Bernard Nežmah

28. 11. 2004  |  Mladina 47  |  Kultura

Izlet po mestu mrtvih

Milena Piškur, avtorica vodnikov po Navju in Žalah

© Borut Krajnc

Koliko pokojnikov biva na Žalah?

Od 3. maja 1906, ko so na njih začeli pokopavati, pa do letošnjega maja sem jih - ne bom rekla preštela, ampak ocenila na 152.000.

Zakaj so v Ljubljani odprli to pokopališče?

Staro pokopališče pri svetem Krištofu je bilo prenapolnjeno in mestne oblasti so pozvale oskrbnika, to je bil eden kanonikov stolne cerkve, naj se pripravi na novo pokopališče. Bila je taka stiska, da so grobove prekopavali že na osem namesto na deset let. Pokopališče pa se ni moglo več širiti, ker so bile okoliške hiše že preblizu. Malokdo še ve, da je ležalo med Vilharjevo in Linhartovo. Današnja Linhartova že deloma teče po starem pokopališkem prostoru. Na vzhodni strani je meja Navje, na zahodni pa današnja Dunajska, ki je bila tedaj precej ožja. To je bil največji obseg pokopališča, ki so ga od ustanovitve leta 1779 pa do konca 19. stoletja štirikrat razširili.

Kako je potekala selitev pokopališča?

Prvega so prenesli že prvi dan, ko so začeli pokopavati na novem pokopališču, ki se je najprej imenovalo Pokopališče svetega Križ. Ob sedmih zjutraj so prepeljali šempetrskega župnika Martina Malenška, ki je v začasnem grobu pol leta čakal na novo pokopališče. Čez dan pa sta bila potem prva pokopa umrlih iz bolnišnice. Selitev je potekala postopoma, desetletja.

Ampak ali ni to nekaj skoraj svetoskrunskega, ali ni bilo kakšnih protestov in škandalov?

Seveda. V tridesetih letih, tik preden so začeli graditi novo Linhartovo, so pozivali ljudi, naj prenesejo nagrobnike in pokojnike. Do začetka prve vojne je selitev potekala sistematično, toda v vojni so prišle v ospredje druge, bolj pereče zadeve. Bogatejši meščani so se že potrudili, da so svojce preselili, reveži pa so svoje pustili tam, kjer so bili. Ob pokopališčih so se vneli številni sodni spori, tako da so do leta 1926 smeli pokopavati še na starem pokopališču pri svetem Krištofu, v stare grobnice seveda. Ljudje so se razburjali, saj grobnice niso bile poceni, tako da so se njihovi lastniki povezali in nastopali s peticijami in z odvetniki. Vedelo se je, da trideset let po opustitvi pokopališča tam ne bo gradbenih posegov. Kvečjemu kaj sakralnega. Plečnik je imel v načrtu častno pokopališče za zaslužne Slovence, vendar je to padlo v vodo takrat, ko je škofija sklenila zidati Baragovo semenišče. Namesto tega je nastalo Navje kot skromna rešitev, postavljeno čisto na robu starega pokopališča. Uporabil je stare arkade, kjer so bile grobnice najbogatejših občanov. Pokojnike izpod arkad so prenesli, on pa je dal prenesti sem pisateljsko grobnico in druge znane Slovence.

Kaj pa preostalo mesto mrtvih: je na grobovih zgrajen kvart okoli Gospodarskega razstavišča?

Na mestu današnje Linhartove so nasuli štiri metre nasipa, nikoli pa ni bilo sistematičnega prenosa ostankov vseh pokojnikov. V grobnicah je bilo to lažje, v grobovih, kjer je bilo prekopanih nič koliko pokojnikov, pa težje. Tudi ostankov Valentina Vodnika niso nikoli našli, tudi ne Čopovih, ne Resslovih, ne Korytkovih. Ti imajo na Navju samo spomenike, drugi v pisateljski grobnici pa zares počivajo na tistem mestu.

Kdaj se pojavi sodobno ime Žale?

Šele leta 1940, ko tako poimenujejo kompleks štirinajstih vežic, vhodni slavolok, gospodarska poslopja in upravne prostore, ki jih je postavil Plečnik, torej - Plečnikove Žale. On je imel v načrtih sicer drugo ime - Vrt vseh svetih, toda po številnih debatah je bilo sprejeto ime Žale. Po vojni, leta 1946, ko je nova oblast od Cerkve prevzela upravljanje pokopališča, so ime Sveti križ opustili, pojem Žale, ki je prvotno označeval območje Plečnikovih vežic, pa je prešel na celotno pokopališče.

