Sebastjan Ozmec

29. 10. 2002  |  Mladina 43  |  Kultura

Zlo iz kokona

Noctiferia, slovenski black/death metalci

© Vasja Urh

Kako ste začeli?

Člani benda se poznamo skoraj vse življenje, saj smo bili sošolci že v osnovni šoli. Razen pevca, tega smo do sedaj že dvakrat zamenjali. Resno pa smo začeli špilati okoli leta 1994. Že čez kakšno leto smo igrali na prvem black metal koncertu v Sloveniji, ki je bil na Metelkovi, organiziral pa ga je naš menedžer Doblekar. Takrat smo bili bolj predskupina večjim bendom. Malo zatem smo že izdali prvo ploščo v samozaložbi. Ker smo bili še dokaj mladi, smo igrali bolj black metal, ta nas je močno držal. S ploščo pa vseeno nismo bili zadovoljni, saj smo vse prepustili producentu. Tega ne bomo več storili. Zdaj delamo vse sami: dizajn, logotipe ... Imeli smo nekaj koncertov zunaj (Avstrija, Italija, Hrvaška). Igrali smo pred 300 do 1000 ljudmi.

Več težav ste imeli z drugo ploščo?

Ploščo Per Aspera smo posneli do maja 2001 in jo razposlali tujim založbam, vendar z nobeno ponudbo nismo bili zadovoljni ali pa se nismo mogli dogovoriti. Zato smo se tudi tokrat odločili za samozaložbo. Medtem smo se dogovorili za turnejo s kombijem po Italiji, Franciji in Španiji. Na enem izmed koncertov nas je opazil predstavnik ameriške založbe Arctic Music Group in se navdušil nad nami. Per Aspera mu je bila tako všeč, da se je odločil za ameriško izdajo. Na Floridi bo izšla januarja, pri nas pa naj bi luč sveta ugledala novembra. Naklada petnajst tisoč izvodov v ZDA za nas pomenil velik preboj. Na tej sceni namreč obstaja toliko bendov, da se zelo težko prebiješ do kakšne dobre založbe.

Kaj se v zadnjih letih dogaja s slovensko black/death metal sceno?

Ta plata je mešanica death in black metala. Poslušamo pa oboje. Na začetku smo bili mogoče malo bolj black metalci, zdaj smo bolj odprti tudi za druge stvari. Scena pri nas je močnejša kot v preteklosti, čeprav metal ne bo več mainstream kot v začetku osemdesetih let. V Sloveniji so si black in death metalci po imidžu zelo podobni, zunaj je to čisto nekaj drugega. Black metalci so kičasti, polni simbolov, pentagramov, ovratnic ... Death metal je bolj sproščen in neposreden. Zadnjih nekaj let so edina priložnost za druženje black/death metalcev koncerti na Metelkovi. Trenutno pa je pred izidom še prva metalska kompilacija s šestnajstimi slovenskimi bendi. Za njo stoji založba Master of Metal; skupina ljudi, ki se ukvarja z organizacijo koncertov, prodajo cedejev in urejanjem on-line fanzina Paranoid.

Kako izgledajo vaši koncerti?

Vsak bend ima svoj tipičen nastop in scenografijo. Mi imamo zelo radi črnino. Vse mora biti temačno, čim več stroboskopov in rdečih luči - vse mora biti zelo evil. Naša muzika je narejena na težki atmosferi, vse je masivno, črno, minimalistično, nobenih kičastih delov, nič ni preveč. Če poslušaš našo glasbo in zapreš oči, je vse temno in zlobno, vendar ne zlobno primitivno, ampak bolj sofisticirano. Vse skupaj ti da misliti in te odpelje daleč stran. Gre za nekaj nadrealističnega, nevsakdanjega, za čisto znanstveno fantastiko.

Kako ste se navdušili nad takšnim temačnim feelingom?

Ti občutki nas spremljajo že dolgo. Družimo se že več kot petnajst let in že ves čas nas zanimajo takšne stvari in takšni bendi. Že od mladih nog nas zanimajo grozljivke, nenormalni pojavi, hude pravljice, kruti zgodovinski dogodki itd. Ko sem bil mlajši, sem bil zasvojen s tem in potem smo gradili na tem feelingu. Nikoli niti nismo igrali kakšnih priredb, ampak smo že od začetka ustvarjali svojo glasbo in se ukvarjali s to atmosfero, ki se je do sedaj izpilila.

Gre za satanizem?

V Sloveniji ni veliko pravih satanistov, imaš pa sataniste različnih vrst. Mi nismo satanisti, smo pa ateisti. Že od nekdaj nas je to zelo zanimalo in smo tudi bili zelo v satanističnem imidžu. Vse to je bolj poza, ne gre za pravi satanizem. V očeh nekaterih, ki ne poznajo zadev in so obremenjeni, pa je mogoče videti, kot da smo satanisti. Odvisno je od tega, kakšne vere so in koliko so odprti.

Slišali smo že zgodbice o tem, da satanisti po Ljubljani razčetverjajo mačke in v cerkvah kradejo hostije, da z njimi potem izvajajo rituale?

