Vanja Pirc

23. 7. 2003  |  Mladina 29  |  Kultura

Provokatorji množic

Kateri umetniki in umetniški projekti so bili zadnje čase deležni policijskih in sodnih intervencij

Škatla s komarji Oliverja Kunkla na Ljubljanskem gradu, Break 2003

Škatla s komarji Oliverja Kunkla na Ljubljanskem gradu, Break 2003
© Miha Fras

Organizatorje festivala Break 2.2, ki je prejšnji mesec v Ljubljano že šestič zapored zvabil mednarodno druščino sodobnih umetnikov, je veterinarska inšpekcija nedavno obvestila, da jih čaka denarna kazen. Inšpektorji so odločili, da mora organizator festivala Zavod K6/4 plačati 400.000 tolarjev, njegov direktor pa 100.000 tolarjev kazni oziroma polovico manj, če izstavljeni račun poravnajo takoj. Kazen so breakovcem prinesli zdaj že razvpiti komarji, ki so jih v Škatli s komarji - prispeval jo je nemški umetnik Oliver Kunkel - ponudili na ogled na Ljubljanskem gradu, na razstavi, ki je bila sicer le del festivalskega dogajanja. Saj veste, kako se je končalo. Posoda, ki je bila verjetno najzanimivejši razstavni eksponat, je padla na tla in se razbila. Namenoma, seveda. Tako so osvobojeni komarji, ki naj bi, sodeč po napisu na škatli, pili z virusom HIV okuženo kri, poleteli po nekdanjih grajskih ječah. Razstavišče se je v hipu spraznilo, srca so zabila hitreje, zavladala je prava panika. Neki turist je poklical policijo. In kmalu se je na gradu trlo ne le policistov, ampak tudi kriminalistov, epidemiologov, v bele zaščitne obleke odetih dezinfektorjev in novinarjev. Pobegli komarji in Nevidna grožnja so pristali v poročilih in tam kot ena najbolj pretresljivih vesti ostali tri dni.

"Vse je bilo seveda zrežirano, da škatla pade, da se komarji osvobodijo, ker je bil Kunklov projekt inštalacija, hkrati pa medijski projekt, s katerim je skušal zbuditi pozornost medijev. Presenetil pa nas je boom, ki smo ga doživeli. Pričakovali smo minimalen odziv medijev, kak člančič, niti približno si nismo predstavljali, da bomo top zgodba. To smo postali, čeprav smo takoj povedali, da komarji niso pili okužene krvi, in tudi dežurna epidemiologinja je vsem zatrdila, da se okužba z virusom HIV ne prenaša s piki komarjev, niti s piki drugih insektov," je presenečen vodja festivala Break 2.2 Samo Klemenčič. Čeprav je breakovcem zadnje tedne marsikdo očital, da naj bi bili ogrožali obiskovalce gradu in kalili javni red in mir, policisti niso ugotovili, da bi zagrešili kakšno kaznivo dejanje. Tudi Carinska uprava Republike Slovenije zoper Kunkla, ki komarjev menda ni bil prijavil na meji, ne bo ukrepala. Organizatorje je kaznovala le veterinarska inšpekcija, pa še ta zato, ker ji niso prijavili, da bodo na razstavi uporabili žive živali. Res pa je, da bodo morali breakovci plačati še nekaj računov, 93.000 tolarjev za dezinfekcijo nekdanjih grajskih ječ, 10.000 za testiranje komarjev, kot kaže, pa tudi 90.000 tolarjev, na kolikor je izpad prometa v času, ko je bil Ljubljanski grad zaprt, ocenil Festival Ljubljana. Je torej cena projekta visoka? "Za nas so vsaki nepričakovani stroški nepotrebni. Vendar pa samo poglejte, koliko stanejo objave oglasov v medijih, s tega vidika je kazen zelo nizka. Pa še v prime time terminih smo bili na obeh glavnih televizijah in na naslovnici Slovenskih novic," pravi Klemenčič. Lahko torej rečemo, da si je Break naredil reklamo, da je zdaj bolj prepoznaven? "To si upam trditi. Celo beograjska Politika je pisala, da je vsa Slovenija 'u panici'. O nas pišejo na naslovnici madžarske revije o umetnosti. V Nemčiji se zelo zanimajo za Kunklov projekt. Zdaj smo predvsem zelo utrujeni, čeprav bi se verjetno splačalo izkoristiti zadevo za mednarodni piar."