Kakšna je bila svoboda: je lahko kdorkoli pokopal kogarkoli?

Pokopališče Svetega križa je bilo konfesionalno katoliško. Toda po avstrijskih zakonih niso smeli odkloniti pokopavanja drugovercev, če pripadniki drugih ver v kraju niso imeli svojega pokopališča. Vendar so si upravitelji mislili, da jih niso dolžni imeti v istih vrstah s katoličani. Židov niso sprejemali v ograjen prostor, Žide so pokopavali zunaj pokopaliških zidov - na neposvečeni zemlji. Taki so bili takrat pač predpisi. Zato med prvo svetovno vojno padlih židovskih in muslimanskih vojakov niso pokopavali pri Svetem križu, ampak jih je sprejelo evangeličansko pokopališče pri svetem Krištofu.

Na začetku je bil torej katoliški in protestantski del pokopališča?

To je bilo že pri svetem Krištofu, saj so po nekem avstrijskem zakonu okoli leta 1865 evangeličani lahko uredili svoja pokopališča. Evangeličani so sprejeli in židovske in muslimanske vojake. Leta 1922 je izšel zakon o ureditvi vojaških pokopališč, po katerem so za muslimanske vojake uredili skupno pokopališče zunaj zidu. Vojne res ni bilo več, so pa v vojaških bolnišnicah še umirali. Zato so po letu 1923 tudi pri svetem Krištofu na posebnem delu pokopavali muslimanske in židovske vojake. Civilno judovsko pokopališče so uredili leta 1931; bilo je povsem ograjeno, dostop pa ni bil s pokopališča, ampak s Tomačevske ceste. Danes je na drugi strani.

So med okupacijo našli poslednji dom na Žalah tudi pobiti simpatizerji OF in ustreljeni partizani?

Pokopavalo se je, samo na različne načine. Domobranci so bili pokopani tam, kjer je sedaj nemško vojaško pokopališče. Napisani niso, kaj se je zgodilo, se ne ve. Verjetno so bili po vojni izkopani in odpeljani. Talci so bili pokopani v približno istem delu, kot so sedaj, v skupnih jamah. Pa italijanski, nemški, avstrijski, domobranski vojaki, vsi zaporniki.

Ustreljenih talcev očitno niso smeli pokopati svojci v družinskih grobovih?

Mislim, da je bilo tako, zakaj družine niti niso bile vedno obveščene o smrti. Brala sem, kako so svojci hodili spraševat in gledat, koga so pripeljali. Tudi ti, ki so imeli sorodnike v zaporih, so lahko vsak trenutek pričakovali, da bo kaj takega.

So okupacijske vojske trupla partizanov sistematično skrivale ali so dopustile njihov pokop?

Ne, če pomislim, da sem v indeksih naletela na n. n., kar je oznaka za neznano osebo, zraven pa je napisano - partizan, to pomeni, da niso vedeli za njegovo ime, so pa vedeli, da je bil ustreljen kot partizan. Take so pokopali v skupne jame, kasneje sem opazila, da so nekatere vseeno identificirali in so jih odpeljali v družinske grobove.

Posebna zgodba je usoda Lamberta Ehrlicha, katoliškega intelektualca in duhovnega vodje akademskega kluba Straža, ki ga je leta 1942 na cesti v Ljubljani ustrelil agent VOS-a.

Njegovo truplo je po osvoboditvi izginilo iz groba. Vpisan je, vendar v indeksih pri njem ni najti uradne opombe, da bi bil premeščen. Ni. Kot pokopan je bil vpisan, kot izkopan pa ne. Seveda, ker tega ni delala pokopališka uprava, ampak so bile na delu druge sile.

Kaj pa podjetnik in politik Črtomir Nagode, ki so ga leta 1947 na montiranem procesu obsodili na smrt in ustrelili? Kdaj so mu lahko v spomin vklesali vsaj ime na družinskem nagrobniku?

Za žrtve dachavskih procesov, ki so bile tudi pokopane na Žalah, ni bilo dovoljeno vpisati imen. V zvezi z njimi sem našla v dokumentaciji gradivo od sekretariata za notranje zadeve, da je bil kazenski postopek obnovljen, da so bili vsi postopki razveljavljeni, da se lahko vpišejo v mrliške knjige in da jih svojci lahko vpišejo na nagrobnike. To obvestilo so Žale dobile leta 1977.

