Blišč in beda mesarstva

Čul sem, da so mesarji klavci na splošno precej paradoksne osebe; neka medicinska sestra mi je pravila, da navkljub temu, da praktično cele dneve tako rekoč brozdajo po krvi, skoraj vsi padejo v nezavest, ko jih na pregledih le drobno pikne v blazinico prsta za tisto bedno kapljico njihove lastne.

© Tomo Lavrič

Neke obveze so me prisilile, da sem se moral podati na pot skoraj na čisto drugi konec Slovenije. Izbral sem si vlak, kajti menim, da je to prevozno sredstvo najudobnejše, lastnega prevoza pa tako ali tako nimam. V vagon sem vskočil tako rekoč zadnji hipec, saj sem se v pričakovanju dolge in puščobne vožnje v nekem barčku tam v podhodu pod peroni okrepil še s skromnim aperitivom, pa mi je tako neizmerno teknil, da sem si naročil še enega. Vlak je že speljal, jaz pa sem se še vedno motovilil po tistem ozkem hodničku od kupeja do kupeja, a kot zakleto so bili vsi zabasani. Končno sem naletel na nekega osamljenega možička, ki se je, navkljub temu, da se je vožnja šele komaj pričela, že tako strastno phal s pohanim piščancem in trdo kuhanimi jajci, da si očitno nihče ni drznil v njegovo z mastnimi drobtinami nastlano in z vonjem prežganega olja prepojeno čumnato. Čeprav je imel vsaj dva sedeža založena z nekimi cajnicami in s plastičnimi vrečkami, je bilo zame še dovolj prostora. Ja, veste, jaz sem mesar, je zaprhal skozi napol prežvečen grižljaj, ki mu je polnil usta, in pri tem s slinastimi drobtinicami poprhal svojo neposredno bližino, to pa je težak poklic in neprestano moram biti pri polni moči, za to pa je treba mnogo jesti, predvsem krepko, nasitno hrano. Meso, je dodal po kratkem premisleku, v glavnem samo meso, to ti daje moč, ter pri tem z občudujočim ponosom zrl v svoje velike, lopataste dlani, ki so bile v čudnem nasprotju z njegovo drobno, podlasičje živahno postavico. Najboljše je pa tisto, je cmokajoče mlel naprej, ki se drži kosti, in pri tem pričel z zobmi dobesedno stružiti piščančjo golenico. Ampak, se ni dal ustaviti, naši zobozdravniki so pa za en drek. Proteza se mi je v zadnjem letu in pol že trikrat zlomila. Tule dvakrat, enkrat pa tukaj, mi jo je pričel razkazovati, potem ko jo je, ovešeno s sluzastimi nitkami piščančjega mesa, izvlekel iz ust. Zdelo se mi je dokaj gnusno, zato sem nemudoma pričel trgovati s strežnico, ki je z vozičkom, polnim steklenic, pricingljala pa hodničku do najinega kupeja. Zadovoljil sem se z dvema steklenicama piva, mesar pa me je v tem nakupu posnemal. A komaj sem srknil prvi goltljaj, je takoj pričel pojasnjevati. Piščančje kosti so mehke, mi je mahal s prej oskubljeno golenico pred nosom, pravzaprav lahko kar vso zmelješ celo s temi našimi protezami, če pa zagrizeš v kakšne ostre svinjske kremenateljčke ali goveja rebra, potem pa poka. Delal sem se, da me izključno in zgolj zanima le mimo bežeča pokrajina, zato je premolknil in nekaj časa je bilo slišati samo cvileče izsrkavanje ostankov hrane izmed zob, šuštenje plastičnih vrečk, kamor je pospravljal ostanke svojega obeda, in dolge klokotave požirke. Zdelo se je, da ga moje nezanimanje za njegove nezgode malo žalosti.

