Jani Sever

5. 8. 2005  |  Mladina 31  |  Kultura

Alamut na odru

Ljubljanska Drama je nastopila na Salzburškem festivalu

Marko Mandič in Petra Govc

Marko Mandič in Petra Govc
© Simon Stojko Falk

Igrati predstavo na Salzburškem festivalu je prestiž. V Salzburgu je denar v zraku, in kljub temu da je vsak dan na sporedu vsaj par predstav, je nastopajočih pravzaprav malo. Direktor gledališkega programa Martin Kušej, koroški Slovenec, ki je danes menda eden najdražjih režiserjev v Evropi - njegova cena za postavitev kakšne opere naj bi bila tudi do 150.000 evrov - tudi letos tja ni povabil kogarkoli. Čeprav je bilo letos za teater nekaj več denarja. Prihodnje leto ga bo spet manj, saj bo festival v celoti posvečen Mozartu.

Avstrijci s teatrskim izborom niso bili najbolj zadovoljni. Njihov nacionalni teater je zapostavljen. Le zakaj v Salzburgu ni njihovih iger? Na tekmovanju mladih režiserjev bodo namreč letos odigrane štiri predstave. Madžarska, češka, italijanska in Alamut, ki je bil na vrsti prvi. Čeprav je tekmovanje nekakšen "off Salzburg", je interesa dovolj. In tisto, kar šteje, je, da je na predstavah vedno precej evropskih kulturnih menedžerjev, ki naj bi omogočili prodor igre. Na ljubljansko premiero jeseni prihaja selektor edinburškega festivala. Kaj več bo jasno kasneje. A Alamut je vsekakor igra, ki bi jo razumeli povsod.

Alamut je slovenski hollywodski scenarij. No, film je še nekoliko dražji od drame. Zato je dovolj tudi dramski scenarij Dušana Jovanovića z vsemi svojimi obrati. Čeprav je v režiji Sebastijana Horvata ostal dovolj zvest Bartolu. Osama Bin Laden ni osrednji lik predstave. Pravzaprav ga v njej sploh ni. Neenoznačna podoba Alamuta kljub temu, da v njej nastopata "čirliderki" - Sebastijan ju je nekemu avstrijskemu kritiku razložil kot simbol twin towersov, ki na koncu padeta, in slednji je bil menda zadovoljen -, da slišiš islamsko molitev v katoliški liturgični melodiki, da ismaelite na TV-ekranih in platnu napadejo ameriška letala in G. W. Bush, še vedno ostaja tudi zgodba o ljubezni in odraščanju in seveda avtoritetah, veri in vojni. Z vložki čirliderk ali brez.

Tisto, kar je občinstvo na premieri najbolj fasciniralo, je bila strast igralcev. Ne glede na nadnapise, ki hladno prevajajo dialoge. Ibn Tahir - atletski, pametni učenec Marko Mandić, Hasan ibn Saba - modri, kruti Igor Samobor, Miriam - hladno-čutna Petra Govc, Nizam Al-Mulk - good guy Rac, inštruktorji in mladi bojevniki - študentje AGRFT, ki so se med drilom na odru utapljali v znoju. Aplavz je bil močan. Najbolj za Mandića. Čeprav Marko Crnkovič ni ploskal. Ampak vendarle gre za tekmovanje režiserjev. In 18. avgusta bo jasno, ali je Horvatu uspelo zmagati. Nagrada je morda nekoliko nenavadna. Zlato nalivno pero Mont Blanc, ki naj bi bilo vredno 12.000 evrov, darilo sponzorja in 10.000 evrov denarne nagrade.

Zabava po premieri je bila kul. Z dodatkom ekstravagance po avstrijsko - nanjo so povabljene iz gledališča odpeljali v nekakšnih super največjih audijih, katerih vrata so odpirala dekleta v avstrijskih nošah. Hard core ekipa je žur itak končala v bosanskem bifeju, v katerega so nas, ko je bilo sonce že zdavnaj vzšlo, zaklenili, dokler niso bili poravnani računi.

Ministra za kulturo Vaska Simonitija v Salzburg ni bilo, kljub temu da je sicer reden gost Drame.

Martin Kušej in Sebastijan Horvat

Martin Kušej in Sebastijan Horvat
© Alenka Žavbi

Janez Pipan prihaja na sprejem po premieri

Janez Pipan prihaja na sprejem po premieri
© Alenka Žavbi