To je izmišljotina. Metalci, ki se navdušijo nad satanizmom, se predvsem zaradi bendov, ki jih poslušajo. Nekateri bendi se opredeljujejo za satanistične, samo nihče ne ve, koliko so to v resnici. Satanizem pri nas je namreč bolj imidž kot kaj resnega.

Prvotno satanizem izvira iz poganstva. Ljudje pa danes gledajo na sataniste kot na tiste, ki obožujejo in častijo krščanskega Satana, ki uničujejo stvari, so zlobni, razfukavajo vse ... Vendar če pogledamo drugače, kdo je toliko neumen, da bi škodil samemu sebi? Pravi satanizem uči, da delaš to, kar hočeš, da si odprt do vsega, razgledan, da nisi zaprt do stvari, ki si jih ne moreš razložiti ... Napačna interpretacija izvira iz cerkvenega pogleda na sataniste. Cerkev pa je tako ali tako ena velika laž in tudi temelji na laži.

Pri nas torej ni pravih častilcev hudiča?

Ne vem. Jaz jih ne poznam, ampak bi verjetno slišal zanje, če bi bili. Pri večini gre verjetno bolj za pozo in za zajebancijo.

Za izdelavo odmevnega videospota ste se povezali s Strupovci?

Že med snemanjem v studiu smo si zamišljali vizualizacijo naše glasbe. Vsak dojema glasbo po svoje, zato smo se ubadali tudi s tem, kako predstaviti našo muziko. Videospot je v skladu z besedilom. Govori o lažeh, o Cerkvi, o tem, da ljudje sploh ne vedo, da kupujejo laži ... Že prej smo si zamislili, kakšen naj bi bil spot videti, nato smo začeli iskati koga, ki bi ga realiziral za malo denarja. V Sloveniji ni veliko kakovostne izbire. Do Strupovcev smo prišli, ker so odprti. Niso kot nekateri, ki imajo ime in zato mislijo, da lahko pametujejo. Mi imamo namreč slabe izkušnje s producenti.

Kaj ste želeli povedati z žaganjem Jezusa na razpelu?

Bilo je nekaj različic videospotov. V osnovi naj bi bilo veliko verskih podob in likov, ki naj bi jih zlo iz kokona uničevalo. Potem smo se odločili le za zadnji del, da se sporočilo ne izgubi v poplavi malikov. V Sloveniji do sedaj še ni bilo takšnega videospota. Strah nas je bilo, da si ljudje ne bodo znali predstavljati, kaj hočemo. Nismo hoteli, da bi metal dojemali kot nekakšno poceni šopanje. Vendar smo ugotovili, da se od izida videospota naša popularnost zelo povečuje.

Lahko podrobneje razčleniš bistvo videospota?

Osredotočili smo se torej na detajl na koncu, ko zlo žaga Kristusa na križu. Zgodba sama pa govori o dobrem in zlem. Pobriti, ubogi, suhi, bledi človek, ki visi s stropa, predstavlja ljudi, ki slepo verjamejo, ki le sledijo. So privezani in visijo. Kosmati tip v kokonu pa je zlo. Skozi videospot se tehta, kdo bo prevladal. Za zaključek pa se zlo - ki so ga itak ustvarili sami kristjani s svojim deljenjem na dobro in zlo - strga. S tem v bistvu sami sebe uničijo, saj so sami postavili to zlo, ki na koncu požre simbol vere. Zato simbolično žaganje.

Ste kaj pomislili na odzive vernikov?

Ne. Gre pač za naše osebno mnenje. Tako ali tako je malo bolno, da ljudje častijo truplo na križu. To truplo bi lahko že enkrat sneli. Zato smo ga prežagali. Simbolično smo se zavzeli za prekinitev te velike laži. S tem nočemo povedati, da so vsi kristjani zlobni, ampak je za to kriva ta institucija, firma. Vsekakor pa gre za svobodo izražanja in le njihov problem je, če vzamejo to kot napad. Mi namreč nikogar ne napadamo, le govorimo, kar mislimo.

Presenetljiv je bil vaš naskok na prvo mesto lestvice oddaje Videospotnice?

Še nas je šokiralo. Najprej smo imeli intervju in predstavili videospot slovenskim metalcem. Mislili smo, da zaradi slovenske specifike ljudje spota ne bodo najbolje sprejeli. Prvi dan, ko so nas uvrstili na lestvico, smo bili zadnji, drugi dan smo se povzpeli na tretje mesto, od takrat naprej pa smo že deset dni prvi. Zdi se nam, da smo združili metalce. Pri nas se namreč ločijo med sabo: od heavy do death metalcev. Vsi glasujejo za nas. Pridobili pa smo še tiste glasbene navdušence, ki jim je všeč le videospot.

Kakšni so načrti za prihodnost?

Marca bomo šli na evropsko turnejo z avtobusom. Imamo že dogovorjenih trideset koncertov. V povprečju pričakujemo okoli tisoč ljudi na koncertu, razen na severu, kjer je scena močnejša. Konec pomladi pa se odpravljamo še v Ameriko.

Sam imam med drugim januarja samostojno razstavo v Beogradu, saj se ukvarjam z dizajnom, s slikanjem, z grafikami ... Ko sem si šel pred časom ogledat galerijo, sem se dogovoril tudi za koncert. Naša glasba je namreč umetnost, umetnost pa nas že sama po sebi zanima.

© Strup