Ja, se je čez čas spet obrnil proti meni in pri tem tako turobno zavzdihnil, kot da bi hotel v ta "ja" preliti vso tragiko svoje trpke usode, ja, včasih je bilo pa tudi prav zajebano. Se spomnim ..., je skušal nadaljevati s povišanim glasom, vendar si je potem raje privoščil premor, med katerim si je s kratkimi cvileži pozorno izsesaval nitke kurjega mesa izmed zob, pri tem pa tako špičil svoj drobni obraz, da je bil še bolj podoben podlasici. No, se spomnim, je nadaljeval, ko je končno previdno požvečil še vse izsesane koščke, se spomnim tistih groznih zim, ko sem takole malo šušmarsko začel na svoje. Mraz je bil tak, da so ptiči mrtvi padali z vej, jaz pa sem že v temačnih jutrih lazil po ozkih poledenelih gazeh od ene samotne kmetije do druge, kjer sem takole na črno puščal pujsom kri za koline. In v tistem hladu je človek kar otrpnil, pomagal pa je samo šnopc, drugače nisi mogel delati, brez tega so bili prsti preokorni in vsi sklepi trdi. Klanje pa vendarle zahteva že kar kirurško spretnost in urarsko natančnost. Potem se je zaradi žganja in kratkih zimskih dni kar nenadoma spustil mrak in v temi prezgodnjih večerov sem opletal s kanglico godlje v rokah po poledenelih kolovozih nazaj gor proti naši napol zapuščeni bajti. (Naša mati so bili takrat že napol mrtvi in niso pri hiši skoraj ničesar več postorili, le tam za napol ugaslo pečjo so po cele dneve poležavali na kupu cunj kot nekakšna posušena luščina.) Pogosto pa sem na vrvi za sabo vlekel še kakšno telico ali junčka, ki sem ga pod roko zmešetaril pri kakšnem trdnem kmetu. (Takrat se je prava teletina v mesarijah dobila le redko in stežka, zato so me zanjo ugledne mestne babe obletavale kot ose tepko medenko, mi je še pojasnil takratni zgodovinski trenutek.) Ampak, kako se je ta žival upirala zapustiti domači hlev, se zvirala, padala in valjala po ostrem ledu in srenu, tako da mislim, da sem dve ali tri privlekel zadaj za našo hišo že z zlomljenimi nogami. Potem pa me je, takšnega, kot sem bil, čakalo še delo. No, klanje ni bilo problem, to je šlo bliskovito, žival za zadnje noge potegneš s škripcem pod strop, potem pa s pravim nožem po notranji strani vratu potegneš dober rez, dolg in odločen, kar, seveda če imaš vajo, sploh ni težko, ker je žival ponavadi tako paf, da samo mirno in otrplo obvisi kot šunka v prekajevalnici (ampak nož mora biti res dober, je še enkrat pomenljivo poudaril), nakar samo še mirno počakaš, da izteče kri, sprva, dokler še utripa srce, v sunkovitih in penastih brizgih, ko pa to zamre, pa le še zdolgočaseno in leno curlja. Toda, šele nato se prične tisto garaško delo, razkosavanje in čiščenje trupla, pa še ta stara so vedno skopuško skrivali in skrbno zaklepali šnopc, tako da sem bil nekajkrat prisiljen prav preteče dvigniti roko, da so iz tistih svojih cot izbrskali ključ kevdrskih vrat.

(Takrat pa se je, kot da bi se česa domislil, zdrznil, pobrskal po svojih polivinilastih vrečkah in izvlekel tisto veliko, mislim, da za poldrugi liter prostorno plastenko neke gazirane pijače, le da je tokrat v njej klumpal že rahlo sparjen tepkovec. Potem ga je pil, z mnogimi vzdihi in nekaj globoko odteščujočimi stoki, vmes pa me nekajkrat ošinil s hudobnim pogledom, češ, kaj pa ti tako pogoltno buljiš, saj je šnopc vendar moj in ga lahko posrkam, kolikor hočem. Potem se je vendarle omečil ter stegnil roko s steklenico proti meni, mrmrajoč, no, pa daj še ti kakšen požirček, čeprav se je videlo, da tega ne počne z veseljem.)

Pogosto je ura odbila tudi dve ali tri zjutraj, preden sem legel, je nadaljeval, potem ko se je dodobra odsopel. Ampak v tisti zatohli izbi sem spal zelo slabo, od vsepovsod me je pritiskal težek vonj po stari babi, kisli repi, podganjih drekih in svetih jaslicah tam zgoraj v božjem kotku. Nekoč pa sem po naključju, kajti špajza je bila že polna, obesil dve sveži telečji polovici prav nad svojo posteljo, tako da jih ne bi načela hišna živad. (Podgane in miši, mi je pojasnil.) In spal sem mirno ter sladko kot le malokdaj dotlej. Pravkar klano meso namreč prečiščuje zrak, ga nekako hladi in sveži ter okoli sebe širi spokojnost in mir. Kasneje se je zgodilo, da je okrog mojega pograda viselo tudi po šest razrezanih rožnatih teličkov, bikcev in pujsov, nad glavo so mi bingljali žolti skodrani vampi, tam zraven so rdela ledvička, jetra in pljučka, v drugem kotu so na preluknjanih ušesih nihale snežno belo omavžane prašičje glave, z lojem in vijoličastim mišičevjem marmorirana goveja stegna, tršata rebra in kremenateljci, prebujal pa sem se okrepljen in poživljen, kot da bi se pravkar vrnil iz kakšnih znamenitih zdravilnih toplic.