V vašem vodniku ni groba generala Leona Rupnika?

Rupnik, general Roesener in šef policije Hacin so bili pokopani v istem grobu na prvem oddelku nemškega vojaškega pokopališča. Vendar pa Roesener tam ni napisan, zato sklepam, da so ga izkopali, Rupnika in Hacina pa tudi. V indeksih so vsi trije vpisani.

Ste kdaj zasledili napis domobranec?

Ne, sem pa opazila za vojaškim pokopališčem tri ali štiri posebne nagrobnike, so zelo majčkeni, za katere bi sklepala, da so vojaški. Ni nobenega napisa, nisem jih našla na nobenem seznamu. Sicer pa, tam, kjer je zvezda, se ve, da je bil pokojni borec.

Pred desetletjem so se širile govorice o žari Pepce Kardelj.

Ja, govorilo se je, da je bila žara ukradena, in potem tudi, da je bila vrnjena. O tem ne morem soditi, zame je merodajno, da je napisana na nagrobniku, drugih verodostojnih podatkov ni.

Je znan kakšen škandal glede napisov?

To ravno ne, so se pa v Slovenskem narodu norčevali, da so naši kamnoseki slabo izobraženi, da ne obvladajo slovnice, da pišejo gimnazijc namesto gimnazijec in podobno. Jasno je, da so morali biti sami napisi dostojni, saj je red katoliškega pokopališča določal, da mora biti nagrobnik spoštljiv. Hodim pa večkrat mimo groba, ob katerem se moram nasmehniti, saj na njem piše po starem žartva poklica, v smislu žrtve. Zanimivo je tudi, da je pri nekaterih na grobovih z vso pozornostjo zapisano inženir, akademik, profesor, doktor, to in ono, pri drugih pa ne. Zdi se mi, da nekateri časi niso bili naklonjeni poudarjanju izobrazbe in častnih nazivov, takrat je bil pač delavec tisti, ki je bil v družbi najbolj čislan.

Kdo je najstarejši pokojnik?

Najstarejši med tistimi, ki jih imam evidentirane, je baron Žiga Zois, ki je umrl leta 1819.

Kakšen status pa imajo ti prastari grobovi glede na prakso prekopavanja starih grobov?

Za Zoisov grob skrbi mesto, za moderno tudi, enako za Etbina Kristana, da se to ne more zgoditi. Očitno se je že našim prednikom zdelo, da je nekatere treba vzeti v zaščito.

Zakaj je tako malo plemiških grobov?

Tudi so bili, toda po prvi svetovni vojni je veliko Nemcev zapustilo Ljubljano. In slej ko prej se je zgodilo, da ni bilo več plačnika, tako da so grobnice prešle v druge roke. Nekateri pa so že ob odhodu iz Slovenije vzeli s seboj družinske nagrobnike. Po prvi svetovni vojni so bile tudi izjemno napete razmere, tako da so morali Nemci kar na hitro oditi, saj niso imeli več občutka, da so tu še zaželeni.

Kateri pokojnik si je omislil največjo grobnico?

To je poglavje zase. Valentin Krišper je imel najvišjo grobnico v delu A, na oddelku 52, v bližini grobnice tovarnarja Dragotina Hribarja. Potem pa se je zgodilo nekaj nezaslišanega. Krišper je bil pravnik, javni in turistični delavec, ki je umrl leta 1931. Nasproti sodnijskega parka je imel na Miklošičevi 20 hišo, na svoje stroške je dal postaviti Miklošičev spomenik pred sodiščem, bil je tudi ustanovitelj sklada za pomoč revnim služkinjam, slepim in revežem. Njegova žena ga je precej preživela, umrla je leta 1946. V oporoki je bilo izrecno zapisano, da gredo iz denarja sklada najprej sredstva za vzdrževanje njegove grobnice, dve maši na leto in honorar skrbniku sklada. Zakonca Krišper nista imela otrok, potem pa se je dogodilo, da so ju leta 1988 odstranili iz grobnice in ju dali nedaleč stran v navaden grob, na katerem ni nobenega napisa, ki bi spominjal nanju. Pa sta bila mecena. To je škandal, ki bi ga bilo treba raziskati. Kdo se je polastil njune grobnice in zakaj jo je prepustil drugemu, ni jasno. Imamo pa tudi nasprotni primer mecena Munde, ki je svoje premoženje daroval univerzi. Zanj mesto plačuje.

