Miha Štamcar

24. 12. 2001  |  Mladina 51  |  Kultura

Ferrariji, angeli in čevapčiči

To, čemur bi južneje rekli novokomponirana glasba ali še popularneje turbo folk, bi pri nas poimenovali novi folk

Helena Blagne

Helena Blagne
© Denis Sarkić

Mislite, da že dovolj dolgo poznate Brendija, Heleno, Simono, Wernerja ali Čuke, in ste jih že pred časom odpisali s seznama svojih najljubših izvajalcev, če ste jih kdaj sploh uvrstili tako visoko? Toda če jih niste poslušali letos, ste preslišali veliko ofenzivo novega slovenskega popa, za katerega je značilno mešanje vseh zvrsti in imidžev. Kot kaže, smo dobili nekaj, čemur bi južneje že rekli novokomponirana glasba ali še popularneje turbo folk, pri nas pa ga bomo poimenovali novi folk.

Natalija je ponosna na svoje oprsje, Čuki propagirajo nemške dirkače in italijanske avtomobile, Werner je ranjen (z rano), Helena hvali Slovence in se nastavlja vojakom, Gamsi propagirajo seks v hlevu, Brendi s svojim partnerjem malica čevapčiče. Morda je ena izmed formul novofolkovske glasbe res skrita prav v besedilu komada Čevapčiči: "Dvigne me Golica in harmonika, toda srečo v želodec le čevapčič da." Torej Avseniki, pivo in čevapčiči. Alpska koračnica in srbska hrana. Kombinacija Brendijevih receptov bi morala zagotoviti približno 30.000 prodanih plošč in kakih 100 letnih nastopov po vsej Sloveniji. Brendi velja za enega prvih izvajalcev te glasbe in nekateri strokovnjaki pravijo, da si je to muziko tudi izmislil, sam pa o tem ni povsem prepričan: "Začeli smo tako, da smo na veselicah videli, kaj imajo ljudje radi, čeprav so mediji cepljeni proti temu. Vse zadeve si nisem izmislil jaz, ampak sem samo imel malo več hrabrosti kot drugi. Za začetek tega pojava bi postavil Novkovičevo Debelo deklico in Henčkovo Polka, valček." Teza o testiranju publike prek veselic in podobnih zabav ima svoj smisel, vendar pa to posredno pomeni tudi, da večina avtorjev svojo glasbo dobro prenaša in jo razume. Gamsi, potem ko na koncertu na bis zapojejo Kdor ne skače, ni Slovenc, doma gotovo ne šaltajo na Cecila Taylorja ali Nirvano. Ampak to niti ni pomembno. Da bi ugotovili, za kaj gre pri tej glasbi, moramo najprej odgovoriti, kdo je bil prvi.

