Mojster psevdonimov

Iztok Sitar aka. Ninel, avtor Ane Tank

© Miha Fras

Ko vijugaš od starodavne Škofje Loke proti Poljanam po idilični dolinici, obdani s številnimi hribčki, opazuješ tipične gorenjske hišice, okrašene z istimi pisanimi rožami, in te kot stalnica na vsakem koraku spremlja pogled boga iz neštetih kapelic ali cerkva, ne moreš verjeti ironiji, da je ravno tu svoje domovanje našel Iztok Sitar. Eden redkih slovenskih striparjev, ki se lahko preživlja zgolj z risanjem in ustvarjanjem stripov. Mogoče je ravno zato, ker so ti kraji tradicionalna baza desnega političnega pola, tukaj najboljše mesto za umetnika, ki dobršen del svojega ustvarjanja posveča tudi ostri kritiki dvoličnosti rimskokatoliške cerkve.

Kot vsi stripovski ustvarjalci se je v domišljijsko slikovno zvrst umetnosti zaljubil že zelo zgodaj, še pred osnovno šolo. Kot številni jugoslovanski najstniki je uteho pred realnim svetom našel pri junakih serij Lunov - Magnus in Zlatna serija. Poleg superherojev, kot so neustrašni Zagor, Veliki Blek in Kapetan Marka, so ga navduševali še junaki, ki so napolnjevali strani Zabavnika in Zvitorepca. Kmalu so nastali tudi prvi lastni poskusi, predvsem s kavboji in indijanci v glavni vlogi. "Že kot otrok sem imel v matematičnem zvezku več slik kot enačb. Matematike nikoli nisem preveč maral. Paradoks je, da sem sedaj ilustriral učbenik za matematiko za sedmi razred osnovne šole." V srednji oblikovni šoli je takoj spoznal somišljenike in med tem, ko so ostali vrstniki v Italiji kupovali kavbojke, je sam domov z vsakega obiska Trsta odnašal nahrbtnike, polne stripov. "Cariniki na meji so me samo čudno gledali. Nisem znal italijansko, a sem jih vseeno kupoval zaradi slik." Poleg Stripoteke mu je takrat največ časa vzel Moebius, pod katerim vplivom je nastal tudi prvi samostojni avtorski album Sperma in kri, ki je devetdesetega leta kot strela z jasnega udaril v stripa nevajeno podalpsko dolino in pokazal, da znajo slovenski striparji narisati še kaj bolj konkretnega kot zgolj otroške stripe in časopisne karikature. Takrat je bil še zaposlen v Kartonažni in se je moral za izid svojega prvenca žrtvovati: "Moral sem prodati avto, da sem založil strip. Nazaj nisem dobil čisto nič, niti za eno gumo ne." V Sloveniji še nihče ni kaj pretirano obogatel z risanjem in pisanjem fantastičnih stripovskih prigod, vseeno pa se je leta 1992 odločil, da bo službo obesil na klin in se od takrat naprej preživljal izključno z ustvarjanjem stripov. Medtem je dobil tudi nekaj psevdonimov, kot sta Ninel ali Jan Kowsky. Prisiljen jih je bil namreč začeti uporabljati zaradi nasprotujočih si interesov, ko je ustvarjal za različne tiskane medije, ki niso bili veseli, da njihov risar opravlja posel še za koga drugega, pa tudi zaradi ideoloških nesoglasij. "Dve leti in pol sem v Slovencu risal karikature, ker se samo z avtorskim stripom težko preživi. Slovenec je bil desni časopis, jaz pa sem hkrati risal tudi zelo protiklerikalne stripe in sem jih moral podpisovati s psevdonimom, da se ni vedelo."

Manj težav je imel s svojimi humorističnimi stripi, kot je Matilda, ki doživlja svoje prve spolne izkušnje, ali serija Bučmanovih, ki so izhajali v Dnevniku. Do njih je prišel tako, da je ponujal dnevnim časnikom svojo pasice Drakule, ki pa je nihče ni želel. Vseeno so mu priložnost za otroški strip ponudili pri ljubljanskem časopisu. "Dali so mi dva meseca časa, in prinesel sem jim dvajset pasic Bučmanovih. Bili so zadovoljni. Mišljeno je bilo, da bodo izhajali samo čez poletje, potem pa so trajali deset let." Malo bolj bi se verjetno sokrajani zgražali nad njegovim erotičnim opusom, če bi jim pomotoma v roke zašel izvod Sperme in krvi ali Ženske, ki se je ljubila z mačkom, saj v njima nima težav s slikovitim prikazom vsakovrstnih neobičajnih spolnih praks. Poglavje zase so družbeno angažirane prigode, ki jih lahko prebiramo v albumih, kot sta Črni možje, bele kosti in 4000. Obema se bo na predstavitvi 11. marca v Škofji Loki pridružil tretji del trilogije Zgodba o bogu. "Cerkev je posebna tema zaradi tega, ker se je toliko razbohotila v zadnjem desetletju, in zaradi takšnih nestrpnih izjav, kot jih z njene strani slišimo v zadnjem času." Album meditativnih zgodb Črni možje, bele kosti, ki je izšel ob 2000-letnici krščanstva, je posvečen Petru Kupljeniku, prvemu Slovencu, sežganemu na grmadi, in vsem drugim, ki se jih je v dolgoletni zgodovini usodno dotaknila podaljšana roka katoliške cerkve. Predvsem se strip ponaša s tem, da so v njem kronološko zaobjete tudi nekatere današnje slovenske afere. Politična melodrama 4000 pa je nastala po vzoru istoimenskega romana soseda Ivana Tavčarja, ki je v svojem času živel le nekaj metrov stran od Sitarjevega današnjega prebivališča. Na začetku je hotel napraviti strip povsem po njegovi knjigi, a je hitro ugotovil, da se ne da dobesedno po predlogi nič narediti, saj je preslaba, zato si je izposodil zgolj idejo, da se liberalni junak zbudi v skrajno konservativni prihodnosti. "Ko sem začel risati strip, je bila na oblasti LDS, ko sem bil na polovici, se je ravno zamenjala vlada in je na oblast prišla Janševa - Bajukova vlada. In takrat je vse, kar je še včeraj izgledalo znanstvena fantastika, bilo kar na enkrat že realnost. Takrat sem imel ful štofa za risat, in ko sem dokončal, je spet prišlo do menjave oblasti."

Izpod njegovega čopiča je do sedaj nastalo devet albumov, zaradi katerih so ga opazili tudi v tujini. Skupaj s Tomom Lavričem so ga tako med drugim povabili na vsebalkanski stripovski festival v Solun, bil je tudi na festivalih v Zagrebu in Beogradu, znašel pa se je tudi med povabljenci v Anqoulemu na največjem svetovnem stripovskem festivalu na skupinske razstavi striparjev iz nekdanje Jugoslavije. Trenutno se ukvarja z Ano Tank, mlado punco, ki se prek cigarete in alkohola v prvem delu prvič sooči z drogo, ki si ga lahko ogledate tudi na straneh Mladine. Strip temelji na resničnih osebah, kot vsi njegovi liki. "Ana bo v drugem delu doživela prvi seks, pokadila prvi joint in poskusila prvi LSD. V tretjem delu pa bo prišla do horsa ..."