Kakšne jezike najdemo na nagrobnikih?

Teh ne veliko, je pa veliko različnih narodnosti, ki so tu domovale v avstro-ogrski monarhiji. Po priimkih lahko presojamo, da je bilo razmeroma veliko Čehov, ruskih emigrantov po oktobrski revoluciji in tudi zelo veliko naših rojakov - primorskih Slovencev, ki so pribežali v dvajsetih in tridesetih letih pred fašizmom. Ne le izobraženci, tudi gradbeni mojstri in navadni ljudje. Se jim pa ni zelo lepo godilo, Slovenci smo bili do prišlekov in beguncev zmeraj malo napeti.

Nekaj bizarnega so črkovne napake, ko je zapisano napačno ime pokojnika in tam vztraja. Dedov stric, misijonar in nabožni pisatelj Urban Nežmah že skoraj stoletje leži pod priimkom Nežman v grobnici lazaristov.

Tam imajo sploh veliko šlamparijo, na enem pokopališču sem odkrila vsaj dve napaki, mogoče jih je še več. Imate primer Eleonore Antoani, ravnateljice meščanske šole in predstojnice v Lichtenturnovem zavodu, ki je umrla v dvajsetih letih, ko je nekdo z roko napisal pred priimek -s. v pomenu sestra Antoani, kamnosek pa je prebral priimek Simantoani. V svojem vodniku sem vsaj nekatere napake popravila, tudi take iz novejših biografskih virov, leksikonov, kjer se npr. Enciklopedija Slovenije zmoti pri smrti za 10 let. Tudi v drugih virih sem našla napake pri letnicah smrti, ki sem jih odkrila po naključju, ko sem v pokopaliških indeksih naletela na drugačno letnico.

Verzi na nagrobnikih so znani že od davno, vendar se očitno ni prijela navada, da bi najeli poeta, da spiše posthumno rimo pokojniku.

Ja, zato sem v vodnik namenoma uvrstila spomenik orglarskega mojstra Ivana Milavca, ki sam po sebi ni nič posebnega, ima pa slavilne verze, ki poveličujejo mojstra, izdelovalca orgel. Verzov, namenjenih pokojniku, je zares malo. Pri nekaterih igralcih jih najdete pa pri Francetu Maroltu, tudi pri Prešernovi hčeri Ernestini, ki pa so jo prepeljali v Kranj. Kopriva v knjigi Ljubljana skozi čas navaja, da so bili na njenem nagrobniku Prešernovi verzi.

Pokojniki kdaj v smrti ne najdejo ravno miru, saj doživijo še večje peripetije, kot denimo general Janež.

Ferdinand Janež je bil artilerijski general, Maistrov borec in načelnik štaba Velikovškega odreda. Prvotno je bil pokopan v Tolminu, na Žale prepeljan leta 1972, kar sem našla v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, zdaj pa na grobu ni več njegovega napisa.

To je vpijoč primer, pripeljali so ga v Ljubljano, misleč, da bo tu njegov spomin bolj zavarovan. Morda v tistih letih ni bilo zanimivo - Maistrov borec, pa ga niso uvrstili na seznam grobov, na katere bi bilo treba paziti. Zanimive so te usode, v zadnjem času smo našli kraj, kjer je bil pokopan Fidelis Terpinc, ki je bil sredi 19. stoletja lastnik papirnice na Vevčah in prvi slovenski veleindustrialec. Zraven njega pa njegova žena Fini, ki so ji rekli glaževnata princesa, bila je hčerka trgovca s steklom in ljubljanska lepotica. Vodilni gospodarstvenik, ki jo je snubil zaman, je bil Prešernov prijatelj in mecen Andrej Smole. Poglejte, vseeno sta se tu znašla čisto blizu drug drugega, čeprav nobeden od njiju ni več napisan na nagrobnikih.

Kateri izmed grobov je posebej obiskan?

Grob moderne: Kette, Murn, Cankar, Župančič, tudi grobovi talcev, ki jih obiskujejo šolarji. Letos so se sicer začela vodenja po pokopališču, to je organiziralo mesto.

Kdaj so se pesniki moderne, ki so umrli v tako različnih časih, znašli v skupni grobnici?

