Perles de Bandas Pahlevi (prepeličja jajca s šahovim kaviarjem) in vino Vin natur de la Champaigne, Chateau de Saran, nato Mousse de gueues d'ecrevisses (peno iz račjih zadkov) s Sauce Nantua (nantuaško omako) in vinom Chateau Haut-Brion 1969, sledil je Selle d'agneau des grands plateaux farcie et rotiedas son jus (nadevan in pečen jagnječji hrbet z visoke planote v lastnem soku) s Sorbet au Vieux Champagne (šerbetom iz starega šampanjca), potem pa še Paon a l'imperiale pare et entoure de sa Cour (pav po cesarsko, okrašen in obdan z dvorjani), Salade composee salon Alexandre Dumas (solata po receptu Alexandra Dumasa) z vinom Musigny Comte de Vogue 1945, končno pa še Turban de Figues garni de Framboisses au Porto (turban iz fig z malinami v portskem vinu) in Dom Perignon rose 1959, za zaključek pa Cafe Mokka s konjakom Cognac Prince Eugene, Reserve des Caves Maxim's in gora najrazličnejših slaščic. No, s takšnimi večerjami si polnijo trebuhe mogočneži, čeprav je naš Predsednik bržčas sanjal o svoji nadvse priljubljeni cvičkasti plovki in blagi ružici, pridelani v njegovem lastnem vinogradu na brionski Vangi, in pečenih piščančjih perutničkah, ki jih je tako z veseljem grizljal. Sicer pa so, kasneje, ko je bil že malo betežen in predvsem po tistih neprijetnostih v Egiptu in nato še na Ceylonu, ko ga je krepko "pognalo dol", kar pa uglednemu državniku pač ne priliči in se mu je navkljub neuvrščeni politični orientaciji neznansko gabil vonj po Afriki in Aziji, vso hrano zanj vozili kar s seboj. Psihologi bi ta njegov pohlep po najpreprostejših jedeh morda razložili kot fiksacijo na neizpolnjene otroške želje, saj mu je mama, potem ko je bil ves zgaran od zibanja mlajšega brata, po njegovih lastnih besedah iz vedno skrbno zaklenjene omare naklonila "le toliko koruznega kruha, kot ga je lahko dala, ne kolikor bi ga lahko pojedel". In mogoče si je zato, potem ko je postal "kralj", privoščil prav te, v otroštvu nedosegljive "dobrote", v patološkem izobilju. Za zajtrk so mu po pričevanju njegovega šefa protokola Mirka Milutinoviča in osebnega kuharja Mihalja Paterice naložiti na krožnik posebne klobase česnovke, ki so jih prav zanj izdelovali v Zagrebu (bog ve, ali se je po njih kaj poljubljal z Jovanko), rad je piknil le na pol kuhano govedino (tako imenovani jesihflajš), tista dobro prekuhana, že nitkasta, se mu je gabila, pogosto pa se je zaglodal v že omenjene pečene piščančje perutničke, zraven pa še goro polente, včasih palačinke ali slovenske ajdove žgance z belo kavo. Kosilo ob 13. uri je pričel s čisto govejo župo, enolončnice in goste juhe je sovražil, v njej pa je moralo biti obilo rezancev (na zajemalko juhe zajemalka nudelčkov), navadno so sledili zagorski puran z mlinci, štruklji v mleku ali kakšno zelo mastno meso (od masti je bil menda čisto po starokmečko prevzet, iz svinjskega stegna se je morala dobesedno cediti). Solat ni maral, vilice je zabodel le v mlad fižol v stročju, v katerega je bilo narezanega obilo kuhanega krompirja. Strašno pa se je vzradostil tudi nad krvavicami (v Beogradu) in sarmicami (na Brionih). Med poobedki je bil zatreskan le v jabolčno čežano. Za večerjo je posegel po čem lahkem, najraje po čisti goveji juhici ali roštilju. Po vsem tem sklepajoč, za napolnitev Predsednikovega trebuha ni bilo treba biti kakšen kulinarični finomehanik in bi mu že recepti naše najbolj klasične ljudske kuharice Felicite Kalinšek s svojo polzapleteno meščanskostjo pognali srhe in sumničenja o spakljivosti gor in dol po hrbtenjači. Bojda je vsiljivo ustrežljive kuharje, ki so se hoteli "izkazati", odpravil le z malomarnim zamahom roke, češ "kuvajte što bilo". Toda kot pri vseh najbolj preprostih psihah se je tudi v Titovem gurmanskem okusu nepričakovano pojavila globoka in nerazumljiva razpoka. Iz ustnih virov, ki izvirajo od prebivalcev vasice Žena Glava na Visu, čepeče tik pod znamenito Titovo špiljo (no, sedaj samo še Špiljo), mi je prišlo na uho, da se je možak v času svojega polilegalnega bivanja na tem otoku proti koncu druge svetovne vojne neznansko slastil s še nerojenimi pečenimi kozlički, izrezanimi iz trebuščkov ubitih mater koz, še preden so uzrli luč sveta. Toda, če bi morali izbrati Titovo najljubšo jed, bi se končno morali vendarle opredeliti za štruklje v mleku. (Kuhar Paterica je pripovedoval, da so se ga nekoč kuharji na Dvoru od same radosti ob zmagi naše nogometne reprezentance nad Romuni nacedili kot konji, potem pa ob pogledu na uro preplašeni zdrveli v kuhinjo in vsi pijani na brzino spackali tisto najenostavnejše, mučkalico in štruklje v mleku. Mesa se Maršal na srečo ni pritaknil, je pa pomlatil nekaj krožnikov štrukeljcev, in to s takim zadovoljstvom, da je osebju v znak odobravanja poslal kar nekaj steklenic najfinejšega šampanjca.) Zategadelj sledi še RECEPT. Najprej se zamesi testo iz kilograma mehke moke, jajca, malo vode in kanca kisa, seveda tudi ščepca soli in se pusti stati kakšne pol ure. Ko se odpočije, se na s platnom pregrnjeni mizi razvleče, premaže z oljem in obloži z nadevom iz kilograma svežega sira, v katerega umešamo dve jajci. Vse skupaj se zvije v obliki štrudlja, narežejo se kakšnih šest centimetrov dolgi kosi in vržejo v kipeče mleko. Kakšnih deset minut jih še pokuhamo na zmerni vročini in preprosto postrežemo v prav tem mleku. To je vse in kabisa!

(Prihodnjič pa beseda ali dve o kaviarju.)