Hotel sem mu zabrusiti, bla, bla, bla, dedec, zdaj pa malo nakladaš, ampak se je prav tisti trenutek po kunje pognal pokonci, z nekaj prostaškimi gibi nakazal, da gre srat, in po hodničku izginil proti stranišču. Vlak se je tresel in rohneče poskakoval, kajti tiri so bili ovinkasto speljani tik nad reko, ki se je valila po ozki in od vseh strani s hribi zaprti dolini. Tam spodaj je po s temnim mahom poraslih skalah previdno stopala neka siva čaplja in neizmerno pozorno oprezala za plenom, vmes pa se, ne da bi vsaj za najbolj droben hipec izgubila koncentracijo, še bliskovito usrala, samo brizg je naredilo in šus redkega ptičjega dreka je kot apno pobelil obrežne kamne. Čez hip je prav to in prav tako hitro ter konspirativno storil še neki kormoran, ki si je nekaj deset metrov naprej na drevesni rogovili na soncu sušil razprta krila. Na nasprotnem sedežu pa je v tisti plastiki vztrajno klumpal že omenjeni šnopc in nekako se nisem mogel znebiti občutka, da je osamljen in se neizmerno dolgočasi. Ne, sem se naposled odločil, mesar tega nikakor ne more storiti tako bliskovito, lahkotno in elegantno, kot sta to napravila čaplja in kormoran, saj se vendar neprestano baše s težkim mesom in naliva s tepkovcem, to pa naredi drek težak, gost in lepljiv in minilo bo kar nekaj časa, preden si ga bo iztresel iz črev. Zato sem si hrabro privoščil dva dolga požirka njegove žganice, ki mi jo je prej odmerjal bolj skopo. Potem sem pomislil, da kot nekateri mesarji tudi on verjetno pije presno in še toplo telečjo kri, kar naj bi baje človeka neizmerno krepilo. Ho, sem se razveselil, to mu pa v danki bržčas naredi kar pravi šampanjski zamašek, ter ponovno lagodno posegel po njegovi takrat popolnoma nevarovani steklenici. To me je spravilo v dobro voljo, tako da sem postal celo objestno hudoben. Kajti, če piješ svežo kri, se ti po koži razbohotijo razni tvori in v zlobi sem si predstavljal njegovo drobno kumerno rit, posejano z mastnimi turi in mozolji, kako v ropotu in tresenju drvečega vlaka nemočno opleta v tisti zatohli kabinici nad ono luknjo, medtem ko mu iz rinčka mukoma kot deževniki iz presušene zemlje lezejo dolgi, trdi in črni dreki, jaz pa mu kradljivo srkam njegovo tolikanj cenjeno žganje. Prav mu je, važiču, sem zlobno pomislil in si sam v sebi pridodal, da bi bil, če bi živel v času vojne, prav zanesljivo belogardist. Ne vem zakaj, ampak kar tak trden občutek sem imel, da bi spadal bolj na to stran.