Intervencije zoper umetnike pa v Sloveniji sploh niso niti tako nov niti tako redek pojav. Na prelomu prejšnjega stoletja so sežigali Cankarja, v osemdesetih letih so bili na udaru pankerji. Lani sta bila na udaru tudi fotograf Goran Bertok in kipar Dean Verzel, ki sta v sklopu umetniškega projekta "Sveti križ" betonski križ sredi krajinskega parka Strunjan ovila v zaščitno aluminijasto folijo in posebno oblogo, ga polila s petrolejem in prižgala (in ne zažgala, kot sta takrat poudarila, kajti zažig bi bil destruktivno dejanje), med gorenjem pa je filozof Peter Mlakar prebral priložnostno pridigo. Prižig so spremljali novinarji in fotografi. Ne pa tudi policisti. Tem se je projekt zazdel sporen šele po tem, ko je bilo že vsega konec, ko jim je dejanje prijavil lokalni župnik in ko je večinoma verniška javnost zagnala vik in krik, ker naj bi bila umetnika žalila verska čustva in skrunila kulturni spomenik. "Križ je simbol zahodne civilizacije, ne le krščanstva, in škofu Metodu Pirihu sem v dveurnem pogovoru to tudi povedal. Povedal sem mu še, da je bilo to radikalno dejanje, ki je po radikalnosti zelo blizu Kristusovemu dejanju. Znotraj projekta so bili uporabljeni elementi, ki so zbudili vprašanje, zakaj dogodka nismo prijavili. Odgovor je preprost, ker ne bi dobili dovoljenja. Tudi na simbolni ravni se nam je zdel to radikalen poseg v smislu revolucionarnih dejanj," je prepričan Verzel. In medtem ko so umetnika pri nas skoraj križali, so jima v sosednji Italiji ugledne galerije na široko odprle vrata, zgodba se je ponovila tudi v Avstriji. Nazadnje sta bila ovadena zaradi poškodovanja križa, a postopek zdaj stoji. Oktobra sta bila povabljena na obravnavo na Okrožno sodišče v Piranu, vendar sodišče Bertoku vabila ni vročilo, Verzelu pa ga je vročilo po izteku zakonsko določenega roka, na sodišču se niso pojavili niti odvetniki tožnika, okoljskega ministrstva in državne agencije za okolje, sodnica pa je nazadnje v zapisnik zapisala kar, da obravnavo prestavlja "zaradi bolezni sodnice". Verzel sicer komaj čaka, da se postopek na sodišču konča, še bolj pa, da bodo v sodni dvorani poleg suhoparnega govorjenja o materialnih posledicah umetniškega projekta kaj spregovorili tudi o umetnosti. Lahko sojenje morda postane performans? "Zelo sva razmišljala o tem, kje so možnosti posegov znotraj dvorane, da bi se dalo vse skupaj speljati na umetniški ravni," je skrivnosten Verzel. Sicer pa Goran Bertok, ki se mu zdijo Breakovi komarji umetniška akcija z nizkim umetniškim nabojem, meni, da so posledice obeh projektov enake. Materialne. Država le izstavlja račune.

V primeru Strelnikoff niso ostali zgolj pri računih. Obtožnica, ki je bila vložena predvsem zaradi odločnosti takratnega generalnega državnega tožilca Antona Drobniča (sicer člana krščanskih demokratov, kar v tej zgodbi ni nepomemben podatek), člana te celjske skupine Sergeja Steblovnika in Vasjo Ocvirka, zanimivo, bremeni nasilništva. In ne žaljenja verskih čustev, kot je terjala množica, ki ju je razglasila kar za satanista. Skupina je bila deležna pravega linča zaradi plošče Bitchkraft, na kateri je večina ljudi videla le brezjansko Marijo, ki ima v naročju namesto Jezusa podgano, ne pa tudi besedil, glasbe in remiksov, ki so zaokroženo delo, s katerim je skupina komentirala razvpite izjave nadškofa Franca Rodeta, ki je 55. člen slovenske ustave, ki dovoljuje splav, označil za sramoto. Ploščo je nato v Družini prvi javno spljuval kar Rode sam, na ljubljansko tožilstvo je prispelo 3867 javnih protestov (med kritiki so bili najopaznejši Slovenska ženska zveza pri SKD, Socialdemokratski krščanski forum in mestni odbor Mladih krščanskih demokratov), 1208 katoličanov pa je zaradi trpljenja ob gledanju ploščka podalo celo kazenske ovadbe zoper skupino Strelnikoff. Kako sta linč doživela člana skupine? "Če izvzamem anonimne telefonske klice in grožnje, križanje v nekaterih medijih, histerijo in moralno paniko ter druge vrste pritiska, med katerimi zavzema častno mesto prav kazenska ovadba, ki jo je sprožil politični del slovenske desnice, država pa je njeni sveti volji hvaležno sledila, so bili najbolj presenetljivi odzivi sicer omejenega dela underground scene in slovenskega subkulturnega prostora nasploh. Šlo je za težko razumljiv tip zavisti, češ vas bodo križali, nas pa ne. Če vprašate mene, je to precej sprijen pogled na celotno stvar, prav tako ničkolikokrat slišani komentar, da sva si s ploščo napravila dobro reklamo, da sva z njo zaslužila bajne denarje in podobne nebuloze. Kakšen denar, lepo vas prosim?" Okrajno sodišče v Celju je obtožnico v začetku letošnjega leta zavrnilo, vendar se je tožilka Elizabeta Gyorkos na odločitev pritožila.

