Blišč in beda mesarstva

Čul sem, da so mesarji klavci na splošno precej paradoksne osebe; neka medicinska sestra mi je pravila, da navkljub temu, da praktično cele dneve tako rekoč brozdajo po krvi, skoraj vsi padejo v nezavest, ko jih na pregledih le drobno pikne v blazinico prsta za tisto bedno kapljico njihove lastne.

Neke obveze so me prisilile, da sem se moral podati na pot skoraj na čisto drugi konec Slovenije. Izbral sem si vlak, kajti menim, da je to prevozno sredstvo najudobnejše, lastnega prevoza pa tako ali tako nimam. V vagon sem vskočil tako rekoč zadnji hipec, saj sem se v pričakovanju dolge in puščobne vožnje v nekem barčku tam v podhodu pod peroni okrepil še s skromnim aperitivom, pa mi je tako neizmerno teknil, da sem si naročil še enega. Vlak je že speljal, jaz pa sem se še vedno motovilil po tistem ozkem hodničku od kupeja do kupeja, a kot zakleto so bili vsi zabasani. Končno sem naletel na nekega osamljenega možička, ki se je, navkljub temu, da se je vožnja šele komaj pričela, že tako strastno phal s pohanim piščancem in trdo kuhanimi jajci, da si očitno nihče ni drznil v njegovo z mastnimi drobtinami nastlano in z vonjem prežganega olja prepojeno čumnato. Čeprav je imel vsaj dva sedeža založena z nekimi cajnicami in s plastičnimi vrečkami, je bilo zame še dovolj prostora. Ja, veste, jaz sem mesar, je zaprhal skozi napol prežvečen grižljaj, ki mu je polnil usta, in pri tem s slinastimi drobtinicami poprhal svojo neposredno bližino, to pa je težak poklic in neprestano moram biti pri polni moči, za to pa je treba mnogo jesti, predvsem krepko, nasitno hrano. Meso, je dodal po kratkem premisleku, v glavnem samo meso, to ti daje moč, ter pri tem z občudujočim ponosom zrl v svoje velike, lopataste dlani, ki so bile v čudnem nasprotju z njegovo drobno, podlasičje živahno postavico. Najboljše je pa tisto, je cmokajoče mlel naprej, ki se drži kosti, in pri tem pričel z zobmi dobesedno stružiti piščančjo golenico. Ampak, se ni dal ustaviti, naši zobozdravniki so pa za en drek. Proteza se mi je v zadnjem letu in pol že trikrat zlomila. Tule dvakrat, enkrat pa tukaj, mi jo je pričel razkazovati, potem ko jo je, ovešeno s sluzastimi nitkami piščančjega mesa, izvlekel iz ust. Zdelo se mi je dokaj gnusno, zato sem nemudoma pričel trgovati s strežnico, ki je z vozičkom, polnim steklenic, pricingljala pa hodničku do najinega kupeja. Zadovoljil sem se z dvema steklenicama piva, mesar pa me je v tem nakupu posnemal. A komaj sem srknil prvi goltljaj, je takoj pričel pojasnjevati. Piščančje kosti so mehke, mi je mahal s prej oskubljeno golenico pred nosom, pravzaprav lahko kar vso zmelješ celo s temi našimi protezami, če pa zagrizeš v kakšne ostre svinjske kremenateljčke ali goveja rebra, potem pa poka. Delal sem se, da me izključno in zgolj zanima le mimo bežeča pokrajina, zato je premolknil in nekaj časa je bilo slišati samo cvileče izsrkavanje ostankov hrane izmed zob, šuštenje plastičnih vrečk, kamor je pospravljal ostanke svojega obeda, in dolge klokotave požirke. Zdelo se je, da ga moje nezanimanje za njegove nezgode malo žalosti.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Spletna Mladina na Facebooku

@SpletnaMladina na Twitterju