Ko je potuhnjeno priskakljal nazaj, je že med vrati kupeja začel brezsramno pojasnjevati, da se je prav izvrstno iztrebil, da tudi prav rad ščije, ampak tisto pravo zadovoljstvo mu pa vendarle daje sranje. Potem je začel sumničavo ogledovati tisto svojo plastenko, rekel ni nič, a je vendar do konca vožnje ni več izpustil iz rok, pa tudi ponudil mi je ni več, čeprav jo je sam kar pogosto dvigoval k ustom. In spet je kar takoj pričel brbljati, tokrat se je, kot kakšen vojščak veteran, pričel bahati s svojimi klavskimi podvigi. Kaj vse je že poginilo pod njegovimi noži, je pravil, o stotinah pujsov, govedi, konj, ovc in koz, da o taki drobnjavi, kot so kure in zajci, sploh ne govorimo. Hecno pa je bilo to, da sem kar nenadoma presenečen ugotovil, da se pri tem tipčku, čeprav je bil očitno butast kot noč, vendarle pojavljajo zametki nekakšnega znanstveno-filozofskega mišljenja. Izdelal je namreč, očitno povsem spontano, nekakšno etično vrednostno klasifikacijo živali, ki pa ni temeljila niti na biblični niti na darvinistični podlagi, temveč zgolj na empiriji mesarstva. Kure, race, zajce in taka bitja sva omenila le površno, tako kot se tudi mi le redko teoretično ukvarjamo z raznimi črvi in drugo golaznijo in mrgolaznijo, čeprav se je videlo, da vendar najbolj ceni gosi. Tiste prave živali so se začele šele z drobnico. Ovce so nevredne živali, to občutiš že, ko jo vlečeš pod nož, mi je pojasnil. Ponavadi postanejo čisto trde in vse, kar lahko storijo, je le, da se od groze na debelo uščijejo. Pa še tako trde in žilaste so, da se moraš pošteno namučiti, preden jim odrežeš glavo. Kozo lahko sicer zakolješ bolj mehko, toda pri tem počenja tak teater, da je groza, menda toliko vekanja, vpitja in cmeranja ni pri nobeni drugi živali. Razen pri prašičih, seveda, je dodal. Prašiča ubiti je enostavno in lepo, to so živali, ki so že po svoji postavi, ki je neopletajoče kratkonoga, pravi trdoti mesa, zelo razvidnem žilnem sistemu in enostavni razporeditvi skeleta ter še vsem drugem kakor ustvarjene za klanje. Samo derejo se pa res predirljivo, je še dodal. Ampak največje muke so pa z voli. Spraviti na kolena kakšnega krepkega junca, je pravo garanje. Lahko ga z macolo tolčeš in tolčeš po sredi čela in tja med roge, pa bo žival še kar stala in te nemo buljila s tistimi velikimi očmi, se je ogorčeno pridušal, a se takoj oddahnil, češ, hvala bogu, da imamo zdaj že te pištole, z njimi gre stvar enostavneje in lažje. S konji pa je vse drugače, konji so pa res plemenite živali. Samo frcneš ga tja v čelo, pa se mu lobanja razleti kot najbolj krhko jajce in že se žival mrtva zgrudi po tleh. Res je z razkosanjem in auslezvanjem malo več dela, toda konji ne smrdijo, recimo, kot tiste lojaste balkanske ovce. Ja, konji so res plemenite živali, se je še enkrat raznežil ob pomisli na njihove krhko drobljive lobanje.

Potem se je pričel važiti s svojimi noži. Iz nahrbtnika, takega starega kmečkega, sešitega iz debelega zelenega platna in z od nošnje že počrnelimi usnjenimi naramnicami, je izvlekel tanek eleganten kovček, ki ga običajno imenujemo kar diplomatski, ga v naročju še malo pogladil ter ga končno prevzetno odprl. Notri je v vdolbinicah na temno rdečem žametu tiho, a preteče ležal komplet bleščečih se nožev, od tistih velikih, s širokimi rezili za direktno klanje, do tistih ozkih in dolgih za razkosavanje trupel. Ko sem zrl v ta njegov zaklad, me je ostro in prežeče gledal v obraz ter se pri tem smejal, povsem brezglasno, kot pes, ki sope. Pa ti sploh veš, koliko tole stane, me je hlipajoče vprašal, se podkrepil z dolgim požirkom šnopca, potem pa mi z zamahom roke zresnjen zabrusil, da mi cene sploh ne bo povedal, ker si toliko denarja enostavno ne znam predstavljati. Nože moraš vedno skrbno paziti in čistiti ter jih nežno in previdno brusiti, je postajal šolmoštrski in videlo se je, da so njegova največja slast in bogastvo. Še posebej pa je treba paziti nanje, kadar jih kam prenašaš, je bil še naprej poučen in pri tem pomenljivo potrkal ob bleščeče črno usnje svojega kovčka. Da se ti ne bi zgodilo kot nekemu mojemu znancu. Nekje tam zgoraj je klal in se pod noč na kolesu nadelan vračal po makadamski cesti nazaj v dolino, noži, le malomarno zaviti v neke cunje, pa so mu bingljali v prek balance obešeni polivinilasti vrečki. Tam na nekem ostrem ovinku pa mu je naneseni grušč spodnesel kolo in pijani mesar je oplaknil po tleh kot bivol. In to ravno na vrečko z noži, kjer se mu je prav tisti največji, klavski, kot da bi ga vodila roka najbolj veščega mesarskega mojstra, zapičil naravnost v srce. Hja, sem poznavalsko povzel, to se dogaja, a ni nikakršno naključje. Tako se mu je pač maščevala duša tistega ubitega prašiča. O, tega pa nikar ne govori, se je zresnil in z nekakšnim strahospoštovanjem hitro pospravil nože nazaj v svoje punkle, ne, ne, tako pa ne govori, kajti s temi stvarmi se pa ni treba hecati, in s slastjo sem ugotovil, da je hudobni sirotek za povrh vsega še bogaboječe vraževeren. (Sploh pa sem čul, da so mesarji klavci na splošno precej paradoksne osebe; neka medicinska sestra mi je pravila, da navkljub temu, da praktično cele dneve tako rekoč brozdajo po krvi, skoraj vsi padejo v nezavest, ko jih na pregledih le drobno pikne v blazinico prsta za tisto bedno kapljico njihove lastne.)