Zanimivo pa je, da policistov nikoli ni pretirano zanimal kontroverzni ruski umetnik Aleksander Brenner, ki je že leta 1995 na povabilo skupine Irwin sodeloval pri Urbanarii, projektu, ki ga je pripravljal SCCA - Zavod za sodobno umetnost Ljubljana. Brenner je takrat v Ljubljani izpeljal tri ulične akcije, v katerih je odpiral prostor sodobni umetnosti, najprej na Prešernovem trgu, nato pri Slonu, za veliki finale pa je, oblečen v boksarsko opravo, napadel Opero, razbil nekaj šip, vstopil na hodnik, se tam drl, nazadnje pa stopil na nadstrešek in povabil množico, naj vstopi v prostor, ki ga je zavzel v imenu sodobne umetnosti. Na kraj dogodka je sicer prišla policija, vendar, kot se spomni eden od dveh gledalcev, ki sta vztrajala do konca, Jurij Krpan, ni ukrepala. "Mare Kovačič je performans snemal, in ko sta policista vprašala, kaj se dogaja, je rekel, da poteka umetniška akcija. Policista sta rekla, ja, potem pa nič. In sta šla." Niti drugi Brennerjev projekt, ko je leta 1998 na otvoritvi razstave Body and the East v Moderni galeriji najprej razbil jajce na govorcu Levu Kreftu, potem pa, preden so gledalci pobegnili, sprožil še krajše obmetavanje z jajci, ni pritegnil policije. Tudi leta 2000 so ga po Cankarjevem domu lovili le varnostniki. Na novinarski konferenci za Manifesto 2000 je izpeljal akcijo, v kateri je platno v Linhartovi dvorani, ki je namenjeno v glavnem filmskim projekcijam, posprejal z napisom "Demolish Serious Neoliberalistic Culture", nato pa zahteval, da se tiskovna konferenca nemudoma prekine. Cankarjev dom ga je zaradi škode, ki so jo ocenili na približno 14.000 takratnih nemških mark, tožil, vendar je odstopil od postopka, ker je bilo Brennerja nemogoče dobiti v sodno dvorano.

Tudi na pisatelja Matjaža Pikala se ni spravila policija, temveč upokojeni koroški policist Norbert Vertačnik, ki se je razžalil in si destabiliziral mentalno zdravje, kot je pisalo v civilni obtožnici, ko se je prepoznal v liku zoprnega policaja Petarde v Pikalovi knjigi Modri e. Čeprav je bilo na sojenju večkrat poudarjeno, da je knjiga fikcija, je vrhovno sodišče lani zakoličilo odločbo nižjih instanc: Pikalo mora Vertačniku plačati 2,5 milijona tolarjev odškodnine.

Sodniška odločitev je spodbudila vprašanje, kaj bo v prihodnje s pisateljevanjem, še več, kako bo to vplivalo na ustvarjalnost ne samo pisateljev, ampak tudi drugih avtorjev. Mogoče lahko odgovor na to vprašanje ponudi Vasja Ocvirk, član zdaj že razpadle skupine Strelnikoff, ki je prepričan, da imajo takšni odzivi države zastraševalen učinek na ustvarjalnost: "Vendar me to ne skrbi preveč, ker sem prepričan, da bodo ustvarjalci - če hočete umetniki -, ki bodo želeli zunaj meja zaukazanega in predpisanega povedati tisto, kar jih tišči, vedno našli način, kako to storiti."

povezava

Sveti Križ Gorana Bertoka in Deana Verzela, 2002

Sveti Križ Gorana Bertoka in Deana Verzela, 2002
© Borut Krajnc

Iznos Aleksandra Brennerja iz Cankarjevega doma, Manifesta 2000

Iznos Aleksandra Brennerja iz Cankarjevega doma, Manifesta 2000
© Dušan Frice