Cilj so nebesa

Hitra hoja in cerkev

© Tomo Lavrič

Pravzaprav na prenose tekmovanj v hitri hoji na televiziji naletimo zgolj naključno, morda le ob takih vsesplošnih športnih orgijah, kot so, na primer, olimpijske igre ali svetovna prvenstva v atletiki. Skratka, videvamo jih tako redko in v tako okrnjeni obliki kot, recimo, v starih socialističnih časih prenose svetih obredov ob božiču ali veliki noči. In ko jih, te hitrohodce, takole gledamo, kako se kot kakšne do konca izčrpane gliste zvijajo po asfaltu, se nam zazdi, da prihajajo iz nekega že davno minulega, arhaičnega obdobja športa, katerega izumetničeno spakovanje ne sodi več v naš čas. Tudi taki preprosti, navadni ljudje, ki jih ponavadi kar bukseljni imenujemo, ob pogledu nanje najpogosteje planejo le v prezirljiv samozadovoljen krohot in nato mirno zavijejo k maši v bližnjo cerkev, kjer pa sploh ne zapazijo, da se tudi tisti njihovi farji motajo okrog oltarja v nekih bizantinskih prahaljah ter ob tem izvajajo nekakšne čudne ptičje obredne plese in deklamacije, katerih pravi pomen je že davno odplavil čas. Torej, tako hitra hoja kot cerkveni obredi so, takole na oko, že kar komično zastareli. S tem pa ne trdim, da jih ni fino gledati.

Čudne in presenetljive podobnosti pa pribrbotajo na plan tudi v vsebinskem pogledu. Oboji, športniki in farji, se namreč neprestano in neizmerno zagrizeno sklicujejo na neka stroga, trda in za vedno nespremenljiva pravila, katerih kršitev pomeni v bolj grobih oblikah celo za vselej izvržek iz svojih vrst. Vendar se včasih izkaže, da so ta pravila postavljena na majave nožice in da jih je že zrobkal čas. Tako so pred časom hoteli že povsem resno in dokončno hitro hojo kot športno disciplino enostavno kar opustiti. Razlog je bil v globokem notranjem nesporazumu. Vrhovni zakon, iz katerega izvirajo tudi vsa druga pravila, je namreč ta, da mora biti ena noga hodca vedno v stiku s tlemi. Če tega ni in "stečeš", potem si fuč in si lahko greš ob rob tekmovalne steze jajca praskat. Toda tudi sem se je s svojo zoprnijo vtihotapila moderna tehnologija in že tiste plehko preproste kamere so nedvoumno pokazale, da vsi hitrohodci kar po vrsti, in to neprestano, v bistvu tečejo, vse tisto zvijanje in miganje pa je eno samo pačenje brez one prave temeljne "resnice" hitre hoje. In tako si vse legende tega športa navsezadnje pravzaprav lahko vse tiste medalje vtaknejo kar v rit. Ampak, so zavpili ugledni staroste in mogotci tega športa, kaj bomo zdaj pa kar pozabili na vso častitljivo tradicijo in vse dobro, kar je hitra hoja podarila človeštvu. S tem zadnjim so mislili na tisoče brezimnih rekreativcev, ki so v svojem tavanju in iskanju smisla življenja končno našli prek zdravega športnega načina življenja hitrohodcev svoje mesto v svetu in smisel življenja.

Cerkev pa motovili v povsem podobnih, čeprav kompleksnejših zagatah. In da se odkrijejo preteče razpoke ali celo nagniti temelji, zgrajeni in zasidrani v praznini, sploh ni treba uporabljati kakršnihkoli sodobnih tehničnih čudes, dovolj je že zgolj prodoren um kakšnega modrijana, pa se prične vse skupaj krušiti in sesedati. No, tu nič ne pomaga, če cerkveni dostojanstveniki dajo kakšnega takega motečega zoprnika skuriti ali ga kako drugače izločijo, saj se bo nemudoma pojavil naslednji, kajti za spregled vse te pisane, a preproste kolobocije raznih izmišljij res ni treba čakati na genija tisočletja. Poleg tega se mora cerkev še neprestano butati ob menjajoče se socialne "resnice", denimo, le kaj bodo storili s temi presnetimi ženskami, ki se jim zadnje čase vedno bolj dviga greben. Mislim pa, da so pretnje, ki se zbirajo nekje tam v bodočnosti, še bolj preteče, od tistih realnih do povsem fiktivnih, vendar je treba tudi na te pomisliti. Globoko me, na primer, zanima, kaj bo storila cerkev, če morda, sicer je to zelo malo verjetno, ampak vseeno, če morda na tak ali drugačen način nekoč naletimo na kakšno visoko, vsaj nam enakovredno razvito zunajzemeljsko civilizacijo. Madona, ali lahko tudi oni po svojem fizičnem koncu odplahutajo v nebesa in ali bomo mednje pošiljali kakšne misijonarje ter ali jim bomo sploh dovolili pristop k cerkvenim zakramentom. (Si kar predstavljam, kako kakšen Alf žre svete hostije.) S tem bo po mojem še cel teoretičen in praktičen hudič. Vendar se tudi pri teh razumsko in umsko povsem omajanih ontoloških temeljih cerkev podobno kot atletska hitra hoja umakne iz sveta razumnega in nam blago priporoča, naj se ne ukvarjamo preveč s tovrstnim brezupnim mozganjem, temveč naj se potopimo v prijetno mlačno zadovoljstvo vere, v zavesti, da počnemo nekaj zdravega ter koristnega, in tako bomo odkrili smisel in cilj svojega življenja.

No, pa še ena v oči bijoča stvar druži hitro hojo in cerkev. Tam ob progi, po kateri se v naporu zvijajo tekmovalci, stojijo mrki, prav za to izšolani in usposobljeni sodniki. Pozorno opazujejo te mimo gomazeče črve in včasih kateremu, čeprav sem že prej omenil, da pravzaprav goljufajo vsi po vrsti, povsem po lastni presoji oholo in neizprosno pokažejo kazenski karton. Če dobiš tri, si fuč. Pogosto sem opazoval oči diskvalificirancev, ki so nemo govorile, prekleti pizdun, pa zakaj ravno mene, le zakaj, saj smo vsi enako grešni. Vendar nič ne pomaga, v cilju bo slavil nekdo drug. In vsa ta tragedija se dogaja v imenu Pravila, ki ga predstavlja le sodnikova avtoriteta. Če pa besedico cilj zamenjamo za besedico nebesa in sodnika z duhovnikom (no, nezmotljivi vrhovni sodnik bi bil v tem primeru papež), smo čofnili v skoraj popolnoma enak zos, samo da cerkev ne odloča o neki zemeljsko piškavi olimpijski medalji, temveč o rajski večnosti.