Kdo je bil tisti, ki je prvi zmiksal narodno-zabavno z dalmatinsko ali popevkami, pristavil dovolj enostaven tekst, da ga je ljudstvo gladko sprejelo? Velikih dvomov ni, to ni bil Brendi. V prazgodovini v petdesetih je bil to morda celo Fran Milčinski - Ježek. Cinca Marinca ima marsikatero značilnost sodobnega slovenskega popa, enostavno besedilo, prepoznavno melodijo, korenine v že znani (ljudski) melodiji. Manjka samo tisti del, ki govori o dalmatinskem melosu. Da bi Ježek lahko bil začetnik te glasbe, govori tudi prepirček med Frajkinclari in lastniki Ježkove dediščine, češ da je mega hit Srčna napaka "Ne boš ti meni zizike majal" pravzaprav Ježkov. Frajkinclari trdijo, da so komad pobrali med ljudstvom - tako kot Ježek. Marsikdo s to predzgodovino ne bo zadovoljen. Ježek v primerjavi z novim folkom na eni strani, na drugi pa serija frajerjev, ki eden za drugega mislijo, da so si takšno muziko sami izmislili. Na drugo mesto bi bilo kljub vsemu treba postaviti "hrvaškega" teniškega lepotca Ivico Šerfezija, ki je v začetku sedemdesetih zapel harmonikarsko Žena naj bo doma z besedilom "naše" Elze Budau. Na moč sprejemljiva teza, da naj gre moški v lajf, žena pa naj ga čaka, saj verjetno ne bo našel boljše od nje, ima med pravimi moškimi še vedno veliko oboževalcev. Ivica pa refren prodaja tudi v tem tisočletju na razprodanih novofolkovskih žurih kot gost Simone Weiss. Med mačo komadi je treba opozoriti na refren "Sto medvedov tako ne smrči, kakor moja žena, kadar zaspi," ki ga je mnogo pozneje zapel zasavski Aleksander Jež." "Hišca ob cest stoji," je Slovencem v sedemdesetih prodajal Šerfezi, podobno kot zdaj to počne Werner. Replikant. Dalmatinec, ki mu gre v teh krajih veliko bolje kot doma. Razprodaja velike dvorane z zadnjo ploščo Rana pa nas je dotolkla. "Rana, ki ranila je dušo in srce .... Moja si rana neizjokana. V življenju največja rana. Trikrat jaz Saharo zate prehodil bi." Zapaziti je, da se Werner izogiba standardnim slovenskim klišejem, verjetno tudi zato, ker jih ne pozna. V komadu, v katerem se mu rodi otrok, gre cela vas od sreče vasovat: "Sin se je rodil, fleten, lep bo bil." In ko ga v skladbi Angel (duet z Natalijo Verboten) z dekletom dobi njena mama, ugotovi, da bo mama kmalu zibala. "Ko sva se skrivala, mati je čakala, kmalu bo ona zibala." OK. In kaj pravi novi Šerfezi alias Werner? "Moja glasba je zabavna z dodatkom narodno-zabavne in dalmatinskega melosa. To slovensko občinstvo zelo dobro sprejema in to je najbolj poslušana glasba v Sloveniji. To je glasba za sprostiti in je namenjena zabavi ter ni obremenjena s tekstom in moli. Sam sem producent, žena Andreja pa piše tekste. Glasbo nekaj sam, nekaj Djordje Novkovič, nekaj