Kette in Murn sta bila prvotno pokopana pri svetem Krištofu, Cankarja pa je prvotno v svoji družinski grobnici pokopala njegova prijateljica Milena Rohrmann, ki se je imela za njegovo nevesto. Sredi dvajsetih let pa je poskrbela za skupni grob pripadnikov moderne, dala vanj prenesti Ketteja, Murna in Cankarja in jim plačala nagrobnike, ki jih je zasnoval arhitekt Grabrijan. Tja je bil ob smrti leta 1949 pokopan tudi Župančič.

Komu so bila v preteklosti zaprta vrata grobov? Hudodelcem, morilcem, razbojnikom?

Nekoč so takim odrekali grob na pokopališču in so jih pokopali zunaj zidov. Take, ki niso imeli pravice do krščanskega pokopa, so pokopavali čisto posebej. Samomorilce tudi. Te prakse že dolgo ni več.

Grob znanega bosanskega epidemiologa dr. Jakoba Gaona, prof. na sarajevski medicinski fakulteti in akademika ANUBiH. Med obleganjem Sarajeva se je z družino (žena je bila Slovenka) zatekel v Ljubljano, kjer je bil tudi pokopan.

Grob znanega bosanskega epidemiologa dr. Jakoba Gaona, prof. na sarajevski medicinski fakulteti in akademika ANUBiH. Med obleganjem Sarajeva se je z družino (žena je bila Slovenka) zatekel v Ljubljano, kjer je bil tudi pokopan.

Krisperjeva grobnica: Komu so bili v napoto posmrtni ostanki mecena dr. Valentina Krisperja in njegove žene Ivane, da jih je dal odstraniti iz njune grobnice?

Krisperjeva grobnica: Komu so bili v napoto posmrtni ostanki mecena dr. Valentina Krisperja in njegove žene Ivane, da jih je dal odstraniti iz njune grobnice?

Nagrobno znamenje s portretno upodobitvijo matere na mrliškem odru je delo slikarja in karikaturista Hinka Smrekarja. Kje je končal unikatni nagrobnik, ki ga je bilo poleti 1997, ko je ing. Marin Bajd naredil ta posnetek, še videti na Žalah?

Nagrobno znamenje s portretno upodobitvijo matere na mrliškem odru je delo slikarja in karikaturista Hinka Smrekarja. Kje je končal unikatni nagrobnik, ki ga je bilo poleti 1997, ko je ing. Marin Bajd naredil ta posnetek, še videti na Žalah?

Nagrobnik Helene Pehani, poročene Justin, mladostne ljubezni Ivana Cankarja. Pisatelj se je seznanil z njo l. 1895 na Vrhniki. Posvetil ji je ciklus Helena in še nekaj drugih pesmi. Kasneje se je poročila s Srečkom Justinom, Cankarjevim sošolcem z realke.

Nagrobnik Helene Pehani, poročene Justin, mladostne ljubezni Ivana Cankarja. Pisatelj se je seznanil z njo l. 1895 na Vrhniki. Posvetil ji je ciklus Helena in še nekaj drugih pesmi. Kasneje se je poročila s Srečkom Justinom, Cankarjevim sošolcem z realke.

Na Žalah počiva tudi dr. Vinko Šercl, na Češkem rojeni učenjak, prof. sanskrta v Harkovu in drugod, poliglot, ki je obvladal 45 jezikov, med njimi tudi slovenskega. Tega se je naučil, ko se je nekaj let pred smrtjo z ženo naselil pri hčerki Jeleni, poročeni v Ljubljani.

Na Žalah počiva tudi dr. Vinko Šercl, na Češkem rojeni učenjak, prof. sanskrta v Harkovu in drugod, poliglot, ki je obvladal 45 jezikov, med njimi tudi slovenskega. Tega se je naučil, ko se je nekaj let pred smrtjo z ženo naselil pri hčerki Jeleni, poročeni v Ljubljani.

Nagrobnik Julije Rechbach, roj. von Scheuchenstuel, najstarejše od štirih hčera Prešernove muze Julije Primičeve. Pokopana je bila pri Sv. Krištofu, nato pa prenesena k Sv. Križu, kjer se ji je pridružil tudi mož Wilhelm, c. kr. deželni sodni svetnik.

Nagrobnik Julije Rechbach, roj. von Scheuchenstuel, najstarejše od štirih hčera Prešernove muze Julije Primičeve. Pokopana je bila pri Sv. Krištofu, nato pa prenesena k Sv. Križu, kjer se ji je pridružil tudi mož Wilhelm, c. kr. deželni sodni svetnik.