Vendar je bil že tolikanj okajen, da je postal pozabljiv in hitro spremenljivega razpoloženja ter se pričel že skoraj v istem hipu spet bahati. Ja, pa koliko smo fukali tam po terenu, se je brezsramno važil. Potem se je za hip prepustil spominom ali je pa samo razmišljal, kaj bi se mi zlagal, in se pri tem spet, podobno kot sope zgonjen pes, brezglasno smejal ter majal z glavo. Enkrat, je pričel, enkrat sem pa klal pri neki mladi vdovi tam zgoraj na neki samotni kmetiji. Moža so ji nekaj let prej med sečnjo v gmajni stisnili hlodi. Ampak baba je bila še mlada in poskočna, bolj taka polna, ritasta in joškasta. Ko sem opravil z živaljo, bil je tak že odslužen merjasec (šlo je hitro in enostavno, kajti takrat sem že imel pištolo, ampak to je slabo meso, kvečjemu za salame), me je zvlekla v hišo, da mi spraži sveža jetrca, kot se seveda ob kolinah tudi spodobi. Ko sem se basal s tistimi že malo žagovinastimi jetri, pa je kar nenadoma pristopila k mizi z visoko privzdignjenim krilom, pičko je imela veliko kot jerbas, kosmato pa kot ovca, ter mi rekla, poglej, čeprav sem še mlada, sem tu zgoraj čisto sama. Ti si mi pa ubil še tega edinega flodrača in zdaj ješ njegova jetra. Torej, ni imela dedca, mi je skoraj v hlipanju navdušeno pojasnjeval, pa se je hodila štimat v svinjak, če sploh razumeš. Zato me boš, naj bi mu baje nato rekla, pa moral od zdaj naprej ti hodit nategovat, prvič me pa moraš že kar takoj zdajle. In potem sem jo fukal, se je bahal, dolgo in ostro, vmes pa se mi je na debelo spahovalo po jetrcih njenega zadnjega ljubimca. Nato pa se je tip še kar nekaj časa zvijal v svojem sopečem brezglasnem smehu in zdi se mi, da je sam sebi neznansko ugajal. Ampak takrat smo že prispeli na končno postajo.

No, sedaj greva pa še v bife na peronu na eno pivo, je bil pijansko ukazovalen. Toda plačal ga boš pa ti, ker si pil moj šnopc. Ko sva stopala prek tirov, me je pobaral, koliko pravzaprav zaslužim s tem svojim uradništvom. (Med vožnjo enkrat sem mu zgobezdal, da sem pač zgolj samo skromen uradnik, nič tako pomembnega kot on, mesar.) Oh, bolj beda je, sem potožil, bolj beda in pri tem navedel neke nizkotne ficke. Pa se je zresnil, za trenutek pomolčal ter se pomenljivo odhrknil. No, takole bova naredila, je bahavo znižal glas, te bom pa kar jaz vzel k sebi v službo. Seveda bo delo najprej bolj tako preprosto, recimo čiščenje črev, pa tudi plače ne boš imel nič višje kot doslej, ampak pomisli, kako zanimivo, živahno in razburljivo delo boš imel ... Seveda pa nisva spila zgolj ene same steklenice, kajti pri vsaki naslednji je bila moja služba pri njem bolj zanesljiva, trdnejša in ugodnejša. Zato je razumljivo, da sem moral plačevati jaz. Vendar pa s to mojo zaposlitvijo nikoli ni bilo nič, saj se nisva videla nikdar več.