je priredb ..." Werner se je za slovenščino odločil tudi zato, da bi dokazal, da slovenščina ni nič slabša od hrvaščine. Pomembno se mu zdi, kdo in kako poje. "Na začetku je bilo s slovenščino težko, predvsem biti spontan, ker nisem še obvladal jezika, zdaj pa je vse veliko lažje. Zdaj točno vem, kako se besede izgovarjajo," pravi trenutno najpopularnejši predstavnik novega folka. Ampak za alibi lahko poskrbi eden izmed izumiteljev glasbe, o kateri pišemo, Brendi: "90 odstotkov te glasbe ne nosi nekega sporočila, ampak le zabavo. Veliko pa je v teh besedilih tudi parodije. Po drugi strani pa je to glasbo zelo težko opredeliti in so imeli s tem težave že, ko so podeljevali zlate peteline, saj niso vedeli, v katero kategorijo nas postaviti. Tej muziki bi rekel instant muzika, ker je hitro potrošna. Hitro gre v ušesa in hitro se pozabi. Namenjena je predvsem zabavi in veselicam, ni namenjena poslušanju v Cankarjevem domu." Brendi je v Sloveniji prodal že prek milijon plošč in nič ne kaže, da bo odnehal. Še vedno pa se zdi, da so po Ivici Šerfeziju ali pa ravno v njegovem obdobju naslednji krivci za slovensko obliko turbo folka organizatorji mariborskega in prvega slovenskega popevkarskega festivala Vesela jesen. Alfi Nipič je leta 1970 v narečju že zapel štajersko himno Štajerc, Lado Leskovar Dobri pajdaš, naslednje leto Še en gvažek (... pol pobral jo bom damu ...) spet Lado Leskovar in Alfi Nipič Prlek ("... priša Prlek v Maribor, da si ga ogleda ..."), če omenimo res samo najbolj znane. Na Veseli jeseni je bila, zdi se, harmonika prepovedana. Ljudsko so hoteli povedati z narečnimi besedili, ki so se sukala okoli ljubezni do Maribora, posameznih pokrajin in seveda do vina. Koncept je zdržal kakih deset let, potem je razvodenel. Vendar je po tihem čutiti razmišljanje, da je bila Vesela jesen v sedemdesetih kvalitetnejša kot novi folk v devetdesetih in v novem tisočletju. Zvone Tomac, glasbeni urednik z RTVS, ki je mimogrede lani uredil tudi The best of Vesela jesen, pravi, da je do pojava novega folka prišlo zaradi tega, ker se je v zadnjih 10 letih pojavilo veliko radijskih postaj, ki so potrebovale novo publiko. "Včasih je bil samo nacionalni radio, ki pa je skrbel tudi za kvaliteto. Lep primer je Brendi, ki ga na nacionalnem radiu ni, ne dobiva glasbenih nagrad, prodaja pa največ. To je prinesel boj za poslušalce. Svoje pa so prispevale tudi založbe, ki so poskrbele, da je veliko več produkcije, spotov ... Največ je za to glasbo opravila TV 3, ki je začela nabirati gledanost prek voditeljev, ki jih nikjer drugje ne bi spustili pred kamero. Sicer pa je to glasba za veselice, Slovenec nekaj spije, potem mu pade kriterij za kakovost."

Eden od krivcev za pojav novega glasbe je gotovo tudi Henček Burkat, ki se je odločil, da v nasprotju s Šerfezijo, ki je popevko posolil z narodno-zabavnimi toni, naredi obratno - v polko je vpeljal rokenrol. Polka, valček, rokenrol. Hvala ti, Henček. Posnemovalci so torej imeli nov model, Henček je svoj primat učvrstil z ritem mašino na nastopih in z mnogo manj uspešno Zeleni možici prišli so po žici. Marsovci Slovencev niso nikoli zares rajcali. Za pravo legalizacijo omenjene glasbe pa smo potrebovali še nekaj pravih smeri. Ne pozabimo na Marjana Smodeta, ki je blestel z Jožico. Pesmi niso predvajali praktično nikjer, kar pa ga ni zmotilo, da je ne bi prodal v več kot 100.000 izvodih. Potolkel je slovensko naklado prve ploščo Avsenikov. Je bilo to rojstvo novega folka?

Transformacija narodno-zabavne glasbe

Tudi Goran Šarac je eden izmed protagonistov scene, ki jo skušamo prepoznati. Pravi, da naj bi se ta glasba v Sloveniji rodila sredi osemdesetih. "Med drugim me poleg Brendija, Smodeta in Klinarja (Agropop) štejejo za začetnika tako imenovanega alpskega popa, kot se je temu takrat reklo. Hrvati pa so za razliko od nas imeli za to zelo posrečen izraz 'ljiga', kar je označevalo masovno komercialno glasbo." Po Šarčevem mnenju je šlo za dejstvo, da se je bližal kapitalizem in podjetni glasbeniki so z manjšo transformacijo ustvarili glasbo po okusu množičnega občinstva. "Zmešali smo harmoniko z rokersko kitaro in formula za uspeh je bila na dlani." Kako je vse enostavno, ko to pove mož in menedžer ene od treh slovenskih div, Simone Weiss. Kljub temu visokih naklad v osemdesetih niso proizvajale samo predelane harmonike. Med tistimi, ki so si izmislili novi folk, so bili morda najpomembnejši alter rokerji, novovalvovci Lačni Franz. Že na njihovi prvi plošči sta dva komada, v katerih harmonika preglasi ostali sestav, Praslovan in Stari vojak, potem pa sredi osemdesetih presenetijo z Lidijo in postavijo temelje in predvsem alibi muziki Rendez Vousa in Agropopa. Predinova Lidija je bila parodična, ukvarjala se je z odhodom deklet v JNA, in kdo pa pravi, da niso bili parodični tudi Klinarjevi komadi Nekoč ljubila sem vojaka ... pa tudi Debela deklica ter Shopping in Graz Rendez vousa so malo hecni, a ne? Šifrerjeva Nič več ni dobrih gostiln pa je pivska in žalostna. In tudi to je eden od modelov te sodobne muzike. Tone Košmrlj, šef založbe Poseidon in vodja poprokerjev Pop Design, pravi, da gre za zvrst glasbe, ki s svojo enostavnostjo na ritmičnem, melodičnem in besedilnem področju zadovoljuje najbolj nezahteven sloj poslušalcev. Osnovna filozofija proizvajalcev te glasbe je "delamo za folk". Pri čemer je pod "folk" mišljena najširša množica poslušalcev s preprostim glasbenim okusom in nizkimi kriteriji. Košmrlj dodaja še resno kritiko nekaterih TV-postaj in posameznih oddaj. Čas je, da na naša vprašanja odgovori Aleš - Rod, pevec in voditelj s folk televizije TV 3, kjer je odgovoren za najpomembnejšo oddajo žanra, ki ga opisujemo - Iz domače skrinje. Rod pravi, da je pri nas največ dobre glasbe ravno v nekakšnem vmesnem segmentu. "To ni narodna glasba in ni pop. Taka glasba ljudem najbolj potegne, se najbolj posluša. Narodna je preveč enolična. Na veselicah, kjer naši glasbeniki največ zaslužijo, pa ne moreš igrati popa. Če igraš tako muziko, zajemaš največji segment ljudi. Od veselic pa glasbeniki pri nas živijo." Z malo zvitosti je, kot kaže, moč doseči, da lahko isti bend poslušajo vsi, od otrok do starejših. Z radia, ki ima manj posluha za omenjeno mešanje, iz nacionalne RTV-hiše je Ivan Sivec, sicer specialist za narodno-zabavno viže: "To mešanje je umetno. Tisti, ki mešajo, delajo dvakratno škodo obema zvrstema. Tako je aktualna slovenska popevka mešanica vseh zvrsti, kar so dovolili uredniki." Sivec misli, da se teksti pišejo na prvi šus. Čeprav Čuki ne naredijo nič naključnega in so pri Ferrariju ciljali na mlajšo publiko, ki bo rasla z njimi. Pri Gamsih pa naj bi bila finta, saj se niti sami ne jemljejo resno, ampak narod pa nori. Gamsi so nekaj podobnega, kot so bili včasih Rokeri s Moravu ali pri nas Agropop. Sivec opozarja, da v našo zabavno glasbo vdirajo južnjaški melosi, ker so bile meje nekaj časa zaprte. "Pa tudi 200.000 priseljenih ljudi je velik potencial. Pa to ni problem, problem je, če se to prodaja kot slovenska popevka."

Po razpadu Avsenikov se je zatresla vsa Evropa. Končno so dobili priložnost, da se znebijo slovenske narodno-zabavne glasbe. Še Alfi Nipič je postal tehno Alfi. In morda so v Avstriji novi folk odkrili celo pred Slovenci. In kaj pravi stroka? Na SAZU-jevem Inštitutu za glasbeno narodopisje smo za mnenje povprašali Mašo Komavec, ki v zadnjih letih spremlja tudi tovrstno glasbo: "Pop glasba in narodno-zabavna glasba imata svoj razvoj, veliko izvajalcev, ki izvajajo to glasbo, je nastopalo že prej, zaradi novih razmer in novih vplivov pa se pojavljajo v narodno-zabavni glasbi pop in eksotični elementi, po drugi strani pa se tudi v pop glasbi pojavljajo narodno-zabavni motivi. Meje pač niso natančno določene. Verjetno najpomembnejši mejnik je razpad Avsenikov. Ta je povzročil mešanje narodno-zabavne glasbe z latino ritmi in z elektronsko glasbo. Če se izvajalci želijo približati mlajši publiki, je v glasbi enostavno več elementov popa. Nastopajoči pa imajo pripravljen repertoar za vse generacije, od klasikov narodno-zabavne do popularne glasbe. Pomenljivo je, da se v začetku devetdesetih v besedila začnejo vpletati religiozne vsebine, v zadnjem času pa je opaziti več erotike. Ansambli so se s takšnimi besedili pojavljali najprej v domačem krogu ali na zabavah; na radiu in televiziji ter na nosilcih zvoka pa je to zadnja moda. Zdaj so takšne skladbe tudi odkrito bolj popularne." In kaj pravi Komavčeva o mešanju z drugimi manj tipično slovenskimi zvrstmi? "Slovenija je sicer del alpskega prostora, toda tudi v preteklosti je bilo slišati glasbo iz južnoslovanskih dežel, na Primorskem italijansko oziroma romansko glasbo, v Prekmurju pa so bande nastale pod madžarskim kulturnim vplivom. Na slovenskih radijskih postajah se vrti veliko hrvaške glasbe, zato je tudi nova produkcija pod tem vplivom. Tudi dalmatinske klape so bile v Slovenjiji vedno popularne." Nič pretresljivega, mešanja so torej naravna? "Ni nujno," pravi Jože Potrebuješ, vodja Čukov, ki so v zadnjem času prevzeli vodstvo na vseh lestvicah novega folka s komadom Ferrari polka. "Ferrari polka, hitra polka, hitra kot hudir, Ferrari polko špilamo, nobeden ni pr mir." Nemško obarvana poskočnica naj bi bila tisto, kar je v tej glasbi pravilna smer, tisto, kar je v grškem melosu, po mnenju Čuka ni dobro. Zakaj pride do tega? "Slovenski medijski prostor je zelo krut. Na eni strani imaš Videospotnice in na drugi strani TV 3, ki nima prave medijske teže. In še radijske postaje. Ljudje pa silijo, da naredi hit. Če ti neki komad furaš na Videospotnicah dva meseca po trikrat na dan, potem ima komad lahko tudi bolj globoko sporočilo, je težji in vseeno pride v uho. Slovenskega popa pa je zelo malo, ravno zaradi tega, ker poparji delajo čim bolj poceni muziko, ki pride v ZOOM ali Raketo in mora v treh minutah vse povedati in osvojiti poslušalce. Še en razlog, da ta muzika ponavadi ni preveč kvalitetna, naj bi bil v tem, da se z njo ukvarjajo tudi ne preveč izobraženi muskontarji. Besedila so takšna, ker ni pravih tekstopiscev. Tisti, ki so, gredo na prvo žogo. "Prej je bilo tudi problem, ker so nas posiljevali z neko umetnostjo, zdaj pa so taki časi, da se tudi to spreminja." Kljub temu je slovenska glasba v primerjavi s hrvaško in tudi z avstrijsko v izrednem vzponu. V vseh pop zvrsteh se izdaja veliko albumov in založbe dobro služijo tako z novim folkom kot rockom. Po mnenju glasbenikov naj bi ravno dobro delo založb in njihov boj za svoje izvajalce najbolj vplivala na spremembe na tem glasbenem področju. In kaj pravijo pri založbah, če se strinjamo, da so v veliki meri pravi oni krivi za napad novega folka? Nikola Sekulovič iz založbe Dallas, sicer tudi basist skupine Demolition group, znane po hitu Dež (skupaj s Heleno), ugotavlja, kaj lahko naredi dobre bende: "Učinkovitost. Enostavna in prepoznavna imena, naslovi albumov in skladb ter podobe izvajalcev. Prepričljivost. Emocija. Trdo delo na 'terenu' ..."

Sekulovič bi nekatere med njim, zaradi dobrega PR-a predlagal za svetovalce slovenskim politikom. Med najboljše v tej zvrsti pa šteje Čuke, Heleno, Hajnija, Brendija, Frajkinclare, Natalijo, Simono in Wernerja. Igor Podpečan iz Založbe Zlati zvoki, ki je bila sicer bolj specializirana za narodno-zabavno glasbo, pa pravi, da bi bilo res lepo, da bi končno dobili eno pravo mešanico: "Narodno-zabavna glasba se neha takrat, ko postanejo v aranžmaju in melodiki bolj intenzivni ali primarni drugi elementi: tuj melos, uporaba elektronskih instrumentov in bobnov, drugačen ritem."

Različni angeli

Poglejmo še med neposredne proizvajalce, k dekletu, ki trenutno z Liziko, s svojim Ferarijem in Angelom skupaj z Wernerjem obvladuje celo Slovenijo. Natalija Verboten poje za delavce Termike v Hiši kulinarike ali za naše nogometaše v hotelu Slon. "Uživam v čistem šovbiznisu. Verjetno imamo srečo, da si v Sloveniji še sami ustvarjamo publiko. Všeč mi je, da se ljudje sprostijo, plešejo in žurirajo. Čeprav imam na vsaki plošči zelo različno glasbo, tudi bolj zrelo, pa sem se morala zavestno odločiti med tem, kaj je všeč urednikom, in kaj publiki." Natalija pove, da nekaterih oblin (na žalost) ne more skriti, in razloži, zakaj ji je uspelo šele po dolgih letih dela. "Vedno sem bolj gradila na glasbi. Težko je namreč najti svojo glasbo. Na koncu se nama je z avtorjem Vlašičem nekaj posrečilo, nekaj pa je bilo načrtnega dela. Pravilna izbira spota Ferrari in moj boljši zunanji izgled. Dobila sem širši spekter publike: najstnike, tiste okoli trideset in tiste okoli šestdeset." Natalija je med vsemi slovenskimi pevkami najbolj podobna tistim iz srbske turbo folk scene. Ima dober glas, dober imidž stvari, ki jih je težko skriti, in ...: " Moja vzornica je Jelena Karleuša. Pri njej je poudarek na izgledu, obnašanju, sceni, produciranih tračih in ne samo na glasbi. Vabili so me, da bi nastopala v Beogradu, v Nišu. Verjetno se bom tja odpravila v januarju ali februarju." Mimogrede, prav pri Nataliji se v komadu Rdeč ferrari spet pojavi osnoven vzorec besedila, ki je najboljši za glasbo, o kateri teče beseda. Verbotnova pravi, da je ferrari in posvetne dobrine ne zanimajo, možakar pa jo hoče kupiti (kako nerodno) ravno z denarjem. Že v osemdesetih še kot član Don Juana Brendi poje o tem, kako bi dekle peljal s fičkom v Portorož, a ona si želi v Pariz. Brendi je bil pri odkrivanju takšnih podobnih detajlov daleč najuspešnejši. Če je narodno-zabavna glasba praznovala samo rojstne dneve in morda obletnice porok (Čestitke in pozdravi), so nove razmere narekovale praznovanje vsega. Praznujemo, ker greš k vojakom, praznujemo, ker se je rodil sin, praznujemo, ker je valentinovo. Pri Don Juanu se v njihovem verjetno najpomembnejšem komadu Rdečo rožo utrgal bom zate Brendi poroči v cerkvici na vrhu hriba, česar se prej nekako ni spodobilo zapeti. Potem pa je prišlo do prave poplave verskih motivov. Zmagovalec je bil Wolf z Angelom. Brendi se je med drugim prvi neposredno povezal z narodno-zabavnim bendom. Zmenil se je s Slaki in predelal njihov veliki šlager Po dekle. Res dobro ga je prodal, potem pa je Fante s Praprotna še enkrat sklical, da so mu peli na plošči. Ostareli Slaki se verjetno še nekaj časa niso zavedeli, kaj jim je naredil. V zadnjem času se zdi, da so vseeno prišli k sebi. Po radiu je že slišati njihov miks največjih kantri hitov - v slovenščini. Sicer pa so tudi takšne stvari v novem folku povsem legitimne. Priredbe vsega mogočega. V devetdesetih so imeli vsi avtorji na albumih dve ali tri priredbe. Končalo se je tako, da nekateri ne želijo pisati nobenih priredb, drugi, recimo Štajerski Mišo, pa ne počnejo drugega. Naš Mišo poje samo komade hrvaškega Miša Kovača. Na eni strani slovenske verzije in prevode, na drugi strani hrvaške originale. Še na eno smer bo treba opozoriti, to je nekakšen avstrijski pop, ki ga krasijo močni vokali pravih možakarjev; po Nacetu Junkarju je prišel Marjan Zgonc, od prej poznamo tudi Borisa Kopitarja. Harmonika je razen v redkih primerih v ozadju, besedila pa v glavnem praznujejo. Junkarja je treba omeniti tudi kot prvega pevca, ki je uspel z dueti. Nace in Helena je bila celo samostojna plošča, pozneje so se duetov lotili vsi. Simona in Werner sta pela v duetu praktično z vsemi. In če bodo stvari tekle naprej tako, kot kaže, bodo na koncu vsi samo ponavljali zmagovalne recepte, ne glede na avtorja ideje. Največ ljudskih fint si je očitno izmislil Brendi, mega koncerte Simona, duete Helena in Nace, dalmatinski melos Werner ... Na Štajerskem so pogruntali zelo "avstrijski" model ženskih sestavov bendov - harmonika in mini krila, ki so zaščitni znak Veselih Štajerk in Mladih frajl. Na koncu niti ni več čudno, če bendi prodajajo po 20.000 plošč. Celo Adi Smolar se je odločil, da bo svoj novi moralistični hit - o tem, kako ni prav, da ljudje telefonirajo na seks linije - podprl z eno pravo domačo harmoniko.

Natalija Verboten

Natalija Verboten
© Denis Sarkić

Gamsi

Gamsi
© Denis Sarkić

Čuki

Čuki
© Denis Sarkić